Prijateljstva skozi čas, ali male laži za lepši dan

Zadnje čase sem se srečala s prijatelji s katerimi sem prebila različna obdobja svojega življenja. Ako bi bila nagnjena h osladnim klišejem bi rekla, da smo šli skupaj čez dobro in slabo... pa smo res? V določenih pogledih smo, a nikakor se ne morem otresti občutka, da je to bolj ali manj samo tolažba. 

Da smo vsi bolj zadovoljni in bolj pomirjeni s preteklostjo, če si to dopovedujemo. Da se lahko z nostalgijo spominjamo preteklih časov. 

Res je določena prijateljstva nas zaznamujejo in pustijo pečat, spet druga nas naučijo in izučijo... Vedno znova sem hvaležna za fascinantne ljudi, ki me obkrožajo. Vem, da sem priviligirana, a vseeno se v zadnjem času več spominjam preteklosti. Ne z nostalgijo ampak z bridkostjo, ki me reže tako kot me je rezala včasih...

Takrat se spomnim preteklosti takšne kot je bila. Vedno sem bila blagoslovljena s prijatelji, a osamljenosti ni pregnal trušč okrog mene; niti dejstvo, da sem vedno lahko računala le nase. Ko sem upala, da bo kdo slišal moj krik, a ga nikoli ni. Meladramatično, a tako je. Vedno znova se opomnim, da življenje ni zgodba. Življenje se živi, zgodbo pa bere, a vseeno. Preseneča me, da sem lahko obkrožena z ljudmi a se počutim tako osamljeno.  

Sedaj, ko gledam nazaj vidim, da sem želela le varnost in sprejemanje. Verjetno še veliko bolj, ker tega nisem čutila doma... pa se je izkazalo, da bom do tega prišla le, če bom jaz tista, ki bom skrbela za svojo varnost. Da nihče ali noče ali pa ne more poskrbeti zame. Verjetno to niti ni kaj novega, a hkrati v meni budi grenkobo. Zakaj so eni vredni varovanja, drugi pa ne? Zakaj se nekatere brez vprašaja sprejema in druge ne?

Ob pogovorih s prijatelji mi še močneje utripa v glavi vprašanje razumevanja in poznavanja ljudi. Res vemo kaj se v drugih dogaja? Res drugi vedo, kaj se dogaja v nas? In če vedo, zakaj ne storijo ničesa? Zakaj ne priskočijo na pomoč? Domišljam si, da sem se izurila v skrivanju, a je mogoče bridka resnica le, da jim je vseeno; da nimajo dodatne moči, da bi se ukvarjali še z mano. Ko se spomnim tega poskušam biti še bolj pozorna. Pokušam biti trdna za druge. Zakaj bi jih vendar obremenjevala z razpadom sistema v meni. To lahko počaka. Enkrat bo že še čas.. do takrat pa naslednji projekt v katerega se lahko zakopljem, da pozabim...