Življenja ne moremo živeti namesto drugih in prav tako drugi ne morejo živeti namesto nas. Ne glede kako se trudijo. To dobro vedo vsi, ki se spopadajo z umirajočim družinskim članom. Ne moremo prevzeti trpljenja nase. Ni naše življenje/naš križ. Nas (le) razjeda, ko vidimo kako se razblinja še zadnja možnost stabilizacije in potencialne ozdravitve. To je naše breme.
Vedno znova se sprašujem kaj je prav. Spoštovati želje umirajočega in ga gledati kako hodi po poti samo destrukcije ali pa poseč v situacijo in igrati stražnika, motivirati, preprečevati ...
In potem je tu še kup drugih vprašanj. Kako ne razpadeš takoj in zdaj? Kako zajeziti, da ti ne spolzi ta bolečina v vse kotičke življenja. Kako zajeziti, da ti ne preplavi ves bit? Lahko to situacijo sploh označimo in mirno postavimo na polico? Kako in kdaj si lahko najboljša verzija sebe; da pomagaš in spoštuješ, a hkrati ne razpadeš na nerazpoznavne kosce...
Dvomim, da obstaja odgovor. Preveč je spremenljivk. Še posebej hudo je, ker smo obsojani "od zunaj". Vsi, ki gledajo situacijo od zunaj vedo kaj je prav in kaj ne. Vedno si obsojan. Za kar si storil in za tisto, kar nisi. In VEDNO moraš biti hvaležen za vse zajedljive komentarje, bodice in v nasvete zavite žalitve.
Že dolga leta me spremlja nasvet, da je potrebno živeti tako, da kasneje ne obžalujem. Lažje reči, kot storiti. V enačbi vendar nismo sami in umik je včasih edini način, da se zavarujemo pred popolnim razblinjenjem. In umik je največji kamen spotike. Ko se trpi po tihem, postanejo ljudje nervozni. Zakaj ni drame, kričanja in posipanja s pepelom? Kje so solze? Zakaj si tiho? Kje je šov?
Ne, ni pravega načina. Niti ni upanja na pomiritev.
