Naklonjenost

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico o rojstnih dnevih. Omenila je, da ji njen ne pomeni kaj dosti in, da se zato tudi rojstne dneve drugih ne zapomni. Zdela se mi je zanimiva filozofija. Recimo meni je moj rojstni dan (oz. rojstni dan mojih bližnjih) odličen razlog zato, da se dobimo in kakšno rečemo in kakšno zamolčimo. Predvsem mi je pomembno druženje, pogovor, gradnja na odnosih. Pomembna mi je pozornost. moja do drugih in drugih do mene. Nima to nobene veze z razkošnimi zabavami in darili. To je drugotnega pomena. In zanimivo je kako smo si ljudje različni kar se tega tiče. Verjetno je to precej odvisno od tega kakšne vrste človek/osebnost si. Kaj ti pomeni in kaj ne.

Nikoli mi tudi ni bilo jasno kako si nekateri ljudje predstavljajo, da lahko kupijo odnos/ljubezen/naklonjenost. Eno je naklonjenost, ki si jo pridobiš zaradi tega, ker si takšen kot si in delaš tako kot delaš in nekaj popolnoma drugega je "naklonjenost", ki jo izkazujemo zaradi tega ker mislimo, da moramo. In odkrivam, da veliko ljudi ne loči med eno in drugo. To mi je dejansko nadvse fascinantno. Saj če nimaš iskrenih odnosov, potem pravzaprav nimaš nikogar in nič, kaj ne?

Prijateljstva

Danes sem po predolgem času govorila s prijateljico s katero sva se spoprijateljili že v vrtcu. Strašlivo, ko pogledam kako dolgo se že poznava in kaj vse sva preživeli skupaj. Od obiskovanju iste OŠ v različnih razredih, obiskovanja različnih gimnazij, sicer iste fakultete, a drugih oddelkov in izbiranja precej različnih življenskih poti. Navkljub različnosti osebnosti in življenskih stilov ugotovim, da je neverjetno fino imet okoli sebe ljudi, ki te dejansko poznajo.

Ne samo zadnjih 5 let. Ampak, ki so te poznali še ko si iskal sebe in smisel. Prijetelje s katerimi si prežural najbolj nore žure in s katerimi še vedno dejansko govoriš in jih dejansko hočeš ob sebi. In oni želijo tebe ob sebi. To JE spektakularno "razodetje", ki da polet življenu.

Odvisnost

Ali ni najhujša rezultat katerekoli (predvsem tiste od opojnih substanc) odvisnosti, da postaviš le-to pred vse drugo. Da si pripravljen tvegati vse kar si ustvaril in svoje življenje ter celo življenje drugih zato, da dobiš svoje. Kdaj je možna pot nazaj, do svojih dragih in do življenja, ki ti omogoča upanje in prinaša zadovoljstvo? Ne govorim v superlativih. Govorim o zadovoljstvu ne užitku. Zakaj je odvisnost pomembnejša od ljudi, ki te imajo radi in življenja, ki bi ga lahko imel? Zakaj je za odvisnost vredno živeti v bedi in neprestani nevarnosti, konfliktih? Lahko nekomu, ki ne želi spremembe sploh pomagamo?

Po mojih izkušnjah je odgovor na zadnje vprašanje ne. Navkljub prizadevanju. Ker nismo stroji čez čas ugotovimo, da je nujno, da poskrbimo najprej zase, da se zaščitimo. Da dosežemo to se moramo običajno oddaljiti. To je v konfliktu z vsem v kar verjamem, toda drugače te oseba, ki je odvisna, potegne v svoje globine in nisem prepričana, da bi pot navzgor ali pa že navzdol preživela.

Ne rečem, da se ne poskusi pomagati, toda ko po letih poskusov ni uspeha... počasi obupaš. Se umakneš s poti direktnega napada. Ne rečem, da se napadi nehajo, le spretneje se naučiš izmikati. Ne rečem, da bolečina popusti, le ohromi del tebe in ne trdi, da je to najboljša pot. Ampak to je edina pot, da sama preživim in se poskusim iztrgati krogu, ki se neusmiljeno vrti naprej in intenzivno drvi v neslutene globine.

Če me vprašate ali obstaja vrnitev in prekinitev peklenskega kroga? Srčno upam toda, ko na situacijo pogledam s hladnim srcem in trezno glavo me optimizem pusti v hladni resničnosti. Toda nikoli nočem obupati!

Družbena klima

Občudujem celo vrsto ljudi. Zaradi njihove neodvisnosti, razmišljanja, pronicljivosti, zanimivih osebnosti. Privlačijo me močne osebe. Ni važno s katerega področja delovanja, družbene sfere, verske ali politične orientacije. Zame so te stvari v večji meri zanemarljive.

V zadnjem času opažam trend, da je zanimiv samo tisti, ki jambra. Pa ne samo jambra, ampak pljuva po dolgem in počez čez druge. Če ste na Twitterju lahko to opazujete s prve vrste. Ljudje so zanimivi, ne rečem, da ne. A hkrati tako presneto "težki" in zamorjeni. Ajme ljudstvo! Pa kaj vam manjka?? Mislite, da boste kaj manj kul če boste izrekli pohvalo, rekli kdaj hvala in prosim. Kdaj je pri nas postalo pomembno, da si agresiven in nesramen? Zakaj izpade kreten nekdo, ki spoštuje pravila in je olikan. Ne ni starinsko pomagat starejšim in okarti otroke, ki si to zaslužijo. Ne s tem nam ne bo padla krona z glave in otroci ne bodo trpeli za večno, ker jih je nekdo okrcal za grdio govorjenje in obnašanje. Nujno potrebno je postavljati meje in merila. Potrebno je dihat in pustiti ljudem živeti. In ja ni prav, da se dogajajo napaka in pomote. Ko se to zgodi je potrebno dvignmit glavo, se opravičit in iti dalje. Ne to ne pomeni, da je potreben javen linč, le spoštovanje do sočloveka in prevzemanje odgovornosti.

Vem, da so včasih rekli, da odrasteš takrat, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja. Kaj to pomeni, da je vsaj polovica odraslih danes dejansko kriplov, ker ne znajo in nimajo niti te intergitete, da priznajo, da ne vedo vsega in so se zmotili. Že samo priznanje je včasih dovolj. Opravičilo pa pride tudi precej daleč. Ker pa smo na to pozabili se je v družbi nagnetel gnev nad vsemi. Vsakomur, ki nam pride naproti.

Ljudje! Ni prav, da samo kritiziramo druge. Vljudnost in priznavanje zaslug tistim, ki si jih zaslužijo je ključnega pomena za integriteto ljudi. Bodimo fer in priznavajmo svoje napake in hkrati uspehe! Svoje in uspehe drugih.

In še zadnja opomba ... cinizem in pljuvanje po drugih nista kul!