Strah!

V zadnjem času smo bombandirani s to besedo. Vse je strah. Strah ima velike oči in zakrči vse kar je kreativnega in dobrega v nas. Oklepa se svojega plota in nima moči, da bi stopil naprej.

Na drugi strani pa vidimo ljudi, ki so ga premagali ali pa ga nikoli niti niso čutili in so enostavno šli za vsem tistim kamor  jih je vodilo srce. Našli so svojo nišo in si izborili SVOJ prostor. Živijo od trdega dela in sanj!

Kako lahko je jambrati, v zavetju svojega malega zapečka. Resnično pogumno, a težje, je živeti s svojim srcem na planem. Hkrati pa je veliko bolj zadovoljujoče. Ko se odpreš in greš. Ne nekompromisno, a z veliko žlico upanja in zaupanja!

Noben ni rekel, da je lahko, a večina vam lahko pove, da je vredno! Nikakor ne trdim, da vedno uspe ali pa da ni težko. Zahteva veliko več, kot le sanjarjenje in začetni zanos.

Strah je velikokrat hrana za frustracije, negotovost in nezaupanje. Veliko slabih občutkov se hrani z njim. Ne rečem, da ga je potrebno ignorirati. Nikakor! Potrebno pa se je vprašati iz kje izvira. Če izvira iz nezaupanja v druge, če izvira iz neverovanja, potem se je potrebno močno zamisliti. Na druge ljudi nimamo vpliva, na marsikaj nimamo vpliva in to je potrebno sprejeti. Določene stvari so pač izven našega vpliva in kot takšne je potrebno sprejeti, drugače se lahko požremo do nezavesti.

Mnogi pravijo, da je strah dober kažipot. Da ako nas je strah smo na pravi poti. Sama nebi sledila tej zapovedi popolnoma brez filtra. Potrebno je biti vseeno previden pri izbiranju kje razbijamo in se "nagibamo" v strah.

Bistveno je, da strah ni uporabljeno, kot orožje in sredstvo za manipulacijo, ampak je uporabljen kot mehanizem za razmislek našega stanja. Ne kot alarm ampak kot opozorilni znak.

Življenje v strahu ni vredno življenja. Zberi pogum in mu poglej v oči, saj mnogokrat drži trditev, da je strah  znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. ;)  

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Sesutje in poskus klofutanja samega sebe

OK. Vem, da se je v zadnjem času tukaj pojavil sindrom hiper objavljanja. Ne, nimam izgovora. Preveč stvari me trenutno žuli, da si nebi dala duška.

Razmišljanje današnjega jutra, ki se je zgodilo še preden sem se sploh zavedala same sebe. Kako je možno da smo ljudje tako samo-destruktivni. Vemo, da moramo nekaj storiti, ker je to za nas dobro in zdravo, a glej ga zlomka tega ne storimo. Razmišlja se o tem, se o tem filozofira, naredi pa nič. In to je za nekoga, kot sem jaz (človeka dejanj) popoln šok. Še hujše pa je, ko se to zgodi meni. Nekaj popolnoma tujega in neverjetno frustrirajočega. Ne razumem ali moram kasirat res kakšno brco, da se bodo stvari zgodile ali kaj?

In sovražim krog v katerega sem se zapletla. Najprej ne moreš, potem pa se navadiš da ne greš in samo razmišljaš in filozofiraš. Frustrirajoče do amena. In to ni normalno. Poskušaš vse živo da bi se spravil, ampak rezultat je vedno isti. Zdaj prinašam to frustracijo vrtenja na blog. In ja, vi ste moje žrtve! :) Vem, vem grozna sem in izkoriščam vse tiste, ki ste slučajno prileteli naokoli. Danes začnem! Ne jutri, DANES!!!! Ker imam poln kufer spodletelih poskusov, sekiranja in očitanja. Vrh glave imam študiranja in filozofiranja!

Danes je ta dan!