Je kdo danes opazil svetlobo?

Danes je poseben dan. Ok, mogoče je res vsak dan zase poseben, a tega ne opazim tako močno, kot danes. Danes pa sem opazila... svetlobo! Kakšna mehkoba in lepota in Oooooo! Že zjutraj, ko se je noč prebujala v dan. Spektakularno! Ugotavljam, da krajše dneve lažje prenašam, ker lahko opazujem jutro. Poleti je zame to Mission impossible, ker nikoli ne vstanem dovolj zgodaj...oziroma ga vidim le, če grem pozno spat. ;)

Dejstvo je da, ko opazujem to spektakularnost narave okrog sebe, mi je šele jasno kako zelo blagoslovljena sem. No mogoče se danes počutim še posebej blagoslovljeno in ne samo zaradi vremena. Razlog? Obletnica poroke. Kako zelo čas hiti! Vesela sem, da sva se navkljub strahovom, dvomom in nasprotovanja okolice odločil ter se podala v popolnoma neznane vode. Ko se sedaj pogovarjava se šele zavedava kako silno neverjetno je, da sva si vsemu navkljub tako zaupala (in v Njegovo varstvo) in skočila. :)

Smešno je, ko ugotavljaš koliko stereotipov kroži o zakonu in hkrati, koliko slepe vere se polaga vanj. V "papir", kot temu rečejo nasprotniki. Od ideje, da je to začetek konca, do tega, da bo to rešilo VSE. Zanimivo je, ko ugotoviš, da si isti, kot prej, a tako zelo drugačen. Da ne pride nič samo od sebe oziroma, kar pride samo od sebe, je običajno zgolj z negativnim predznakom. Za vse odnose se je potrebno boriti in čisto nič ni samoumevno. To velja tako za življenje, kot za zakon. V zadnjem času še posebej intenzivno opazim blagodejne učinke zakona. Ne samo, da je vsak svoj ampak, da si  z njim/njo in zardi njega/nje najboljša verzija sebe. Ni vse samo ali JAZ in TI ali pa MIDVA ampak, da je vse skupaj koktejl spektakularnosti in žalosti in bolečine in ... življenja! Ne ni pravljica, je pa veliko lepše, ker vem da imam nekoga, ki me razume in sprejema. Dragi moji naj vam povem, da je sprejemanje veliko podcenjeno, še posebej za tiste, ki smo vedno z nekega obrobja kukali nekam noter in se nikoli počutili res in iskreno del nečesa. 

Zelo težko je biti odmaknjen, ko razmišljaš o odnosih, ki te tako zelo oblikujejo in ti veliko pomenijo. Toplino in zaupanje je težko pretočiti v besede, ki bi zadostno, če ne že točno, opisale občutke. 

Danes je dan za hvaležnost. Zanimivo je, ko ugotoviš, da običajno "dobiš" tisto, kar je prav zate in ne tisto kar si si mislil, da si želiš. :)

Srce moje hvala, ker si in ker si se odločil del svojega življenja prepotovati z mano.  

Širjenje družine ali rojstva in poroke

Pred mesecem se je poročila sestrična. Sreča, navdušenje in občutek zadovoljstva, ko vidiš da tvoji dragi Žive. So srečni, delujejo, živijo svoje sanje in sanjajo nove. Takoj po poroki nisem mogla pisati o tem, ker bi verjetno zalila tipkovnico od vse razneženosti in solz. Silno sem bila srečna, da sem za D dan uporabila vodoodporna ličila. Navdušujoče je videti ljubljene, ki so srečni. Dih jemajoče je bilo videti kako sta se ženin in nevesta spopadla z vsem kar "ohceti pritiče". Vsem tetam in stricem, običajem in podobnemu. Vesela sem bila, ko sem lahko videla kako funkcionirata kot par in stojita kot eno. Nista pustila, da bi ju organizacija pogoltnila ali pa razdvojila. Navdušena sem bila nad njuno sproščenostjo in tem, da je bil njun dan res njun in ne nesrečen ujetnik običajev in zahtev obeh družin. Bila je fešta, smeh, ples, morje solz sreče in še več srčnih želja.

Priča nevesti je bila njena sestra, ki je bila visoko noseča in je žarela. Sestri, ki sta srečali svoje sopotnike - duši družici, ki sta ju še bolj zbližali. Družinska sreča in blagoslov. "Nadaljevanje dogajanja" je bilo v petek, ko je priča/moja sestrična rodila. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako se družina veča. 

Popolnoma pa me je pretresla moja mama, ki se mi "ni upala" povedat za srečno novico, ker naj bi vedela, da me "take stvari" spravijo s tira. Hvala Bogu je obveščevalna delala bolje,kot dobro naoljen stroj! Nikoli mi ne bo jasno kako naj nebi bila neverjetno vesela za druge, brez bolestne obsesije z mojimi "travmami". Ker nama nikakor ne uspe pri otrocih, pa bi moram vsakega srečnega otroka dojemati, kot opomin/udarec v trebuh/itn? Prosim lepo! Kako naj ne bom neverjetno vesela za novopečenega starša, dedke in babice ter seveda za strice in tete? Sreča drugih je vedno navdihujoča. Sreča se vedno širi, saj v tem je vendar njen namen.

Vesela sem, ker lahko vidim srečo, ki raste. Vsi, ki prihajate v družino (pa če se vanjo poročate ali pa ste vanjo rojeni) bodite pozdravljeni in obilen božji blagoslov. Hvaležna sem, ker ste se nam pridružili! 

Srečkoti in brce v rit...

Pred časom je nekdo navrgel misel, da vedno, ko potrebujemo pomoč ta pride. Že dalj časa traumiram o poslanstvih, ne da bi prišla kam. Potem pa ko ti nekje "ne spelje" imaš občutek, da na nobenem področju nikamor ne gre in traumiraš naprej. Občesplošne neumnosti pač. 

No in po izkušnjah sem se, ko imam vsega dovolj, potopila vase. Vzela čas za tišino, sproščanje. Brez muzike in knjige in čaja ipd. Le jaz in moje pregrete varovalke. 

Smešno kako privrejo na plano neverjetne kombinacije. In v enem trenutku bruhne na plano tako jasno, da tudi, če bi želel tajiti ne moreš. Nikoli pa ni pomen jasen. Vedno moraš razmislit s katerega konca ti govori. Kaj pomeni in čemu je namenjen. Interpretacije so sitne reči. Najboljše je, če ti ni potrebno nič interpretirati in preprosto veš. Noja roko na srce, vedno veš kaj ti je bilo položeno na srce. In tudi, če se začneš zavijat v besede in "ugotavljaš" točno veš kaj je res in kaj ne. 

Ob vsem tem me zadane ugotovitev kako ljudje uživajo v dramatiziranju. Zakaj je tako zelo pomembna drama nekoga, ki vpije na glas; drama nekoga, ki tiho trpi pa ne? Zakaj znamo slišati le najglasnejšega, ne pa tistega, ki potrebuje našo pozornost. Zakaj nismo odločni takrat, ko to šteje?

Vedno znova opazujem, da ne opazimo. Ne opazimo pozornosti, ki nam jo nekdo izkaže. Ne opazimo, da se oddaljujemo od naših najdražjih, ne opazimo krivic, ki se dnevno dogajajo. Ne opazimo, da nekdo potrebuje naše sočutje in razumevanje. 

Kolikokrat smo rekli hvala? Ne zato, ker nam je nekdo podal kavo ampak, ker je? Kolikokrat smo rekli rad te imam (takrat, ko si pod dozo ne šteje!)? Kolikokrat si sam pri sebi rekel, "svet je boljši, ker je on/ona tukaj!"? 

V kolikor je od katerekoli izjave preteklo več, kot 24 ur je današnja naloga, da si vsaj v mislih zahvališ za vse tisto/tiste, ki delajo življenje lepše. Naštevanje blagoslovov je nujno potrebno. Brez tega se ne zavedamo, da smo v resnici neverjetni srečkoti in vse kar nam manjka je brca v rit, da bi srečo delili naprej. 

Naj bo ta zapis tvoja brca! :))

Žaubara in prvi sejem ...

Čez vikend sem bila na Miklavževem sejmu. Prvič sem se sejma udeležila kot prodajalka svojih lastnih izdelkov. Prvič sem z Žaubaro nastopila javno. Verjetno je vedno tako, ko se lotiš nekaj novega. Adrenalin, ko misliš na 1000 in 1 stvar. Toda tukaj je bilo še kanček drugače, saj sem prvič nastopila z nečim v kar verjamem. Nisem le promovirala ampak sem tudi svetovala, delila znanje in bila del zgodb. 

Neverjetno je kako te lahko tako zelo potegne. Kaj hitro začutiš če nekoga zanima ali pa nekdo le obsojajoče hodi naokoli. Pri včerajšnjem pogovoru s sodelavko sem šele ugotovila kako drugačno pozicijo sem zavzela. Bistveno mi je bilo, da sem delila svoje znanje in s tem pomagala drugim pri njihovih tegobah ali pa jih omogočila naravnejše in njihovim telesom prijaznejše razvajanje. Kako zelo pomembno mi je ostati zvesta mojim načelom pri izdelavi naravne kozmetike. 

Sila z veseljem sem se zapletla v pogovore z različnimi ljudmi in priznam, da me je najbolj razjezila oseba, ki je po kratkem pogovoru potegnila ven denarnico rekoč: "Ker že tako reglaš, moram pa zdej nekaj kupit!" in mu nisem prodala ničesar. Ker mu nisem hotela in ker on ni želel tistega ampak se je čutil dolžnega. Mnogim se to zdi popolnoma trapasto, meni pa se zdi edina prava pot. Tako, kot razdeljevanje milc. Mnoga sem podarila. Nekaj tistim, ki so jih želeli, drugim za zahvalo, a vsako je imelo svoje poslanstvo.

Moja filozofija je, da če se že gremo naravno kozmetiko je nujno, da je ta prilagojena vsakemu posebej, drugače je skoraj vseeno in jo lahko kupiš kjerkoli. In vsekakor ni vse za vse, zato tudi nisem užaljena, če nekomu moje stvaritve niso všeč. Vsak ima pravico do svojega mnenja in vsak ima svoje težave. Poleg moje filozofije individualne kozmetike in izdelave mil po naročilu, sem ugotovila še, da imam popolnoma samosvoj pogled na prodajo. Nočem, da moje stvari kupujejo ljudje, ki jih ne želijo. Ne želim se znajti v položaj, ko bom prisiljena iti preko svojih prepričan. Svojim kremam ne želim dodajati konzervansov in stabilizatorjev za voljo daljše uporabnosti. To ni v kontekstu mojega delovanja. 

Vsi, ki ste preizkusili moje stvaritve ste toplo povabljeni h komentarjem. Srčno upam, da vam bodo v pomoč in veselje vsaj toliko kolikor so bili v veselje meni, ko sem jih izdelovala. 

A s tem projektom sem ugotovila tudi, da mi je neverjetno pomembno, da to ni samo moj projekt ampak, da se je vanj zelo dejavno vključila tudi moja boljša polovica in mi s tem sploh omogočila izvedbo. Vse skupaj nebi bilo mogoče, če mi na pomoč nebi priskočil tudi prijatelj še iz otroških let in s svojim spektakularnim dizajnerskim čutom in talenti, navkljub blazni časovni stiski, ustvaril kompletno grafično podobo. Seveda se je tukaj vpletel še neverjeten prijatelj, ki je moje sanje spravil tudi v vakum medmrežja. Vse skupaj pa nebi bilo to TO, če se moje punce nebi počutile poklicane, da mi najdejo pravo ime za projekt in še in še. Projekt Žaubara nikakor ni samo moj ampak od cele vrste meni zelo ljubih ljudi, ki so prispevali svoje znanje, čas in ljubezen. Ponosna sem, ker sem lahko del njega! 

Hvala vsem!!!

Blagoslavljanje

Ne morem verjet kako neverjetno zanemarjeno je blagoslavljanje. Ne mislim, da je potrebno hoditi naokoli in "mahat". Blagoslavljanje je na nek način sprejemanje. Sprejemanje lastnih čustev, odzivov in drugih. Njihova dejanja, dogodki ipd. 

Kot sem že pisala ta teden, me je pretresla izpoved gospe, ki si ne more odpustiti dejanj, ki jih je storila pred 45 leti. Svoja dejanja si očita, zanemarjajoč tudi tiste dobre stvari, ki so bile direkten produkt njene odločitve. Mnogokrat si očitamo stvari, brez racionalnega pogleda na dejansko stanje. Tako trdno se oklepamo zgodovine, da nismo sposobni videti dejanskega stanja. Niti nismo sposobni stopiti naprej in ne moremo izpolnjevati svojega poslanstva, ali pa to delamo le napol.

Blagoslavljanje ima pri tem res veliko vlogo. Blagoslavljanje je hkrati sprejemanje in odpuščanje. Pustimo, da gre zagrenjenost skozi nas in se ne naseli v nas. Nas ne preraste in zastrupi. Blagoslov ima po mojem mnenju veliko moč.

Naslednjič, namesto da nekoga "pošlješ nekam" ga blagoslovi. Zanima me kako se bo obneslo pri vas... Zase vem, da sem hvaležna, ker sem lahko spoznala čar blagoslova.  

Se iz prepira sploh lahko kaj naučiš?

Prepiri. Smešno, da se običajno dogajajo, ko imaš najmanj moči zanje. Zaneti jih iskra, za katero niti vedel nisi, da se iskri. Včasih celo takrat, ko le poskušaš pomagati.

Pa konec koncev pustimo ob strani zakaj je do prepira prišlo. Verjetno je najpomembnejše kaj se iz tega naučimo. Se sploh kaj naučimo? Če se ne potem je bil prepir brez smisla, kaj ne? Življenje pa zahteva, da se učimo in ne ponavljamo istih napak. Zakaj bi jih?

Ampak ni vedno tako enostavno, kaj ne? Ni krivo samo eno in o tem se je potrebno pogovoriti in priznati lastne napake. Nisem strokovnjak za to, a vseeno vem, da se nerazrešene stvari le kopičijo in izbruhnejo še ob bolj neprimernem času in povzročijo veliko nepotrebne bolečine, včasih celo odpirajo stare rane. Najbolj ranimo tiste, ki jih imamo najbolj radi, kaj ne?

Vzamem v zakup kanček bolečine. Življenje je spektakularno! Lahko živim, diham, se prepiram in ljubim. Lahko! Ker sem tu in grem skozi življenje! Lahko se učim in delam dobro (če se potrudim)! 

Življenje je res veličastno!

Čas za hvaležnost

Zadnjič sem prebirala zgodbo, ne popravek ni zgodba ampak opis dogodka, ki je spremenil življenje. Vem sliši se suhoparno in nepomembno. Ampak če malo odmakneš svoj zid ciničnosti in nejevere ter si dopustiš začutiti, se te dotakne in te prisili k razmišljanju.

Z dogodkom mislim na požar v katerem je znana bloggerka The Ivory Hut zgubila dom. To sem izvedela preko Kay (Kayotic Kitchen blog). Ja vem dolga pot. Toda kaj in predvsem kako sta pisali o tem dogodku me je presunilo. The Ivory Hut je pisala z neverjetnim optimizmom in hvaležnostjo, da so vsi njeni živi in zdravi. OK izgubili so dom, ampak bo že. Izgubili so vse tiste stvari, na katere vežemo spomine. Nakit babic, prvo sliko otroka, krstno in poročno svečo, spomine, obleke, dokumente... Nekoga bi to sesulo, toda ona je ostala pokončna.. in hvaležna.

In tudi to je razlog, da piše v neskončno praznino spleta. Ker sem mi zdi pomembno, da se ne pozabi za kaj smo najbolj hvaležni...

Kdaj si ti nazadnje naštel ljudi, dogodke in stvari za katere si hvaležen? Ne kaj ti manjka, ampak s čim vse si blagoslovljen?

Občutek ponižnosti pred veličino neznanega ni slab občutek...je le predpogoj, da si lahko hvaležen.