Vladanje ega in čredni nagon

Zadnje čase se mi zdi, da se vse drži skupaj misli rojevajo nova in nova spoznanja. Vse je neka spektakularna kača. Ob vsem dirkanju in vsesplošni iztrošenosti pa prihaja do tega, da se nisem več sposobna ustaviti. Ne vzamem si več časa za t. i. "domačo nalogo" (tek, jogo, kolesarjenje ali pa vsaj molitev). Vidiš kaj piše? VZAMEM! Komu hoče karkoli vzeti? Saj je moj čas samo moj! Zakaj smo se pripeljali do tega, da imamo občutek, da nekomu nekaj krademo, ko pa le delamo nekaj zase? Zakaj je kraja čas, ki ga namenimo sebi?

Zakaj se počutimo krive, ko namenjamo času prijateljstvu, pogovoru ali pa srkanju piva/kave/kozarca vina v tišini/miru? Zakaj si dopustimo, da nas vodi le ego in naša "učinkovitost", ki nas tako zelo izčrpa, da nam na koncu ukrade še tisto, kar nam pomeni največ. Da nismo sposobni videti ali čutiti ničesar več?

Vzame nam vztrajnost, zaupanje, ki ga imamo sami vas, pustimo si vzeti zaupanje v ljudi in svet, sočutje in razumevanje. Kaj smo brez vsega tega? Kdo smo? Kaj je potem sploh vredno truda? In tukaj je srž težave. Ko smo "slečeni" vsega zgoraj omenjenega postanemo razvajen in ziritiran frocek, ki se ni pripravljen za nič potruditi, nič potrpeti in koncu koncev za nič odgovarjati ali prevzeti odgovornosti. Postanemo čreda lahko vodljivih robotkov, ki tečnari in na veliko žlobodra, a ne vidi najbolj očitnih stvari, ki jih ima pred nosom. Ta čreda potepta vse, ki ne sledijo in poveličujejo neumnosti. 

Znano?

Včasih stvari niso takšne kot se zde

V zadnjih dneh sem prebrala vsaj 3 tekste, ki so v osnovi govorili o isti stvari in so me pripeljali do naslednjih ugotovitev, ki pa niso pretirano nove, če sem iskrena... se jih je pa vsekakor modro od časa do časa spomnit.

Ena zgodba govori o tem kako se nekdo boji, da je postal odvisen od druge osebe. Ta pa mu silno preprosto odgovori: "Nisi odvisen od mene ampak od tega, kar od mene dobiš." Smešno se sliši, ker je vzeto iz konteksta ampak dejansko je bilo govora o odnosu. Običajno se družimo z ljudmi, ki v nas sprožajo določene odzive. V večji meri gravitiramo proti ljudem, ki v nas zbujajo najboljše. Tukaj ne govorim o nobenem izkoriščanju ampak o odzivih, ki se sprožajo v nas. Ugotovitev je tako bila, da ne moreš postat odvisen od posrednika... in velikokrat je "strah pred odvisnostjo" pravzaprav prikladen izgovor, da postanemo leni in se ne izpostavljamo več. Ko nam biti boljši ni več "prioriteta".

Druga ugotovitev je bila, da smo običajno sami sebi največja ovira. Sami sebe zaradi različnih izkušenj prepričamo, da smo takšni in takšni in da zmoremo nekaj do določene mere naprej pa ne. Če ne poskusiš ne moreš vedeti! Ampak govorimo o tistih "ta pravih" poskusih, ko se RES vržeš v nekaj; ne samo, da pomočiš malo prst notri in potem odnehaš. Za kar nekaj neuspelih "akcij" smo pravzaprav krivi sami. In tega si v večini primerov niti ne priznamo.

Tretja reč pa je bila bolj "domača naloga". Ustavi se in poglej okrog sebe in poglej na vse okrog sebe z mislijo: "Nič od tega kar vidim, nima nobene resnične vrednosti!" Sama vaja se zdi smešna, a jo je silno zanimivo izvajati. Bolj za zabavo, kot pa da to postane vsakodnevna praksa. S to vajo, vsaj po moje, vidiš kaj vse je pomembno in kaj ni. Velikokrat se tako sprosti, kar nekaj energije, saj je ne porabimo več za stvari, ki dejansko niso pomembne.

Tako, da skupno spoznanje je mogoče ravno v tem, da je silno malo stvari takšnih, kot se zdijo. Tako je nadvse pomembno, da se na to spomnimo, ko obsojamo, komentiramo, traumiramo in podobno. Pomembno je, da si dovolimo in pogledamo na ljudi, dogodke in stvari tudi z drugih zornih kotov. Ponudilo nam bo kar nekaj presenetljivih spoznanj in nas prisililo v večje spoštovanje drugih in v večjo solidarnost in spoštovanje. To pa je kar dober izplen, kaj ne?