Opravičujem se, ker si vam drznem krasti čas s tem, da sem

Poskušaš. In se trudiš in ... ugotoviš, da je razlog zakaj se umikaš realnosti in družbi in ljudem. Opomin zakaj se umikaš v svoj svet in zakaj si izpopolnil svojo masko; svoj gameface. Včasih se spozabiš in se hočeš postaviti za nekaj v kar verjameš in v za nekoga. In hitro ugotoviš, da lahko le stoično stojiš in potem z nasmeškom rečeš hvala za vaš čas in vaše mnenje in se premakneš naprej, po naslednje vedro gnojnice. Vse narediš z nasmehom in potrpežljivostjo. Narediš, ker se spodobi in je tako prav in ker je "treba". Da pomakneš sebe v ozadje, nekam kamor ne bo nihče prišel. Najboljše za vse. vsaj ne razburjaš ljudi, jim ne delaš dela ali neprijetnosti/sramote.

Tako vam vsem z bleščečim nasmeškom želim ekstra lep vikend! Seveda v kolikor vas to ne obremenjuje ali ni primerno ali kaj podobnega. V tem primeru pa se opravičujem za motnjo.

  

Zorenja

Vedno znova pozabim nujnost zorenja. Vzemimo za primer odnose. Potrebno jih je negovati in ceniti. Včasih v vsej narejeni "zaposlenosti" pozabimo kako pomembni so naši dragi. Ideje, ki jih imamo spletene v svojih glavah o njih in seveda naša pričakovanja zastrupijo premnoge odnose in s tem tudi ljudi. Tako zelo malo naše pozornosti je potrebno, da se zahvalimo pomembnim osebam v našem življenju; zahvalimo se za samo dejstvo, da so. Vedno znova se lahko nasmejim naši omejenosti in pričakovanjem, ki so konstrukt ega in seveda tudi njegova zamerljivost in razočaranost ako se mu ne ugodi. Zakaj je tako težko biti mehak do drugih? Zakaj smo trdi in polni pričakovanj in zahtev? Zakaj ni dovolj že dejstvo da so? Da smo?

Kukanje pod zloščeno masko vsakdana

Danes sem videla cel kup lepih in nasmejanih ljudi. Lepo. Lepo je videti ljudi, ki so srečni in imajo namen, poslanstvo. Tiste, ki vedno kam gredo.

To mi je še posebej fascinantno glede na to, da sem sama na popolnoma drugem koncu. Sem tam kjer mi gredo vsi na živce (verjetno) zato, da se ne rabim ukvarjat s tem, da si grem sama na živce. Sama sebi se zdim popolnoma nora, ker zahtevam od ljudi da so pozorni in nežni pa čeprav taki niso in nimam pravice od kogarkoli karkoli zahtevati ali pričakovati. Verjetno me zastruplja razočaranje nad sabo in spoznanje, da sem nič in da v svoji majhnosti odmiram. Dan za dnem in ne naredim nič; kvazi delujem, ampak v resnici ne. Občutek pozabljenosti, praznosti in nepomembnosti, obarvane z nemočjo in puhlostjo vsakdana. Z zavedanjem, da pravzaprav samo prebijam čas tukaj namesto da bi res služila in spreminjala svet na boljše. Zavedanje, da ne sodim nikamor. Da sem tu ampak ni od mene nič. In hkrati vem, da to ni pravično do mojih dragih in se spet počutim krivo. Ugotavljam da si samo polnim čas z vsemi mogočimi motnjami, da nebi bi ugotovila kako silno ničeva sem in kakšen propad sem... ter konstanten občutek, da moram bruhati. Ves čas. 

Smešno žalostno je, da nimam več moči objokovati svoje ničevosti. Sedajo so le še solze pozabe in nesmisla, ki spolze po licu vsakokrat, ko se za dih ustavim in po nesreči zaprem oči; so le še krik pozabljene duše. 

Ko ne moreš pozabiti...

Dejstvo je, da imam privilegij spoznavat spektakularne ljudi. Ene samo občudujem, z drugimi prepletem življenja. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. In dejstvo je tudi, da so eni razhodi lažji od drugih; med tem ko nekaterih ne morem pozabiti.

Ko grem skozi  vse faze prebolevanja razhodov se velikokrat sprašujem zakaj. Trenutno sem na mestu, ko ju pogrešam. Prijatelja, ki sta me zapustila ob približno istem času. Bili smo z različnih poti življenja. Eden je bil z mano še od preden sem vedela zase, drugi je prijadral v moje življenje, ko sem potrebovala ramo in nekaj divje adrenalinskega... Skupaj smo preživeli vrtince, zaradi njiju sem boljša; oblikovala sta me, a tega verjetno nikoli ne bosta vedela. Verjetno je najhuje da čutim, da razhod ni bil potreben. Vedno sem mislila, da bosta z mano do konca. Noro ju pogrešam, a hkrati vem, da čustva niso obojestranska. Oba sta OK brez mene. Življenja gredo naprej. Oba si ustvarjata družine, ljubita in sta ljubljena. Ustvarjata in spreminjata življenja... brez mene. Določeni pravijo, da vsi ob svojem času odidejo, a mislim, da čas odhoda ni bil pravi. Ni bilo potrebe po razhodu. Verjetno vsi zapuščeni tako mislijo.

Socialni mediji so zanimiva reč. Na vsake toliko poškilim k njima kaj se dogaja in če sta srečna in dobro. Na zunaj že zgleda tako in hkrati srčno upam, da je to odraz tistega kar se dogaja v notranjosti. Vesela sem, da sta srečna in nikoli mi ne bo vseeno za vaju, draga moja. Za vedno ostajata v mojih priprošnjah...

Je kdo danes opazil svetlobo?

Danes je poseben dan. Ok, mogoče je res vsak dan zase poseben, a tega ne opazim tako močno, kot danes. Danes pa sem opazila... svetlobo! Kakšna mehkoba in lepota in Oooooo! Že zjutraj, ko se je noč prebujala v dan. Spektakularno! Ugotavljam, da krajše dneve lažje prenašam, ker lahko opazujem jutro. Poleti je zame to Mission impossible, ker nikoli ne vstanem dovolj zgodaj...oziroma ga vidim le, če grem pozno spat. ;)

Dejstvo je da, ko opazujem to spektakularnost narave okrog sebe, mi je šele jasno kako zelo blagoslovljena sem. No mogoče se danes počutim še posebej blagoslovljeno in ne samo zaradi vremena. Razlog? Obletnica poroke. Kako zelo čas hiti! Vesela sem, da sva se navkljub strahovom, dvomom in nasprotovanja okolice odločil ter se podala v popolnoma neznane vode. Ko se sedaj pogovarjava se šele zavedava kako silno neverjetno je, da sva si vsemu navkljub tako zaupala (in v Njegovo varstvo) in skočila. :)

Smešno je, ko ugotavljaš koliko stereotipov kroži o zakonu in hkrati, koliko slepe vere se polaga vanj. V "papir", kot temu rečejo nasprotniki. Od ideje, da je to začetek konca, do tega, da bo to rešilo VSE. Zanimivo je, ko ugotoviš, da si isti, kot prej, a tako zelo drugačen. Da ne pride nič samo od sebe oziroma, kar pride samo od sebe, je običajno zgolj z negativnim predznakom. Za vse odnose se je potrebno boriti in čisto nič ni samoumevno. To velja tako za življenje, kot za zakon. V zadnjem času še posebej intenzivno opazim blagodejne učinke zakona. Ne samo, da je vsak svoj ampak, da si  z njim/njo in zardi njega/nje najboljša verzija sebe. Ni vse samo ali JAZ in TI ali pa MIDVA ampak, da je vse skupaj koktejl spektakularnosti in žalosti in bolečine in ... življenja! Ne ni pravljica, je pa veliko lepše, ker vem da imam nekoga, ki me razume in sprejema. Dragi moji naj vam povem, da je sprejemanje veliko podcenjeno, še posebej za tiste, ki smo vedno z nekega obrobja kukali nekam noter in se nikoli počutili res in iskreno del nečesa. 

Zelo težko je biti odmaknjen, ko razmišljaš o odnosih, ki te tako zelo oblikujejo in ti veliko pomenijo. Toplino in zaupanje je težko pretočiti v besede, ki bi zadostno, če ne že točno, opisale občutke. 

Danes je dan za hvaležnost. Zanimivo je, ko ugotoviš, da običajno "dobiš" tisto, kar je prav zate in ne tisto kar si si mislil, da si želiš. :)

Srce moje hvala, ker si in ker si se odločil del svojega življenja prepotovati z mano.  

V pravo smer ali zadetek v čelo

Večkrat si mislim, če bi le dobila kak namig bi že vedela kaj mi je storiti. Ha! No ta vikend nisem dobila le enega namiga. Ta vikend jih je bilo za izvoz! Pa verjetno nebi opazila niti enega, ako nebi imela tako silno udarnega uvoda v vikend. V petek mi je silno modra čarovnica rekla, da moram obvezno narediti nekaj česar nočem... in potem sem. Ne, da bi se zavedala zakaj. Heh! Verjetno se vse te stvari dogajajo pol zaradi tega, ker nam je namenjeno in pol zaradi tega, ker ne opazimo kaj počnemo. :)

V petek je bil večer srečanja, obujanja spominov in milijonih "Kaj zdej ti počneš??!" :) Legende na pohodu in spoznanje koliko stvari se spremeni v 5 letih in kako v svojem bistvu ostajamo isti. Spektakularno!

V soboto sem bila povabljena na silno simpatičen koncert. Bilo je luštno, ampak meni se je spet zgodilo, da me je počilo spoznanje direktno v čelo. Seveda sredi najsimpatičnejših komadov. Hvala dekleta za pesmi, spoznanja in lep večer!

In na krilih spoznanj in nasvetov/ukazov se je včeraj začelo. Ker sem nagnjena k filozofiranju in racionaliziranju sem se zavestno odločila, da to postavim v kot. Skupaj z egom in pričakovanji/plani. Da vidimo kam me moj eksperiment eksplozivne mešanice nepričakovanja, nepametovanja ter odprte glave in srca ponese. Za razliko od vseh prejšnjih poskusov ne pričakujem čudežev, rešitve ali razvozlanja teološke zagate. Ne bom se opravičevala in racionalizirala. Nikomur ne bom razlagala ali pa iskala zgodovinskih potrditev. Izhajam iz mojega trdnega prepričanja, da je Bog ljubezen in pravo vero lahko živimo le, če ga/jo vidimo v vsakem; tudi v sebi. Brez obsojanja in impulzov, da vsem razložimo kaj je zanje prav in kaj ne. To sta moji izhodišči. 

Še vedno mi ni jasno zakaj sem opustila nekaj, kar me je v preteklosti že rešilo pred največjimi neumnostmi; nekaj kar je del mojega življenja. Zakaj vedno iščem stvari, ki jih imam tik pred nosom? Nič več. Prijavila sem se na vodeno branje Svetega pisma. Ker sem reva sem se "obvezala" za piškavih 30 dni. Ampak naredila sem nekaj, čemur sem se precej intenzivno izogibala. Ne obljubim, da bom poročala, obljubim pa, da bom poskusila biti čimbolj odprta in nehala pametovati. Tako!

Z Bogom draga moja soplesalka!

Smešno kako pogosto smo opomnjeni, da nimamo na voljo neskončnosti, pa se vseeno vseskozi obnašamo, kot da jo imamo! Kot krut opomnik so izgubljene bitke, ki  iztrgajo iz naših življenj posebne osebe, močne ljudi. 

Ko se spomniš kolikokrat se nisi "vtaknil" v nekoga, ker si bil prepričan, da potrebuje in si zasluži "svoj mir" in da nimaš pravice vprašati ali pomagati... potem pa jih ni več. Šok, krč in vseobsegajoča žalost ter občutek izgube. V tem trenutku vera in zaupanje v Božjo milost naredi čuda, a vseeno se pojavijo vprašanja in občutki, ki te hitro pograbijo in ego, ki govori, da nič nima smisla, da je potrebno vse samo nagrabiti in JAZ, pa čeprav veš, da v tem trenutku jaz nima nobene vloge. Ti si tam zato, da služiš kot opora vsem, ki bi le-to utegnili potrebovati in tam si, da žaluješ. Da ne tlačiš in ignoriraš ampak, da jo sprejmeš, čutiš in izživiš. Pa naj bo še tako nekonvencionalna ali pa socialno neprimerna, češ: "Zakaj pa tebe to tako gane?" ipd.

Ne opravičujem se več za svoje občutke in čustva; jih ne razlagam ali pa racionaliziram, jih le sprejmem in čutim.. Ne prevzemam več naloge mule za frustracije in nerazumevanje drugih. Ne nosim več tujih problemov in ne, ne bom reševala težave drugih. Lahko pomagam, ne bom pa več gonilna sila... razen zase. Nihče nima pravice preložiti oziroma prelagati vseh teh zadev name. Zato... Hvala draga moja za opomnik, moja bolečina govori, da je bilo veliko prezgodaj, a očitno imaš večje naloge in te drugje bolj potrebujejo.

Z Bogom čutna soplesalka in navdih; naj te tvoja krila poneso v nove višave. Z Bogom...  

   

Modro sončno jesensko popoldne

Bilo je sončno jesensko popoldne in bilo je prežeto z modrostjo in idejo kako spremeniti življenje na boljše. Razmišljanje je namenjeno predvsem samorefleksiji in z željo, da bi premaknilo cel kup stvari in tako doprineslo k boljšemu danes in še boljšemu jutri...

Ideja je zavedanje, da nihče ne dojema življenja tako kot jaz in nihče ne čuti tako kot jaz ali pa razmišlja točno tako kot jaz. To zavedanje je potrebno zavestno pretvoriti v sprejemanje. S tem ne mislim na razumevanje, ker če smo iskreni jaz tako ali tako ne razumem večine ljudi, jih pa poskušam sprejeti takšne, kot so, neodvisno od moje ideje kaj bi kdo moral biti/početi. Sprejemati in razumeti sta dve popolnoma različni dejanji. In to bi bilo smiselno nadgraditi še z (in v to sem trdno prepričana) odmikom od potrebe po sodbi. Redko kdo želi slišati našo "razsodbo", če jo želi, nas bo o njej povprašal, drugi pa tega ne želijo in ne potrebujejo. Popolnoma nobene potrebe ni po tem, da hodimo naokoli in kažemo s prstom in sodimo ljudi, ki jih ne poznamo ali pa se nam sploh ne sanja kaj se dogaja. Ako bi bili sposobni tega, mislim, da bi bil že danes lepši.

Ob tem pa se je potrebno zavedati, da lahko resnično vplivamo le nase. In naša vsakodnevna dejanja nas definirajo. Takšni smo. Nismo tisto kar govorimo, da smo. Naša dejanja kažejo na to kdo in kaj smo. Ob tem pa se zavedajmo, da naša dejanja lahko vnesejo precejšnjo spremembo v življenja drugih. Ni potrebno, da odreagiramo s sovražno besedo ipd. Na nas je, da spremenimo frekvenco. Mi se odločamo na kaj in kdaj bomo odreagirali. Spreminjamo klimo okrog sebe in tako vplivajmo in spreminjamo svet. Ob tem ne trdim, da ne moremo narediti ogromnih premikov, seveda jih lahko... a ti se običajno začno z nasmehom in prijazno besedo, se vam ne zdi?

Odskok v novo dimenzijo življenja

Že dalj časa se poigravam z mislijo in jo bom poskušala predelati tukaj, da me končno spusti... sem obljubila, a ne M. ;)

Vsak dan bentimo in komentiramo. 1000 in 1 stvar nam ne odgovarja, ni takšna, kot smo si jo zamislili ipd. Čutimo se poklicane, da razložimo kaj vse bi moralo biti bolje, bolj učinkovito, PRAVILNO! Namesto, da bi končno sprejeli dejstvo, da naš prav mogoče ni pravi prav za našega partnerja/prijatellja/soseda. Stvari, ki se odvijajo kot se, zahtevajo našo prisotnost in ne naše komentiranje in neaktivnost. Opažam, da veliko govorimo, a redkokdaj uresničimo svoje besede in "velike načrte". Vse to nam onemogoča videti spektakularnost današnjega dne. Ne vidimo veličine v drugih. In ko živimo življenje "na avtopilotu", namesto, da bi uživali v njem in v trenutku, pa kakršenkoli že je, si ga uničimo z iskanjem kaj vse NI, namesto, da bi videli kaj vse JE!  Postavljamo si omejitve; omejuje nas naša nesposobnost odpreti se in videti, da ne dojemamo ali sprejmemo vse veličine, ki je okrog nas. Ne vidimo neverjetnega potenciala naših ljubljenih, lastne moči, da delamo svet boljši in ne vidimo poslanstva, ki nam je bilo dano. 

Ne govorim, da imamo vsi poslanstvo biti Aleksander Veliki ipd. Vsak ima svojo veličino in svoje poslanstvo. Tukaj ni "standarda". Nekateri so tisti, ki ženejo stvari naprej in so v ospredju, poslanstvo drugih je da so stabilizatorji in opora. Eni brez drugih ne moremo! Omejuje nas naš lasten strah in hkrati prepotentno mišljenje, da mi dejansko vemo kaj je za druge najboljše!

Sprejemanje, odpiranje za idejo, da verjetno ne vemo vsega in da vsaka stvar verjetno ne potrebuje našega kritiziranja, znajo biti boleči opomniki, a hkrati ključni za odskok v popolnoma novo življenje.

Zapri oči in odpri srce in skoooooooooooooooooočiiiiiii!!!! 

Srečno!

Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Spoznanja ali filozofiski prebliski

V zadnjem času se je zgodilo precej stvari. Tukaj je le nekaj spoznanj brez smiselnega reda...

• nihče ne more živeti namesto tebe in pot/želje/zahteve nekoga drugega niso tvoje in bodo v večini primerov pripeljale le v razočaranje;
• zamera je isto, kot spiti strup in pričakovati, da bo nekdo drug umrl;
• čustvena prtljaga je p*** in jo je veliko težje odvreči, kot se zdi na prvi pogled.... in veliko več škode naredi, kot smo si kadarkoli mislili;
• tisti kateri naj bi te po rojstni pravici sprejeli te ne in te bodo najbolj prizadeli;
• če imaš odprto srce, še ne pomeni, da si lahka tarča;
• če nisi z vsem srcem za, potem si proti;
• če delaš nekaj samo iz dolžnosti je nepravično do tebe in do drugega;
• moje telo je moja stvar in nihče mi ne more vsiliti, da ga zlorabim;
• kako se počutimo navznoter je redkokdaj vidno ljudem okoli nas;
• zasebnost je privilegij, ki ga je potrebno ščititi;
• nikoli se ne opravičuj za svoja čustva;
• če se postaviš zase, še ne pomeni, da ti je za druge vseeno;
• nujen je trening netoksične komunikacije;
• sprejeti ali udati se sta dve popolnoma drugačni dejanji;
• ego je nevarna reč, če se ne boš pazil te bo vedno spravil na kolena;
• ljubezen je potrebno prakticirati najprej na sebi;
• nihče te nikoli ne bo rešil, lahko pa je z drugimi zabavno deliti življenje;
• če celo pot trpiš in preklinjaš, potem cilj ni vreden truda;
• ni res, da so dobre samo stvari za katere se živalsko trpi;
• potrebno je biti navdušen;
• pasivnost/čustvena otopelost/indiferentnost ubija;
• vsak ima svojo pot in svoj način, da pride do svojih spoznanj;
• čustvena stabilnost/trdnost in indiferentnost niso vedno tako različni;
• biti iskren sam do sebe ni najlažja stvar na svetu ampak te bo na koncu vedno rešila;
• smeh in nasmeh je najprej namenjen tebi in šele nato drugim;
• obsesije so lušne reči;
• nihče te ne bo rešil pred samim sabo;
• veš, vedno si vedela;
• centriranje je veliko podcenjeno;
• življenje je polno presenečenj in veselja... ni pa samo to;
• solze čistijo;
• obstaja kritična razlika med počivanjem in lenobo;
• trmoglavost in vztrajnost nista ista vrlina;
• upanje je veliko podcenjeno;
• bodi voljan in glej ter se čudi, saj svet ponuja neverjetno spektakularnosti vsak dan;
• življenje se dogaja zdaj...

Preblisk dneva

Čemu se z odlašanjem izogibam? Kaj mi odlašanje prinese? Smešno kako najpreprostejša vprašanja prinesejo največje dileme. Odgovori so običajno preprosti, a težko jih je sprejeti. Težko se je sprijazniti s svojimi križi. Neverjetno kako lahko na dolgo in široko govoričimo, svojih občutkov pa ne poslušamo in ignoriramo odnose, ki so nam najpomembnejši. Ampak iskrenost s sabo je nujna, da ugotovimo kaj je srž težave in se jo lotimo. Drugače le stopicamo na mestu, jambramo in krivimo vse za naš neuspeh in trdimo, da so se vsi obrnili proti nam.

Jutranja spoznanja ali filozofiranje na kolesu

Nekaj vam moram priznat. Ne maram neizpolnjenih ciljev in sanj. Ne maram samo filozofirat in govoričit. Drži večina me pozna po tem, a vedno bolj ugotavljam, da mi je v neizmerno zadovoljstvo, ko dosežem cilje in želje ter uresničim sanje. Z veseljem navijam tudi za druge, ko se jim vse to dogaja. Mogoče je to postalo celo moje poslanstvo. Seveda pa nisem tako samovšečna, da bi trdila, da se vse izpolnjuje tako, kot si prestavljam. Nikakor! Se pa. Na nek način se in vedno bolj se čudim in z zanimanjem opazujem premeteno igro življenja.

No ena izmed stvari o kateri sem letos precej premišljevala je pot s kolesom v službo. Večina se mi je smejala, drugi pa so bolj ali manj intenzivno zmajevali z glavo. No sem bila že na tem, da grem pa je bila potem operacija in je bilo potrebno malo počakat. A nisem vrgla puške v koruzo in tako sem danes šla v službo s kolesom! Vem smešne cilje si postavljam, a so moji in meni kar nekaj pomenijo. Vsa nejevera večine moje okolice in kar nekaj posmehovanj bi me morala podžgati in motivirati z mulasto odločnostjo ali pa prepričati, da ne grem, kaj ne? No nič od tega ni bilo. Čudilo pa me je zakaj ima toliko ljudi toliko za povedati okrog tega. Še bolj pa me je fasciniralo, da me ni omajalo. Ne delam in živim zaradi njih. Spoznanje je spektakularno in osvežujoče in tako neverjetno osvobajajoče! Vem, vem odkrivam toplo vodo. Ampak je moja topla voda. Na to se moram večkrat spomniti. :)

En cilj poletja 2013 dosežen... noja na pol. Potrebno bo prit še domov... če se ne oglasim več, potem pot nazaj ni šla najbolj gladko. ;)

Koncentriranje na mestu

Izginem, ker se dogaja in nima smisla pisarit, ko se dogaja. Ampak enkrat se ustavi... In ko se, je ustavitev sunkovita. Stojiš in gledaš kje vse si ga polomil in da se določeni strahovi in groze uresničujejo in si jim sam dal možnost, da so se. 

Ne nima smisla cufati vsakega posebej in dlakocepiti. Le pogledati resnici v oči. Nima smisla pretakati solza, pa čeprav je to naraven odziv. Včasih pomaga malo destruktivnega vedenja, večinokrat pa ne. Trenutno se poslužujem koncentriranega stanja a mestu, da pustim, da plane vse skupaj skozi mene in to tudi spustim. Da preplavi in odplavi. Navkljub vsemu vrvežu, možnostim in letnemu času zavedanje boli. A tokrat me ni strah stati na mestu, saj zdaj vem, da to ne pomeni lenobe ali nezmožnosti, nekompetentnosti, ampak moč in stabilnosti. 

Hiter opomnik

Ne bom več politično in versko korektna. Ne da se mi več skrbeti kaj vse boste povedali in kako vse me boste spljuvali. Dovolj imam korektnosti, ki ne vodi nikamor. Tako ste toplo dobrodošli, da poveste svoje mnenje, a cenzure ne bo več... 

Zaslužiš si ogromno zato se začni obnašati temu primerno!

Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?

Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?

Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno! 

Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!

Igra, ki to ni

Kupi posnetih razmišljanj in napol napisanih tekstov. A  ničesar od tega se ne bom lotila. Miru mi ne da včerajšnji pogovor z mojo M.  

Kako neverjetno navajeni smo funkcionirati pod masko. Kako malo ljudi nas vidi brez nje. Kolikokrat lahko čustvujemo in govorimo brez filtra. Kdo nas bo razumel tako, kot čutimo/mislimo? Kako je možno, da je pretvarjanje postalo način življenja??

Ugotovitev je bila, da smo zelo zadržani in smo vedno "potegnjeni" nazaj, kot da bi se bali, da nismo dovolj. In potem se skoraj ves čas počutimo kot prevaranti, igralci  drugačne variante sebe ipd. Za tem pa je takoj sledilo še vprašanje, koliko vez, zakonov in prijateljstev razpade ravno zaradi pretvarjanj, filtrov in domnevanj, da se poznamo, ko pa se dejansko ne. Kolikokrat si rečemo, da vemo kaj bo on/a rekel/rekla, kaj si misli in kaj čuti. Kolikokrat ne pustimo, da ljudje so ali še bolje kolikokrat si dovolimo,  da smo sami pristni.

Pred časom mi je bilo svetovano, da edini način, da se z "gracioznostjo" prebijem čez lastne izbruhe jeze (zdaj običajno uperjene navznoter) je,  da sem iskrena do sebe in pričvrščena. Da sem gotova v tem kaj sem in kdo sem. Da konstantno osebnostno rastem in delam svet boljši. Le tako lahko kar se da milostno prejadram viharje.

Kolikokrat sem se spomnila na to odkar mi je bilo to "položeno na srce"? Prevečkrat! Priznam, da vsaj v polovici primerov se je vse spremenilo v nasmeh, ker sem v trenutku spoznala igro ega in lasten lapsus, ki pa se ga da z vajo umiriti... se pravi nič nepopravljivega. :)

Življenje ni igra... je veliko boljše in vredno smeha in ljubezni.

Kako velike so lahko tvoje sanje - tvoje življenje

Že kar nekaj dni me mučita fenomena s katerima se soočam že odkar pomnim. Verjetno se je tudi vam že zgodilo ali pa ste slišali, ko je nekdo rekel: "če priznam, da je res lepo ali pa je nekaj dobro se bo takoj sfižilo" ali nekaj v tem smislu. Ja? No v meni je to delovalo dolgo časa, če drugače ne sem se pa sama sabotirala. Pokvarila sem svoj napredek pri ustvarjanju, hujšanju, in nenazadnje tudi odnosih. Nikakor mi ni bilo jasno ZAKAJ??? Počasi se mi je začelo odkrivati. Marsikdaj verjetno zato, ker ne vemo kdo smo, če bi "prestopili na drugo stran". Kdo bi bili, če nebi bili tisto kar drugi mislijo, da smo ali pa kar sami mislimo, da smo. Kaj bi bilo, če bi se uresničile naše najbolj divje sanje in bi postali najboljša verzija sebe. Kam bi šli potem?? Cel kup vprašanj, ki spodkopavajo naše najboljše namene. 

Počasi sem začela sprejemati spektakularnost življenja. Življenje JE lepo. Ne v primerjavi z drugimi ampak v meni je neverjetno lepo. In ne nič se ne bo pokvarilo, če ga sprejmem z vsem srcem. Tudi, če oziroma, ko življenje zavijuga drugam, kot smo si predstavljali ali začrtali je še vedno spektakularno. Še vedno delujemo in smo. Niti ne bo ni meja. 

Pred dnevi sem brala zapis mladega moža, ki je spektakularen v svojem delu in je govoril o problemu "zgornjega limita" in kako se največkrat sabotiramo sami, saj imamo v sebi strah, da si vsega tega dobrega ne zaslužimo. Da ne moremo delovati in biti ob tem srečni ampak moramo delati tlako in da je to naš dolg. In takrat me je udarilo, točno v čelo! To je to! Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj, da bi lahko uspela s svojimi talenti. Vedno sem imela občutek, da se moram skrivati nekje v množici nezadovoljnežev in poganjal bi me sladkor in visok pritisk ter občasne kave... Nič več. Vredna sem, da sem srečna in vsem povem, da sem. Največji srečko sem. To ne pomeni, da nočem doseči nič več ali pa da imam vse kar sem si kadarkoli želela in da nekje v meni ne biva ego, ki mi šepeta, da nisem vredna. Nikakor. Ampak vem, da sem srečko in, da če to priznam ne bom zato nič manj srečna.

In to me je napeljalo na razmišljanja o poslanstvu in pridiganju. O tem kako silno radi pridigamo, filozofiramo in govorimo kaj vse bi morali in bi drugi lahko mi pa ne moremo in nevemkajše. Sami pa potem ostanemo zgolj pri besedah in porivamo druge naprej in sebe posipamo s pepelom. In spet se je zgodilo razsvetljenje. Živeti moraš tisto kar govoriš in z zgledom boš spreminjal. Zgled vleče, besede le ustvarjajo zvočno smetišče. Čuti, živi in deluj v miru.

Odnosi!

Včeraj je bil dan, ko se je res veliko govorilo  donosih. Predvsem odnosi moški-ženska oziroma, če sem iskrena sem včeraj kar nekajkrat slišala izjavo: "Deci! Sami križi in težave so z njimi!" Hmmmm... Zanimivo se mi zdi, da me je vsakokrat prešinilo, da zgodba verjetno ni enostranska. Za vsak odnos sta potrebna dva. In vedno znova me prešine, kako enostavno je kriviti druge za naše dojemanje realnosti. Kolikokrat si sami skonstruiramo prepir? Kolikokrat se odzovemo z vsem arzenalom na preprosta dejstva?

Mogoče je bil včeraj dan, ko sem določene stvari videla drugače, a vseeno. Prešine me spoznanje. Koliko odnosov sem žrtvovala zaradi ega ali pa zaradi ideje v glavi, ne dejanskih stanj? Ne govorim o tem, da se ne smemo postaviti zase. Nikakor! Govorim o tem, da lahko vedno odreagiramo na vsaj tri načine. Ponorimo, ignoriramo ali pa smo mirni, razumevajoči, a trdni. He! Verjetno vam je jasno kaj je moj primarni odziv in kam želim prit. ;) A šalo za kanček na stran.

Včeraj sem nihala med zmedenostjo in zvedavim začudenjem. Zanimivi so se mi zdeli komentarji, ki so v meni prebudili tako spomine, kot zavedanje kako velik srečko sem.

Predvsem se me je dotaknilo sporočilo, ki je bilo zakopano v kontekstu. Edini odnos katerega lahko spreminjamo in je resnično pomemben je odnos, ki ga imamo sami s sabo. Šele takrat, ko bomo sposobni spoznati to bomo stopili iz piedestala in začeli sprejemati odgovornost za svoja dejanja in odnose, ki jih imamo v našem življenju. Živeti življenje in si domišljati, da bomo spremenili druge v resnici ni nič drugega, kot le žalostna zgodba sebičneža. Uživaj v pestrosti, ki jo imaš privilegij užiti. Dovoli da se te dotakne in ob tem dovoli, da tudi tvoja smrkastična oseba dotakne in bogati druge.

Spoznanja tega tedna

1. Zvedav pogled na svet s čimmanj predhodnega obsojanja sta precej spodoben začetek. 

2. Strah ne pomeni, da si švoh, pomeni le, da se zavedaš stvari. Od tebe je odvisno ali mu boš predal moč, da te oropa želje po življenju. 

3. Nasmeh in odprto srce delajo svet boljši in ne nujno bolj naiven. 

4. Mirnost v srcu se ne meri po zunanjem obnašanju.

5. Hvaležnost je veliko premalo uporabljena.

Kolikokrat naša dejanja motivira temna plat življenja?

Včeraj je bil neverjeten dan. Moja postna zaobljuba je, da se bom na dneve strogega posta postila. Sreda je bila neproblematična, med tem, ko je bil včerajšnji dan, milo rečeno, izziv. Vseeno pa ni bilo spregledano sporočilo, ki je bilo "vrženo" v mojo smer. Še vedno nekako ne dojemam kako lahko slišimo prave besede ob pravih trenutkih, če si le pustimo in poslušamo. Tenkočutno in s spoštovanjem. 

In kaj me je nagovorilo? Berilo pri sveti maši. Maše ob delavnikih so zakon! Praktično nič ljudi, intimnost, ki je ne doživiš ob nedeljah in praznikih. Zaradi manjšega števila ljudi je tudi manj motenj, manj vplivov in se posledično lažje skoncentriraš in "odpreš". In včeraj je bilo... ohhhh! Ko sem že cel dan sitnarila in bila popolnoma zakrčena, besede. Ne spomnim se točno kako so šle ampak bistvo je bilo, da tvoj post ni vreden kaj prida, če se ne postiš v Miru. Če se do drugih ne obnašaš sočutno in s sprejemanjem.

Dvomim, da me je kdaj kaj še bolj izrazito mahnilo po glavi. Dan sem videla v polonoma drugi luči in s tem tudi postne zaobljube in Post na splošno. 

Zanimivo je, da naša dejanja ne pomenijo kaj dosti, pa tudi, če so izvedena s silno dobo mislijo, ako niso izvedena celovito. Če ne delamo stvari "uigrano". Najboljši primer je, da se ne moreš odkupit s plačilom "odpustka". Noja lahko se na zunaj ampak v resnici se pa ne. Kolikokrat se vračajo slaba vest in zavedanje krivic, ki smo jih storili. Kolikokrat ne morem odpustiti, pa ne zato, ker bi bila nam narejena tako velika "škoda" ampak, ker smo se sfiksirali nanjo. Kolikokrat ne odpustimo, ker enostavno ne znamo, ker nas drži pokonci le zamera in po malem hudobija. Neverjetno, ko začneš razmišljati za koliko naših dejanj je motiv dejansko naša nečimrnost, obsojanje in želja po maščevanju.  

 Ne slepim se, da se boste strinjali ali pa priznali. Nikakor! Vsak gre s svojim tempom po poti svojega življenja. A zase lahko rečem, da sem končno začela spuščati. Predvsem ljudi in odnose ter priznavati tudi svoj del krivde. In ne ni lahko, a letošnji post bo, očitno, namenjen predvsem temu. Zato sem že na začetku, navkljub težki poti, ki je pred mano, neizmerno hvaležna.

Spoznanja ali ...

... kaj vse se zgodi človeku še pred pol osmo zjutraj. :)

Danes je bil neverjeten dan. Oziroma je še! Že navsezgodaj sem reševala ubogo pišče iz prijema elastike, ko sem se spomnila, da je Pepelnica in s tem strogi post in nič piščeta danes... Potem nezgoda na cesti, beganje okrog zdravstvenega doma, izgubljanje osebnih dokumentov in snega cel kup in nič sčiščenih parkirnih prostorov, stanje na snegu in prepotentni egoisti (it takes one to know one, a ne?). Ja, ja spektakularen dan! Začelo se je. Post je tu! Spoznanja, upanje in obeti miru. Uvid, da se je možno nasmejat vsezgodaj zjutraj, da so zaprta vrata priložnost (pa kaj imam jaz z zaklenjenimi vrati???) in čudaški svet avtomobilskega transporta, nasmehi ljudi in postopki, ki delujejo!

Najpomembneje pa se je zgodilo, ko sem v mrazu stala ob cesti. Nihče od tistih, ki "krijejo moj hrbet" ni dvigal telefona, moj preljubi sneg je naletaval in silno nepraktična obutev za v sneg lahko iz človeka potegnejo marsikaj. In tudi so. Zavedanje, da je res lepo ob sebi imeti ljudi na katere lahko računaš, na katere se zaneseš in jim zaupaš, a dejstvo vseeno ostaja, da si odvisen ob samega sebe.

Odlično je, da ti ni potrebno biti sam za vse, a hkrati biti gotov, da zmoreš. Navkljub vsemu je to zavedanje, ki mi ga je vcepila moja mami. Funkcionirati v skupnosti, a se zavedati, da si na koncu sam. Ne v tistem depresivnem smislu, ampak, da si dejansko sam. Sam si odgovoren za svoje življenje, delo, sanje, postavo. Sam imaš v rokah vajeti svojega življenja. Od tebe je odvisno ali jih boš uporabil, da se usmeriš na prave poti, ki vodijo k vsemu tistemu, kar si si kadarkoli želel in upal ali pa se boš z njimi obesil.

Bodimo iskreni, tega se nikakor ne zavedaš, ko se ti dogaja življenje. Tega se zaveš kasneje. Ko adrenalin popusti in gledaš nazaj. Res neverjetno je opazovati kaj vse lahko sam in še lepše je videti kaj vse lahko storimo skupaj. Ne z vlečenjem in porivanjem ampak s sodelovanjem. Z zaupanjem, nasmehom in razumevanjem.

Da pa sem realna, še vseeno bi tisto ženski zaradi katere sem 15 minut stala v snegu, plundri in brez plašča, zavila vrat... in ne, ob tem verjetno nebi spoznavala kako lep je svet. ;)

Ko ponovno odkriješ očitno

Danes me boli glava. Glavobol, ki je bil moj stalni spremljevalec zadnjih nekaj let se je s spremenjenimi prehranjevalnimi navadami močno umaknil v ozadje. V resnici me od spremembe režima danes prvič boli.  Ampak danes je tako ali tako buren dan. Ne na zunaj, na zunaj se mi zdi, da se presneto dobro držim, v meni pa vre. Izdaja me le stalno migajoča noga. Sodelavka, ki je res posebna punca, mi je danes govorila o njenih dilemah in ob poslušanju me je zadelo. Popolnoma me je položilo in onesposobilo ponovno spoznanje. 

Vedno znova niham med svetovi, med njimi in nami etc. In vedno iščem nek svoj košček. Vedno izprašujem svojo vest in vedno iščem pravo pot. A pravo pot za koga? Znova in znova se opomnim, da ni potrebno da pripadam, da ni potrebno zunanji konsenz ali pa odobravanje. Le sama moram sprejeti in si zaupati. In danes me je ponovno zadelo Sprejmanje!!! Saj ne, kot da tega nimam za časa trajanja moje kože zaznamovano, a vedno znova pozabim. Sprejemanje. Tukaj in sedaj. Sprejamnanje situacije takšne kot je, ljudi takšnih kot so in sebe takšni kot smo. Obstajati. Poslušati glas ljubezni, ki je v vsakem izmed nas in preseči ego, ki v nas vleče temo. Vem sliši se ezoterično (khm, a ne M.?) ampak to je res. Sprejeti in obstajati. Živeti svoje poslanstvo.

Glede na to, da sem velik zagovornik življenja poslanstva me večkrat "povprašujejo" (beri: provocirajo) češ kaj je pa moje poslanstvo? Tega ti ne more povedati nihče. To slišiš v sebi. Ni potrebno, da vsi rešujejo svet. Niso poslanstva le tiste velike stvari, poslanstvo je naše življenje. Pa če to pomeni, da se ti uspe sprijazniti in sprejeti lastne napake, je mogoče to tvoje poslanstvo in si navdih. Poslanstvo lahko začutiš in slišiš le takrat, ko si v tišini in ko ni nič. Ko si sam in obstaneš. Vem, da mnogi pravijo, da meditirajo v gibanju, odlično, če to njim odgovarja, a sama zase vem, da se slišim takrat ko je Nič. Ko se mi misli umire, ko spregovori Bit. Bolj, ko se treniram v poslušanju bolje slišim in včasih za to ne potrebujem več niča, a kmalu vajeti prevzame ego pa sem spet tam...

Danes me je še enkrat opomnil kako zelo pomembna je točka s katere gledamo. Če smo na pozitivni strani in sprejemamo se bo vse slej, kot prej umirilo in šlo v pravo smer. S tem ne mislim smeri, ki jo je izbral ego, ampak tisto, katera je potrebna za nas. Sprejmimo jo z vsemi pljuči in vsem srcem. Sprejmi tisto, kar si nekoč že živel...

S pogledom nazaj...

Groza me je, ko vidim, da v zadnjem mesecu nisem napisala NIČ. Mogoče, ker se mi toliko dogaja ali pa, ker sem bila preobremenjena s stvarmi, ki niso pomembne. Ugotavljam, da se popolnoma zbledim ako dovolim, da se gledam skozi prizmo drugih ljudi. Popolnoma me razdvoji in ... izgubim se.

Zadnji mesec, ali bolje dva, sta bila posebna. Spoznanj cel kup in hkrati s tem dodatna odgovornost. Bili so prazniki, ki so bili dodaten izziv in zavedanje, da zamerim mojim dragim, ker imam občutek, da moram biti jaz "gonilna sila". Načeloma nimam nič proti, a vsake toliko bi bila silno vesela, če bi me nekdo presenetil. Da pa se ne slepim... Priznam, praznikov me je strah zaradi večih stvari. Najprej zaradi razvijajočega se pogleda nanje. Ugotavljanje in iskanje novega mesta zanje in pa predvsem zaradi tradicionalnih sporov, ki se v naši družini tradicionalno dogajajo okrog Božiča. Spektakularen je pogled nazaj. Ko ugotoviš, da si prerasel določene stvari. Da si samostojnejši, samozavestnejši in bolj čuteč. Opaziš in čutiš. 

Vedno me je bilo strah "odraslosti", saj sem odraslost vedno povezovala s trdostjo, brezčutjem in presihom igrivosti in navdušenosti nad življenjem. Vesela sem, ko opažam, da ni potrebe, da izgine razigranost, sočutje in pozornost. Ni potrebe, da postanemo trdi, odtujeni in neobčutljivi. Vse je odvisno od poti, ki jo izberemo. Vedno znova, vsak dan posebej. Iskanje lastne poti, ki nevarno vijuga med partnerskim odnosom, vero, duhovnostjo, izzivi družinskega življenja in dogajanjem v srcu in glavi. Kako postaviti vse na svoje mesto tako, da bo prav. Kako se upreti stigmatiziranju, pljuvanju in kritikam. Kako biti dovolj močan in dvigniti glavo ter živeti življenje, ki ti je namenjeno. Kako dihati in delovati s polnim srcem in pljuči. In izkoristiti ves potencial, ki ti je bil namenjen. 

Hvala, ker se še vračate na ta moj mali košček medmrežja... Ne obljubim, da bom bolj pridno pisala, obljubim pa, da bom iskrena. :)