Bilanca

Vsako leto se neizmerno veselim zime. Razlogov za to je seveda več. Nikakor ni zanemarljiv upočasnjen tempo in priložnost za refleksijo. Letos nisem imela te sreče. Časa za refleksijo, ki bi bila uravnotežena in izvedena s spodobno distanco tako rekoč ni bilo. Je le reakcija na brutalno leto.
Odraščala sem z idejo, da bomo v določenem življenjskem obdobju bolj gotova, trdnejša, bolj čuječa. V najbolj naivni fazi z idejo, da bom takrat dovolj. Kar prinaša to leto je spoznanje, da nobeno leto, nobena distanca ni dovolj.
V bolj ciničnih momentih pomislim, da je v resnici smešno, da se sploh še trudim, namesto, da bi vrgla roke vznak in odšla. Pa mi vsa tista presneta krščanska pohlevnost ne da. Potrebno je prevzeti levji delež krivde. Letos sem v najšibkejšem momentu udarila po mizi in se postavila zase. Postavila za moje drage, za odnose in konec koncev tudi zase. Sramota! Kako si drznem?!! Sebičnica!
Na točki refleksije letošnjega leta se sprašujem kako je možno, da je stanje tako katastrofalno? Kako je možno, da sem dovolila, da je dresura uspela. Da je navihan duh klonil v popolno udajo. Da le nastavim drugo lice, se zahvalim za ostre besede in umaknem.
Mogoče je pravi mali blagoslov, da nimam časa za refleksijo.
Sovražim 2017.

Neprijetna jutra 2. del

Naivno sem domnevala, da je bilo eno neprijetno jutranje srečanje za ta teden dovolj. No pa se je danes ponovilo. Z drugim staršem in z še večjo ignoranco in iskreno, ne vem kakšnim namenom. Razjezilo me je, dvignilo pritisk do mere, ko mi piska v ušesih. A nisem rekla nič, nisem naredila nič. Pustila sem, da je pljusknilo čezme.

Zadnje čase spet več razmišljam, poslušam, tipam. V zadnjih dneh sem večkrat naletela na idejo, ki se mi je zdela sama po sebi nora, a mi je današnje jutro prineslo nov pogled. Ideja je, da ni nič pomembno. Drži, potrebno je stremeti k stvarem in si srčno želeti stvari, uresničevati sanje. A nič od tega ni pomembno. 

Te ideje se ne da razložiti umsko,a jo presneto občutimo. Kot, da bi odložili del bremena. Nismo odgovorni za dejanja in besede drugih; ni nam potrebno reševati vsega. Ideja, da ni nič pomembno nam omogoča, da se lažje vključimo v tok energije okrog nas. Da izpolnjujemo svoje poslanstvo, bolj zaupamo in temeljiteje dojemamo našo okolico z vsemi ljudmi vret. Lažje slišimo ljudi, tudi, ko ne govorijo; na koncu koncev pa lažje slišimo sebe. Tisti glas v nas, ki ima vedno prav, če mu le pustimo da govori.

Težko se je ne postaviti na okope in se ne "boriti" nazaj. Težko je ne jokati. Težko je sprejeti realnost, ki tako zelo boli in ima arsenala za celo življenje bolečine. A hkrati... ne dovolim, da me zastrupi. Ne dovolim si vzeti sanje, želje, ideje. Sprejemam dejstvo, da me tisti, ki so me ustvarili ne prenašajo. Ne rečem, da je dober občutek, a sprejemam, da tako čutijo. Hkrati pa sledi spoznanje, da to niti ni pomembno. Izkušnje me oblikujejo, njihova mnenja, kritike in prezir. Ves koktajl emocij se me dotakne, a me ne determinira. Ne bo me uničil ali pa zastrupil. 

Vsega tega se moram spomniti tudi naslednje neprijetno jutro...

Začetek novega obdobja?

V zadnjem obdobju ni veliko lepih novic, pozitivnih misli in smeha kar tako. Več je jeze, solza in bridkih spoznanj. Mogoče je trenutno tako le v mojem življenju in se to dogaja le mojim bližnjim, zato ne bom posploševala. Spoznanje trpkega pa je vsekakor, da logika ne reši zagate. Stvari so jasne, a srce in občutek, tam nekje pri želodcu, govorita drugače. Občutki niso nič kaj logični, še manj pa se jim da ukazovati. 

Vedno znova me razjezi, ko "družba" zahteva, da imamo določena čustva ob določenem času. Vedno znova me razkuri, ko nekdo reče, da sedaj je pa nekaj trajalo dovolj časa, da smo, recimo, nekoga preboleli ali pa da je preteklo premalo časa, da bi nekoga preboleli. Še posebej krepka je, ko ta ki pametuje nima nobene veze z dogodkom, ki je sprožil določena čustva. Razjezi me družbena vsevednost in obsojanje.

Danes se začenja post. Začenja se s Pepelnico, ki je mnogokrat spregledana, tako, kot je mnogokrat spregledan pomen in zahtevnost posta. Nikomur ne bom govorila kaj mora početi in kaj ne, imam sama s sabo veliko preveč za opraviti. Zase pa vem, da je post veliko več, kot odpoved čokoladi ali alkoholu. Jasno mi je, da bo letošnji post izrazitejši od vseh do sedaj. Več časa in energije bo potrebno, da se bo uresničilo poslanstvo posta. 

Sila luštno je pridigati o tem kaj je potrebno storiti in kazati s prstom kdo česa ne dela, veliko težje pa je ostati tiho in začeti pri sebi. Težko se je aktivno vključiti v proces priprave na Veliko noč, ki zahteva več, kot le odpoved mesu in razvadam. Zahteva sprejemanje, toleranco, pomoč in sočutje. Zahteva, da postanemo močni in odgovorni, da postanemo najboljša verzija sebe.

Nikakor ne trdim, da je za to primeren le post ali katerokoli obdobje v letu, ki ga označujejo ti ali oni. Trdim pa, da za vsakega pride čas, ko je potrebno stati za svojimi prepričanji, sanjami in iti preko svojega ega, da postanemo boljši in izpolnimo naše poslanstvo. Dolgujemo si!

Včasih preprek ne moreš dojemati, kot vzpodbud!

Razkurjena sem. Resno. Vedno, ko poskušam narediti nekaj prav se izkaže, da se to v bistvu ne da. Pač odpovej se sanjam ali pa moram reskirati res veliko. Vem za večino od vas je to smešna zadeva, a vseeno jaz imam precej sanj in veliko jih je bilo že tako ali drugače poteptanih in so teptana vsak dan. 

Na živce mi gre, da moram biti vedno znova v lupini. Vedno znova moram zadeve delati v valovih. Nikakor ne morem prit do stopnje, ko bi se dejansko zadeve lahko uredile. Vedno znova mi nekdo skače v glavo. Vedno, ko imam občutek, da bi se nekaj lahko dejansko izpeljalo se zgodi nekaj, kar vse skupaj sesuje. 

Smešna reč, če pomislim. Namesto, da bi se potegnila nazaj v lupino in odživotarila ostanek življenja. Zakaj bi se metala ob zid? Kdo ima kaj od tega? Zakaj se pravzaprav ženem? Sanje se baje tako ali tako ne uresničujejo, kaj ne?

Zavestno in še kako drugače seveda vem, da se sanje uresničujejo, le ni mi jasno zakaj se mi vedno znova zakomplicira. Zakaj je vedno potrebno preterati vse, zakaj ni možno, da bi se kaj kdaj uredilo tudi samo? Ne nisem najbolj happy camper...

Občutiti in izpustiti ali se distancirati?

Danes sem verjetno napisala že veliko več, kot bi bilo zdravo, a imam razpon koncentracije približno takšen kot zlata ribica, tako se vsak zapis konča nekje na sredini, če sem uspešna. :) Precej stvari se mi mota po glavi. O tem kdaj drugič, ko bom dejansko uspela dokončati danes nedokončane zapise. 

Prejšnji teden sem veliko pisala o jezi in odnosih. Sama sem močan zagovornik doživljanja in občutenja čustev. Najhujši pretresi so se mi dogajali, ko sem vedela, da nečesa ne smem občutiti. Recimo, ko mi je umrla babica in smo se z bratranci pogovarjali pred mrliško vežico in delili spomine nanjo. Nasmejali smo se do solz in bili za to okarani. To se mi ni zdelo prav! Kot, da bi morali pozabiti na lepe spomine, ki nas vežejo z mamo. Osebno sem bila vesela zanjo, da se je lahko rešila vseh bolečin, ki jih je v svojem življenju, še posebej pa v zadnjih letih, trpela vsak dan. Seveda sem bila žalostna, ker je odšla, a to je moja osebna zadeva s katero se moram spopasti sama. Od nje sem se želela posloviti žarečih oči in s hvaležnostjo v srcu. Želela sem se posloviti z nasmehom na ustnicah.

Večkrat sem v zadnjih tednih dobila nasvet, da je zame bolje, da se distanciram od dogajanja. Nič ni moja krivda in da se ne smem pustiti potegniti vanjo. Toda ni mi jasno kako naj bi bila neprizadeta, ko slišim in vidim kaj vse se dogaja v moji širši družini. Nezgode in zdravstveni kolapsi se vrstijo en za drugim. Seveda sem v skrbeh in mi ni vseeno! Do določene mere je "distanca" primerna, a sama sem spoznala, da me ubija, pa čeprav po delčkih. Hočem občutiti občutke, pa čeprav so žalost, razočaranje in zamera. A jih prav tako hočem spustiti. Nočem jih več zadrževati v sebi, kar se mi zgodi s tako opevano "distanco". 

Saj moje spoznanje je bilo, da lahko le z doživljanjem sprostim vse tisto, česar sem se toliko let oklepala. Oklepanje te šele zapre v kletko. V njej pa se vse zapre in postanemo slepi za toliko spektakularnih stvari, ki se dogajajo okoli nas.

V kolikor pa si dovolim čutiti in doživljati, pa postane izpuščanje le še en običajen korak pri doživljanju. Nehajmo se oklepati občutkov in besed, izrečenih pred več leti. Pustimo, da vse občutimo in izpustimo in s tem naredimo prostor za druge občutke. Dovolimo si rasti in biti trdni zase, ne glede na dogajanje okoli nas. Tako se okrepimo v gibčnosti in se ne zlomimo, ko se ob nas obregne kaj težkega. Hkrati pa smo dobro ukoreninjeni, saj nam je jasno, kdo smo in kam gremo.

Verjetno ima vsak svoj način kako iti skozi življenje in prav je tako. Nikakor pa ni prav, da ne poskusimo česa novega, saj nikoli ne vemo, ali ni ravno to tisto pravo. Vsak trenutek je lahko tisti, ki bo ključno vplival na potek življenja. Ne izpustimo ga zaradi distance ali pa brezbrižnosti.

Sitnost in kreganje

Kolikokrat rečemo kaj, kar niti ne mislimo oz. se okorno izrazimo in s tem povzročimo bolečino. Namesto, da bi se v tistem trenutku opravičili in zgladili nesporazum odreagiramo kot majhni otroci in zamerimo, da nas niso prav razumeli. Neverjetno kako hitro se lahko običajen pogovor spremeni v bojno polje. Namesto, da bi presekali in ustavili tok dogajanja in pogovora ne zberemo poguma in se ne izpostavimo, včasih celo sodelujemo, ter tako prispevamo k strmoglavljenju. 

Nikoli mi ni jasno zakaj se ne ustavimo prej. Zakaj potem čez dan ali dva šele popravljamo storjene napake, ali pa še to ne? Pa čeprav vemo, da je vedno težje popraviti storjeno napako, kot pa takoj zgladiti nesporazum. Zakaj dovolimo, da se stvari naberejo? In hodimo naokoli z debelo kepo v želodcu in si hkrati lažemo, da ni nič takega, da je vse vredu. Najpogosteje se to zgodi v odnosih z osebami, ki so nam najdražje. V odnosih s soborci, tistimi za katere veš, globoko v sebi veš, da so ob tebi in te najbolje razumejo. Tako se težko pričakovan skupen čas spremeni v neprijeten dogodek, ki prizadene vsaj dve osebi.

V vsej iskrenosti, takoj se lahko najde ducat izgovorov zakaj je prišlo do nesporazuma ali prepira, ampak v sami osnovi pa tiči negotovost. Preprost nesporazum se takoj razplamti v nekaj "več". In tako se začne iskati "skrite pomene" in ali je nekdo, ko je nekaj rekel mislil točno tisto in ne še 5328 drugih stvari, ki pa jih ni povedal.

Paranoja mi nikoli ni šla preveč dobro od rok. Sovražim tihe maše in ko ljudje ne povedo "kaj jih tišči". Rada vem kje sem in kaj se od mene pričakuje. Ne maram skritih namigov in manipuliranja oz. "diplomacije". In presneto slabo skrivam svoje nestrinjanje in nejevoljo. 

Ja, sitna sem in ni končnega povzetka s pozitivno mislijo, razen: Ne kregajte se, ni vredno.

"V tvojo smer" ali oratorij 2011

V domači župniji smo včeraj zaključili z letošnjim oratorijem. Še preden se je začel, sem imela občutek, da bo zame velika preizkušnja. Verjetno sem to čutila že v času, ko sem se odločala ali naj bom sploh del vsega tega. Po spletih okoliščin se je zgodilo, da se mi soanimator ni mogel pridružiti in sem ostala sama, noja ni čisto res. Pridružili sta se mi še dve animatorki, ki imata precejšnje izkušnje. Toda nepravično je bilo pričakovati od njiju, da bosta kar takoj skočili v vse skupaj. 

Še nikoli se nisem tako zelo sekirala, kot sem se letos. Še pred poroko, med maturo in pred zagovorom diplome sem spala, kot dojenček.. toda pretekli teden.. pretekli teden nisem spravila skupaj več kot uro spanja. Vseskozi me je preganjal občutek popolnega poloma. Popolnoma sem pogorela in še tako velika želja mi ni pomagala. Razočarala sem sebe in seveda tudi skupino, ki mi je bila dodeljena.

Že prvi dan me je obšel neverjeten občutek, da mi je namenjeno - da sem preizkušana, zato sem se še posebej borila. Sprejela sem izziv, saj nisem želela popustiti in izbrati lažjo pot. Priznam, da sem se borila, a nikoli, res nikoli me poraz ni tako zelo prizadel, kot letos. Še letos, ko mi z vsem tekom in dietami ni uspelo shujšati ni bilo tako zelo hudo, kot ravno kolaps prejšnjega tedna. O tem nisem želela govoriti, toda, ko nisem mogla več zadržati so se ulile le solze, ki niso nikakor ponehale. Te so me tudi včeraj dušile praktično veš čas zaključka in so botrovale mojemu pobegu z animatorskega zaključka. Ampak to so moje bitke, ni potrebe, da s tem obremenjujem kompletno druščino.

Letos je bila animatorska druščina silno pisana in je bila neverjetno odkritje! Res lepo je bilo videti kako prihajamo skupaj z različnih vetrov in vsi delamo za eno. Vesela sem, ker sem imela možnost preživeti čas z zelo posebnimi ljudmi s katerimi se drugače, na žalost, sploh ne družimo. 

Z vsem srcem bi rada napisala, da je bilo vredno. Da sem vesela, da sem sprejela izziv in se še enkrat podala v animatorske vode... toda z vso iskrenostjo tega ne morem. Ne morem stati tu in govoriti nekaj kar ni res. Premočno me je zdelalo, preveč bolelo. In če me vprašate ali se naslednje leto vrnem... vam ne morem lagati. a vam hkrati ne morem odgovoriti.

Toda nekaj je res, vedno znova smo opomnjeni, da se ne smemo počutiti preveč gotovo v svojih vlogah, ker nas bo mimogrede "stresel iz hlač" in tudi za to je potrebno biti hvaležen.