Plačilna valuta je čas

Danes mi je Rada Sem Katarina prilepila tale video na FB in v meni ponovno nekaj podrezala. Ne maram kupovanja kar tako, ne maram potrate in jezi me, ko se uničujejo uporabne stvari. Zame je (sedaj) popularna "ponovna uporaba" le zdrava pamet, ustvarjanje pa izkoriščanje virov, ki jih imamo. Tako kot Joseju (Mujica, bivši predsednik Urugvaja) tudi meni ni blizu bežanje nazaj v jame, mi je pa blizu preprostost. Neuporabnost me duši. Navlaka me otežuje... do sedaj sem na to bolj gledala kot, da pač nisem pretirano spretna gospodinja. Zdaj pa mislim, da je to le odgovor na stanje duha v najstniških in izgodnjih 20-ih letih, ko sem bila močno nagnjena k zbiranju in nabiranju spominkov. Takšnih in drugačnih. Od ljudi (dobrih ali slabih), kamenja, posušenih listov in podobnega. Sedaj rajši nabiram spomine, smeh in res spektakularne prijatelje. Rajši, kot fotko imam objem. Rajši, kot nove ultra moderne čelje imam moje zveste kamperce. To ne pomeni, da se ne slinim po vseh tistih z 10 cm in več pete, ki so neizmerno luštni, a ostanejo na polici v trgovini.

Meni terapija ne pomeni majica/torbica, ki je ne bom nikoli nosila. To je zame kazen in potrata. Kot pravi Jose: "Za vse te stvari ne plačaš z denarjem. Plačaš s časom, ki si ga porabil, da si zalužil denar za to stvar. Življenje pa je vedno krajše..." Ampak krajše je tudi, ko si pustimo krasti čas z zamero in čas, ki ga namenimo, da vzdržujemo iluzijo popolnosti. Da imamo popoln zakon/službo in vse kar spada zraven. Sama v sebi se smejem, ko se zalotim, da bi komentirala s kakšno sočno, pa se rajši ugriznem v jezik in mislim naprej o tem kaj vse bo še prinesel dan. 

Moj zakon ni popoln, prav tako ne služba, še manj pa moj videz. Večkrat sem se opravičila za vse to in še marsikaj drugega, a drugače ne znam. Nočem živeti za iluzijo in vem, da mnogim to ni prav. Želim le živeti, ne delati škode in biti najboljša verzija sebe. Nekateri temu pravijo, da želim biti pristna, a "moderno" čivkanje o pristnosti me zmede. Večinokrat mislim, da ne govorimo o isti stvari. Me pa vedno znova navdihuje M., ki gre za svojimi sanjami. Odločila se je, da ne sprejema "stare" paradigme o "odraslosti", niti se ne podpiše pod novo. Piše svoje življenje, ki ima več smisla, kot katerakoli nalepka.

V tem trenutku se zavedam, da je absurdno, da razmišljam o potratnosti, ko je toliko potrebnih... ampak ali niso ti potrebni rezultat potratnosti in nebrzdanih apetitov? Ni trenutno stanje rezultat delovanja "demokracije", ki deluje tako, kot, da se revolucije niso nikoli zgodile in se ji čudim tako, kot Jose?

Spoznanja ob kuhanemu vinu

Spet se je začelo s pogovorom ob čaju in letnemu času primerno - kuhanemu vinu. Razmišljanje o tem kako se kažemo svetu, kakšno podobo projiciramo in kaj smo. Ne govorim o divje filozofski debati ampak o izraženih čustvih in stanju duha dve 30+ žensk, ki sta se sposobni iskrenega pogovora. Vedno znova me fascinirajo pogovori, saj nikoli ne vem kam bodo mahnili in niti kaj v meni bo privrelo na plano. Ti pogovori niso nežni in tipajoči ampak običajno vsaj obe govoriva hkrati in se dopolnjujeva. Kdor tega ne počne ne more vedeti o čem govorim, a s podrobnostmi na stran. Iskrenost in pristnost je nekaj o čemer sem že precej pisala, a moram priznati, da me je popolnoma iztirilo spoznanje koliko časa imam občutek, da opazujem svoje življenje. Ne zato, ker bi igrala ampak, ne vem zakaj. Občutek distance. Mogoče zaradi izkušenj, ki sem jih pridelala ali pa osebnostnega defekta,kdo bi vedel. Smešno kako sva obe utemeljili svojo frustracijo z "pa saj sva dovolj stari, da bi nama lahko že bilo jasno" argumentom. Mogoče, a ne da mi miru misel, da je mogoče vse bolj povezano z lastno nezmožnostjo prilagajanja dejanskemu stanju. Razkorak med realnostjo in pričakovanji... lastnimi in pričakovanji drugih. Ne govorim le o vlogah, katere naj bi igrali, ampak o življenju na sploh. O kategorizaciji, kdo izpolnjuje svoje poslanstvo in kdo ne ter kako "opravičiti" svoj obstoj. Ali si smiseln le če gradiš/kupiš hišo/stanovanje in delaš otroke? Zakaj se ti prikrade občutek, da je tvoje življenje sumljivo podobno hrčkovemu teku na kletkinem kolesu? Smisel in poslanstvo sta na majavih nogah, ko je neizpolnjen le eden od pogojev, ki smo ji jih zadali. Ni partnerja/otroka/stanovanja/službe. Življenje obstane, čaka na izpolnitev pogojev. A čas ne čaka nikogar; polzi skozi prste in ustvarja še večje razpoke in rane. Čas ne celi, le poglablja zamere in bolečine. Celila naj bi ljubezen in razumevanje. To naj bi osmisljevalo našo realnost. V teoriji se vse sliši bolj ali manj logično, a med tekom na kletkinem kolesu so to le prazne besede, ki poglabljajo...

Brezbrižnost ali samoevalvacija

Ta vikend je bil uvertura v tiste lene poletne vikende, ko lahko spremeniš svet ali pa ga preživiš z dragimi. Lahko se napolniš ali pa pustiš da te napolnijo dragi. Možnosti je neskončno. In prav taki ležerni vikendi, s kozarcem dobrega vina (ali drugega strupa po izbiri) porodijo najbolj filozofska razmišljanja in pogovore.

Moje razmišljanje se od pogovora s S.-jem se še vedno vrti okrog Primoža Trubarja. Vem verjetno se sliši smešno, a me je pretreslo. Kako je možno, da smo tako zelo brezbrižni. Kako je možno da nam je popolnoma vseeno. Vseeno nam je za sočloveka, za jezik, za vse tisto od čigar nimamo direktne koristi. Posplošujem, priznam. A vseeno mi ne da miru razmišljanje, zakaj smo dopustili, da se je pozabilo toliko žrtev, toliko življenj. Ljudje so umirali zato, da danes lahko živimo kakor živimo. In na tem mestu se vprašam ali s svojim življenjem opravičujem vse žrtve? Živim življenje tako, da vsaj pokimam v smer vseh, ki so žrtvovali svojo ljubezen, mir, življenje zato, da sem danes to, kar sem?

Spreleti me srh. Kako je možno, da ne zmoremo premostiti svoje male zamere, obsedenost s popolnostjo in plehkostjo. Spet posplošujem, a hkrati spoznam, da je posploševanje in sodba neupravičena. Kdo sem, da bi sodila, kdo je vreden žrtve in kdo ne. Nimam filtra skozi katerega bi lahko gledala na svet in odločala kdo je "vredeno" žrtve in kaj ni. Edini za katerega lahko s kakršnokoli mero verodostojnosti trdim, da vem kaj je prav in kaj ne, sem jaz. In spet se sprašujem. Na tem mestu tu in zdaj, sem naredila dovolj? Sem "opravičila" svoj obstoj? Spoštujem in dovolj živo pomnim vse žrtve? Verjetno je izpraševanje vesti vedno na mestu, odgovori pa vedno kanček drugačni od pričakovanega. A včasih je že samo izpraševanje dovolj. Brez izpraševanja se tako ali tako ne začne pot sprememb in bogatejšega, globljega življenja.

Pa spet sem nazaj pri debati s S.-jem; pri njegovih modrostih in mirnosti. Smešno kako naši prijatelji vplivajo na nas. Njegova mirnost pronica vame in me dela boljšo. Manj obsojajočo, a ne zaradi lenobe ali indiferentnosti. Ne, boljša sem zaradi zavedanja, da življenje potrebuje več miru in sprejemanja, več zaupanja in potrpljenja, pa hkrati več akcije in več pripadnosti. In vedno znova moramo presojati kaj v nas je tisto, kar bo prevladalo. Marsikatero občutje ni tako zelo izključujoče, kot se sprva zdi in racionalizacija je veliko precenjena. 

Hvala S.!

Kako vplivaš na svoje okolje?

Odnosi so zahteven poligon. 

Recimo, da so mi jasne osnove. Potem pa se zgodi življenje, partnerji, bolečine in čas. Včasih so žrtve odnosi, drugič zaupanje. Nič ni samoumevnega in nič nam ne pripada. Za vse se je potrebno potruditi, upati in zaupati. V družino se rodimo, ampak družina, ki resnično šteje je tista, ki si jo ustvarimo. S kakšnimi ljudmi se obdamo. Jaz imam srečo. Obkrožajo me spektakularni ljudje, ki so občutljivi, samozavestni, uspešni na področjih kjer šteje in predvsem moji. Ja, posesivna sem in vem sindrom "mame putke" je v polnem razmahu, a vedno se borim za moje drage. 

V zadnjem času sem imela kar nekaj fascinantnih pogovorov. Spektakularne osebe, z nekateri (upam), da postanemo prijatelji. A hkrati sem se zadnje čase pogovarjala z ljudmi, ki ne delijo mojih izkušenj. Verjetno res ni samoumevno, da vsi srečujejo ljudi, ki so nekaj posebnega, ki nas navdihujejo, a hkrati to ne pomeni, da jih ni. Mogoče jih le ne vidijo ali ne čutijo. Vedno znova me žalosti, da so nekateri tako zelo osamljeni. Vem, da je razlika med biti sam in biti osamljen, a določena povezava vseeno ostaja.

Bistvo pa ni samo v številu. Bistvo je v pretoku smeha, idej, energije. Pozornost spremeni tok misli, rodi idejo, kariere, sanje. Sanje so spektakularna zadeva in nujno potrebna začimba življenja, tako kot prijatelji. 

Nič ni samoumevno. Dobri prijatelji lahko poženejo življenje na višji nivo, a zanj niso odgovorni. Za naš zagon, naše življenje smo odgovorni sami. Prijatelji pa so tisto, ki še dodatno podžigajo naš vzpon. Nikoli ne podcenjuj moč sočloveka. Nikoli ne podcenjuj svojega vpliva, ki ga imaš na okolico. Od tebe je odvisno ali širiš dobro ali pa zastrupljaš svet okrog sebe. Izbira je vedno v tebi. Vedno je čas, da postanemo najboljša verzija sebe...

Življenje pač...

Vedno znova. Vedno znova se pojavi dan, ko zaključim polet nad oblaki. In včeraj je bil takšen dan. Nič posebnega ni bilo, le občutek v kosteh, ki se je širil čez ves bit. Danes pa po nemirni noči kristalizacija misli, spoznanja. Res ni važno kje sem. Ni važno kako iskreno imam rada. Ni važno kako močno se trudim za boljši jutri, ma kaj jutri, DANES. Pa vseeno vem, saj sem vedno vedela. Ne umik, ne sprejemanje in ne krščansko nastavljanje drugega lica in niti moto "Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo"... Včasih noben od izgovorov ne oprosti in vse kar ostane je le grenak okus razočaranja. Predvsem nad sabo in lastnim krhkih ravnovesjem. Svoje življenje pač opravičujem s tem, da sem tam za tiste, ki me potrebujejo, pa kakorkoliže. A vseeno vem, da to ni dovolj. Življenje se pač zgodi. To vem tako jaz kot oni. Sprejmem in to vedo... sprejmem prezir, zanemarjanje in posmeh. Sprejmem jih tako kot klofute. Takšno je pač življenje, kaj ne? Sem pa hvaležna, da ga imamo vsaj privilegij živeti.

Vem, vem. Bojda je potrebno le prositi za pomoč... a saj se vseeno življenje pač zgodi, kaj ne? Odlični smo v besedah, obljubah, ampak saj veš življenje... Tako silno blagodejno bi bilo ako bi kdo kdaj opazil. Če pa sem iskrena... zakaj bi opazili, da tudi jaz potrebujem kdaj stisk roke in spodbuden nasmešek? Saj sem vedno tam, da držim ramo, razumem in bodrim. Pa koncu koncev... Da opazijo moraš biti tako ali tako vreden... Tu pa se začne že druga štorija in svetlikanje spoznanja...

Prijateljstva skozi čas, ali male laži za lepši dan

Zadnje čase sem se srečala s prijatelji s katerimi sem prebila različna obdobja svojega življenja. Ako bi bila nagnjena h osladnim klišejem bi rekla, da smo šli skupaj čez dobro in slabo... pa smo res? V določenih pogledih smo, a nikakor se ne morem otresti občutka, da je to bolj ali manj samo tolažba. 

Da smo vsi bolj zadovoljni in bolj pomirjeni s preteklostjo, če si to dopovedujemo. Da se lahko z nostalgijo spominjamo preteklih časov. 

Res je določena prijateljstva nas zaznamujejo in pustijo pečat, spet druga nas naučijo in izučijo... Vedno znova sem hvaležna za fascinantne ljudi, ki me obkrožajo. Vem, da sem priviligirana, a vseeno se v zadnjem času več spominjam preteklosti. Ne z nostalgijo ampak z bridkostjo, ki me reže tako kot me je rezala včasih...

Takrat se spomnim preteklosti takšne kot je bila. Vedno sem bila blagoslovljena s prijatelji, a osamljenosti ni pregnal trušč okrog mene; niti dejstvo, da sem vedno lahko računala le nase. Ko sem upala, da bo kdo slišal moj krik, a ga nikoli ni. Meladramatično, a tako je. Vedno znova se opomnim, da življenje ni zgodba. Življenje se živi, zgodbo pa bere, a vseeno. Preseneča me, da sem lahko obkrožena z ljudmi a se počutim tako osamljeno.  

Sedaj, ko gledam nazaj vidim, da sem želela le varnost in sprejemanje. Verjetno še veliko bolj, ker tega nisem čutila doma... pa se je izkazalo, da bom do tega prišla le, če bom jaz tista, ki bom skrbela za svojo varnost. Da nihče ali noče ali pa ne more poskrbeti zame. Verjetno to niti ni kaj novega, a hkrati v meni budi grenkobo. Zakaj so eni vredni varovanja, drugi pa ne? Zakaj se nekatere brez vprašaja sprejema in druge ne?

Ob pogovorih s prijatelji mi še močneje utripa v glavi vprašanje razumevanja in poznavanja ljudi. Res vemo kaj se v drugih dogaja? Res drugi vedo, kaj se dogaja v nas? In če vedo, zakaj ne storijo ničesa? Zakaj ne priskočijo na pomoč? Domišljam si, da sem se izurila v skrivanju, a je mogoče bridka resnica le, da jim je vseeno; da nimajo dodatne moči, da bi se ukvarjali še z mano. Ko se spomnim tega poskušam biti še bolj pozorna. Pokušam biti trdna za druge. Zakaj bi jih vendar obremenjevala z razpadom sistema v meni. To lahko počaka. Enkrat bo že še čas.. do takrat pa naslednji projekt v katerega se lahko zakopljem, da pozabim...