Kolikokrat naša dejanja motivira temna plat življenja?

Včeraj je bil neverjeten dan. Moja postna zaobljuba je, da se bom na dneve strogega posta postila. Sreda je bila neproblematična, med tem, ko je bil včerajšnji dan, milo rečeno, izziv. Vseeno pa ni bilo spregledano sporočilo, ki je bilo "vrženo" v mojo smer. Še vedno nekako ne dojemam kako lahko slišimo prave besede ob pravih trenutkih, če si le pustimo in poslušamo. Tenkočutno in s spoštovanjem. 

In kaj me je nagovorilo? Berilo pri sveti maši. Maše ob delavnikih so zakon! Praktično nič ljudi, intimnost, ki je ne doživiš ob nedeljah in praznikih. Zaradi manjšega števila ljudi je tudi manj motenj, manj vplivov in se posledično lažje skoncentriraš in "odpreš". In včeraj je bilo... ohhhh! Ko sem že cel dan sitnarila in bila popolnoma zakrčena, besede. Ne spomnim se točno kako so šle ampak bistvo je bilo, da tvoj post ni vreden kaj prida, če se ne postiš v Miru. Če se do drugih ne obnašaš sočutno in s sprejemanjem.

Dvomim, da me je kdaj kaj še bolj izrazito mahnilo po glavi. Dan sem videla v polonoma drugi luči in s tem tudi postne zaobljube in Post na splošno. 

Zanimivo je, da naša dejanja ne pomenijo kaj dosti, pa tudi, če so izvedena s silno dobo mislijo, ako niso izvedena celovito. Če ne delamo stvari "uigrano". Najboljši primer je, da se ne moreš odkupit s plačilom "odpustka". Noja lahko se na zunaj ampak v resnici se pa ne. Kolikokrat se vračajo slaba vest in zavedanje krivic, ki smo jih storili. Kolikokrat ne morem odpustiti, pa ne zato, ker bi bila nam narejena tako velika "škoda" ampak, ker smo se sfiksirali nanjo. Kolikokrat ne odpustimo, ker enostavno ne znamo, ker nas drži pokonci le zamera in po malem hudobija. Neverjetno, ko začneš razmišljati za koliko naših dejanj je motiv dejansko naša nečimrnost, obsojanje in želja po maščevanju.  

 Ne slepim se, da se boste strinjali ali pa priznali. Nikakor! Vsak gre s svojim tempom po poti svojega življenja. A zase lahko rečem, da sem končno začela spuščati. Predvsem ljudi in odnose ter priznavati tudi svoj del krivde. In ne ni lahko, a letošnji post bo, očitno, namenjen predvsem temu. Zato sem že na začetku, navkljub težki poti, ki je pred mano, neizmerno hvaležna.

Sprejemanje staršev in odpuščanje

Smešno je, kako silno prizadanejo stvari, ki jih ni. Smešno koliko upov polagamo v ljudi, ki jih dejansko ni. So samo stvor v naših glavah. Smešno, kako se zanašamo na ljudi, ki nas ne prenašajo in ne marajo. Ki nas ne razumejo in nas prenašajo zgolj iz dolžnosti.

Zanima me kolikokrat rabimo biti še oklofutani, da bomo sprejeli dejstva, ki so pred našim nosom že vse življenje. Zakaj se tako besno trudimo, da bi nas sprejemali in imeli radi.

Smešno kako težko je pogledati v oči resnici in priznati, da nas tisti, ki naj bi nas "morali imeti radi" niti ne poznajo, niti ne razumejo. Da jim ne gre zaupati in da vanje nima smisla vlagati posebne veljave. Pač so. Iz dolžnosti nas sprejemajo in priznavajo to pa je tudi vse. Grozen občutek, a nikakor ne gre tajiti realnosti.

Ob tem pa je vsekakor potrebno dodati še, da ta nelagoden občutek dejansko ustvarjamo sami, ker zahtevamo, da se drugi ljudje obnašajo v skladu z našo idejo o tem kako bi se kdo moral obnašati. Ako bi te (nam bližnje) osebe zares imeli radi bi jih sprejemali takšne kot so. Brez zamer, da v preteklosti niso izpolnili (naših) pričakovanj, da niso bili ob nas takrat, ko smo jih potrebovali ipd. 

Ista je štorija pri starših. Pri njih smo še posebej občutljivi, a pride čas, ko je potrebno presekati otročjo navezo. Potrebno jih je pogledati, kot ljudi in jim nehati očitati stvari iz preteklosti. Vse tiste žaljive besede, ves sram, ki je s tem povezan in zamera. Na mestu je odpuščanje, saj drugače ostajamo ujetniki. Ujetniki napak in razočaranj drugih ljudi. Ako jim ne odpustimo ne moremo naprej. 

Šele, ko na to in vsa očitanja za pretekle bolečine, gledamo tako potem je (vsaj zame) jasen odgovor samo en. Iskreno in popolnoma se nam/jim odpusti in gre naprej. Modrejši, bolj ljubeznivi in z bolj pretanjenim občutkom za sočloveka in sebe, kot pred tem. 

Ob tem sem se spomnila še nečesa... kdaj si nazadnje odpustil sebi? Kdaj si nazadnje blagoslovil svoje kikse in si rekel "rad te imam"? In kdaj si dopustil, da ego vodi tvoje življenje in da pozabljaš kaj je dejansko pomembno?

Obvladovanje vesolja ali sprejemaj in odpusti

V zadnjem času se veliko pogovarjam s prijatelji o njihovih težavah. In preseneti me kako veliko težav povzročajo komunikacijski šumi. Ne samo takšni, ki nastanejo na dolge razdalje, ampak predvsem takšni, ki jih ustvarjamo sami v sebi in s tem tudi drugim. Kako ustvarjamo in oddajamo lažne signale in informacije. Ko nismo jasni, ko ne povemo kaj čutimo in ko mahnemo ne da bi povedalo, kaj nas je zabolelo. Mnogokrat sklonimo glavo, pa čeprav le navidezno, da sprejmemo "kompromis", ki ga pravzaprav noben noče in ga na koncu eden drugemu zameriva. Vedno znova se gremo, da bomo drug drugega naučili lekcije, ga prevzgojili in podobne neumnosti. Vse to kaže le na to, da ne sprejemamo ljudi takšnih, kot so. Da ne sprejemamo sebe takšnih kot smo. Z vsemi idejami, dobrimi in malo manj posrečenimi lastnostmi. Kar z veseljem pozabimo, da edini, ki se lahko spreminja smo dejansko mi sami, le sami sebe lahko spreminjamo. Nikakor tako ne moremo spreminjati drugih.

Pomembna je komunikacija in zaupanje. Pomembno je zavedanje zakaj imamo nekoga radi in da pustimo, da stvari tečejo, ne pa da vse urejamo po "svoji viziji". Že ideja, da imamo kontrolo nad sabo je absurdna, saj nismo osamljen otoček; pa tudi, če bi slučajno bili, nas bi obkrožal ocean, ki bi krojil naše življenje s svojimi spremembami in valovanjem.

Prav tako se vedno redkeje poslužujemo zelo pomembnega dejanja. Odpuščanja. Takoj, ko ga kdo omeni, se le zamahne z roko, češ da je to zastarel fenomen in nima nič opraviti z nami. Slepimo se, da ne igra v našem življenju pomembne vloge. Če bi le sestavili sebe in bi odpustili. Zares odpustili in sprejeli ter se tako spomnili kakšna je ta oseba, ki jo že od nekdaj obožuješ, a je vmes prišlo "življenje". Ne dovolimo si odpustiti in dihati. A šele, ko resnično odpustimo in sprejmemo lahko dojamemo veličino odnosa. 

Tako, da imam predlog. Naslednjič, ko nam bo utripala žila in bomo imeli bolestno željo po "popravilu" drugih... Zadihaj, sprejmi in spusti. Dovoli, da ljudje živijo in da delujejo. Dovoli da živiš in deluješ tudi ti!

Sanje in njih spoznanje...

Danes ponoči sem sanjala o prijatelju iz najstniških let. O njem nisem razmišljala že res dolgo. Skupaj sva preživela leta, ko si najbolj izgubljen. Kasneje so se najine poti razšle. Še vedno pa redno videvam njegovo družino, njega pa le še tu in tam, tako na cesti. 

Pojma nimam zakaj sem ga danes sanjala, vem le, da sem zaradi tega precej otožna. Težko je razložiti, le žal mi je, da so se stvari obrnile tako, kot so se. Življenje vedno znova zavije po nepredvidljivih poteh. Ne znam logično in razumsko opisati zakaj sploh razmišljam o vsem tem, po tolikih letih.

Pred tedni je bil v enem izmed blogov, ki jih spremljam izpostavljena misel, da se je potrebno zahvaliti in opravičiti VSEM tistim v našem življenju, ki potrebujejo ali opravičilo ali zahvalo. Ideja se zdi na videz absurdna in kanček nora. Verjetno moraš biti v pravem "stanju", da vse to počneš. Toda jaz sem vseeno mnenja, da čustva, ki zastrupljajo ljudi nikoli ne morejo biti razrešena s kratkim oprosti, ali hvala. Na zunaj se proces sicer lahko zaključi z enim izmed teh dveh besed, a je prej potrebno presneto veliko dela. Potrebno je sprocesirati vsa čustva in zbrati pogum ter moč in jih "izpustiti". Potrebno jih je izločiti iz sistema. Sama nisem pretiran oboževalec površnega izlivanja "čustev" oz. metanje ameriških floskul vse naokoli. Sem pa mnenja, da je potrebno biti dovolj prepričan vase, da si sposoben zaznavati lastna čustva in biti dovolj močan, da si iz njih ne gradiš obrambnih zidov.TO je tisto, kar zastruplja.

Mogoče se v tem skriva razlog za sanje. Včasih je potrebena brca v sanjah, da se potrudimo in dokončno predelamo dogodke iz preteklosti in jih izpustimo. "Izpust" pa včasih, vsaj po mojem, niti ne potrebuje druge strani. Proces se lahko zaključi tudi s preprosto molitvijo in priprošnjo za "drugo stran". 

Jup, sanje so vsekakor čudna reč! ;) 

Je možno stlačiti toliko neverjetnih stvari v zgolj eno leto???

Včeraj je bil dan pogovorov in vsega malega mešanega. Prešinilo me je kako neverjetno je, ko se iz šale postaviš v analizarijočo se pozo in pogledaš na preteklo leto... in ostrmiš! Kako neverjetno leto je bilo? Dejansko mi še vedno ni jasno kako se lahko tako veliko stvari zgodi v enem samem piškavem letu. Napredki, dojemanje, sprejemanje, premiki neverjetnih razsežnosti! Če bi me kdo vprašal kakšno leto nazaj kaj pričakujem si tega, kar je danes nikoli nebi mogla zamisliti... nimam tako podivjane domišljije.

Ne, ne govorim, da sem najboljša ali da so se mi izpolnile vse sanje ali da je vse OK. Nikakor, a vseeno je spektakularno! Vidiš naprej in z veliko manj bolečine in manj zamere gledaš nazaj. Priznavaš, sprejemaš in sanjaš!

Ni bistveno, da ni nove hiške in novega avta in nobenega over the top naziva. Vem česa vse ni in vem kaj vse bi, a hkrati se zavedam kaj vse JE in kaj vse je še LAHKO! Neverjeten čar možnosti. Imam možnost, tako, kot jo imaš ti. Ne za očitanje in zamero ampak za rast in odpuščanje. 

Če bi bila v kakšnem ameriškem filmu bi lahko rekla "Life is grand!"... in nebi se popolnoma nič zlagala!

Reševanje in odpuščanje

Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.

Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?

Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa. 

Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli. 

No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.

Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 

Zaupanje v ljudi in zmožnost odpuščanja

Pred dnevi sem bila udeležena v pogovoru o načelnem zaupanju ljudem. Zanimivo je, kako različno mnenje imamo o tem. Pri določenih je prvi impulz nezaupanje in misel na najslabše možne lastnosti ljudi. Spet drugi pa smo bolj na strani teorije, da ljudje načeloma dobri, le včasih sprejemamo slabe odločitve. 

V takšnih primerih mi je precej zanimivo kdo "zastopa" katero teorijo. Fascinirajo me ljudje, ki so v stanju vseskozi nadlegovati tistega, ki jim je nekaj storil, pisati neskončno veliko pritožb, tožb in podobnega. Osebno se zavedam, da je to ena izmed možnosti kako postopati v določenem primeru, toda mene osebno to veliko preveč obremenjuje. Nisem človek, ki bi lahko to počel, saj bi me preveč vleklo k tlom in podiralo. Veliko bolj v mojem smislu je misel "Bog požegnaj!" in iti naprej. Vem, da se sliši smešno, a vseeno preveč cenim svoj notranji mir in vero v ljudi, kot pa dokažem, da so vsi "lažnivci in barabe" ali, da dokažem svoj prav.

Včeraj sem poslušala zanimivo pridigo o zavedanju krivic, ki so se zgodile nam, in krivici, ki se je zgodila družini. O socialnem pritisku po iskanju maščevanja in moči, ki jo potrebujemo za odpuščanje. Kdaj smo sposobni presekati vozel maščevanja, ki nas duši? Kdaj smo sposobni pogledati na sočloveka kot takšnega? Ne črnega, rumenega ali takšne in drugačne barve oči/vere/narodnosti? Kako postopati z vsemi enako in se postaviti na svoje noge in si ustvarjati svoja mnenja?

Vprašanja so težka in kakršnokoli odrivanje z levo roko dokaz naše nepripravljenosti spreminjati se. Ogromno dejanj storimo intuitivno in brez premisleka. Kolikokrat se zamislimo, da bi si želeli vsaj možnost dvoma, ko bi bili v situaciji v kateri bi bili mi posebni in nerazumljeni? Velikokrat nas zapelje misel na "kolektivno moč", čeprav se tega ne zavedamo. 

Vse skupaj pa je povezano z upanjem in zaupanjem. Zaupanje v ljudi in v to, da se ne zbujajo vsako jutro z mislijo "kako bi pa danes mučil ravno tega in tega?". Nikakor ne trdim, da je potrebno slepo zaupanje, nikakor. Potrebno je poslušati notranji glas, ki ima zelo izostren čut za zaznavanje nevarnosti. Ne smemo se pustiti preslepiti blišču in zloščenosti. Dejstvo je, da nas življenje oblikuje in da je vedno manj naivnosti in slepega zaupanja. To je pač življenje. Vseeno pa je dobro, da si pustimo vsaj kanček prostora v primeru, da srečamo človeka, ki nas bo pozitivno presenetil in nam povrnil vsaj malo upanja. 

Ali so tisti, ki "odpuščajo" in so sposobni iti preko določenih krivic slabiči ali neverjetno močni ljudje? Je zavedanje, da slabo ne živi zunaj nas, ampak deluje znotraj nas vsak dan, res prisotna tudi v naši zavesti? Se zavestno borimo proti temu?