Prikaz objav z oznako strpnost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako strpnost. Pokaži vse objave

sreda, 6. junij 2012

Včasih stvari niso takšne kot se zde

V zadnjih dneh sem prebrala vsaj 3 tekste, ki so v osnovi govorili o isti stvari in so me pripeljali do naslednjih ugotovitev, ki pa niso pretirano nove, če sem iskrena... se jih je pa vsekakor modro od časa do časa spomnit.
Ena zgodba govori o tem kako se nekdo boji, da je postal odvisen od druge osebe. Ta pa mu silno preprosto odgovori: "Nisi odvisen od mene ampak od tega, kar od mene dobiš." Smešno se sliši, ker je vzeto iz konteksta ampak dejansko je bilo govora o odnosu. Običajno se družimo z ljudmi, ki v nas sprožajo določene odzive. V večji meri gravitiramo proti ljudem, ki v nas zbujajo najboljše. Tukaj ne govorim o nobenem izkoriščanju ampak o odzivih, ki se sprožajo v nas. Ugotovitev je tako bila, da ne moreš postat odvisen od posrednika... in velikokrat je "strah pred odvisnostjo" pravzaprav prikladen izgovor, da postanemo leni in se ne izpostavljamo več. Ko nam biti boljši ni več "prioriteta".
Druga ugotovitev je bila, da smo običajno sami sebi največja ovira. Sami sebe zaradi različnih izkušenj prepričamo, da smo takšni in takšni in da zmoremo nekaj do določene mere naprej pa ne. Če ne poskusiš ne moreš vedeti! Ampak govorimo o tistih "ta pravih" poskusih, ko se RES vržeš v nekaj; ne samo, da pomočiš malo prst notri in potem odnehaš. Za kar nekaj neuspelih "akcij" smo pravzaprav krivi sami. In tega si v večini primerov niti ne priznamo.
Tretja reč pa je bila bolj "domača naloga". Ustavi se in poglej okrog sebe in poglej na vse okrog sebe z mislijo: "Nič od tega kar vidim, nima nobene resnične vrednosti!" Sama vaja se zdi smešna, a jo je silno zanimivo izvajati. Bolj za zabavo, kot pa da to postane vsakodnevna praksa. S to vajo, vsaj po moje, vidiš kaj vse je pomembno in kaj ni. Velikokrat se tako sprosti, kar nekaj energije, saj je ne porabimo več za stvari, ki dejansko niso pomembne.
Tako, da skupno spoznanje je mogoče ravno v tem, da je silno malo stvari takšnih, kot se zdijo. Tako je nadvse pomembno, da se na to spomnimo, ko obsojamo, komentiramo, traumiramo in podobno. Pomembno je, da si dovolimo in pogledamo na ljudi, dogodke in stvari tudi z drugih zornih kotov. Ponudilo nam bo kar nekaj presenetljivih spoznanj in nas prisililo v večje spoštovanje drugih in v večjo solidarnost in spoštovanje. To pa je kar dober izplen, kaj ne?

četrtek, 22. marec 2012

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 
Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!
Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.
Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 
Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

ponedeljek, 16. januar 2012

Ljubiti in sprejemati ne pomeni biti kreten ali šleva!

Že nekaj časa me je mučila ideja o tem kaj pravzaprav pomeni sprejemati (recimo celotna filozofija holding space), krščanska ljubezen etc. Vse skozi se je namreč dogajalo, da so tisti, ki so več "sprejemali" in "ljubili" bili ali totalni kreteni in so delovali v kontra tistemu kar so pridigali ali pa so bili totalne šleve. 
Sama se že dalj časa ukvarjam s tem kako jaz dojemam določene nauke in filozofije. Jaz, ne vsi ostali in ne kaj trobijo naokoli bolj ali manj zaupanja vredni osebki. Danes sem brala lušten zapis Mastina, ki govori ravno o tem, da tisti, ki ljubijo niso šleve. Ljubiti pomeni hkrati veliko odgovornost in zahtevo, da si si zelo na jasnem kaj je prav in kaj ne in kaj storiti. Hkrati pa ti ne da nobene pravice, da si kreten. V imenu vere ali filozofije se pač ne gre obnašati nedopustno. Vera in filozofija življenja tako ne moreta biti maski in izgovora za nestrpnost in kretenizme.
Neverjetno kako veliko odgovornost imamo. Nekje sem enkrat prebrala misel, ki govori o tem, da tvoja osebna svoboda seže le do svobode sočloveka. S tem se strinjam. Veliko prevečkrat smo posiljevani z mnenji, teorijami in nevemšečem. In tukaj mora spregovoriti tudi naša ljubezen v nas in reči Dovolj! Postaviti se moramo zase. To ne pomeni, da moramo biti pri tem prepotentni in neobzirni, le trdno se moramo postaviti za svoja prepričanja, brez žaljenja in neumnosti.
Skrajni čas je, da se začnemo obnašati odgovorno in usklajeno z našimi prepričanji. Predolgo smo tulili s tropom in hkrati skrbeli za naše male vrtičke. Potrebno bo zavihati rokave in začeti ravnati odgovorno, to pa lahko storimo le vsak zase. Šele, ko bomo sami "pometli pred svojim pragom" bomo lahko začeli združevati moči.

sreda, 14. september 2011

Domneve in izmišljotine

Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor... 
Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo. 
O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva. 
Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.

sreda, 20. julij 2011

Tudi ti zaradi drevesa ne vidiš gozda?

Pred dnevi sem se pogovarjala z ekstra posebno osebo, ki me vedno znova fascinira. Spektakularna, no-nonsesce, a hkrati silno pozorna in doumljiva. Kombinacija, ki te vedno znova preseneti in navduši. In pogovor... neverjetno, čeprav sva se prej zmenili, da nobena ni razpoložena, da nočeva govoriti o določenih zadevah, da sem skrokana in brez glasu, ona pa noče govoriti ... noja pa se je vseeno vse skupaj razvilo v pogovor, ki mi še vedno ne da miru.
Pogovor je nanesel na občutljive teme, kot vedno, a tokrat nekoliko drugače. Govora je bilo o tem kako nas prizadenejo ravno tiste fizične lastnosti, ki nas najbolj definirajo. Pa ne v smislu, da se same nisva sposobni sprejeti, ampak kako naju dojame družba. Kako malo ljudi vidi več kot zgolj debeluha, suhico, tistega, ki ne izgovarja r ali jeclja etc. Ne glede kaj si mislim, to vpliva na nas in na to kakšen odnos imamo do ljudi in kakšno razvojno pot uberemo. Presenetila me je izjava, da se njej oprosti veliko več, zaradi njene posebnosti in da nikamor ne bi prišla z mojim odnosom, a hkrati, če bi jaz imela njen odnos bi bila blokirana že iz principa. Dejansko me je šokiralo kolikšne razlike delamo, ne delajo, ampak delamo. Tisti, ki reče, da je do vseh enak naklada!
Ampak nebi o sojenju družbe, ampak o ugotovitvi. Šele, ko smo sposobni prebaviti, da so določene fizične lastnosti oz. posebnosti pri nekomu bolj izražene, da imajo takšen ali drugačen hendikep, karkoliže, šele takrat lahko začnemo spoznavati človeka. In takrat se odpre spektakularen nabor barv. Si predstavljate kaj vse zamujamo le zato, ker se blokiramo sami in nas tako zamotijo stvari, ki smo jih dojeli prvo minuto, da nismo sposobni videti čarobnosti in posebnosti v ljudeh. OK roko na srce, vsi ljudje nam niso všeč. Velikokrat to ni njihova krivda, ampak nas spominjajo na nekaj/nekoga, ki smo ga že spoznali in nas spominja na nekaj bolj temno obarvanega ali pa celo na bolečino. Pa nič zato, saj tako ali tako ne moreš hoditi naokoli in "spoznavati vseh". Toda vseeno ne smemo dopustiti, da nas tako zamotijo postranske stvari v življenju, da pozabimo na to, kar je pomembno in izpustimo priložnost spoznati neverjetne ljudi. Mogoče ljubezen svojega življenja ali pa nekoga, ki postane naša opora ali pa vir navdiha in smeha.
Žalostno je, da lahko nekoga "poznamo" celo življenje in ga sploh ne poznamo kdo v resnici je. To se mi je pripetilo na prijateljičini dekliščini. Zbrane smo bile dekleta iz vseh vetrov in če sem iskrena, jaz takšne še nisem videla. Dekle tam mi je bila popolnoma neznana. Spoznanje me je res šokiralo. Po pogovoru s prijateljico iz istega kroga sva kaj hitro videli, da sva prišli do istega zaključka in tudi za razlog za to pomanjkanje poznavanja dekleta na dekliščini.
No na koncu sem se še bolj zmedla, ampak mislim, da je bistveno le eno: Ne smemo si dopustiti, da zaradi drevesa ne vidimo gozda. Potrebno je dati sebi in drugim priložnost, nikoli ne veš kaj vse nas še čaka!  

sobota, 30. oktober 2010

Spomni se me v molitvi...

Danes se mi je zgodilo nekaj res lepega. Noja zgodilo se mi je več lepih trenutkov. Prvi je definitivno bil, da sem se zbudila. Že samo to je bilo spektakularno, saj se zavedam, da je veliko ljudi, ki nimajo tega privilegija. Drugi bonus je bil, ker sem se zbudila v moževem objemu. :) Ja, ker imava oba precej zmešane urnike, se to ne dogaja pogosto, zato to še toliko bolj cenim. Naslednji dogodek je bila kava z mamo. Še vedno se razumeva in govoriva in se celo slišiva. Danes je bila tema kako prpraviti presenečenje za eno od nečakinj, ki je imela rojstni dan. Naslednji neprecenljiv dogodek je bil, ko se mi je ena od nečakinj vrgla v objem. :) Ja ja vem raznežena sem. Toda zavedam se da je bolj zadržana in me še toliko bolj veseli, ker se sprosti in mi pokaže, da ji ni vseeno ali sem tam ali ne. In izjava ene od nečakinj... "OK dost lupčkov.. noja lahko še 2..." Če to ni lušno, ne vem kaj je!

In potem se je zgodil še razlog za ta zapis. Sporočile sestre selezijanke. Kratko in iskreno sporočilo na FB-ju. Spomnim se te v molitvi. Pojma nimam zakaj, ampak ta pozornost me vedno gane. In ob tem se vprašam "Kolikokrat se spomnim v molitvi tistih, ki jo potrebujejo?" Če sem iskrena, se poskušam v molitvi spomniti tistih, ki nimajo takšne sreče in, ki potrebujejo pomoč.

Ampak bolj kot to ali se spomnim? me grize motiv. Kakšen je naš motiv, da se nekoga ali nečesa spomnimo v molitvi? Je razlog sebičen ali pa le zavedanje, da naš namen in molitev lahko prineseta olajšanje? Mnogokrat namreč naš molitveni namen pospremimo s prošnjo. Pa konec koncev s tem ni nič narobej, dokler se zavedamo, da to ni prosta "štacuna". Ni jaz ti "dam" en očenaš ti pa meni 5. pri matematiki. Ne gre sitem tako.

In vedno znova me preseneti, ko se pogovarjam s sestrami, in omenijo, da koliko staršev ne preseže stopnje "verovanja" običajnega za cca. 4. razred. Se razume, da nisem tu, da moraliziram ali pa da imam rešitev. Mislim le, da se mnogokrat niti ne zavedamo kakšno moč imamo pa je ne izkoristimo. Si ne pustimo, da prerastemo določenih okvirjev. Saj kdo pa smo če pogledamo čez ograjo? Ali še hujše splezamo čez njo?

In vedno znova me preseneti kako zgrešeno je dojemanje "neverujoče" javnosti. Češ, da smo vsi fanatiki in netolerantneži. Moja osebna ugotovitev namreč je, da so običajno ravno tisti, ki so globoko verni najbolj strpni ljudje. In v mojem primeru, mislim, da me ravno vera ohranja stabilno in prisebno. In da sem kristjan ni zgolj folklorno dojemanje okolice in običajev. Krščanstvo je ukoreninjeno globoko v meni in je del mene. In na to sem ponosna.

Kdaj si nazadnje molil po namenu? Ti je mar, da nekje nekdo moli zate? Se zavedaš moči molitve?

Hvala sestra Marija za misel in molitev!

torek, 28. september 2010

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?

četrtek, 23. september 2010

Pogovor...

The real art of conversation is not only to say the right thing

at the right place but to leave unsaid the wrong thing

at the tempting moment.

~Dorothy Nevill~

sreda, 22. september 2010

Družina

Koliko stvari, dogodkov in vtisov se ti podi po glavi, če le daš "možgane na pašo". To se mi je zgodilo danes, ko sem bila po res dolgem času sama v avtu. Vedno prisedam ali vozim. Danes pa je bil splet okoliščin takšen, da sem se vračala iz službe sama... in pristala v prometnem zamašku. Idealen čas za razmišljanje.
Včasih se mi zdi, da sem kot spužva.. "porajtam" res veliko stvari. Jaz mislim, da je zaradi tega moje življenje bolj pestro in polno.. noja nekateri mislijo, da sem enostavno tečnoba, ki ji nič ne uide. :) Danes sem brala o zelo posebnem projektu Aleša Čerina. Kako preživeti s hrano v vrednosti 1€ na dan. Za nekoga nemogoče, no Aleš preizkuša in o tem izčrpno poroča. Držim pesti!!!
Njegova pravila so me presenetile. Prvo je " s tem ne bom težil družini". Nekaj, kar premnogokrat pozabimo. Smo strpni in vljudni do popolnih neznancev, marsikdaj pa ne zmoremo malo strpnosti z ljudmi, ki jih imamo najraje - naši družini.
In ravno družina je neverjetno kompleksna celica, ki me dnevno facinira in frustrira. Včeraj sem bila udeležena v pogovru o tem kako širša "žlahta" teži enemu izmed simpatičnih očetovih bratrancev, ker nima "žene". Sicer ima spremljevalko.. ampak ne "žene"! Seveda pri njih so tudi standardne "zakaj še nisi diplomiral?/magistriral?/nimaš fanta (punce) /se poročil?/ nimaš otroka? etc." Vprašanja, ki so kdaj pa kdaj sicer res zastavljena iskreno in dobronamerno, ampak večinoma služijo le kot provokacija... in povzročajo bolečino. Še posebej tista o otrocih. Mogoče, ker sem mu trenutno bolj izpostavljena. Ne rečem če tako sam izbereš... mnogokrat pa ne...
In še en fenomen družine.. kako prenašamo kaprice. Običajno izkoriščevalcev v družini. Skoraj vedno se najde kdo. Seveda je samoumevno, da se požre vse, prilagaja, gre iz poti, da se ustreže.. toda v zameno običajno izkoriščevalec ne da ničesar. Vnaša obup in razočaranje. Dokler nekomu ne poči "film", običajno črni ovci, ki reče: "Nič več!" in to sproži plaz... V najboljšem primeru se družina zave kaj se z njo dogaja... v najslabšem pa Status Quo. Tvegaš pač nekaj solz in glasnih besed. Za možnost spremembe.. noja te pravzaprav nikoli ni.. ampak splača se poskusiti. In nato nastane konflikt iz vsake, ampak mislim VSAKE stvari. In postane sporno tudi to, da greš pomagat prijateljem, ki so bili res močno prizadeti v poplavah...
V družini smo verjetno najbolj izpostavljeni. Je ne izbiramo, vanjo se rodimo. Ampak če ne stojimo ob strani svoji družini (z vsemi kapricami in posebnostmi) in ljudem, ki jih imamo radi.. kaj je potem sploh še smiselno?