Bilanca

Vsako leto se neizmerno veselim zime. Razlogov za to je seveda več. Nikakor ni zanemarljiv upočasnjen tempo in priložnost za refleksijo. Letos nisem imela te sreče. Časa za refleksijo, ki bi bila uravnotežena in izvedena s spodobno distanco tako rekoč ni bilo. Je le reakcija na brutalno leto.
Odraščala sem z idejo, da bomo v določenem življenjskem obdobju bolj gotova, trdnejša, bolj čuječa. V najbolj naivni fazi z idejo, da bom takrat dovolj. Kar prinaša to leto je spoznanje, da nobeno leto, nobena distanca ni dovolj.
V bolj ciničnih momentih pomislim, da je v resnici smešno, da se sploh še trudim, namesto, da bi vrgla roke vznak in odšla. Pa mi vsa tista presneta krščanska pohlevnost ne da. Potrebno je prevzeti levji delež krivde. Letos sem v najšibkejšem momentu udarila po mizi in se postavila zase. Postavila za moje drage, za odnose in konec koncev tudi zase. Sramota! Kako si drznem?!! Sebičnica!
Na točki refleksije letošnjega leta se sprašujem kako je možno, da je stanje tako katastrofalno? Kako je možno, da sem dovolila, da je dresura uspela. Da je navihan duh klonil v popolno udajo. Da le nastavim drugo lice, se zahvalim za ostre besede in umaknem.
Mogoče je pravi mali blagoslov, da nimam časa za refleksijo.
Sovražim 2017.

Ko ni prave poti

Življenja ne moremo živeti namesto drugih in prav tako drugi ne morejo živeti namesto nas. Ne glede kako se trudijo. To dobro vedo vsi, ki se spopadajo z umirajočim družinskim članom. Ne moremo prevzeti trpljenja nase. Ni naše življenje/naš križ. Nas (le) razjeda, ko vidimo kako se razblinja še zadnja možnost stabilizacije in potencialne ozdravitve. To je naše breme.

Vedno znova se sprašujem kaj je prav. Spoštovati želje umirajočega in ga gledati kako hodi po poti samo destrukcije ali pa poseč v situacijo in igrati stražnika, motivirati, preprečevati ... 

In potem je tu še kup drugih vprašanj. Kako ne razpadeš takoj in zdaj? Kako zajeziti, da ti ne spolzi ta bolečina v vse kotičke življenja. Kako zajeziti, da ti ne preplavi ves bit? Lahko to situacijo sploh označimo in mirno postavimo na polico? Kako in kdaj si lahko najboljša verzija sebe; da pomagaš in spoštuješ, a hkrati ne razpadeš na nerazpoznavne kosce...

Dvomim, da obstaja odgovor. Preveč je spremenljivk. Še posebej hudo je, ker smo obsojani "od zunaj". Vsi, ki gledajo situacijo od zunaj vedo kaj je prav in kaj ne. Vedno si obsojan. Za kar si storil in za tisto, kar nisi. In VEDNO moraš biti hvaležen za vse zajedljive komentarje, bodice in v nasvete zavite žalitve. 

Že dolga leta me spremlja nasvet, da je potrebno živeti tako, da kasneje ne obžalujem. Lažje reči, kot storiti. V enačbi vendar nismo sami in umik je včasih edini način, da se zavarujemo pred popolnim razblinjenjem. In umik je največji kamen spotike. Ko se trpi po tihem, postanejo ljudje nervozni. Zakaj ni drame, kričanja in posipanja s pepelom? Kje so solze? Zakaj si tiho? Kje je šov? 

Ne, ni pravega načina. Niti ni upanja na pomiritev.