Brezbrižnost ali samoevalvacija

Ta vikend je bil uvertura v tiste lene poletne vikende, ko lahko spremeniš svet ali pa ga preživiš z dragimi. Lahko se napolniš ali pa pustiš da te napolnijo dragi. Možnosti je neskončno. In prav taki ležerni vikendi, s kozarcem dobrega vina (ali drugega strupa po izbiri) porodijo najbolj filozofska razmišljanja in pogovore.

Moje razmišljanje se od pogovora s S.-jem se še vedno vrti okrog Primoža Trubarja. Vem verjetno se sliši smešno, a me je pretreslo. Kako je možno, da smo tako zelo brezbrižni. Kako je možno da nam je popolnoma vseeno. Vseeno nam je za sočloveka, za jezik, za vse tisto od čigar nimamo direktne koristi. Posplošujem, priznam. A vseeno mi ne da miru razmišljanje, zakaj smo dopustili, da se je pozabilo toliko žrtev, toliko življenj. Ljudje so umirali zato, da danes lahko živimo kakor živimo. In na tem mestu se vprašam ali s svojim življenjem opravičujem vse žrtve? Živim življenje tako, da vsaj pokimam v smer vseh, ki so žrtvovali svojo ljubezen, mir, življenje zato, da sem danes to, kar sem?

Spreleti me srh. Kako je možno, da ne zmoremo premostiti svoje male zamere, obsedenost s popolnostjo in plehkostjo. Spet posplošujem, a hkrati spoznam, da je posploševanje in sodba neupravičena. Kdo sem, da bi sodila, kdo je vreden žrtve in kdo ne. Nimam filtra skozi katerega bi lahko gledala na svet in odločala kdo je "vredeno" žrtve in kaj ni. Edini za katerega lahko s kakršnokoli mero verodostojnosti trdim, da vem kaj je prav in kaj ne, sem jaz. In spet se sprašujem. Na tem mestu tu in zdaj, sem naredila dovolj? Sem "opravičila" svoj obstoj? Spoštujem in dovolj živo pomnim vse žrtve? Verjetno je izpraševanje vesti vedno na mestu, odgovori pa vedno kanček drugačni od pričakovanega. A včasih je že samo izpraševanje dovolj. Brez izpraševanja se tako ali tako ne začne pot sprememb in bogatejšega, globljega življenja.

Pa spet sem nazaj pri debati s S.-jem; pri njegovih modrostih in mirnosti. Smešno kako naši prijatelji vplivajo na nas. Njegova mirnost pronica vame in me dela boljšo. Manj obsojajočo, a ne zaradi lenobe ali indiferentnosti. Ne, boljša sem zaradi zavedanja, da življenje potrebuje več miru in sprejemanja, več zaupanja in potrpljenja, pa hkrati več akcije in več pripadnosti. In vedno znova moramo presojati kaj v nas je tisto, kar bo prevladalo. Marsikatero občutje ni tako zelo izključujoče, kot se sprva zdi in racionalizacija je veliko precenjena. 

Hvala S.!

Popotnik ob poti življenja se sprašuje...

Včasih se zgodi kolaps sistema z namenom. Z namenom umakniti se. Iti v popolnoma drugo smer. Ustaviti se in zadihati. Videti svet ponovno z novimi očmi. Mogoče se mi to dogaja v zadnjem času pa sploh nisem vedela. Vedela sem samo, da se je zgodil precejšen premik v meni. Morala sem se umakniti in odmakniti. Od vsega in vseh. Verjetno od marsikoga, ker sem bila v to primorana od drugih, ker nisem zdržala več čustvenih zahtev. Večkrat se vidim, da samo stojim in pustim da gre življenje čezme. Smešno. Vedno se čutim krivo ali pa imam slabo vest. 

Pred kratkim sem poslušala intervju ekstra slavnega igralca, ki je približno mojih let in je govoril o tem kako nam ni nič podarjenega. Kako moramo izživeti življenje v vsej polnosti. Smešno. Tudi sama se večino časa počutim tako. Toda ali lahko živiš polnost življenja v zmernosti? Lahko to narediš tudi, če obstaneš ali delaš takrat tudi to ali pa prav to? Kdo je razsodnik in kaj kriterij kaj je polno in kaj ne?

Je smiselno in kvalitetno, ko je polno ljudi in glasbe in stvari? Je polno takrat, ko je polno ljubezni? Je polno takrat, ko je iskreno; ko je pristno? In kaj ima vse skupaj sploh veze na koncu. Kaj je smisel česarkoli, ko glasba utihne?

Zanimiv je pogled različnih ljudi na isto vprašanje. Nekateri bodo povedali, da si opravičil svoj obstoj že s tem, da si; spet drugi ti bodo povedali, da ni nikoli dovolj. Tvoj bit bo pa še vedno iskal odgovor; iskal rešitev na notranjo zagato. Ali kdaj nehaš? Se kdaj umakneš? Lahko enostavno sprejmeš? Upaš?

Verjetno je odvisno od posameznika in zahteva tebe celega. Verjetno tudi ni ultimativnega odgovora ali rešitve do katere bi lahko prišel in bi veljalo "do konca". Menda pa prideš vsaj do nekega konsenza in lažje živiš naprej, kaj ne? Enkrat se menda mora nehati zapletati, ali pač?

Nekdo je enkrat rekel: "Nikomur ni bilo lahko, nikomur. Od sedaj naprej pa bo še težje..." Verjetno je vse skupaj preizkušnja za vsa spoznanja in modrosti, ki smo jih akumulirali do sedaj? Razlika je verjetno le v tem ali se na neznana pota podajaš z veseljem ali pa strahom v srcu.

Tudi življenje ima priloženo opozorilo o stranskih učinkih

Včeraj sem veliko razmišljala o turbulentnostih, ki se dogajajo mojm znancem in prijateljem. Pravijo, da je lažje gledati z distanco. Nekateri pravijo, da šele potem vidiš celotno sliko, a se ne strinjam. Prav tako se ne strinjam, da je vedno treba vse povedati, vse izraziti. Ok, mogoče se nisem prav izrazila. Mislim, da obstaja več načinov kako lahko to naredimo. 

Pred časom sem imela čast, da mi je ekstremno posebna in modra ženska posvetila nekaj časa. Govora je bilo o izražanju, nenasilnem in nedestruktivnem izražanju frustracij in zadržanih čustev, občutkov ter misli. Neverjetno je bilo predvsem zato, ker me je po dolgem času nekdo razumel. Da nočem dajati več nalepk stvarem, ki so se dogajale; ne vidim smisla, da povem kaj mi je kdo naredil in kako me je prizadel, nočem podoživljati. Ne vidim smisla v tem. Vem, da je smiselno, da tega ne kopičim v sebi, a v veliki večini ne vidim pozitivnosti konfrontacij. To je življenje "za nazaj". Veliko več smiselnosti vidim v tem, da smo mi tisti, ki mirimo stvari, da spreminjamo frekvenco komunikacije, da umirjamo žogo. Danes se vse preveč stavri dogaja prehitro, brez občutka. In tako se zgodi, da vseskozi le reagiramo. Nato pa imamo občutek, da nam življenje polzi med prsti; da nimamo kontrole in smo izgubljeni. To se zgodi, ko vse kar delamo je reakcija.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila opozorjena, češ lahko se ti zgodi, da bo to vplivalo na odnose in bom bolj direktna, bolj jezna. Podobno, kot dobiš opozorilo o stranskih učinkih v škatljici s tableti. Smiselno je dobiti opozorilo, a bodimo bolj strpni, bolj razumevajoči. Kako destruktivni smo je odvisno od nas. Destruktivnost je na koncu koncev izbira. Tudi do sebe. Naša občutja, zamere, bolečina; vse vpliva. Na nas pa je ali vzamemo to za spodbudo in spustimo ali pa držimo v sebi in IZBEREMO, da nas zaduši.

Vedno znova pozabljamo, da ni nihče drug odgovoren za naše počutje in čustvovanje. Nihče ne ve kako se dejansko počutimo in kaj mislimo; kaj pričakujemo od drugih in da jih sprejemamo takšne kot so in ne naše verzije njih! Komunikacija in stik z realnostjo sta ključna... in vedno pomaga ša velik čeber zaupanja, sanjavosti in smeha. 

Velikokrat govorimo o tem, da se ne počutimo vredne ipd. Občutka vrednosti ti ne more dati nihče. To izvira iz tebe. Drugi ti le lahko stojijo ob strani, če imaš srečo in nikakor niso samoumevni! Kako komuniciramo, kaj povemo in kaj ne je naša odločitev. Vsekakor pa je nujno, da smo iskreni do sebe, da si pustimo čutiti in potem z vsem kar se dogaja v nas ravnamo odgovorno. Z določeno mero nežnosti in razumevanja... tudi do sebe!

Je kdo danes opazil svetlobo?

Danes je poseben dan. Ok, mogoče je res vsak dan zase poseben, a tega ne opazim tako močno, kot danes. Danes pa sem opazila... svetlobo! Kakšna mehkoba in lepota in Oooooo! Že zjutraj, ko se je noč prebujala v dan. Spektakularno! Ugotavljam, da krajše dneve lažje prenašam, ker lahko opazujem jutro. Poleti je zame to Mission impossible, ker nikoli ne vstanem dovolj zgodaj...oziroma ga vidim le, če grem pozno spat. ;)

Dejstvo je da, ko opazujem to spektakularnost narave okrog sebe, mi je šele jasno kako zelo blagoslovljena sem. No mogoče se danes počutim še posebej blagoslovljeno in ne samo zaradi vremena. Razlog? Obletnica poroke. Kako zelo čas hiti! Vesela sem, da sva se navkljub strahovom, dvomom in nasprotovanja okolice odločil ter se podala v popolnoma neznane vode. Ko se sedaj pogovarjava se šele zavedava kako silno neverjetno je, da sva si vsemu navkljub tako zaupala (in v Njegovo varstvo) in skočila. :)

Smešno je, ko ugotavljaš koliko stereotipov kroži o zakonu in hkrati, koliko slepe vere se polaga vanj. V "papir", kot temu rečejo nasprotniki. Od ideje, da je to začetek konca, do tega, da bo to rešilo VSE. Zanimivo je, ko ugotoviš, da si isti, kot prej, a tako zelo drugačen. Da ne pride nič samo od sebe oziroma, kar pride samo od sebe, je običajno zgolj z negativnim predznakom. Za vse odnose se je potrebno boriti in čisto nič ni samoumevno. To velja tako za življenje, kot za zakon. V zadnjem času še posebej intenzivno opazim blagodejne učinke zakona. Ne samo, da je vsak svoj ampak, da si  z njim/njo in zardi njega/nje najboljša verzija sebe. Ni vse samo ali JAZ in TI ali pa MIDVA ampak, da je vse skupaj koktejl spektakularnosti in žalosti in bolečine in ... življenja! Ne ni pravljica, je pa veliko lepše, ker vem da imam nekoga, ki me razume in sprejema. Dragi moji naj vam povem, da je sprejemanje veliko podcenjeno, še posebej za tiste, ki smo vedno z nekega obrobja kukali nekam noter in se nikoli počutili res in iskreno del nečesa. 

Zelo težko je biti odmaknjen, ko razmišljaš o odnosih, ki te tako zelo oblikujejo in ti veliko pomenijo. Toplino in zaupanje je težko pretočiti v besede, ki bi zadostno, če ne že točno, opisale občutke. 

Danes je dan za hvaležnost. Zanimivo je, ko ugotoviš, da običajno "dobiš" tisto, kar je prav zate in ne tisto kar si si mislil, da si želiš. :)

Srce moje hvala, ker si in ker si se odločil del svojega življenja prepotovati z mano.  

V pravo smer ali zadetek v čelo

Večkrat si mislim, če bi le dobila kak namig bi že vedela kaj mi je storiti. Ha! No ta vikend nisem dobila le enega namiga. Ta vikend jih je bilo za izvoz! Pa verjetno nebi opazila niti enega, ako nebi imela tako silno udarnega uvoda v vikend. V petek mi je silno modra čarovnica rekla, da moram obvezno narediti nekaj česar nočem... in potem sem. Ne, da bi se zavedala zakaj. Heh! Verjetno se vse te stvari dogajajo pol zaradi tega, ker nam je namenjeno in pol zaradi tega, ker ne opazimo kaj počnemo. :)

V petek je bil večer srečanja, obujanja spominov in milijonih "Kaj zdej ti počneš??!" :) Legende na pohodu in spoznanje koliko stvari se spremeni v 5 letih in kako v svojem bistvu ostajamo isti. Spektakularno!

V soboto sem bila povabljena na silno simpatičen koncert. Bilo je luštno, ampak meni se je spet zgodilo, da me je počilo spoznanje direktno v čelo. Seveda sredi najsimpatičnejših komadov. Hvala dekleta za pesmi, spoznanja in lep večer!

In na krilih spoznanj in nasvetov/ukazov se je včeraj začelo. Ker sem nagnjena k filozofiranju in racionaliziranju sem se zavestno odločila, da to postavim v kot. Skupaj z egom in pričakovanji/plani. Da vidimo kam me moj eksperiment eksplozivne mešanice nepričakovanja, nepametovanja ter odprte glave in srca ponese. Za razliko od vseh prejšnjih poskusov ne pričakujem čudežev, rešitve ali razvozlanja teološke zagate. Ne bom se opravičevala in racionalizirala. Nikomur ne bom razlagala ali pa iskala zgodovinskih potrditev. Izhajam iz mojega trdnega prepričanja, da je Bog ljubezen in pravo vero lahko živimo le, če ga/jo vidimo v vsakem; tudi v sebi. Brez obsojanja in impulzov, da vsem razložimo kaj je zanje prav in kaj ne. To sta moji izhodišči. 

Še vedno mi ni jasno zakaj sem opustila nekaj, kar me je v preteklosti že rešilo pred največjimi neumnostmi; nekaj kar je del mojega življenja. Zakaj vedno iščem stvari, ki jih imam tik pred nosom? Nič več. Prijavila sem se na vodeno branje Svetega pisma. Ker sem reva sem se "obvezala" za piškavih 30 dni. Ampak naredila sem nekaj, čemur sem se precej intenzivno izogibala. Ne obljubim, da bom poročala, obljubim pa, da bom poskusila biti čimbolj odprta in nehala pametovati. Tako!

Z Bogom draga moja soplesalka!

Smešno kako pogosto smo opomnjeni, da nimamo na voljo neskončnosti, pa se vseeno vseskozi obnašamo, kot da jo imamo! Kot krut opomnik so izgubljene bitke, ki  iztrgajo iz naših življenj posebne osebe, močne ljudi. 

Ko se spomniš kolikokrat se nisi "vtaknil" v nekoga, ker si bil prepričan, da potrebuje in si zasluži "svoj mir" in da nimaš pravice vprašati ali pomagati... potem pa jih ni več. Šok, krč in vseobsegajoča žalost ter občutek izgube. V tem trenutku vera in zaupanje v Božjo milost naredi čuda, a vseeno se pojavijo vprašanja in občutki, ki te hitro pograbijo in ego, ki govori, da nič nima smisla, da je potrebno vse samo nagrabiti in JAZ, pa čeprav veš, da v tem trenutku jaz nima nobene vloge. Ti si tam zato, da služiš kot opora vsem, ki bi le-to utegnili potrebovati in tam si, da žaluješ. Da ne tlačiš in ignoriraš ampak, da jo sprejmeš, čutiš in izživiš. Pa naj bo še tako nekonvencionalna ali pa socialno neprimerna, češ: "Zakaj pa tebe to tako gane?" ipd.

Ne opravičujem se več za svoje občutke in čustva; jih ne razlagam ali pa racionaliziram, jih le sprejmem in čutim.. Ne prevzemam več naloge mule za frustracije in nerazumevanje drugih. Ne nosim več tujih problemov in ne, ne bom reševala težave drugih. Lahko pomagam, ne bom pa več gonilna sila... razen zase. Nihče nima pravice preložiti oziroma prelagati vseh teh zadev name. Zato... Hvala draga moja za opomnik, moja bolečina govori, da je bilo veliko prezgodaj, a očitno imaš večje naloge in te drugje bolj potrebujejo.

Z Bogom čutna soplesalka in navdih; naj te tvoja krila poneso v nove višave. Z Bogom...  

   

Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Koncentriranje na mestu

Izginem, ker se dogaja in nima smisla pisarit, ko se dogaja. Ampak enkrat se ustavi... In ko se, je ustavitev sunkovita. Stojiš in gledaš kje vse si ga polomil in da se določeni strahovi in groze uresničujejo in si jim sam dal možnost, da so se. 

Ne nima smisla cufati vsakega posebej in dlakocepiti. Le pogledati resnici v oči. Nima smisla pretakati solza, pa čeprav je to naraven odziv. Včasih pomaga malo destruktivnega vedenja, večinokrat pa ne. Trenutno se poslužujem koncentriranega stanja a mestu, da pustim, da plane vse skupaj skozi mene in to tudi spustim. Da preplavi in odplavi. Navkljub vsemu vrvežu, možnostim in letnemu času zavedanje boli. A tokrat me ni strah stati na mestu, saj zdaj vem, da to ne pomeni lenobe ali nezmožnosti, nekompetentnosti, ampak moč in stabilnosti. 

Zaslužiš si ogromno zato se začni obnašati temu primerno!

Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?

Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?

Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno! 

Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!

Kako velike so lahko tvoje sanje - tvoje življenje

Že kar nekaj dni me mučita fenomena s katerima se soočam že odkar pomnim. Verjetno se je tudi vam že zgodilo ali pa ste slišali, ko je nekdo rekel: "če priznam, da je res lepo ali pa je nekaj dobro se bo takoj sfižilo" ali nekaj v tem smislu. Ja? No v meni je to delovalo dolgo časa, če drugače ne sem se pa sama sabotirala. Pokvarila sem svoj napredek pri ustvarjanju, hujšanju, in nenazadnje tudi odnosih. Nikakor mi ni bilo jasno ZAKAJ??? Počasi se mi je začelo odkrivati. Marsikdaj verjetno zato, ker ne vemo kdo smo, če bi "prestopili na drugo stran". Kdo bi bili, če nebi bili tisto kar drugi mislijo, da smo ali pa kar sami mislimo, da smo. Kaj bi bilo, če bi se uresničile naše najbolj divje sanje in bi postali najboljša verzija sebe. Kam bi šli potem?? Cel kup vprašanj, ki spodkopavajo naše najboljše namene. 

Počasi sem začela sprejemati spektakularnost življenja. Življenje JE lepo. Ne v primerjavi z drugimi ampak v meni je neverjetno lepo. In ne nič se ne bo pokvarilo, če ga sprejmem z vsem srcem. Tudi, če oziroma, ko življenje zavijuga drugam, kot smo si predstavljali ali začrtali je še vedno spektakularno. Še vedno delujemo in smo. Niti ne bo ni meja. 

Pred dnevi sem brala zapis mladega moža, ki je spektakularen v svojem delu in je govoril o problemu "zgornjega limita" in kako se največkrat sabotiramo sami, saj imamo v sebi strah, da si vsega tega dobrega ne zaslužimo. Da ne moremo delovati in biti ob tem srečni ampak moramo delati tlako in da je to naš dolg. In takrat me je udarilo, točno v čelo! To je to! Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj, da bi lahko uspela s svojimi talenti. Vedno sem imela občutek, da se moram skrivati nekje v množici nezadovoljnežev in poganjal bi me sladkor in visok pritisk ter občasne kave... Nič več. Vredna sem, da sem srečna in vsem povem, da sem. Največji srečko sem. To ne pomeni, da nočem doseči nič več ali pa da imam vse kar sem si kadarkoli želela in da nekje v meni ne biva ego, ki mi šepeta, da nisem vredna. Nikakor. Ampak vem, da sem srečko in, da če to priznam ne bom zato nič manj srečna.

In to me je napeljalo na razmišljanja o poslanstvu in pridiganju. O tem kako silno radi pridigamo, filozofiramo in govorimo kaj vse bi morali in bi drugi lahko mi pa ne moremo in nevemkajše. Sami pa potem ostanemo zgolj pri besedah in porivamo druge naprej in sebe posipamo s pepelom. In spet se je zgodilo razsvetljenje. Živeti moraš tisto kar govoriš in z zgledom boš spreminjal. Zgled vleče, besede le ustvarjajo zvočno smetišče. Čuti, živi in deluj v miru.

Odnosi!

Včeraj je bil dan, ko se je res veliko govorilo  donosih. Predvsem odnosi moški-ženska oziroma, če sem iskrena sem včeraj kar nekajkrat slišala izjavo: "Deci! Sami križi in težave so z njimi!" Hmmmm... Zanimivo se mi zdi, da me je vsakokrat prešinilo, da zgodba verjetno ni enostranska. Za vsak odnos sta potrebna dva. In vedno znova me prešine, kako enostavno je kriviti druge za naše dojemanje realnosti. Kolikokrat si sami skonstruiramo prepir? Kolikokrat se odzovemo z vsem arzenalom na preprosta dejstva?

Mogoče je bil včeraj dan, ko sem določene stvari videla drugače, a vseeno. Prešine me spoznanje. Koliko odnosov sem žrtvovala zaradi ega ali pa zaradi ideje v glavi, ne dejanskih stanj? Ne govorim o tem, da se ne smemo postaviti zase. Nikakor! Govorim o tem, da lahko vedno odreagiramo na vsaj tri načine. Ponorimo, ignoriramo ali pa smo mirni, razumevajoči, a trdni. He! Verjetno vam je jasno kaj je moj primarni odziv in kam želim prit. ;) A šalo za kanček na stran.

Včeraj sem nihala med zmedenostjo in zvedavim začudenjem. Zanimivi so se mi zdeli komentarji, ki so v meni prebudili tako spomine, kot zavedanje kako velik srečko sem.

Predvsem se me je dotaknilo sporočilo, ki je bilo zakopano v kontekstu. Edini odnos katerega lahko spreminjamo in je resnično pomemben je odnos, ki ga imamo sami s sabo. Šele takrat, ko bomo sposobni spoznati to bomo stopili iz piedestala in začeli sprejemati odgovornost za svoja dejanja in odnose, ki jih imamo v našem življenju. Živeti življenje in si domišljati, da bomo spremenili druge v resnici ni nič drugega, kot le žalostna zgodba sebičneža. Uživaj v pestrosti, ki jo imaš privilegij užiti. Dovoli da se te dotakne in ob tem dovoli, da tudi tvoja smrkastična oseba dotakne in bogati druge.

Spoznanja ali ...

... kaj vse se zgodi človeku še pred pol osmo zjutraj. :)

Danes je bil neverjeten dan. Oziroma je še! Že navsezgodaj sem reševala ubogo pišče iz prijema elastike, ko sem se spomnila, da je Pepelnica in s tem strogi post in nič piščeta danes... Potem nezgoda na cesti, beganje okrog zdravstvenega doma, izgubljanje osebnih dokumentov in snega cel kup in nič sčiščenih parkirnih prostorov, stanje na snegu in prepotentni egoisti (it takes one to know one, a ne?). Ja, ja spektakularen dan! Začelo se je. Post je tu! Spoznanja, upanje in obeti miru. Uvid, da se je možno nasmejat vsezgodaj zjutraj, da so zaprta vrata priložnost (pa kaj imam jaz z zaklenjenimi vrati???) in čudaški svet avtomobilskega transporta, nasmehi ljudi in postopki, ki delujejo!

Najpomembneje pa se je zgodilo, ko sem v mrazu stala ob cesti. Nihče od tistih, ki "krijejo moj hrbet" ni dvigal telefona, moj preljubi sneg je naletaval in silno nepraktična obutev za v sneg lahko iz človeka potegnejo marsikaj. In tudi so. Zavedanje, da je res lepo ob sebi imeti ljudi na katere lahko računaš, na katere se zaneseš in jim zaupaš, a dejstvo vseeno ostaja, da si odvisen ob samega sebe.

Odlično je, da ti ni potrebno biti sam za vse, a hkrati biti gotov, da zmoreš. Navkljub vsemu je to zavedanje, ki mi ga je vcepila moja mami. Funkcionirati v skupnosti, a se zavedati, da si na koncu sam. Ne v tistem depresivnem smislu, ampak, da si dejansko sam. Sam si odgovoren za svoje življenje, delo, sanje, postavo. Sam imaš v rokah vajeti svojega življenja. Od tebe je odvisno ali jih boš uporabil, da se usmeriš na prave poti, ki vodijo k vsemu tistemu, kar si si kadarkoli želel in upal ali pa se boš z njimi obesil.

Bodimo iskreni, tega se nikakor ne zavedaš, ko se ti dogaja življenje. Tega se zaveš kasneje. Ko adrenalin popusti in gledaš nazaj. Res neverjetno je opazovati kaj vse lahko sam in še lepše je videti kaj vse lahko storimo skupaj. Ne z vlečenjem in porivanjem ampak s sodelovanjem. Z zaupanjem, nasmehom in razumevanjem.

Da pa sem realna, še vseeno bi tisto ženski zaradi katere sem 15 minut stala v snegu, plundri in brez plašča, zavila vrat... in ne, ob tem verjetno nebi spoznavala kako lep je svet. ;)

Preblisk dneva

Danes sem prebirala in gledala nek material na spletu in me je prešinilo: "Zakaj se omejujemo s tem česar ne moremo storiti?" Ne morem potovat in imet hiše. Ne morem imet bogatega socialnega življenja in srečne partnerske zveze. Vedno je potrebo IZBRATI ali eno ali drugo. Ampak zakaj? Zakaj je samo eno ali drugo? Zakaj pustimo, da nam družba ali pač nekdo narekuje kako lahko živimo? In zakaj pustimo, da drugi sodijo kaj je dovolj in kaj ni? Kdaj smo postali tako silno preplašeni in smo nehali poskušati stvari? Zakaj se nočemo učiti novih stvari? Sama neverjetno rada poizkušam nove stvari. Nikakor mi ni vse všeč; sem jih pa poskusila in gremo naprej! Tako si nabiram določena znanja in spretnosti; si širim obzorja in spoznavam svet.

Tako mi ni jasno zakaj bi moral izbrati le majhen kupček? Zakaj nebi ŽIVELA? Ali ni to naša odgovornost in poslanstvo? Da damo svetu najboljšo verzijo sebe? Ali ni bistveno, da pustimo pečat in bogatimo druge z našo edinstvenostjo? Zakaj nismo enostavno srečni?

Menim, da je res pomembno le, da služimo. Ne, da smo sužnji, ampak da delujemo v dobro drugih. Dovolj je za vse, le delovati je potrebno. Nikoli ni dovolj ako vse grabimo k sebi. Potrebno je biti zvest sebi in delovati. Pa kakorkoli že. Največ kar lahko narediš je, da si iskren, odprt in da živiš svoje poslanstvo. In to je to.

Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Opomnik sebi...

Spet začnem z včeraj. Spet sta povoda pogovor in hvaležnost. Nič posebnega ali pretresljivega, pa vseeno. Včerajšnje popoldne je odprlo veliko vprašanj in bilo je premalo časa za zajem sape, za podrobnejšo analizo. Ta še pride, a spoznanja vseeno obstajajo. Besede bodo še dolgo odzvanjale, misli se bodo še vedno pojavljale. 

Kako zelo pomembno je, da si prisoten v ZDAJ. Vem nekateri nimate teh težav, sama pa begam. Se trudim biti v tukaj in zdaj in, ko je hudo poskušam ostati mirna in se potegniti v nevtralno in ne tako, kot včasih v zabarikadirane trdnjave, ki vedno delujejo v obe smeri. Zidovi držijo svet zunaj a tudi mene noter; sem zavarovana, a hkrati ujeta.

Beganje me utruja, a hkrati imam občutek, da si ne morem privoščiti časa za umiritev; ne zberem moči ali pa poguma. Beganje prinese manjše razumevanje, manjšo prisotnost in manj življenja. Vem. Ne očitam si, le priznavam.

Ko begam me begajo ljudje, odnosi. Ne znam jih postavit na distanco. Tako se čudim dvoličnosti, a hkrati se sprašujem kako je možno. Zakaj dopustim, da me potegnejo medse. Nikomur nisem nič dolžna in ne rabim vsak dan poslušat traparij in natolcevanja. Ne potrebujem opravljanja ali pametovanja. Nočem ga. Preziram, ja preziram potrebo po poniževanju in temu, da imaš prav. Preziram podpihovanje strahov in negotovosti. 

Tako se mi postavlja vprašanje: ali je možno obstati sredi natrojenosti? Je možno biti neograjen, z dvignjeno glavo in odprtim srcem. Je možno, da te ne zastrupijo?

Skrajni čas je za umik in umiritev... vem, da mi bo kasneje marsikaj jasno. Dovoliti moram, da se stvari zgode; brez krivde in očitanja. Dovoliti moram, da spregovori tisto, kar je preglasila zmedenost.

Za prihodnost se nam ni bati!

Zgodijo se THE žurke. Pa čeprav na vsakih nekaj let. 

No ena se je zgodila ta teden. Skurjena, z ekstremnim glavobolom sem se pustila odtransportirati moji boljši polovici in isto sesuti prijateljici na žur sredi nikjer. Zakaj? Zato, ker smo obljubili in ker sem želela videt ljudi, ki so me res močno zaznamovali. In seveda, da proslavimo vstop ljudi v Kristusova leta. :)

Ko smo prispeli je bila že noč, a muzika je odmevalo, ljudje so bili razpoloženi, slavljenci veseli udeležbe. Potem pa... KABUM! Ljudje, ki so te vzeli za "svojega", ko si bil najbolj v razsulu in s katerimi si lahko pristen in iskren. Ko lahko iskreno odgovoriš na vprašanja in kjer nikoli ne čutiš potrebe po maski. Bil je večer toplih in iskrenih objemov, nabit s čustvi, srečo, dobro glasbo, smehom, večkrat stisnjenega grla zaradi navala spominov in čustev. Pogovori, ki niso bila le filozofiranja tja v en dan, ampak iskrena vprašanja, ki so bila vprašan z namenom poslušati odgovor. Pogovori v večini niso bila lahkotna kramljanja ampak konkretni pogovori, ki so imeli veliko težo v vsebini in čustvih.

Neverjetno je videt ljudi po 10. letih in ugotovit, da so fantje s katerimi si se res veliko družil odrasli v spektakularne može, ki so zadovoljni posamezniki z družinami, otroci, ki jih obožujejo in življenji v katerih so prioritete jasne. Ko ugotoviš, da se je spremenilo neverjetno veliko, a so hkrati pomembne stvari  ostale.

Nikakor ne morem nehati misliti na ljudi, ki so tako spektakularni. Vem trapasto se sliši, a ko pogledam na življenje z distanco lahko ugotovim, da imam neverjetno srečo. Imela sem čast spoznati neverjetne ljudi, obkrožajo me ljudje, ki so iskreni, lojalni, talentirani, pozorni in z neverjetnim smislom za humor ter trezno glavo. Mladi odrasli, ki so polni optimizma in neverjetnega potenciala.

V kolikor leži prihodnost v rokah teh mladih... se nam ni potrebno bati!

Obvladovanje vesolja ali sprejemaj in odpusti

V zadnjem času se veliko pogovarjam s prijatelji o njihovih težavah. In preseneti me kako veliko težav povzročajo komunikacijski šumi. Ne samo takšni, ki nastanejo na dolge razdalje, ampak predvsem takšni, ki jih ustvarjamo sami v sebi in s tem tudi drugim. Kako ustvarjamo in oddajamo lažne signale in informacije. Ko nismo jasni, ko ne povemo kaj čutimo in ko mahnemo ne da bi povedalo, kaj nas je zabolelo. Mnogokrat sklonimo glavo, pa čeprav le navidezno, da sprejmemo "kompromis", ki ga pravzaprav noben noče in ga na koncu eden drugemu zameriva. Vedno znova se gremo, da bomo drug drugega naučili lekcije, ga prevzgojili in podobne neumnosti. Vse to kaže le na to, da ne sprejemamo ljudi takšnih, kot so. Da ne sprejemamo sebe takšnih kot smo. Z vsemi idejami, dobrimi in malo manj posrečenimi lastnostmi. Kar z veseljem pozabimo, da edini, ki se lahko spreminja smo dejansko mi sami, le sami sebe lahko spreminjamo. Nikakor tako ne moremo spreminjati drugih.

Pomembna je komunikacija in zaupanje. Pomembno je zavedanje zakaj imamo nekoga radi in da pustimo, da stvari tečejo, ne pa da vse urejamo po "svoji viziji". Že ideja, da imamo kontrolo nad sabo je absurdna, saj nismo osamljen otoček; pa tudi, če bi slučajno bili, nas bi obkrožal ocean, ki bi krojil naše življenje s svojimi spremembami in valovanjem.

Prav tako se vedno redkeje poslužujemo zelo pomembnega dejanja. Odpuščanja. Takoj, ko ga kdo omeni, se le zamahne z roko, češ da je to zastarel fenomen in nima nič opraviti z nami. Slepimo se, da ne igra v našem življenju pomembne vloge. Če bi le sestavili sebe in bi odpustili. Zares odpustili in sprejeli ter se tako spomnili kakšna je ta oseba, ki jo že od nekdaj obožuješ, a je vmes prišlo "življenje". Ne dovolimo si odpustiti in dihati. A šele, ko resnično odpustimo in sprejmemo lahko dojamemo veličino odnosa. 

Tako, da imam predlog. Naslednjič, ko nam bo utripala žila in bomo imeli bolestno željo po "popravilu" drugih... Zadihaj, sprejmi in spusti. Dovoli, da ljudje živijo in da delujejo. Dovoli da živiš in deluješ tudi ti!

Kako živiš svoj vsakdan?

Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni. 

Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?

Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.

Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi. 

Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?

Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.

Vladanje ega in čredni nagon

Zadnje čase se mi zdi, da se vse drži skupaj misli rojevajo nova in nova spoznanja. Vse je neka spektakularna kača. Ob vsem dirkanju in vsesplošni iztrošenosti pa prihaja do tega, da se nisem več sposobna ustaviti. Ne vzamem si več časa za t. i. "domačo nalogo" (tek, jogo, kolesarjenje ali pa vsaj molitev). Vidiš kaj piše? VZAMEM! Komu hoče karkoli vzeti? Saj je moj čas samo moj! Zakaj smo se pripeljali do tega, da imamo občutek, da nekomu nekaj krademo, ko pa le delamo nekaj zase? Zakaj je kraja čas, ki ga namenimo sebi?

Zakaj se počutimo krive, ko namenjamo času prijateljstvu, pogovoru ali pa srkanju piva/kave/kozarca vina v tišini/miru? Zakaj si dopustimo, da nas vodi le ego in naša "učinkovitost", ki nas tako zelo izčrpa, da nam na koncu ukrade še tisto, kar nam pomeni največ. Da nismo sposobni videti ali čutiti ničesar več?

Vzame nam vztrajnost, zaupanje, ki ga imamo sami vas, pustimo si vzeti zaupanje v ljudi in svet, sočutje in razumevanje. Kaj smo brez vsega tega? Kdo smo? Kaj je potem sploh vredno truda? In tukaj je srž težave. Ko smo "slečeni" vsega zgoraj omenjenega postanemo razvajen in ziritiran frocek, ki se ni pripravljen za nič potruditi, nič potrpeti in koncu koncev za nič odgovarjati ali prevzeti odgovornosti. Postanemo čreda lahko vodljivih robotkov, ki tečnari in na veliko žlobodra, a ne vidi najbolj očitnih stvari, ki jih ima pred nosom. Ta čreda potepta vse, ki ne sledijo in poveličujejo neumnosti. 

Znano?

Prijateljstva in dobri ljudje

Včeraj je bil eden izmed tistih dni, ko se dogajajo popolnoma nenavadne stvari, ki pa jih sprejmeš z odprtimi rokami. Imela sem privilegij preživeti večji del popoldneva s spektakularno osebo, ki ne trpi neumnosti. Zahteva in daje iskrenost in dopušča ti biti ti. Ob njej se vedno spomnim kako neverjetno se ljudje lahko spreminjamo; kakšna so naša poslanstva in, da nima vedno prav le eden.

Vem nekaterim to ne pomeni dosti, meni pa. Vedno znova me presenečajo ljudje, ki so tako spektakularni. Vsi tisti, ki dajejo sebe v svoje življenje in ne spadajo v skupino ljudi, ki stojijo na obrobju svojega življenja in tarnajo. Ljudje, ki pograbijo bika za roge in SO!

Tako, kot včeraj, me mogoče še nikoli ni presenetilo zavedanje, kako zelo pomembno je, da se ljudje zavedamo, da imamo lahko lasten prav. Lahko imamo lastno mnenje in ideale; ni pa rečeno, da so pravi tudi za druge. Prav tako včasih za "pravilno ravnanje" ni rečeno, da prinese rezultate, ki jih želimo ali so pravični.

Vse skupaj se tako vrti okrog sprejemanja in razumevanja. Če se z nekom ne strinjamo še ne pomeni, da ga ne razumemo, nimamo radi etc. Vedno znova se je potrebno zavedati, da "ljubezen in razumevanje" nista povezani s tuljenjem v isti rog ali hojo v isti čredi. Tvoji tvoji ti bodo povedali kdaj si kreten in nisi sposoben videti dlje od svojega nosu. Tvoji so tisti na katere lahko računaš in so tvoj "podporni sistem". S tem spet ne mislim konstantnega kimanja in "oboževanja" ampak samostojne in razmišljujoče posameznike, ki te sprejemajo, a hkrati imajo svoja mnenja, svoj stil življenja in svoje sanje. To so ljudje, ki jih lahko objameš, z njimi jokaš, smeješ in skupaj komentiraš tako politično dogajanje, kot odlomke verskih  tekstov. To so ljudje, katere spoštuješ, jih sprejemaš in ob katerih si lahko najboljši. Odnosi, ki štejejo niso le z našimi partnerji, ampak so tudi in včasih predvsem tudi z našimi najbližjimi. Ni rečeno, da je to naša družina. Velikokrat so ljudje, ki te najbolje poznajo prav prijatelji. Tisti, katerim zaupaš z življenji svojih nerojenih otrok in veš, da so tu zate in ti za njih. Odnosi gredo vedno v obe strani. 

Nikoli mi ni bilo jasno o čem govorijo ljudje, ki tarnajo, da na svetu ni več dobrih ljudi. Dobrih ljudi je toliko kolikor si jih sposoben sprejeti. Tukaj je na mestu vprašanje: Smo svojim prijateljem pravi prijatelji ali jim pritrjujejo in kimamo bolj iz navade, kot dejanske pozornosti/strinjanja?