Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Opomnik sebi...

Spet začnem z včeraj. Spet sta povoda pogovor in hvaležnost. Nič posebnega ali pretresljivega, pa vseeno. Včerajšnje popoldne je odprlo veliko vprašanj in bilo je premalo časa za zajem sape, za podrobnejšo analizo. Ta še pride, a spoznanja vseeno obstajajo. Besede bodo še dolgo odzvanjale, misli se bodo še vedno pojavljale. 

Kako zelo pomembno je, da si prisoten v ZDAJ. Vem nekateri nimate teh težav, sama pa begam. Se trudim biti v tukaj in zdaj in, ko je hudo poskušam ostati mirna in se potegniti v nevtralno in ne tako, kot včasih v zabarikadirane trdnjave, ki vedno delujejo v obe smeri. Zidovi držijo svet zunaj a tudi mene noter; sem zavarovana, a hkrati ujeta.

Beganje me utruja, a hkrati imam občutek, da si ne morem privoščiti časa za umiritev; ne zberem moči ali pa poguma. Beganje prinese manjše razumevanje, manjšo prisotnost in manj življenja. Vem. Ne očitam si, le priznavam.

Ko begam me begajo ljudje, odnosi. Ne znam jih postavit na distanco. Tako se čudim dvoličnosti, a hkrati se sprašujem kako je možno. Zakaj dopustim, da me potegnejo medse. Nikomur nisem nič dolžna in ne rabim vsak dan poslušat traparij in natolcevanja. Ne potrebujem opravljanja ali pametovanja. Nočem ga. Preziram, ja preziram potrebo po poniževanju in temu, da imaš prav. Preziram podpihovanje strahov in negotovosti. 

Tako se mi postavlja vprašanje: ali je možno obstati sredi natrojenosti? Je možno biti neograjen, z dvignjeno glavo in odprtim srcem. Je možno, da te ne zastrupijo?

Skrajni čas je za umik in umiritev... vem, da mi bo kasneje marsikaj jasno. Dovoliti moram, da se stvari zgode; brez krivde in očitanja. Dovoliti moram, da spregovori tisto, kar je preglasila zmedenost.

Za prihodnost se nam ni bati!

Zgodijo se THE žurke. Pa čeprav na vsakih nekaj let. 

No ena se je zgodila ta teden. Skurjena, z ekstremnim glavobolom sem se pustila odtransportirati moji boljši polovici in isto sesuti prijateljici na žur sredi nikjer. Zakaj? Zato, ker smo obljubili in ker sem želela videt ljudi, ki so me res močno zaznamovali. In seveda, da proslavimo vstop ljudi v Kristusova leta. :)

Ko smo prispeli je bila že noč, a muzika je odmevalo, ljudje so bili razpoloženi, slavljenci veseli udeležbe. Potem pa... KABUM! Ljudje, ki so te vzeli za "svojega", ko si bil najbolj v razsulu in s katerimi si lahko pristen in iskren. Ko lahko iskreno odgovoriš na vprašanja in kjer nikoli ne čutiš potrebe po maski. Bil je večer toplih in iskrenih objemov, nabit s čustvi, srečo, dobro glasbo, smehom, večkrat stisnjenega grla zaradi navala spominov in čustev. Pogovori, ki niso bila le filozofiranja tja v en dan, ampak iskrena vprašanja, ki so bila vprašan z namenom poslušati odgovor. Pogovori v večini niso bila lahkotna kramljanja ampak konkretni pogovori, ki so imeli veliko težo v vsebini in čustvih.

Neverjetno je videt ljudi po 10. letih in ugotovit, da so fantje s katerimi si se res veliko družil odrasli v spektakularne može, ki so zadovoljni posamezniki z družinami, otroci, ki jih obožujejo in življenji v katerih so prioritete jasne. Ko ugotoviš, da se je spremenilo neverjetno veliko, a so hkrati pomembne stvari  ostale.

Nikakor ne morem nehati misliti na ljudi, ki so tako spektakularni. Vem trapasto se sliši, a ko pogledam na življenje z distanco lahko ugotovim, da imam neverjetno srečo. Imela sem čast spoznati neverjetne ljudi, obkrožajo me ljudje, ki so iskreni, lojalni, talentirani, pozorni in z neverjetnim smislom za humor ter trezno glavo. Mladi odrasli, ki so polni optimizma in neverjetnega potenciala.

V kolikor leži prihodnost v rokah teh mladih... se nam ni potrebno bati!

Neprijetna jutra 2. del

Naivno sem domnevala, da je bilo eno neprijetno jutranje srečanje za ta teden dovolj. No pa se je danes ponovilo. Z drugim staršem in z še večjo ignoranco in iskreno, ne vem kakšnim namenom. Razjezilo me je, dvignilo pritisk do mere, ko mi piska v ušesih. A nisem rekla nič, nisem naredila nič. Pustila sem, da je pljusknilo čezme.

Zadnje čase spet več razmišljam, poslušam, tipam. V zadnjih dneh sem večkrat naletela na idejo, ki se mi je zdela sama po sebi nora, a mi je današnje jutro prineslo nov pogled. Ideja je, da ni nič pomembno. Drži, potrebno je stremeti k stvarem in si srčno želeti stvari, uresničevati sanje. A nič od tega ni pomembno. 

Te ideje se ne da razložiti umsko,a jo presneto občutimo. Kot, da bi odložili del bremena. Nismo odgovorni za dejanja in besede drugih; ni nam potrebno reševati vsega. Ideja, da ni nič pomembno nam omogoča, da se lažje vključimo v tok energije okrog nas. Da izpolnjujemo svoje poslanstvo, bolj zaupamo in temeljiteje dojemamo našo okolico z vsemi ljudmi vret. Lažje slišimo ljudi, tudi, ko ne govorijo; na koncu koncev pa lažje slišimo sebe. Tisti glas v nas, ki ima vedno prav, če mu le pustimo da govori.

Težko se je ne postaviti na okope in se ne "boriti" nazaj. Težko je ne jokati. Težko je sprejeti realnost, ki tako zelo boli in ima arsenala za celo življenje bolečine. A hkrati... ne dovolim, da me zastrupi. Ne dovolim si vzeti sanje, želje, ideje. Sprejemam dejstvo, da me tisti, ki so me ustvarili ne prenašajo. Ne rečem, da je dober občutek, a sprejemam, da tako čutijo. Hkrati pa sledi spoznanje, da to niti ni pomembno. Izkušnje me oblikujejo, njihova mnenja, kritike in prezir. Ves koktajl emocij se me dotakne, a me ne determinira. Ne bo me uničil ali pa zastrupil. 

Vsega tega se moram spomniti tudi naslednje neprijetno jutro...

Ponedeljkovo jutranje spoznanje ali odnosi s starši

Najbolj sumljivi/kompleksni so odnosi s starši. Jaz niham med morilskimi mislimi, besom/spoštovanjem in konstantnim spraševanjem "Kako smo že mi v žlahti?" 

Jasno mi je, da je potrebno neko spoštovanje, toleranca in sprejemanje; tako kot povsod. Fascinantno pa mi je kako znajo naši ljubi starši pritiskat na živce. Vedno znajo pritisnit ravno tisti gumb, da eksplodiraš in se obnašaš, kot furjasta najstnica z nič kontrole. 

Ne eden takih momentov je bil danes. Še pred 7-o zjutraj. Ja, ljubka jutra ni kaj. Želiš biti prijazen in se spotoma ustaviš, da zaželiš lep dan. Servirano pa dobiš dobršnjo mero prezira, čudenja kako ne znaš bolje "saj smo te vendar bolje vzgajali" ipd. Prikupen koktajl začinjen s krivdo in dvomom v svoj prav. 

V takšnih situacijah pa se pokaže koliko si napredoval. Ni težko "rasti", ko stvari tečejo tako, kot smo si zamislili. Šele, ko smo preizkušani se pokaže iz kakšnega testa smo. No danes se je pokazalo, da napredek je. Nisem zabrusila nobene pikre, nisem oddirjala. Zdi se mi, da sem navkljub temi, ki mi je padla na oči, zaželela še vsem lep dan. Niso loputala vrata. Ne rečem, da se nisem žrla in da mi ni narasel pritisk. Kje pa! Saj nisem ne v zen fazi (kakršnekoli stopnje) niti nisem svetnik. 

Se pa vedno znova sprašujem ali so ravno takšni pripetljaji tisti, ki mi poskušajo nekaj dopovedati; me nekaj naučiti. Poskušam sprejemati, pa čeprav ne razumem. poskušam ne obsojati ali očitati pa čeprav bi imela vso pravico. 

V takšnih trenutkih se spomnim nasveta vaditeljice joge, ki trdi "ohranjaj nevtralen um". Nevtralen prostor nas obvaruje pred nevarnimi nihanji, pred pretiranim pozitivizmom in njegovo temno dvojčico. Nikoli mi ni bilo jasno kaj hoče s tem povedati... mogoče mi ni bilo to jasno do danes zjutraj. Ko sem gledala mamo, ki jo imam neizmerno rada, ko mi je očitala stvari, ki se nje ne tičejo, začinjene z "No pa saj ti že veš, saj je tvoje življenje." 

Na poti v službo sem se šele zavedla, da sem "zdržala", ker sem se obdržala v nevtralnem prostoru. Nisem udarila nazaj, nisem se pustila v tistem trenutku potegniti v vrtinec razprav, krivde, pojasnjevanj in želje po sprejemanju. Smešno kako še v svoji odraslosti, ko sprejmeš stvari in odnose takšne, kot so vidiš, da še vedno hrepeniš po najosnovnejših občutkih, ki naj bi jih oseba dobila v krogu družine.

Ugotovitev dneva? Ponedeljkova jutra, po prekrokanih vikendih s puncami, očitno res niso moj forte...

Birokracija in razprodaja duše

Besnim. Vem dihat je treba in podobne neumnosti... ampak ne morem. Spogledujem se z eno alkoholno/čokoladno zadevo v avtomatu s cukri... 

Nedojemljivo mi je, da ljudje ne gledajo oz. so tako zelo neverjetni, da zaradi svojega ega trmarijo, ker se iz elektronskega obrazca izbriše navodilo/primer, da pride obrazec na 1. stran namesto na 2. Pač prihraniš list. Pazi odgovor tega človeka: " Kaj pa tebe briga a je en list več al pa manj, sej ni tvoj!" Aaaaaaa!!?? SKoraj sem padla s stola. Če bi pri vsakem obrazcu printali 1 list namesto 2 koliko papirja bi prihranili? 50%!!!! Bemti!

In a gospodarno ravnanje komu še kaj pomeni? Kaj pa elektronski podpis? Zakaj imamo vse možne e-obrazce, ki pa jih moramo na koncu STISKAT!!!??? In oni mali list potujeeeeeeee ceelo večnost, do osebe, ki ne dopušča možnosti, da ni potrebe po natisnjenem primeru, SAJ SO VSTAVLJENI DEJANSKI PODATKI!!!!!

Kaj me najbolj zmoti? Ne to, da ponorim ob totalno debilskih zadevah. Zmoti me, ker zaradi teh egotripov moje delo trpi. Vse traja 10x več časa. In nihče ne prevzema odgovornosti, le podaja se stvari. Zakaj?

Tukaj pa me prešine spoznanje: To je le preslikava stanja v druži/realnem življenju. Prelaga se odgovornost, polni se egotripaše; ljudje se ne postavijo več zase, ne dvignejo glave in ne naredijo tistega, kar je prav. Le še hodijo sem in tja. So zagreti jogisti in muslimani, kristjani in verujoči v višje dobro le v zasebnem času. Svoje filozofije in etike pa ne prinašajo s sabo v službo. V službi se jim ne zdi smiselno spoštovati istega kodeksa. V službi je odprt lov na vse... na trače, opravljanje, egotripanje, lenobo...

Tega me je strah! Ako si sposoben te dvoličnosti, česa vse si še sposoben? Kako si lahko zvest samemu sebi ako delaš točno to? V službo hodiš zato, ker hrana stane? Verjamem v resničnost te trditve, a to ne pomeni, da bom zato prodala dušo. Niti ne pristanem na "dogovor" da se moje življenje začne, ko pridem s službe. Jaz sem jaz! V službi in doma! Na cesti, v cerkvi in na žuru. Ne dovolim, da se razvrednoti moje delo in moje vrednote! Vem, da niso popularne ali konvencionalne, a so MOJE! 

Kdaj si ti nazadnje dvignil glavo? Kdaj si nazadnje slišal svoj glas?