Dogodivščina odrezanosti od sveta

V času zadnjih vremenskih dogodivščin je bil moj dom na enem izmed najbolj prizadetih območij. Naša hiša hkrati meji na gozd, tako, da je bilo zelo zanimivo in predvsem strašljivo, oziroma, še vedno je. Bili smo brez elektrike in ogrevanja ter smo brez pitne vode, ceste pa so bolj podobne vožnji nezabavnega vlakca smrti. Sedaj so vsaj za silno prevozne, več dni niso bile niti to. Seveda ne delajo mobiteli, ostale stvari pa ob priliki. :) Takšno je stanje s presledki že od petka. Sama okrevam po silno nadležni bolezni in sem bila bolj ali manj neuporabna za reševanje domačega drevja in kidanje.
Vse skupaj sem vzela za eno veliko dogodivščino. Kuhanje na kamping grelniku in kofetkanja, ki se raztegnejo v ure. Lovljenje svetlobe za branje knjig in dolgi večerni pogovori ob svečah. Presenetilo me je kako skoraj nikogar od mojih t.i. prijateljev niti ni zanimalo kako smo. Če smo vredu, če potrebujemo kaj. Ni bilo ne misli in ne vzpodbudne besede. Da ne bo pomote ne govorim o ljudeh, ki so se spopadali s podobno situacijo ali pa da bi zahtevala nevemkaj. Samo neko splošno zanimanje. Skoraj nikomur ni bilo mar in to me je prizadelo. Vsi vedo kje sem pa nikomur ni mar. Mogoče me je tako prizadelo, ker meni ni vseeno zanje in sem nekako pričakovala enako, a sem bila grenko prizemljena.
Tako, da ne me zdaj klicat. Me ne zanima. Sem se znašla brez vas. Smiselno bom morala pretehtati čas, ki ga namenjam stvarem in ljudem in prilagoditi moja pričakovanja. Večkrat bom morala reči ne. Ne kličite me z željami in kaj vse rabite od mene. Zate nimam ne volje in ne energije ter verjetno imaš kje koga drugega, ki ga lahko izcuzaš. Izgovori za malomarnost me ne zanimajo.
Danes smo v koščih začeli dobivati vsega po malem. Še vedno je hladilnik na balkonu etc. Ne nič ne puščam za kasneje. Ob vsaki priliki prekuham nekaj vode, da imamo vsaj pribljižno pitno. Zanimivo, vsekakor izkušnja, ki je ne gre pozabiti. Vse okrog mene še vedno bobnijo padajoča drevesa, teta je rekla, da je vožnja v Ljubljano smrtno nevarna in da se boji kako bo prišla nazaj, če sploh bo. Gasilci že 5-6 dan delajo brez prestanka in rešujejo vse po spisku. Generatorji brnijo, ljudje pa se večkrat ustavijo in pogovarjajo, saj imajo čas. Tako ali tako ne morejo nikamor.
Vesela in hvaležna sem, da smo zdravi in ok. Škodo bomo ocenjevali in sanirali, ko odtečejo vode in se dokončno stopi žled, a spoznanja tako tista praktična, kot tista bolj čustvena pa so pomnjena že sedaj.

Približno takole je izgledalo...

Je kdo danes opazil svetlobo?

Danes je poseben dan. Ok, mogoče je res vsak dan zase poseben, a tega ne opazim tako močno, kot danes. Danes pa sem opazila... svetlobo! Kakšna mehkoba in lepota in Oooooo! Že zjutraj, ko se je noč prebujala v dan. Spektakularno! Ugotavljam, da krajše dneve lažje prenašam, ker lahko opazujem jutro. Poleti je zame to Mission impossible, ker nikoli ne vstanem dovolj zgodaj...oziroma ga vidim le, če grem pozno spat. ;)

Dejstvo je da, ko opazujem to spektakularnost narave okrog sebe, mi je šele jasno kako zelo blagoslovljena sem. No mogoče se danes počutim še posebej blagoslovljeno in ne samo zaradi vremena. Razlog? Obletnica poroke. Kako zelo čas hiti! Vesela sem, da sva se navkljub strahovom, dvomom in nasprotovanja okolice odločil ter se podala v popolnoma neznane vode. Ko se sedaj pogovarjava se šele zavedava kako silno neverjetno je, da sva si vsemu navkljub tako zaupala (in v Njegovo varstvo) in skočila. :)

Smešno je, ko ugotavljaš koliko stereotipov kroži o zakonu in hkrati, koliko slepe vere se polaga vanj. V "papir", kot temu rečejo nasprotniki. Od ideje, da je to začetek konca, do tega, da bo to rešilo VSE. Zanimivo je, ko ugotoviš, da si isti, kot prej, a tako zelo drugačen. Da ne pride nič samo od sebe oziroma, kar pride samo od sebe, je običajno zgolj z negativnim predznakom. Za vse odnose se je potrebno boriti in čisto nič ni samoumevno. To velja tako za življenje, kot za zakon. V zadnjem času še posebej intenzivno opazim blagodejne učinke zakona. Ne samo, da je vsak svoj ampak, da si  z njim/njo in zardi njega/nje najboljša verzija sebe. Ni vse samo ali JAZ in TI ali pa MIDVA ampak, da je vse skupaj koktejl spektakularnosti in žalosti in bolečine in ... življenja! Ne ni pravljica, je pa veliko lepše, ker vem da imam nekoga, ki me razume in sprejema. Dragi moji naj vam povem, da je sprejemanje veliko podcenjeno, še posebej za tiste, ki smo vedno z nekega obrobja kukali nekam noter in se nikoli počutili res in iskreno del nečesa. 

Zelo težko je biti odmaknjen, ko razmišljaš o odnosih, ki te tako zelo oblikujejo in ti veliko pomenijo. Toplino in zaupanje je težko pretočiti v besede, ki bi zadostno, če ne že točno, opisale občutke. 

Danes je dan za hvaležnost. Zanimivo je, ko ugotoviš, da običajno "dobiš" tisto, kar je prav zate in ne tisto kar si si mislil, da si želiš. :)

Srce moje hvala, ker si in ker si se odločil del svojega življenja prepotovati z mano.  

Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Delovanje in Ego

V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu. 

Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Za prihodnost se nam ni bati!

Zgodijo se THE žurke. Pa čeprav na vsakih nekaj let. 

No ena se je zgodila ta teden. Skurjena, z ekstremnim glavobolom sem se pustila odtransportirati moji boljši polovici in isto sesuti prijateljici na žur sredi nikjer. Zakaj? Zato, ker smo obljubili in ker sem želela videt ljudi, ki so me res močno zaznamovali. In seveda, da proslavimo vstop ljudi v Kristusova leta. :)

Ko smo prispeli je bila že noč, a muzika je odmevalo, ljudje so bili razpoloženi, slavljenci veseli udeležbe. Potem pa... KABUM! Ljudje, ki so te vzeli za "svojega", ko si bil najbolj v razsulu in s katerimi si lahko pristen in iskren. Ko lahko iskreno odgovoriš na vprašanja in kjer nikoli ne čutiš potrebe po maski. Bil je večer toplih in iskrenih objemov, nabit s čustvi, srečo, dobro glasbo, smehom, večkrat stisnjenega grla zaradi navala spominov in čustev. Pogovori, ki niso bila le filozofiranja tja v en dan, ampak iskrena vprašanja, ki so bila vprašan z namenom poslušati odgovor. Pogovori v večini niso bila lahkotna kramljanja ampak konkretni pogovori, ki so imeli veliko težo v vsebini in čustvih.

Neverjetno je videt ljudi po 10. letih in ugotovit, da so fantje s katerimi si se res veliko družil odrasli v spektakularne može, ki so zadovoljni posamezniki z družinami, otroci, ki jih obožujejo in življenji v katerih so prioritete jasne. Ko ugotoviš, da se je spremenilo neverjetno veliko, a so hkrati pomembne stvari  ostale.

Nikakor ne morem nehati misliti na ljudi, ki so tako spektakularni. Vem trapasto se sliši, a ko pogledam na življenje z distanco lahko ugotovim, da imam neverjetno srečo. Imela sem čast spoznati neverjetne ljudi, obkrožajo me ljudje, ki so iskreni, lojalni, talentirani, pozorni in z neverjetnim smislom za humor ter trezno glavo. Mladi odrasli, ki so polni optimizma in neverjetnega potenciala.

V kolikor leži prihodnost v rokah teh mladih... se nam ni potrebno bati!

Ugotovitve zadnjih dni

Silno na hitro... 

Ugotovitve zadnjih dveh dni:

1. Sanje se uresničujejo!

2. Mož je totalen car!

3. Obkrožena sem z neverjetnimi ljudmi in sem zanje spektakularno hvaležna.

4. Super je, ko ljudje razumejo kdaj nimam časa za kavo in kdaj jo potrebujem!

5. Neverjetno spektakularno je, ko se prijateljica posebej uredi za kavo z mano. Ni neopaženo in še vedno ploskam! 

6. Ko ti nekdo reče čarovnica in to razumem kot kompliment.

7. Ne razumem ljudi, ki komplicirajo. Fascinira me njihova obremenjenost s samim sabo in seveda z vsem ostalim. Kako lahko živijo življenje, kot ujetniki svojega kompliciranja, mi je popolna neznanka. In nikakor ne gremo skupaj.

8. Možno je biti zadet od zavijanja domačega mila.

9. Prvič v življenju se udeležuje sejma, kot prodajalec svojih izdelkov.

10. Hvaležna sem.

Ko hočemo vse urediti in nato vse uredi nas...

Popolnoma skesano priznavam, da se mi je včeraj popolnoma utrgalo. Besnela sem na ljudi, besnela sem nase. Nisem bila sposobna videti uspeha zaključenega projekta. Nisem bila sposobna sprejemati oz. kot pravim temu jaz, nisem dihala.

Življenje niso le travme in prioritete. Življenje je tudi hvaležnost in stisk rok, objem v katerem zaspiš in upanje. Upanje in hkrati zaupanje, da lahko storimo nekaj in s tem povečamo kvaliteto življenja oseb okoli nas. Vsak ima moč spreminjati življenja, seveda če najprej sprejme svoje življenje in sebe. Ne mislim da je totalka normalen in podobno, ker najboljši ljudje so vedno kanček usekani. 

Življenje ni igra in ni predstava, ki bi jo lahko zrežirali. Ni vse odvisno le od nas. V kolikor ne priznavamo Božje vpletenosti, so tukaj tudi drugi ljudje, naravne sile, moč okoliščin. Na nas pa je kako se s tem spoprimemo. Ne moremo urejati vsega, če pa to poskusimo pa "vse" uredi nas. Z glavoboli, stresom, nesrečami in ostalimi "slabimi dnevi". Ni enostavno in ni vedno veselo, a le to nas lahko postavi na trdne temelje, ki nam omogočajo upanje, razvoj in življenje.

Z vsem tem v glavi upam, da bo danes bolj razumevajoč dan. Tedenskemu glavobolu in skrbem navkljub. Hvaležna sem za današnji dan!

Pasti hvaležnosti?

Ta vikend sem prebrala kolumno gospe, ki je samooklicana vila. Zakaj jo berem? Simpatična mi je. Včasih se strinjam, a kolumna, ki sem jo prebrala včeraj (pojma nimam kako stara je, ker nisem redna bralka) me je neprijetno presenetila. Govori o tem kako moramo biti VEDNO hvaležni za vse govno, ki se nam dogaja v življenju, saj se lahko le tako naučimo veliko stvari. Omeni primer zapornih šefov ipd.

S tem se ne strinjam, saj je absurdno, da se lahko le z neprijetnimi izkušnjami kaj naučimo. Utrdi nas marsikaj in učimo se na precej različnih načinov. Mislim, da ni potrebe, da gremo vedno po najtežji poti in tiho trpimo, ko za to ni nobene potrebe. Po prebrani teoriji bi potem morali vztrajati v odnosih, ki nas uničujejo in morijo. Za to mislim, da ni nobene potrebe. Življenje je namenjeno življenju. Nikakor ne trdim, da ni potrebno včasih malo potrpeti in stisniti zobe in, da naj takoj vržemo puško v koruzo. Nikakor! Vsekakor pa mislim, da je potrebno bit precej objektiven do stvari, ki se dogajajo v in okoli nas.

V nedavnem pogovoru s prijateljico sem se definirala, kot realnega optimista. Nekdo, ki trdi, da je vseskozi optimist in da se vse dogaja z razlogom in je dobro, je v "moji knjigi" presneto naivna oseba. Mislim, da je popolnoma nerealno pričakovati, da bo vedno vse vredu in so vsi dobri in, da se na svetu dogajajo le lepe stvari.

Svet je poln cele palete ljudi. Ti pa ne počno le dobrih ali slabih dejanj. Nemogoče je trditi, da nekdo vedno misli in dela le slabo ali samo dobro.

No pa, da se vrnem na idejo, da moramo biti vedno hvaležni. Drži, da smo veliko premalo hvaležni. Mnogokrat

bi že samo z izražanjem hvaležnosti lahko spremenili marsikaj. Pogled na svet, na ljudi, mogoče celo potek dogodkov, a to vseeno ne pomeni, da je sreča skrita le v hvaležnosti. Ljudje potrebujemo zelo različne stvari in občutke. Kar je za nekoga svoboda je za drugega zapor. Kar je za nekoga motivacija je za drugega prisila. Življenje je prepisano, da bi ga lahko stlačili le pod eno nalepko.

Jasno mi je, da vila ni mislila ničesar slabega, a vseeno mislim, da se vsega vseeno ne da razrešiti le z "dobrimi mislimi" in slepega dojemanja vsega, kot najboljšega, kar se vam je kadarkoli lahko zgodilo v življenju. Vsekakor pa smeh in upanje premagata marsikatero težavo.

Ljubezen...

Smešna reč. Danes sem slišala  komad Richija Sambore, ki je star že skoraj 15. let In it for love. V začetku reče, da je zanj ljubezen, popolnoma uglašena kitara. In res. Marsikdaj pozabljamo, da ima ljubezen mnogo obrazov. Ni le tista strastna, vseobsegajoča in zasvajajoča. Včasih je ljubezen drugačna. Nima pravil in ne da se je definirati. Da se jo samo čutiti in ji dovoliti, da nas naredi boljše. Če nas ne dela boljše, potem to ni ljubezen. 

Jasno mi je, da bom prejela precej jeznih odzivov na to izjavo, a vseeno. Ljubezen je nekaj dobrega in lepega. A s sabo prinaša mnogo preizkušenj in skušnjav. Pred časom sva s prijateljico v eni od najinih seans ugotovili, da je pri zaljubljenosti eden izmed najbolj neverjetnih občutkov ta, da te nekdo sprejema. Ne strast. čeprav je tudi ta zakon, ampak občutek, da si sprejet z vsemi neumnostmi vret. Ampak ne samo, da je to noro dober občutek, od tega postaneš kaj hitro odvisen. In tu se začne tisto, kar nas lahko pahne v silno neprijetne situacije. 

Ljubezen zahteva tudi spoštovanje in potrpežljivost. Mnogokrat je ravno to, v izrazito netolerantnem in nepotrpežljivem svetu, velika ovira. Večkrat bi se morali spustiti s svojih višav in sprejeti ljudi takšne kot so in ne s planom v glavi "kaj vse bomo še popravili". Seveda je vedno prostor za izboljšave. ampak nismo mi poklicani, da vemo, kaj je najbolje za druge, vemo le kaj je najboljše za nas. In prav ta ideja vsevedenja je mnogokrat seme marsikaterega konflikta.

Danes mi je sodelavka na šaljivo vprašanje "Kako se reče?", ki ga običajno zastavimo otroku, ko se ne zahvali,  odgovorila s "Prosim?" in me ob tem res prijetno opomnila, kako velikokrat ne znamo več uporabiti osnovnih besed olike. Kolikokrat v odnosu z dragimi pozabimo na preproste besede in skromna dejanja hvaležnosti, olike in spoštovanja. Tisti, do katerih bi morali imeti najboljši  odnos in jih imamo najrajši, se običajno obnašamo najbolj objestno in nekompromisno.

Ljubezen ni enostavna... je pa presneto lepa! :) 

Reševanje in odpuščanje

Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.

Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?

Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa. 

Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli. 

No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.

Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 

Zavedanje življenja

Domnevam, da se sprašujete, kaj je sprožilo ta post. In povem iskreno, rojstni dan in god pokojne mame (babice) ter smrt sodelavkinega očeta. Vem, da ga nikoli nisem poznala, a tudi vem, da je prebolevanje izgube ljudi, ki so ti blizu dolgotrajen in zapleten proces. Sama prebolevam izgubo mame, ki je v svojem življenju pretrpela veliko preveč. Zaradi različnih dogodkov, seveda tudi zaradi odhoda mame še vedno prebolevam tudi smrt sestre. Vse pač zahteva svoj čas ter nas na poti oblikuje in zaznamuje.

Šele, ko se začneš pošteno zavedati svojega obstoja, se začneš zavedati kako neločljivo je povezano z življenji drugih ljudi. Ne le tistih, ki jih spuščaš  v svoje življenje in si jih sam izbiraš, ampak predvsem tistih znotraj družine, ožje in širše. In pomembno se je zavedati, da te nihče nima rad samo zato, ker si "njihov". Naj se to ne sliši zagrenjeno, toda tisto: "starši te imajo radi že zato, ker si njihov otrok"... noja niti ne. Ampak vseeno obstaja vez, ki veže tvoje življenje z njihovim, tudi če ste oddaljeni. Isto je z ostalo družino, saj se v njeno nedrje zatečemo takrat, ko nam je hudo. Ko smo srečni na to, večkrat kot ne, pozabimo.

Mislim, da se je potrebno vedno zavedati kakšno srečo imamo. Smo. Dihamo. Ljubimo. Živimo. Eni svoj čas tu izkoriščajo bolje kot drugi, a nihče od nas nima pravice soditi kdo spada v katero skupino. In vedno znova se je potrebno zavedati, da daru življenja ne gre jemati za samoumevnega. Potrebno je izkoristiti čas, ki ga imamo. Potrebno je najti zadovoljstvo v njem, ker zadovoljstvo je ključ do marsičesa v življenju. Pa citiram še sestrično, ki trdi: "Užitki so precenjeni!" 

Ni vseeno in ni "brez veze" ali se dobro počutimo sami s sabo ali ne. Pomembno je in največje premike lahko storimo prav sami. Potrebno se je zavedati življenja, povedati ljubljenim, da jih ljubimo in ob tem nikoli pozabiti, da moramo biti  za to presneto hvaležni!

Čas za hvaležnost

Zadnjič sem prebirala zgodbo, ne popravek ni zgodba ampak opis dogodka, ki je spremenil življenje. Vem sliši se suhoparno in nepomembno. Ampak če malo odmakneš svoj zid ciničnosti in nejevere ter si dopustiš začutiti, se te dotakne in te prisili k razmišljanju.

Z dogodkom mislim na požar v katerem je znana bloggerka The Ivory Hut zgubila dom. To sem izvedela preko Kay (Kayotic Kitchen blog). Ja vem dolga pot. Toda kaj in predvsem kako sta pisali o tem dogodku me je presunilo. The Ivory Hut je pisala z neverjetnim optimizmom in hvaležnostjo, da so vsi njeni živi in zdravi. OK izgubili so dom, ampak bo že. Izgubili so vse tiste stvari, na katere vežemo spomine. Nakit babic, prvo sliko otroka, krstno in poročno svečo, spomine, obleke, dokumente... Nekoga bi to sesulo, toda ona je ostala pokončna.. in hvaležna.

In tudi to je razlog, da piše v neskončno praznino spleta. Ker sem mi zdi pomembno, da se ne pozabi za kaj smo najbolj hvaležni...

Kdaj si ti nazadnje naštel ljudi, dogodke in stvari za katere si hvaležen? Ne kaj ti manjka, ampak s čim vse si blagoslovljen?

Občutek ponižnosti pred veličino neznanega ni slab občutek...je le predpogoj, da si lahko hvaležen.