Izogibam se. Vem. Danes me je brcnilo v rit spoznanje kako slabo poznamo ljudi okrog sebe. A vedno obstaja razlika. Ali nekoga ne poznaš ampak sta na "isti valovni" ali pa nekoga ne poznaš, ker nimaš interesa in oni tega niti nočejo (beri nikomur se ne da vlagati energije v odnos).
Že samo po sebi mi je absurdna ideja, da nekoga res poznaš. Iskreno, niti sebe ne poznam, kaj šele drugih. Kako silno egotripaška se mi zdi ideja, da vemo kaj se dogaja v drugih. Vedno bolj je očiten problem odtujenosti. Odtujenosti od sebe in drugih. Ne bom zapadla v debato kje je krivec etc. Sedaj imamo pač luksuz razmišljati tudi o tem, a ne vem, če smo že pripravljeni na odgovore.
Nestrpnost in potreba po pridiganju vsekakor nista silni vspodbudi. Smešno, a vedno bolj se mi zdi smiselna upočasnitev. To je seveda v nasprotju z vsem kar sem bila kdaj naučena, v nasprotju z notranjsko krvjo, ki mi teče po žilah in z idejo generacije, ki jo skrbi, da bo karkoli zamudila in ni nikoli dovolj. Fokus se mi je prenesel drugam. Verjetno tudi zaradi življenja, ki ga živim in izkušenj ter odnosov, ki jih imam. Vse me je izoblikovalo tako kot tudi vsakega drugega posameznika.
Neizmerno me jezi vsesplošno obsojanje in hkrati presneto predvidljiv odziv komentiranih. Zakaj? Zakaj se nebi brigali zase in poskusili živeti polna življenja? Pa pač karkoli to že pomeni. Nekomu so smisel življenja živali... Zakon! Drugemu pa čevlji.. super zate! Zakaj bi moral biti njihov fokus moj? Zakaj se nebi pogovarjali in ustvarjali mavrico osebnosti, izkušenj in zadovoljstva? Kaj nas ovira?
Kdo pa mislim, da sem, da bi od kogarkoli lahko zahtevala pojasnila? In zakaj bi morala sama pojasnjevati? Zakaj se večina stvari meri? Koga boš v življenju res prehitel? Si zato RES boljša oseba? Kaj ti pomaga, če si po merljivih parametrih boljši od vseh, hkrati pa v sebi razpadaš?
Je pomembno kako izgledamo? Seveda. Nekaterim bolj, drugim manj. Je res važno kako visoko skočimo? Spet, nekaterim bolj in drugim manj... In zakaj bi potemtakem moralo biti moje življenje primerljivo s katerimkoli drugim? Zakaj edino kar šteje je koliko otrok/denarja/kilogramov/dolgih kocin sem sproducirala?
Vsa ta vprašanja pa ne dajejo odgovorv, ki jih res potrebujemo. Vse prehitro se spremenijo v grenak okus, ki mu ne moremo ubežati. Veliko pomembnejša od vprašanj so spoznanja in iskrenost do samega sebe. Nikomur ni potrebno razlagati in utemeljevati, a hkrati lahko kričiš z vseh streh sveta. Povej ako imaš kaj za povedati, delaj ako želiš delati. Bodi najboljše, kar lahko si, a zaradi sebe ne zaradi odobravanja drugih in vsekakor ne zato, da boš drugim svoj uspeh metal v obraz. Potem nima smisla. Izkoristi potenciale. Živi, upaj si in počni stvari, ki te osrečujejo. Živi življenje, ki ti riše nasmeh na obraz in seje mir v duši.
