Danes je dan za spremembo!

Včeraj zvečer mi je bilo povedano, da vedno mislim, da mi nekdo hoče slabo, da me zafrkava ipd. Izjava me je popolnoma šokirala in v meni sprožila popolno blokado, saj sem se kot na avtopilotu postavila na okope. "Jaz že nisem taka!" Dejansko se ne dojemam, kot nekdo, ki vedno dojema, da se mu dogajajo le slabe stvari. Nasprotno. Zavedam se, da imam neverjetno srečo! Izjava me je še toliko bolj vrgla s tira, ker jo je izrekel nekdo, ki mi je zelo pri srcu. Namesto, da bi se prepustila avtopilotu, sem pustila, da gredo čustva zavračanja, zgroženosti in užaljenosti skozi. Dovolila sem si, da jih občutim, a sem jih hkrati izpustila. Nisem zamerila izjave, a sem ob tem tudi jasno povedala, da ne domnevam, da se mi vedno dogajajo slabe stvari. Izjava, ki bi v preteklosti lahko v momentu sprožila požar, je bila pogašena s pogovorom v nekaj minutah. 

Dogodek je v meni zbudil marsikaj. Med drugim tudi pogled v preteklost. Kolikokrat ponotranjimo "oznake", ki nam jih nalepijo drugi. Da nismo vredni ljubezni, da z nami ni mogoče živeti, govoriti, da smo zamerljivi, prepirljivi... Oznakam ni ne konca in ne kraja, dobrih in slabih. Ni pomembno kaj o nas govore drugi, ampak kaj si mi mislimo o sebi. Saj oznake, ki nam jih dajejo drugi, so le to Njihove oznake! Če se strinjamo z njimi, super. V primeru, da ne sovpadajo z mnenjem, ki ga imamo o sebi pa je na nas, da se na to odzovemo. Ali poslušamo druge ali pa poslušamo sebe in hodimo po poti razvoja in iščemo najboljšo verzijo sebe. Vsekakor je pomembno poslušati tudi okolico, a le sami iskreno vemo, kakšni smo in kaj počnemo. Nujno je, da smo iskreni do sebe in si priznamo tako naše šibkejše, kot tudi naše močnejše strani. Le tako lahko rastemo.

Vsak dan je priložnost, da se spremenimo. Vsak dan imamo možnost, da smo korak bližje cilju. Življenje ni namenjeno temu, da se skrijemo v majhno luknjo in čakamo na boljše čase. Boljše čase si ustvarimo sami! Srečno!

Premik na boljšo stran

Kako neverjetno lahko je vzgajati tuje otroke in drugim govoriti kako naj se obnašajo pozitivno, do svojega življenja, svojih težav, ljudi, ki jih obkrožajo. Dajanje nasvetov je dejansko en poseben šport.

Teorijo načeloma poznamo vsi. Ravnaj se po občutku, zaupaj si, imej se rad ipd. Toda, ko se zatakne je, še tako dobronameren nasvet, lahko tudi kaplja čez rob. Ni enostavno. Včasih lahko nasvet sicer pomaga, toda mnogokrat vpliva silno frustrajoče, ker drži rek, da smo sami sebi največji sovražniki.

Najtežje je premagati lastne frustracije, strahove, dvome, ki so vgrajeni globoko v nas. Težko se je soočiti z idejo, da za ljubljene nikoli ne boš dovolj. Pa je to res ali je to zgolj strah, ki je prerasel v nekaj več? Smo si določene zadeve izmislili sami in jih sedaj projiciramo na druge? Se kdaj vprašamo ali so se določene zadeve dejansko zgodile ali pa smo si jih izmislili?

Precej neprijetno vprašanje, kaj ne? Precej časa dejansko preživimo obremenjeni z drugimi ljudmi, kaj mislijo, govorijo, delajo. Tudi tisti, ki se načeloma ne obremenjujemo pretirano z mnenjem drugih. A takšna je cena bivanja v skupnosti. Kolikokrat pa smo sposobni samo biti? Neobremenjeno? Sprejemati, kar nam življenje ponuja in ne povzročati slabih misli, delati slabih dejanj, ki slabo vplivajo na druge in ne govoriti slabih in neresničnih stvari? Zahtevno, kaj ne? 

Bi danes poskusili vsaj s sprejemanjem in zahvalo, da smo? 

Naj bo dan boljši tudi zaradi tebe!

V zadnjem času sem se zalotila, da večkrat rečem, da imam zaradi določenih življenjskih odločitev občutek, kot da vsak dan v sebi malo umrem. Hkrati sem se zalotila, kako iščem novo pot. Nič mi ne manjka, zadovoljna sem, a hkrati imam občutek, da mi življenje polzi iz rok. Vse to do momenta, ko razmišljam z zornega kota drugih. Toda, ko razmišljam o svojem "stanju" s sprejemanjem sebe, se pokaže druga slika. Ne rečem, da je lahko in da je to že postalo del mene, a se trudim in včasih že lahko opazi jasen preblisk sebe. 

Zanimivo je, kako se razjasnijo nekateri občutki in dogodki, ko se odmakneš iz vsakodnevnega okolja. Ohladijo se glave in marsikaj najde svoje mesto. Po drugi strani pa ugotoviš kako neverjetno velik del sebe si dal na čakanje zato, da bi ugodil drugim. Da bi drugi lažje živeli s tabo. To ugotoviš dejansko šele takrat, ko srečaš nekoga, ki te sprejme takšnega kot si. V mojem primeru se je takrat začela revolucija. Noja niso padale glave, ampak začele se je obdobje mene. Ne mojih mask, ampak mene. Vsekakor to ni nekaj kar se zgodi hitro ampak je proces. Niti se ne odvija sam od sebe ampak zahteva veliko časa in moči.

Danes sem prebrala dobro misel, ki je verjetno tudi v doberšnji meri prispevala k temu zapisu. I choose my choice. Sliši se smešno in mnogokrat verjetno uporabljeno bolj izgovor, kot vodilo. Toda, če si zvest sebi in hkrati ne rušiš vsega pred seboj, zna biti močno vodilo. Življenje ni igra, ampak ga je potrebno živeti. Tukaj in sedaj. Ni časa za "igranje vlog".

Izkoristi čas, ne opravičuj se, ker si izbral sebe in ne idejo sebe. Sprejmi svoje napak in gremo naprej. Svet te čaka! Naj bo danes boljši tudi zaradi tebe! 

Vztrajanje...

"Vztrajnost je lepa čednost" pravi slovenski pregovor. Verjetno, da drži do neke mere. Vsekakor mislim, da se samo z enkratnim poskusom redkokdaj zgodi kaj dosti. Tu pa nastane dilema. Kako dolgo vztrajati? Kdaj prepoznati moment, ko je potrebno odnehati, pa čeprav nisi prišel do cilja, ki si si ga zastavil? Kdaj se reče temu predaja in kdaj zdrava pamet?

Trenutno sem v določeni situaciji v kateri vztrajam in sem trdna. Toda po več, kot mesecu truda ni popolnoma nobenih rezultatov oziroma ni rezultatov tam, kjer bi si jih želela. Ob tem vem, da je potrebno vztrajati, še kaj prilagoditi, se zagnati še bolj. Toda brez določenega rezultata ali vsaj namiga na obrat na bolje bo tudi vztrajanje sila slaba izbira. 

vem, da se sliši, kot bi govorila v kodah, toda dejansko je tako. Nekateri smo pač naravnani bolj storilnostno in bi radi videli rezultate ali vsaj premik. Ne da butaš celo življenje z glavo v steno pa ne narediš niti vdolbinice!

Kdaj spremeniš taktiko? Kdaj rečeš "saj bo" in nadaljuješ?  In kdaj delaš nekaj le zato, da to delaš?

In ja tisoč in eno vprašanje me spravlja ob živce približno toliko kot status quo!