Ohranjanje lastnega miru in trdnosti ali sočustvovanje?

V zadnjem času precej razmišljam o kombiniranju sočutja in varovanjem lastnega "bita", če lahko temu tako rečem. Meni se namreč zdi posebej pomembno, da se zavedam čustev in delovanja ljudi okoli mene. S tem ne mislim, da sem blazno radovedna in non-stop vohljam, a zdi se mi pomembno, da jih opazim in razumem. Ob tem pa se večkrat pojavi konflikt. Sliši se mogoče čudno, a s tem ko sprejemam njihovo "utemeljevanje" in čustva, mnogokrat naletim na gluha ušesa, saj ljudje mnogokrat težimo k tem, da smo sprejeti,a hkrati ne sprejemamo drugih. Tako se mnogokrat zgodi, da sama sprejemam , a hkrati nisem sprejeta. Jasno mi je, da je to moj problem. Mnogokrat so mi namreč že rekli, da naj me ne gane več, kaj moji dragi govorijo in kaj se jim dogaja etc. Da se moram "utrditi" in postati manj občutljiva. A pri meni je vedno strah, da če mi bo zanje vseeno potem bom otopela in mi bo vseeno za vse. Tega pa nočem. Nočem biti neobčutljiva in nočem se ukvarjati le s sabo, saj mislim, da ima vsak poslanstvo delati za druge. S svojo prisotnostjo in delovanjem vplivamo na druge in prav je tako. Ni pa prav, da nam je vseeno.

V zadnjem času se tako ukvarjam s problemom, kako ostati občutljiva in sprejemati čustva in dejanja drugih, a hkrati ne dopustiti, da me prizadenejo. Vedno je smiselno najti ravnotežja in biti vseeno dovolj močan, da te problemi drugih ne povozijo. Ne morem in nočem se večno skrivati. Verjetno z veliko dela in spoznavanja drugih in predvsem sebe prideš do tega, da te nesprejemanje, konstantni dvomi najdražjih in konstantna kritika ne bolijo več do te mere, da te onemijo in omrtvičijo za vse.

Pred časom sem poslušala predavanje o tem raziskavi s katero so dokazali, da ko se "distanciramo" od določene čustvene situacije, ko se ogradimo, se ne ogradimo le od tiste določene situacije ali čustva ampak se distanciramo do vsega. Kanček za kančkom se omrtvimo od vsega čustvovanja. Omrtvimo sočutje, ljubezen, veselje, upanje, sanjarjenje. Tega pa nočem. Mogoče sem vseeno pripravljena na večje bolečine, za ceno iskrenega in polnega doživljanja sreče, upanja in ljubezni. Mogoče se z intenziteto dobrega poveča tudi intenziteta bolečine... 

Nezaobljubaste zaobljube?

Ta teden je izrazito "brezračunalniški". :) Ne mislim s tem nič slabega, a pozna se na bateriji telefona, ki veliko bolj intenzivno zvoni. Simpatična zadeva. Verjetno bi morala napisati kakšno o tem kako neverjetno leto je bilo, kako se je potrebno umiriti in podobno.

Ni težko govoriti, težje je živeti. Ne zdi se mi prav pridigati in pametovati, če predlaganega ne delam sama. Pri meni ni ne duha ne sluha o "miru". Plan je bil: Kak kuhan vinček, veliko crkljanja in šivanje. Noja šivalnega stroja nisem še niti pogledala, vina je bilo več, kot je verjetno zdravo.. do konkretnega crkljanja pa je tudi še potrebno priti. Ne jambram, le ni mi jasno kako sem mislila vse izvesti in ne biti na dopustu... heh, kdo bi vedel.

Danes sem prebrala odličen zapis. Ne spomnim se točno kako je šel, a govoril je o tem kako je edina novoletna zaobljuba, ki si jo moraš dati, da si ne boš dajal zaobljub. Meni to zveni presneto smiselno. 

Živeti moraš svoje sanje. Vsak dan! Ne le narediti mentalen ali pa dejanski seznam želja in potem vsako leto negodovati, da se ti ni nič "izpolnilo". Sanje zahtevajo delo, dojemanje in življenje in upanje. Vsak dan... ne le tam proti koncu leta. Potrebno se je zavedati, da sam močno vplivaš na to kaj se ti godi v življenju in da niso krivi le drugi, da se ti ne izpolnjujejo sanje. Potrebno je biti natančen in pripravljen delati. In ja lušno je biti pameten.

Poleg tega da delamo proti cilju je potrebno biti iskren in upoštevati tudi božjo voljo in seveda ne-izgubiti se v zahtevah družbe. potrebno je biti pozoren. Ne smemo si dovoliti, da naš glas preglasi hrup okolice. 

Moje nezaobljubaste zaobljube za ostnek leta. Uživala bom v vsem dogajanju, ne bom huda ampak hvaležna in  dovolila si bom biti bolj mehka. 

Teorija aktivne pasivnosti (holding space) here I come!

Ozaveščanje in "spreminjanje" čustev

V času, ko naj bi se umirjali in pustili, da nas umirjanje narave potegne v čaroben krog miru, počnemo ravno nasprotno. Ženemo se z vsemi kuhančki, pospravljanjem in nekateri z nakupovanjem, drugi pa z izdelavo še zadnjih daril. Ni vseeno kaj počnemo in koliko časa namenimo umiritvi, a to puščam ob strani za drugič.

Ta post se piše že od začetka tedna, zato mislim, da je skrajni čas, da ga dokončam. V zadnjih dneh se mi dogaja res veliko stvari in moram priznati, da ne vse lepe. Vedno znova si dopovedujem, da je potrebno sprejemati druge takšne kot so in  jih poskušati razumeti. To mi načeloma kar uspeva. Ob tem pa opažam, da me vedno bolj prizadenejo tisti, ki nočejo niti poslušati mojega konca zgodbe, ko nočejo niti poskusiti razumeti. Ne obsojam, le boli.

Da pa se osredotočim na nekaj drugega. Vedno znova poudarjam, da je potrebno čutiti čustva in jih doživeti ter spustiti. Zadnji čas pa se igram igrico. Za občutke ali lastnosti, ki mi niso všeč pri meni, iščem čustvo ali lastnost, ki bi bila "boljša". Da napišem par primerov in vam bo kaj hitro jasno kaj se igram:

neučakanost v potrpljenje

nerazumevanje v sprejemanje

razočaranje v sprejemanje

jezo v mir

nezaupaje v zaupanje

bolezen v zdravje

nemir v mir

nezadostnost v zaupanje

nezaupanje v zaupanje

ignoriranje v ljubezen

oddaljenost v dotik

.

.

.

Igra je še veliko bolj zanimiva, ker te prisili, da iskreno in zavestno izpostaviš svoja čustva/lastnosti/stanja in jim "daš" drugačen naboj oz. zemljevid kako se spremeniti v nekaj boljšega. Ko se igram jih uporabljam v stavkih in jih s tem še bolj osveščam in si s tem dajem večje možnosti za njihovo spremembo na bolje.  

V dneh, ki prihajajo nekateri silno radi polagajo račune. Domnevam, da bo tem igrica še posebej pri srcu, saj bo v ob vsej iskrenosti in zlaganosti konca leta, velika potreba po uravnovešenosti in strpnosti.

Zavedanje sebe in sledenje sanjam ali spopadanje s preseljevanjem prijatelja...

Večkrat sem že pisala kako nas lahko čustva, v kolikor niso občutena in izpuščena, zastrupljajo. Vem, da to ni nič novega, a vse prevečkrat počnemo ravno to. Sama sem se ravno danes ujela, da počnem točno to. Dober prijatelj, s katerim sem "harala" naokoli že v otroških leti, se seli čez lužo. Vem, da obstajajo Skypi in maili etc, etc. ampak to ni  isto. Ne bom se mogla oglasiti pri njem in ga močno objeti. Ne bom mu mogla jokati po telefonu in hkrati vedeti, da je 5 minut stran in hkrati ne bom mogla viseti pri njemu do sredine noči in filozofirati o življenju. Ne morem ga izpustiti in tega se zavedam. To ni njegov problem, on gre naprej in tvega veliko več, kot sem si sama kdaj upala. Dovoli, da njegovo življenje vodi ljubezen. Spektakularno je videti, kako se našim dragim izpolnjujejo sanje! Hkrati pa vem, da me bo njegov odhod prizadel bolj, kot sem si pripravljena priznati. Malokdo me razume tako, kot me on. Ampak...

Nobenega ampak več! Potrebno je sprejemati in biti srečen za naše drage, ko izpolnjujejo njihove sanje. Tu smo zato, da jih spodbujamo in se veselimo z njimi. Mi nismo oni in ne moremo trditi kaj je zanje prav in kaj narobe. Lahko le svetujemo, ako smo vprašani po nasvetu. Tu smo zato, da pomagamo uresničevati sanje drugih in seveda tudi svoje!

Začela sem s čustvi in tako je prav, da tudi končam. Čustva so odličen indikator tega kje smo in kaj se dogaja, ignoriraj jih in popolnoma skreneš s svoje poti. Potem se pa zbudimo stari 40. let in ne vemo, ne kdo smo in ne kaj počnemo. Potrebno se je zavedati sebe, vse dni svojega življenja. 

Destruktivni vzorci in dobre želje...

Vedno znova smo "pametni". Drugim razlagamo kaj vse morajo storiti, da bo njihovo življenje boljše, polnejše. Z veseljem delimo nasvete, saj je nam vse neverjetno jasno... dokler ni potrebno spremeniti stvari, ki jih počnemo sami. Ko je potrebno zbrati pogum in ugrizniti v kislo jabolko.

Vedno znova ugotavljamo, da so nam neke stvari jasne, drugih pa se zavedamo intuitivno. Včasih sami v sebi poznamo odgovor, a ga nekako nočemo upoštevati in ravnamo logično in ko se stvari sesujejo in smo nesrečni, pa se vsi začudeni sprašujemo, le zakaj se je to zgodilo? Smešno smo! Kot kužki, ki vedno znova navdušeno lovijo svoj rep. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj na splošno tako zelo radi stopamo na stara pota, pa čeprav smo že videli kakšne rezultate prinese. Zakaj tako radi privzemamo destruktivne vzorce? Žalostno.

Vedno znova me v preseneti (pa ne morem trditi, da v dobrem smislu) ena gospodična, ki veselo razglablja kako neverjetno blagoslovljena je, ker je izgubila službo in kako je danes najlepši dan, ker se je ona tako odločila zanj. Nisem ji "fouš" le zanimivo se mi zdi. Moje prepričanje je, da določene stvari lahko spremeniš s pozitivnim pogledom na svet, drugih pa dobra misel pač ne gane, ampak je potrebno za to presneto garati. Življenje potrebuje oboje in se ne brani nobene pomoči. 

Začela se je sezona takšnih in drugačnih voščil. Ne glede na njihovo pocukranost, vam svetujem da ne voščite generično, ampak ljudem res zaželite tisto, kar jim dejansko želite. Nikoli namreč ne veste, kdaj lahko le ena izrečena želja sproži spremembo na bolje. 

Ko postane status quo rešitev in poguba

Vedno znova me fascinira kako z lahkoto ignoriramo sila očitne stvari. Stvari, ki nas skoraj v osnovi definirajo. Zavedamo se jih, jih sprejemamo, a hkrati niso del nas. Se to dogaja še komu?

Danes sem imela priložnost za pogovor z neverjetno žensko, ki mi vedno znova daje navdiha in me fascinira. Ljudje smo smešna bitja. Vemo kaj nam fali in kaj nas moti, kaj ovira in kaj teži, a kot, da bi se tega oklepali, namesto spustili. Zakaj vedno znova zapademo v preizkušene samo-destruktivne vzorce? Zakaj vedno znova začenjamo dvomiti vase? Kako je možno, da enostavno ne znamo začeti hoditi po poti izboljšave in rešitve? Neverjetno!

Teoretično so nam stvari kristalno jasne, še posebej v primerih, ko se tičejo nekoga drugega. Neverjetno pametni smo, ko ugotavljamo kje je problem in katera je prava pot, na kaj vse njihova dejanja vplivajo ipd. seveda! A ko začnemo čistiti pred lastnim pragom, takrat pa postanejo stvari veliko težje. Rane pregloboke in teža bremena pretežka za kaj drugega, kot status quo. Ta točka pa je hkrati naša rešitev in poguba.

In na tem mestu me zanima: Kaj ste storili vi, da ste se premaknili z mrtve točke, ki vas je bremenila in vlekla k tlom? Kdaj in kako ste presekali in kje ste črpali moč?

Tekanje s tropom...

Pred dnevi sem napisala nekaj o obnasanju... No zadnjih nekaj dni sem bila v tujini z druščino iz službe. Pustimo ob strani, da sem z vasi in da mi kompliciranje, kot športna panoga sploh ni blizu in ga že v osnovi sami ne razumem.

No druščina mi je med drugim, po večurnem lazenju po mrzlem in deževnem mestu očitala, da nisem timski igralec. Razlog? Ker sem se odločila, da odidem v hotel, saj sem bila do kosti prmeočena in se mi enostavno ni več dalo poslušati konstantnega jambranja, ker pada dez, ker je nevkdo lačen, ker je v najbolj nabitem času zmanjkalo prostora v točno tisti oštariji ipd. Dejansko nisem timski igralec, če to pomeni, da moram konstantno poslušati in prenašat pritoževanja cepetavčkov.

A bistvena ugotovitev ni, da mi gredo njihovo tečnarjenje na živce, ampak da si nisem všeč, ko sem dalj časa v takšni družbi. Postanem zajedljiva in cinična. Takšna si nisem všeč in iz mene udari tisti del mene, katerega želim v največji meri omejiti, zato se umaknem, če se le morem. Ob tem pa ne razumem zakaj se določeni čutijo poklicane, da mi odpametujejo ZAKAJ je moja dolžnost, da prenašam najedanja... Ni fer ne do mene in ne do njih. 

Zakaj se moramo tako zelo predalčkati? Zakaj se ljudje čutimo ogrožene v kolikor kdo ni pripravljen tekat s kardelom in zakaj nas je strah drugačnosti? Ni mišljeno filozofsko ampak popolnoma praktično in vsakdanje... Nikakor ne obsojam nikogar, prav tako pa marsičesa ne razumem. Predvsem ne razumem zakaj je potrebno, da se vedno ljudje držijo v skupinah. Zakaj je individualna pot tako zelo strašljiva in nesprejeta?

Bleh!

Večkrat sem že povedala, da verjamem v to, da je potrebno čustva občutiti in jih nato izpustiti. Včasih jim je potrebno tudi malo pomagati, da odidejo. Prevečkrat se namreč ujamemo in smo jezni in razočarani in kar nekako ne spustimo te naše temne sence, navkljub temu, da vemo da nas bremeni. Razlogov za to je verjetno več. Eden izmed njih je verjetno tudi to, da včasih enostavno "paše" biti malo razkurjen. 

No takšna sem danes jaz. Malo so mi pomagali malo pa sem huda tudi sama nase... baje bo popoldne bolje.. do takrat pa piham!

Svobodna izbira in spektakularne kave...

V zadnjem času se mi dogajajo neverjetno spektakularne stvari. Slišim zgodbe, ki so navdušujoče, opažam spremembe in opazujem dogajanje izven in v sebi. 

Svobodna volja je tako blagoslov, kot prekletstvo. Omogoča ti razširitev kril in polete v višave svojih sposobnosti in razcvet v vsej veličini in z božjim blagoslovom. Prav tako pa nas lahko svobodna volja požene v nižine in nizkotnosti človekove duše. A ne glede na vse, preteklost in pretekle izbire nas ne definirajo. Vedno znova je čas za drugo izbiro. V kolikor si ne priznamo, da imamo priložnost za spremembo, nas bo preteklost vedno imela v svojih krempljih. Nikakor ne govorim, da je lahko. Nasprotno! Zahtevno je in mnogokrat boli, a vedno je izbira. Če imaš občutek, da le te nimaš stopi korak nazaj in še enkrat poglej. VEDNO obstaja izbira.

Danes sem imela privilegij spit jutranjo kavo z osebo, ki me res navdušuje. Ne samo s svojim pogledom na svet ampak tudi s svojo prisotnostjo in energijo, ki jo oddaja. Nikoli ne bom razumela posplošenega pljuvanja po moškem delu človeštva. Mogoče imam neverjetno srečo, a moški, ki jih srečujem in me dnevno obkrožajo so fascinantni.

A spoznanje današnjega dopoldneva ni le to kako fascinantni so moški, ampak tudi to, da so sanje veliko premalo cenjene. Ljudje, ki jih spoznavamo in vstopajo v naša življenja so neprecenljivi vir navdiha. Šele ko smo jih v stanju videti, kot take, se lahko kaj naučimo. Vedno znova izgubljamo priložnosti za biti boljši. Ne govorim o tako zelo popularnih hiper presežkih, govorim o izpolnitvi našega poslanstva in sanj. Govorim o izbiri, ki ni vedno lahka a pelje proti cilju, ki je v skladu z našim prepričanjem, ambicijami in življenjem, ki si ga želimo in ga deloma že živimo. 

Jutranje kave ROCK!

Otročad v vrtcu se obnaša lepše in razumnejše, kot odrasli!

Kako neverjetno smo ljudje potrebni hvale in crkljanja. Vedno pričakujemo še malo trepljanja po ramah in pohvalo. 

Trenutno sem se znašla v enem takem vrtincu, ko so vsi okrog mene močno nastrojeni. Meni se zdi, da se je akumuliralo res veliko jeze in nejevolje zaradi ene osebe oziroma, ker se ljudje pač ne pogovarjajo. Pravzaprav ne. Zgodilo se je, ker šopajo egotripi. Odrasli ljudje, ki naj bi bili odgovorni etc. se obnašajo, kot razvajena otročad v vrtcih!

Da ponovimo: 

- potrebno se je pogovarjat, 

- ne sme se lagat,

- ne, ne moreš vsega delati po svoje, 

- drugi otroci se lahko družijo in igrajo s komerkoli hočejo, 

- ne sme se zganjat napadov kričanja in ne, ne sme se metat ob tla,

- če vzgojiteljica pogleda še kam drugam te zaradi tega nima nič manj rada,

- nisi edini v vrtcu!

Obnašanje v vrtcu 123!

Žaubara in prvi sejem ...

Čez vikend sem bila na Miklavževem sejmu. Prvič sem se sejma udeležila kot prodajalka svojih lastnih izdelkov. Prvič sem z Žaubaro nastopila javno. Verjetno je vedno tako, ko se lotiš nekaj novega. Adrenalin, ko misliš na 1000 in 1 stvar. Toda tukaj je bilo še kanček drugače, saj sem prvič nastopila z nečim v kar verjamem. Nisem le promovirala ampak sem tudi svetovala, delila znanje in bila del zgodb. 

Neverjetno je kako te lahko tako zelo potegne. Kaj hitro začutiš če nekoga zanima ali pa nekdo le obsojajoče hodi naokoli. Pri včerajšnjem pogovoru s sodelavko sem šele ugotovila kako drugačno pozicijo sem zavzela. Bistveno mi je bilo, da sem delila svoje znanje in s tem pomagala drugim pri njihovih tegobah ali pa jih omogočila naravnejše in njihovim telesom prijaznejše razvajanje. Kako zelo pomembno mi je ostati zvesta mojim načelom pri izdelavi naravne kozmetike. 

Sila z veseljem sem se zapletla v pogovore z različnimi ljudmi in priznam, da me je najbolj razjezila oseba, ki je po kratkem pogovoru potegnila ven denarnico rekoč: "Ker že tako reglaš, moram pa zdej nekaj kupit!" in mu nisem prodala ničesar. Ker mu nisem hotela in ker on ni želel tistega ampak se je čutil dolžnega. Mnogim se to zdi popolnoma trapasto, meni pa se zdi edina prava pot. Tako, kot razdeljevanje milc. Mnoga sem podarila. Nekaj tistim, ki so jih želeli, drugim za zahvalo, a vsako je imelo svoje poslanstvo.

Moja filozofija je, da če se že gremo naravno kozmetiko je nujno, da je ta prilagojena vsakemu posebej, drugače je skoraj vseeno in jo lahko kupiš kjerkoli. In vsekakor ni vse za vse, zato tudi nisem užaljena, če nekomu moje stvaritve niso všeč. Vsak ima pravico do svojega mnenja in vsak ima svoje težave. Poleg moje filozofije individualne kozmetike in izdelave mil po naročilu, sem ugotovila še, da imam popolnoma samosvoj pogled na prodajo. Nočem, da moje stvari kupujejo ljudje, ki jih ne želijo. Ne želim se znajti v položaj, ko bom prisiljena iti preko svojih prepričan. Svojim kremam ne želim dodajati konzervansov in stabilizatorjev za voljo daljše uporabnosti. To ni v kontekstu mojega delovanja. 

Vsi, ki ste preizkusili moje stvaritve ste toplo povabljeni h komentarjem. Srčno upam, da vam bodo v pomoč in veselje vsaj toliko kolikor so bili v veselje meni, ko sem jih izdelovala. 

A s tem projektom sem ugotovila tudi, da mi je neverjetno pomembno, da to ni samo moj projekt ampak, da se je vanj zelo dejavno vključila tudi moja boljša polovica in mi s tem sploh omogočila izvedbo. Vse skupaj nebi bilo mogoče, če mi na pomoč nebi priskočil tudi prijatelj še iz otroških let in s svojim spektakularnim dizajnerskim čutom in talenti, navkljub blazni časovni stiski, ustvaril kompletno grafično podobo. Seveda se je tukaj vpletel še neverjeten prijatelj, ki je moje sanje spravil tudi v vakum medmrežja. Vse skupaj pa nebi bilo to TO, če se moje punce nebi počutile poklicane, da mi najdejo pravo ime za projekt in še in še. Projekt Žaubara nikakor ni samo moj ampak od cele vrste meni zelo ljubih ljudi, ki so prispevali svoje znanje, čas in ljubezen. Ponosna sem, ker sem lahko del njega! 

Hvala vsem!!!

Kava, ki razkriva veliko več kot le puhlice...

Vikend je bil nor in še vedno nisem dojela, tako da to tudi še prihaja, a ne sedaj. Rada bi omenila eno neverjetno zadevo. Delam namreč v kolektivu, ki je zelo razgiban in vanj smo vrženi zelo različni ljudje. Nebi sedaj o političnih in verskih prepričanjih, a dejstvo je da načeloma vlada osnovna strpnost. 

Danes sem uspela povabiti na kavo sodelavca, ki je generacija mojih staršev. Gospod je simpatičen in neverjetno dober poslušalec, ki pa ni pasiven. Spominja me na enega mojih najljubših stricev. No pa da se osredotočim. Danes je tekel pogovor o precej nenavadni temi in sicer o dojemanju osebnih stisk. Nobene nisva posebej izpostavila, ampak govorila sva predvsem kolikokrat naše osebne stiske izhajajo iz egoizma in tega, da ljudje niso/nismo pripravljeni razumeti ne sebe in ne sočloveka, ali pa niso pripravljeni spustiti. Spustiti čustva, spomine, ljudi. Oklepamo se jih in ne sprejemamo toka življenja. Zastrupljamo se s kopičenjem in tem, da imamo mi prav.

Neverjetne debate z nekom s katerim po vsej logiki načeloma niti nebi imel kaj prida skupnega. In tako se vprašam: Kolikokrat zamudimo priložnost naučiti se iz izkušenj drugega pa nas "predstave" zablokirajo?  Kolikokrat je vse kar sočlovek potrebuje sočutje, razumevanje ali pa neobsojanje pa jim tega nismo sposobni dati? Kolikokrat smo obsojajoči in netolerantni do naših najdražjih?

Vsa ta in še druga vprašanja se mi še vedno podijo po glavi in me drezajo vse tja do temelja. Očitno psihična in fizična utrujenost prihajata na površje, ko popušča adrenalin...

Ostati miren v nemiru

Včeraj sem prebrala, danes pa občutila nekaj zelo nenavadnega. 

Včeraj sem prebrala blog v katerem avtor govori o tem kako čuti poslanstvo, da JE ljubezen sredi kaosa. Govori o tem kako neverjetno napeto je bilo ozračje na protestih v Los Angelesu. S prijatelji so se čutili poklicane, da se ne pridružijo jezi in vznemirjenju ampak so pričeli z meditacijo. Nekdo drug je začel celo igrati na trobento in skupaj so močno umirili množico in policiste. Samo po sebi se sliši smešno, a psihološko je dokazano, da se večina izgredov začne z neko miniaturno zadevo. Recimo, ko se nekdo spotakne in prileti v drugega, to pa razjarjena množica hitro doživi, kot napad in začne se plaz.

Danes se je nekaj podobnega zgodilo meni. V službi sem bila dvakrat deležna precej žolčne debate. Prva me ni potegnila vase, ker sem se fizično umaknila; v drugi pa sem nevede pristala. A tam sem se zavedla, da je bistveno, da me ne posrka vase. Tako se zavestno nisem udeležila obtoževanja, komentiranja in kritiziranja ter malo opravljanja. Zavestno sem se koncentrirala na to, da sem ostajala mirna in razumevajoča. Sliši se smešno, toda kolikokrat nas zajamejo plazovi in ne moremo ven? Kolikokrat se zavestno izognemo opravljanju in pametovanju ter malim lažem? 

Zavestna odločitev, da ne bomo ustvarjali negativizma lahko mnogokrat prinese veliko večje učinke, kot žuganje s prstom. Ne pozabimo, da smo sami odgovorni za svoje odločitve, čustva in dejanja.

Ugotovitve zadnjih dni

Silno na hitro... 

Ugotovitve zadnjih dveh dni:

1. Sanje se uresničujejo!

2. Mož je totalen car!

3. Obkrožena sem z neverjetnimi ljudmi in sem zanje spektakularno hvaležna.

4. Super je, ko ljudje razumejo kdaj nimam časa za kavo in kdaj jo potrebujem!

5. Neverjetno spektakularno je, ko se prijateljica posebej uredi za kavo z mano. Ni neopaženo in še vedno ploskam! 

6. Ko ti nekdo reče čarovnica in to razumem kot kompliment.

7. Ne razumem ljudi, ki komplicirajo. Fascinira me njihova obremenjenost s samim sabo in seveda z vsem ostalim. Kako lahko živijo življenje, kot ujetniki svojega kompliciranja, mi je popolna neznanka. In nikakor ne gremo skupaj.

8. Možno je biti zadet od zavijanja domačega mila.

9. Prvič v življenju se udeležuje sejma, kot prodajalec svojih izdelkov.

10. Hvaležna sem.