Ko boli in veš, da se nimaš pravice nasloniti na nikogar. Ko ti vzame tla pod nogami ti pa še vedno stojiš kot bebček in ponujaš svoje srce na pladnju, da bi ga le kdo maral; vsaj kak košček. Zakaj le?
Saj si samo ti. Ko ne dihaš, ne zares. Ko sam sebi lažeš "vse je vredu"; drugim je pa tako ali tako vseeno. Zakaj nikakor ne moreš zajeti sape. Ko ni važno kako divje brcaš, ne moreš priplavati na površje. Ko divje grabiš in stiskaš k sebi praznino. Vse kar si držal in stiskal k sebi se razblinja.
Vsak dan znova potrjuje kakšno utopijo živiš. Kako nesmiselna in nepotrebna si. Ko se smehljaš zato, ker je alternativa brezupno hlipanje.
Vedno znova vidiš spektakularnost in potencial v drugih. Vidiš lepoto vsenaokoli sebe... le v sebi ne. V sebi ne najdeš nič od tega. Pa se obrneš na trdno stakno mrežo spektakularnih ljudi. Obrneš se navzven... pa ugotoviš, da je to le mirage. Ideja v tvoji glavi, ki nima veze z realnostjo. Vsa trnost razblinjena v meglico, ki še jasneje prikaže tvojo zablodo.
Nimaš smisla; nisi vredna niti piškavega oreha. Smešno kako dolgo se človek lahko izogiba resnici. Mogoče bo sprejetje tega prineslo pomiritev z lastno mizernostjo...
