Popotnik ob poti življenja se sprašuje...

Včasih se zgodi kolaps sistema z namenom. Z namenom umakniti se. Iti v popolnoma drugo smer. Ustaviti se in zadihati. Videti svet ponovno z novimi očmi. Mogoče se mi to dogaja v zadnjem času pa sploh nisem vedela. Vedela sem samo, da se je zgodil precejšen premik v meni. Morala sem se umakniti in odmakniti. Od vsega in vseh. Verjetno od marsikoga, ker sem bila v to primorana od drugih, ker nisem zdržala več čustvenih zahtev. Večkrat se vidim, da samo stojim in pustim da gre življenje čezme. Smešno. Vedno se čutim krivo ali pa imam slabo vest. 

Pred kratkim sem poslušala intervju ekstra slavnega igralca, ki je približno mojih let in je govoril o tem kako nam ni nič podarjenega. Kako moramo izživeti življenje v vsej polnosti. Smešno. Tudi sama se večino časa počutim tako. Toda ali lahko živiš polnost življenja v zmernosti? Lahko to narediš tudi, če obstaneš ali delaš takrat tudi to ali pa prav to? Kdo je razsodnik in kaj kriterij kaj je polno in kaj ne?

Je smiselno in kvalitetno, ko je polno ljudi in glasbe in stvari? Je polno takrat, ko je polno ljubezni? Je polno takrat, ko je iskreno; ko je pristno? In kaj ima vse skupaj sploh veze na koncu. Kaj je smisel česarkoli, ko glasba utihne?

Zanimiv je pogled različnih ljudi na isto vprašanje. Nekateri bodo povedali, da si opravičil svoj obstoj že s tem, da si; spet drugi ti bodo povedali, da ni nikoli dovolj. Tvoj bit bo pa še vedno iskal odgovor; iskal rešitev na notranjo zagato. Ali kdaj nehaš? Se kdaj umakneš? Lahko enostavno sprejmeš? Upaš?

Verjetno je odvisno od posameznika in zahteva tebe celega. Verjetno tudi ni ultimativnega odgovora ali rešitve do katere bi lahko prišel in bi veljalo "do konca". Menda pa prideš vsaj do nekega konsenza in lažje živiš naprej, kaj ne? Enkrat se menda mora nehati zapletati, ali pač?

Nekdo je enkrat rekel: "Nikomur ni bilo lahko, nikomur. Od sedaj naprej pa bo še težje..." Verjetno je vse skupaj preizkušnja za vsa spoznanja in modrosti, ki smo jih akumulirali do sedaj? Razlika je verjetno le v tem ali se na neznana pota podajaš z veseljem ali pa strahom v srcu.

Opomnik sebi...

Spet začnem z včeraj. Spet sta povoda pogovor in hvaležnost. Nič posebnega ali pretresljivega, pa vseeno. Včerajšnje popoldne je odprlo veliko vprašanj in bilo je premalo časa za zajem sape, za podrobnejšo analizo. Ta še pride, a spoznanja vseeno obstajajo. Besede bodo še dolgo odzvanjale, misli se bodo še vedno pojavljale. 

Kako zelo pomembno je, da si prisoten v ZDAJ. Vem nekateri nimate teh težav, sama pa begam. Se trudim biti v tukaj in zdaj in, ko je hudo poskušam ostati mirna in se potegniti v nevtralno in ne tako, kot včasih v zabarikadirane trdnjave, ki vedno delujejo v obe smeri. Zidovi držijo svet zunaj a tudi mene noter; sem zavarovana, a hkrati ujeta.

Beganje me utruja, a hkrati imam občutek, da si ne morem privoščiti časa za umiritev; ne zberem moči ali pa poguma. Beganje prinese manjše razumevanje, manjšo prisotnost in manj življenja. Vem. Ne očitam si, le priznavam.

Ko begam me begajo ljudje, odnosi. Ne znam jih postavit na distanco. Tako se čudim dvoličnosti, a hkrati se sprašujem kako je možno. Zakaj dopustim, da me potegnejo medse. Nikomur nisem nič dolžna in ne rabim vsak dan poslušat traparij in natolcevanja. Ne potrebujem opravljanja ali pametovanja. Nočem ga. Preziram, ja preziram potrebo po poniževanju in temu, da imaš prav. Preziram podpihovanje strahov in negotovosti. 

Tako se mi postavlja vprašanje: ali je možno obstati sredi natrojenosti? Je možno biti neograjen, z dvignjeno glavo in odprtim srcem. Je možno, da te ne zastrupijo?

Skrajni čas je za umik in umiritev... vem, da mi bo kasneje marsikaj jasno. Dovoliti moram, da se stvari zgode; brez krivde in očitanja. Dovoliti moram, da spregovori tisto, kar je preglasila zmedenost.

Skrivnost dobrega zakona/odnosa

Včeraj smo s prijatelji, ob kozarcu neverjetno dobrega terana, debatirali o skrivnostih dobrih zakonov/odnosov.  Navkljub naši različnosti smo ugotovili, da hrepenimo po istem. Vsem je bistveno, da nas partner sprejema in jasno izraža svoje občutke in želje. Ne govorim zdaj o tem, da bi morali vsi jokati in non-stop jambrati o vsem po vrsti, ampak o tem, da smo jasni. Nihče nam ne more brati misli. Ko nam nekaj ni všeč/nas prizadene je potrebno to TAKOJ izraziti. Po možnosti ne na način, ko zraven serviramo še kup krivde, obsojanja in cinizma. Jasno izražanje je ključno. 

Ob tem pa sem se zavedla še dejstva, da koliko razpok in prepadov se ustvari s tem, ko nismo sposobni dvignit glave in se izraziti. K vsemu skupaj dodaj še egofest in imaš odlično zmes zamere in nalezljive foušerije, saj takrat, ko dopustimo, da našim dejanjem in besedam vlada ego dopustimo, da zapremo oči in srce. Zapremo se v kletko v kateri slišimo le svoj glas negotovosti in strahu. Ustvarimo si filter, ki odbija vse dobro.

V odnosih hitro pozabimo, da ne obstaja le naša/prava plat dogodkov. Mnogokrat se začno prepiri in zamere zaradi stvari, ki nimajo nobene veze z osebami, ki so v prepir vpletene. Pozabljamo, da nismo center sveta. Pozabljamo tudi, da se ravno pri nas začne pot sprejemanja in odpuščanja. Tukaj in sedaj je možnost za spreminjanje sveta na boljše. Vsako dejanje posebej in vse skupaj je velik potencial, ki pa ga mnogokrat spregledamo. 

Tukaj in danes imaš možnost, da začneš novo in boljše življenje. Življenje v katerem imaš odprte oči in srce... Življenje v katerem ne slišiš le svojega glasu in odmev negotovosti....

Strah!

V zadnjem času smo bombandirani s to besedo. Vse je strah. Strah ima velike oči in zakrči vse kar je kreativnega in dobrega v nas. Oklepa se svojega plota in nima moči, da bi stopil naprej.

Na drugi strani pa vidimo ljudi, ki so ga premagali ali pa ga nikoli niti niso čutili in so enostavno šli za vsem tistim kamor  jih je vodilo srce. Našli so svojo nišo in si izborili SVOJ prostor. Živijo od trdega dela in sanj!

Kako lahko je jambrati, v zavetju svojega malega zapečka. Resnično pogumno, a težje, je živeti s svojim srcem na planem. Hkrati pa je veliko bolj zadovoljujoče. Ko se odpreš in greš. Ne nekompromisno, a z veliko žlico upanja in zaupanja!

Noben ni rekel, da je lahko, a večina vam lahko pove, da je vredno! Nikakor ne trdim, da vedno uspe ali pa da ni težko. Zahteva veliko več, kot le sanjarjenje in začetni zanos.

Strah je velikokrat hrana za frustracije, negotovost in nezaupanje. Veliko slabih občutkov se hrani z njim. Ne rečem, da ga je potrebno ignorirati. Nikakor! Potrebno pa se je vprašati iz kje izvira. Če izvira iz nezaupanja v druge, če izvira iz neverovanja, potem se je potrebno močno zamisliti. Na druge ljudi nimamo vpliva, na marsikaj nimamo vpliva in to je potrebno sprejeti. Določene stvari so pač izven našega vpliva in kot takšne je potrebno sprejeti, drugače se lahko požremo do nezavesti.

Mnogi pravijo, da je strah dober kažipot. Da ako nas je strah smo na pravi poti. Sama nebi sledila tej zapovedi popolnoma brez filtra. Potrebno je biti vseeno previden pri izbiranju kje razbijamo in se "nagibamo" v strah.

Bistveno je, da strah ni uporabljeno, kot orožje in sredstvo za manipulacijo, ampak je uporabljen kot mehanizem za razmislek našega stanja. Ne kot alarm ampak kot opozorilni znak.

Življenje v strahu ni vredno življenja. Zberi pogum in mu poglej v oči, saj mnogokrat drži trditev, da je strah  znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. ;)  

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Sanje, želje, načrti, cilji in zavrnitve ter strahovi na pohodu!

Šele danes sem opazila, da sem nazadnje pisala že skoraj teden dni nazaj. Razlogov za to je seveda več, med drugim tudi to, da ne maram govoriti o zadevah "na pamet". Nočem prepisovati in izvajati kolažev. Ampak vse to na stran.

V zadnjem času se dogaja precej zanimivih stvari. Ideje se kar kotalijo ene čez druge in v glavi se formirajo načrti. Med tem, ko se nekateri že spravljajo v tek pa za druge vedno znova zmanjka časa. Zakajev je verjetno več, a vedno bolj se sprašujem tudi ali za to obstaja še kakšen skrit vzrok. Vedno znova sanjarim o podobnih stvareh, a se mi vedno znova izmuznejo. 

Pred časom sem slišala in nato še kar nekaj prebrala o teoriji, da je potrebno zaupati in včasih zavzeti stanco aktivne pasivnosti. V nekaterih primerih to verjetno drži, v drugih pa ne. Pri neuspehih se velikokrat vprašamo zakaj je prišlo do propada, a malokdaj se vprašamo kaj nam nek cilj sploh pomeni in kaj smo zanj pripravljeni storiti.

Vedno znova imam občutek, da moram narediti še kaj, da se moram dokazati še nekje drugje, da nikoli ni dovolj. A pred časom me je moja boljša polovica postavila na trdna tla. Na to se spomnim vedno, ko želim svojemu že tako polnemu urniku dodati še kaj, ko me prosijo, da dodam še kaj... 

Še vedno se poskušam navaditi, da je potrebno reči tudi ne in da zato nimam slabe vesti in da je tako bolje. Še vedno poskušam razumeti zakaj ni sedaj pravi čas za določene projekte in se hkrati ne prepustiti paniki, da mi vse polzi iz rok, da ni dovolj. Panika se nato preseli na občutek zmožnosti doseganja želenih ciljev in tako silno z veseljem razplamti občutek nezadostnosti. Negotovost pa mi še z podvojeno močjo šepeta v uho, da sem zavrnila priložnost življenja in da se priložnost nikoli več ne vrne.

Vedno znova pa se je potrebno vrniti vase in si zaupati in tukaj delovati v aktivni pasivnosti. Sprejeti in biti strpen tudi do sebe. Ne le na zunaj ampak predvsem v sebi.  

Kje se ne počutiš varno?

To je bilo vprašanje, ki mi je pred časom priplavalo mimo ušes in seveda vzbudilo mojo pozornost. Kako pomembna nam je varnost se začnemo zavedati šele takrat, ko le-te ni več ali pa je ogrožena. Ne govorim tukaj le o telesni nedotakljivosti in podobno, ampak tudi o verbalni ogroženosti. Ali pa celo o eksistencialni ogroženosti. 

Zanimivo je, da šele, ko smo si v stanju priznati svoje strahove in tisto, kar nas ogroža in povzroča občutek strahu, šele takrat si lahko odgovorimo na še eno pomembno vprašanje. Kdaj in zakaj se počutimo varne? 

In ni vseeno kje se počutimo varne in kje ne. Recimo jaz zelo rada ponoči zatavam čez pokopališče. To sem večkrat počela tudi s sestričnami in bratranci. Potem so se na obzidju vaškega pokopališča odvijali zelo osebni pogovori, kot bi tistim, ki so se že poslovili lahko bolj zaupali, kot pa tišini ali drugim ljudem. Tako zelo težko razumem tiste, ki pravijo, da jim je na pokopališčih srhljivo in jih je strah.

Toda ob tem se poraja še eno vprašanje. Ali ne hrani strah naših dvomov? Ni ravno strah tisti, ki nas prižene v pretiravanja in v to, da delamo sila čudne stvari? Hrani našo negotovost in nas na koncu lahko tudi popolnoma ohromi.

Tako mislim, da je nujno, da si tudi ti odgovoriš na vprašanje kje se in kje se ne počutiš varno in določenemu strahu celo pokažeš roge! :)

Pogovor o razpadu sistema in umiku vase

Že pred časom sem se zapletla v debato s sodelavcem. Tehnično sicer ni moj sodelavec ampak recimo zavoljo lažjega razumevanja, da delava v isti instituciji. Skratka. Debata se je začela precej zafrkansko o piercingih in tatoojih. Pravzaprav se je začela s provokacijo češ: "Pircing v ušesih je sprejemljiv. Zakaj pa tisti v obrvi/ustnici/intimnih delih ni?" In debata se je začela. predvsem se je vrtela okrog kulture dvoličnosti, zatiranja in pretirane "svobode, ki to ni". Seveda smo bili hitro na tatoojih. Trenutno je prijatelj v fazi pridobivanja le-tega tako, da mi je tema še posebej blizu. A to so bile postranske stvari. Pogovor je zajadral globlje. Postavilo se je vprašanje zakaj je v zadnjem obdobju tako velika potreba in želja po označevanju telesa. Kaj je pripeljalo do tega? Seveda smo šli skozi pomanjkanje vere, razsutjem Cerkve, kot institucije in Države, kot nečesa zanesljivega in vrednega zaupanja. Pristali smo na osebi. Na iskanju potrditve v sebi. Ugotovitev je pravzaprav zelo zanimiva, saj sem kak dan ali dva prej sva prišli do iste ugotovitve z zelo modro gospo, ki ima precej razdelane poglede na svet. Dejansko smo začeli iskati uteho v sebi. Predvsem na način: "Jaz mislim tako. Sprejemam drugačnega menja in poglede, a prosim, da me z njo ne posiljujete!" In vse te debate so me spomnile na trditev prijateljice, da je bila grundge zadnja prava subkultura. Kako je tako možno, da se nismo sposobni ničemur več predati z vsem bitom?

A pogovor s sodelavcem je šel naprej preko posiljevanja majhnih otrok z oblekami na katerih kraljujejo lobanje in kosti ipd. Tako se je odprla tudi poblematika "popularizacije" določenih simbolov, ki s tem onemogočajo pristno izražanje preko/skozi te simbole. Pretiravanja in izkoriščanje pripelje do popolnega razvrednotenja. Tako se tudi upor razvrednoti in se mu vzame ves pomeni. In ravno upor je ključni moment v razvoju vsakega posameznika. Vsak potrebuje določeno dozo upora in protestiranja. Toda le-to mu škoduje če frustracije ni sposoben predelati in poglobiti ter iz tega narediti nekaj več. Škoduje celim generacijam, če je upor moden. Če se upirajo zaradi upora samega, ne pa da ga uporabijo, kot sredstvo. To pripelje do popolne pasivnosti in ujetosti duha in na koncu tudi razvoja. 

Pogovor je s svojo dinamiko zavil še na trenutno aktualno dogajanje, ki je mnogokrat posledica pomanjkanja osnovnega sočutja. Kodeksi, ki so bili včasih samoumevni so danes zgolj eksota. Veljajo le jekleno hladna pravila birokracije, ki ne dopuščajo prostora za sočutje in osnovno človeško dostojanstvo.

Pogovor, me je potrl, saj sem se zavedla, da se enako, kot mnogi drugi skrivam in umikam vase saj na intuitivni in intelektualni ravni čutim, da se je sistem podrl. Ni več osnovega PRAV in NAROBEJ. Ne omogoča normalnega, človeškega funkcioniranja, ampak od tebe zahteva hladnost in preračunljivost. Od mene zahteva, da sem neobčutljiva in me sili, da mi je vseeno. Neizrekljiva dejanja so postala sprejemljiva, zaničevanje način komunikacije. Sproščen vdih pa luksuz, ki si ga lahko privošči le malokdo.

Ob tem se mi poraja vprašanje ali je moj osebni način pravi, ali pa se s tem le izogibam konfrontaciji in ožim svoj manevrski prostor? Bi me moralo biti še bolj strah?