Prepotentno poseganje v zasebne misli drugih

Danes sem prebrala neverjetno misel. Hkrati me je preslikala na vsaj 5 različnih krajev hkrati. Spektakularna v svoji preprostosti. To misel mislim, da bom nosila, za vedno.

Misel se je glasila: "Kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!" Ne vem zakaj me je tako zelo pretresla. Mogoče zato, ker je v svojem izvirniku namigovala na to, da s tem, ko se vmešavamo v mnenja in misli drugih, dejansko posegamo v njihovo intimo. Delujemo invazivno. To me popolnoma presune. Kolikorat sem delovala invazivno? Kolikorat sem posegala v osebni prostor drugih s svojo sebičnostjo in obremenjenostjo z lastnim imidžem. Tako se ponovno v krogu vrnemo do izhodišča. Moramo živeti svoje življenje; vsak zase in vsi skupaj. Nujno je da smo si zvesti in iskreni do sebe. Če se izvzamemo iz enačbe potem se le-ta ne razplete tako, kot se mora. Mozaik, v katerem smo lahko le en majcen kamenček, brez nas ni popoln. Kdo pa smo, da posegamo v Božji načrt?

Vem za vsaj enega, od vas, ki to bere, ki me bo brcnil v rit zaradi uporabe določenih besed :) Vem, da veš, da vem! ;) Vem, da se sliši silno filozofsko pa ni. Tukaj smo zato, da opravimo svoje. Živimo v času kjer je neverjetno pomembna produktivnost; potiskanje in vlečenje sem in tja. Toda včasih dejansko naredimo več, ko smo aktivno pasivni. Ko se (recimo temu) usodi umaknemo s poti in ji pomagamo, ne pa da jo poskušamo pretentati. To ni nova filozofija saj jo mnogi prakticirajo že stoletja. Takšen način pa zahteva   ogromno energije, samokontrole, strpnosti, potrpljenja in zaupanja. To ni za lene in nestrpne. Zavestno se odločimo, da ne bomo nikogar priganjali in da bomo zaupali. Tukaj pa se mnogokrat zatakne. Kako lahko vendar komurkoli zaupamo, če pa mi vemo vse in znamo vse najbolje opraviti. Se sploh zavedamo kako silno prepotentni smo? Da delujemo tako vsak dan; ko se prepričujemo, da ne verjamemo nikomur in da nič ni, da je le tukaj in danes?

Življenje je veliko več, kot le tu in danes. Je mavrica in mozaik, vsakič posebej in vedno znova. Življenje so barve in zaupanje in upanje in čas. Ples, pesem, smeh in mir. 

Življenje je presneto več, kot le tu in zdaj...

Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Pogovor...

The real art of conversation is not only to say the right thing

at the right place but to leave unsaid the wrong thing

at the tempting moment.

~Dorothy Nevill~