Ljubezen

Malo manj pisarim, vem. Razlogov je več, a to vsekakor ne pomeni, da ne bom povedala tistega, kar me presune. Eden takšnih "presunkov" se je zgodil tudi včeraj, ko mi je pod prste priletel kratek, le 40 sekundni video o ideji, da mora vse naše delovanje stremeti k enemu cilju. Povečevanju in plemenitenju ljubezni.

Presunilo me je kolikokrat se izgubimo in zapletemo v lovke vsakdana in zdrah. Kolikokrat pustimo, da nas omreži ego in pohlep. Dejansko pa vse kar delamo stremi k ljubezni. Naše delovanje v službi, cerkvi, družini in med prijatelji, vse bi moralo biti podkrepljeno z ljubeznijo in v službi ljubezni. 

Vedno znova me preseneti kako lahko mala dejanja ljubezni in pozornosti spreminjajo svet. In svet potrebuje vso ljubezen in premik v drugo smer. Potrebuje vsakega izmed nas da delujemo in ustvarjamo ne samo boljši jutri ampak tudi boljši danes. Svet in sprememba se ne začneta jutri, ampak danes! 

Kolikokrat si v zadnjem tednu deloval v prid ljubezni in ne v prid ega? Kolikokrat si pustil Delovati in nisi premaknil nebo in zemljo, da bi bilo po tvoje?

Vse kar želimo je pristnost

Pred časom sem že govorila o fantinu, ki na precej provokativen način vzbuja pozornost (predvsem angleško govoreče) javnosti. Fant je v zgodnjih 20-ih in usmerja pozornost na težke teme. Sam se zelo jasno opredeljuje, kot kristjan. V svojih govorih razlaga in govori o Svetem pismu in naukih. V nekem intervjuju sem zasledila, ko je govoril, da nima ambicij postati pridigar ali pa izoblikovati svoje verske ločine. Vse kar želi, s svojimi posnetki in govori doseč je, da se govori o težkih temah; da se odpirajo večja vprašanja in da se včasih vrže luč tudi na probleme, ki ostajajo skriti za vsemi dimnimi zavesami. Seveda govorim o Jeffersonu Bethke. Najbolj me je pritegnila njegova izjava, da si danes mladi želijo pristnosti. Ne potrebujejo represije in "velike vodje" ampak pristnost. Da se prav to pogreša v družbi. 

Ta izjava me je presenetila, saj govori točno o tem kar mislim tudi sama. Mladi ne potrebujejo besnih pridigarjev, ki se zapletajo v takšne in drugačne škandale. Ne potrebujejo velikih političnih vodij, ki bi jim govorili, za kaj je vredno živeti. Mladi potrebujejo pristnost in iskrenost. Ne govorim, da je vse to lahko. Nikakor! Dejstvo je, da so tisti, ki iščejo svojo pot mnogokrat veliko bolj trdni in iskreni. S tem pa povzročajo/povzročamo precejšnje težave tistim, ki bi nas radi "utaknili" pod le eno oznako.

Mislim, da spoznavanje sebe vodi k strpnosti in pristnosti. Vodi v čas, ko se bomo nehali skrivati za maskami in kazati s prsti na "grešnike". Ko smo gotovi vase ne potrebujemo nekoga, ki mu gre slabše, kot nam, da bi se počutili dobro; ne rabimo nikogar na katerega bi kazali s prstom, da preusmerimo pozornost. Iskanje svojega mesta v družbi in pristnosti v sebi je velik osebnostni korak, ki pa ga mnogi niso pripravljeni storiti, saj to pomeni, da mogoče ne bomo zadovolji z rezultatom. Zakaj? Ker mogoče na koncu ne bomo takšni kakršni družba hoče, da smo. A na tem mestu vas sprašujem: Živiš življenje zase ali za družbo?

Vsak dan znova je možnost za spremembo. Vsak dan! Vsak dan je priložnost, da živimo bolj pristno, da živimo svoje poslanstvo, da pomagamo, da smo bolj razumevajoči, da smo manj obsojajoči  Vsak dan je poln priložnosti za biti boljši, zase in za druge. Koliko teh priložnosti vidimo in izrabimo?

Delovanje in Ego

V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu. 

Širjenje družine ali rojstva in poroke

Pred mesecem se je poročila sestrična. Sreča, navdušenje in občutek zadovoljstva, ko vidiš da tvoji dragi Žive. So srečni, delujejo, živijo svoje sanje in sanjajo nove. Takoj po poroki nisem mogla pisati o tem, ker bi verjetno zalila tipkovnico od vse razneženosti in solz. Silno sem bila srečna, da sem za D dan uporabila vodoodporna ličila. Navdušujoče je videti ljubljene, ki so srečni. Dih jemajoče je bilo videti kako sta se ženin in nevesta spopadla z vsem kar "ohceti pritiče". Vsem tetam in stricem, običajem in podobnemu. Vesela sem bila, ko sem lahko videla kako funkcionirata kot par in stojita kot eno. Nista pustila, da bi ju organizacija pogoltnila ali pa razdvojila. Navdušena sem bila nad njuno sproščenostjo in tem, da je bil njun dan res njun in ne nesrečen ujetnik običajev in zahtev obeh družin. Bila je fešta, smeh, ples, morje solz sreče in še več srčnih želja.

Priča nevesti je bila njena sestra, ki je bila visoko noseča in je žarela. Sestri, ki sta srečali svoje sopotnike - duši družici, ki sta ju še bolj zbližali. Družinska sreča in blagoslov. "Nadaljevanje dogajanja" je bilo v petek, ko je priča/moja sestrična rodila. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako se družina veča. 

Popolnoma pa me je pretresla moja mama, ki se mi "ni upala" povedat za srečno novico, ker naj bi vedela, da me "take stvari" spravijo s tira. Hvala Bogu je obveščevalna delala bolje,kot dobro naoljen stroj! Nikoli mi ne bo jasno kako naj nebi bila neverjetno vesela za druge, brez bolestne obsesije z mojimi "travmami". Ker nama nikakor ne uspe pri otrocih, pa bi moram vsakega srečnega otroka dojemati, kot opomin/udarec v trebuh/itn? Prosim lepo! Kako naj ne bom neverjetno vesela za novopečenega starša, dedke in babice ter seveda za strice in tete? Sreča drugih je vedno navdihujoča. Sreča se vedno širi, saj v tem je vendar njen namen.

Vesela sem, ker lahko vidim srečo, ki raste. Vsi, ki prihajate v družino (pa če se vanjo poročate ali pa ste vanjo rojeni) bodite pozdravljeni in obilen božji blagoslov. Hvaležna sem, ker ste se nam pridružili!