Zaslužiš si ogromno zato se začni obnašati temu primerno!

Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?

Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?

Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno! 

Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!

Delovanje in Ego

V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu. 

Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Nasmeh na dan...

Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.

In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?

Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.

Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.

Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.

Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?

Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?