Birokracija in razprodaja duše

Besnim. Vem dihat je treba in podobne neumnosti... ampak ne morem. Spogledujem se z eno alkoholno/čokoladno zadevo v avtomatu s cukri... 

Nedojemljivo mi je, da ljudje ne gledajo oz. so tako zelo neverjetni, da zaradi svojega ega trmarijo, ker se iz elektronskega obrazca izbriše navodilo/primer, da pride obrazec na 1. stran namesto na 2. Pač prihraniš list. Pazi odgovor tega človeka: " Kaj pa tebe briga a je en list več al pa manj, sej ni tvoj!" Aaaaaaa!!?? SKoraj sem padla s stola. Če bi pri vsakem obrazcu printali 1 list namesto 2 koliko papirja bi prihranili? 50%!!!! Bemti!

In a gospodarno ravnanje komu še kaj pomeni? Kaj pa elektronski podpis? Zakaj imamo vse možne e-obrazce, ki pa jih moramo na koncu STISKAT!!!??? In oni mali list potujeeeeeeee ceelo večnost, do osebe, ki ne dopušča možnosti, da ni potrebe po natisnjenem primeru, SAJ SO VSTAVLJENI DEJANSKI PODATKI!!!!!

Kaj me najbolj zmoti? Ne to, da ponorim ob totalno debilskih zadevah. Zmoti me, ker zaradi teh egotripov moje delo trpi. Vse traja 10x več časa. In nihče ne prevzema odgovornosti, le podaja se stvari. Zakaj?

Tukaj pa me prešine spoznanje: To je le preslikava stanja v druži/realnem življenju. Prelaga se odgovornost, polni se egotripaše; ljudje se ne postavijo več zase, ne dvignejo glave in ne naredijo tistega, kar je prav. Le še hodijo sem in tja. So zagreti jogisti in muslimani, kristjani in verujoči v višje dobro le v zasebnem času. Svoje filozofije in etike pa ne prinašajo s sabo v službo. V službi se jim ne zdi smiselno spoštovati istega kodeksa. V službi je odprt lov na vse... na trače, opravljanje, egotripanje, lenobo...

Tega me je strah! Ako si sposoben te dvoličnosti, česa vse si še sposoben? Kako si lahko zvest samemu sebi ako delaš točno to? V službo hodiš zato, ker hrana stane? Verjamem v resničnost te trditve, a to ne pomeni, da bom zato prodala dušo. Niti ne pristanem na "dogovor" da se moje življenje začne, ko pridem s službe. Jaz sem jaz! V službi in doma! Na cesti, v cerkvi in na žuru. Ne dovolim, da se razvrednoti moje delo in moje vrednote! Vem, da niso popularne ali konvencionalne, a so MOJE! 

Kdaj si ti nazadnje dvignil glavo? Kdaj si nazadnje slišal svoj glas?

Zgodnjepoletni klic narave

Spet je TISTI čas v letu... ko vse diši fantastično, ko popihljava rahel vetrič, ko je svetloba še posebej čarobna in občutki še posebej izostreni. Ko sem najbolj čuteča. Zanimivo kako se vame vsako leto prikrade ta občutek. Kako me prevzame in me celo prežame. Ta čas v letu vedno nestrpno pričakujem, a se ga hkrati malo bojim. Tega se ne da opisati kako drugače. In skoraj vedno dobim solzne oči. Ta čas v letu je zame še posebej pomemben, saj zahteva od mene več. Vedno me preplavi močan občutek poklicanost, mogoče celo ekstremno zavedanje višje sile. Vem, vem smejiš se, ampak dejansko se mi to dogaja ob zgodnje poletnih večerih. Ne takrat, ko s kozarcem vina opazujem zvezde, ampak ko sem sama. Ko sem. Takrat me prevzame občutek, da sem se rodila 200 let prepozno. Smešna reč, vem.. ampak to se mi dogaja vsako leto ob tem času. Jasno mi je, da je to stvar domišljije. Toda včasih se vseeno vprašam če je to klic, ki ga preprosto ne razumem...

Pojdi in sveti!

Danes z bolečo glavo in prvim prehladom sezone prehladov 2010/2011 pišem. Ne morem, da nebi. Zakaj? Zgodilo se je več stvari, ki mi ne pustijo pri miru. Prva med njimi se je zgodila pred več, kot enim tednom. V sosednji vasi je bil zbit fant. Še danes se zdravniki bore za njegovo življenje. Zbil ga je njegov znanec. Zakaj? Ker sta se poprej besedno udarila ob pivu. Sedaj se prvi bori za življenje, drugi pa je obtožen naklepnega umora. Pri 20-ih! Ko niti še pošteno nista začela živeti! Nesmisel!

Druga zadeva so seveda dogodki na drugi strani zemlje. Potresi, tsunamiji in eksplozije v jedrskih elektrarnah. Zanimivo, da je slednjih veliko na močno potresnih področjih. Narobe svet. Pa vseeno so tam zato, ker je "potreba" po energiji tako velika. Jo res potrebujemo toliko? Potrata.

Tretja pa je bil izrek, ki sem ga prebrala. "We are not here for a long time. We are here for a good time". Strinjam se. Če zabijamo svoj čas s prepiri, škodoželjnostjo in nasršenostjo, kje je smisel? Ali ni smisel v izrabi časa, ki ga imamo na voljo? Biti z ljubljenimi, pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, prispevati k temu, da je svet boljši, tudi zaradi nas.

Vem, sliši se new agevsko, ampak če smo iskreni, je to v osnovi skoraj da vsake vere. Biti boljši, služiti višji sili in izkoriščati potenciale, ki jih imamo. Skrbeti za ljubljene in pomagati manj srečnim. Smešno kako zelo preprosto se to sliši. Toda življenje je drugačno. Lažje je biti zamerljiv, siten in razdražen. Lajati na vsakega, ki pride mimo in opravljati tistega, ki ga ni blizu. Ta vikend bi se skoraj skregala s taščo, ker sem ji poskušala dopovedati, da ni smiselno glodati nekoga samo zato, ker je in da noben ne more biti zgolj slab. Priznam, da sem imela v enem trenutku občutek, da me bo mahnila. Toda zdelo se mi je pomembno, da povem svoje.

Ni vseeno ali povzdignemo svoj glas ali ne. Pomembno je, da se borimo za tisto kar mislimo, da je prav. Da si vsaj izoblikujemo svoj prav. Najslabše je da verjamemo vse kar vidimo, ali pa ne verjamemo ničemur kar vidimo ali slišimo. Na koncu pa ne prepoznamo dobro od slabega. Mislim, da se izgublja občutek za realnost. Vse se napihuje, dramatizira in potencira do neprepoznavnosti. 
Prišli smo do stopnje, ko se vse zavija v neprehodne birokratske postopke, ki so precej nesmiselni in ne opravičijo svojega obstoja. Hkrati pa zahtevamo vsako piko podprto z zakonom. A ta zakon ima še 10 dodatkov, sprememb in določil, ki pa so si v večji meri kontradiktorna. Upošteva pa se seveda tisti, ki ti blokira namesto reši težavo.

Nisem črnogleda, mi je pa jasno, da so spremembe nujne. Še meni je jasno, da ni smiselno vračanje na stanje "pred krizo". Zakaj se hočemo vrniti na pot, ki nas je pripeljala v to stanje? Ali ni smiselno, da se spremeni sistem? Najti je potrebno nove rešitve, novo pot. Ne krpa se preperelih hlač ampak se sešije nove!

Preveč časa porabimo za nesmisle in zadovoljevanje muh in kapric. Nimamo dovolj časa. Ne zapravimo še tistega, ki ga imamo. Bodi srečen, da si. Odpri oči, vdihni skorajšnjo pomlad, nasmehni se! Tu si, da si sonce. Izkoristi potencial. Pojdi in sveti!

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?