Ohranjanje lastnega miru in trdnosti ali sočustvovanje?

V zadnjem času precej razmišljam o kombiniranju sočutja in varovanjem lastnega "bita", če lahko temu tako rečem. Meni se namreč zdi posebej pomembno, da se zavedam čustev in delovanja ljudi okoli mene. S tem ne mislim, da sem blazno radovedna in non-stop vohljam, a zdi se mi pomembno, da jih opazim in razumem. Ob tem pa se večkrat pojavi konflikt. Sliši se mogoče čudno, a s tem ko sprejemam njihovo "utemeljevanje" in čustva, mnogokrat naletim na gluha ušesa, saj ljudje mnogokrat težimo k tem, da smo sprejeti,a hkrati ne sprejemamo drugih. Tako se mnogokrat zgodi, da sama sprejemam , a hkrati nisem sprejeta. Jasno mi je, da je to moj problem. Mnogokrat so mi namreč že rekli, da naj me ne gane več, kaj moji dragi govorijo in kaj se jim dogaja etc. Da se moram "utrditi" in postati manj občutljiva. A pri meni je vedno strah, da če mi bo zanje vseeno potem bom otopela in mi bo vseeno za vse. Tega pa nočem. Nočem biti neobčutljiva in nočem se ukvarjati le s sabo, saj mislim, da ima vsak poslanstvo delati za druge. S svojo prisotnostjo in delovanjem vplivamo na druge in prav je tako. Ni pa prav, da nam je vseeno.

V zadnjem času se tako ukvarjam s problemom, kako ostati občutljiva in sprejemati čustva in dejanja drugih, a hkrati ne dopustiti, da me prizadenejo. Vedno je smiselno najti ravnotežja in biti vseeno dovolj močan, da te problemi drugih ne povozijo. Ne morem in nočem se večno skrivati. Verjetno z veliko dela in spoznavanja drugih in predvsem sebe prideš do tega, da te nesprejemanje, konstantni dvomi najdražjih in konstantna kritika ne bolijo več do te mere, da te onemijo in omrtvičijo za vse.

Pred časom sem poslušala predavanje o tem raziskavi s katero so dokazali, da ko se "distanciramo" od določene čustvene situacije, ko se ogradimo, se ne ogradimo le od tiste določene situacije ali čustva ampak se distanciramo do vsega. Kanček za kančkom se omrtvimo od vsega čustvovanja. Omrtvimo sočutje, ljubezen, veselje, upanje, sanjarjenje. Tega pa nočem. Mogoče sem vseeno pripravljena na večje bolečine, za ceno iskrenega in polnega doživljanja sreče, upanja in ljubezni. Mogoče se z intenziteto dobrega poveča tudi intenziteta bolečine... 

Nezaobljubaste zaobljube?

Ta teden je izrazito "brezračunalniški". :) Ne mislim s tem nič slabega, a pozna se na bateriji telefona, ki veliko bolj intenzivno zvoni. Simpatična zadeva. Verjetno bi morala napisati kakšno o tem kako neverjetno leto je bilo, kako se je potrebno umiriti in podobno.

Ni težko govoriti, težje je živeti. Ne zdi se mi prav pridigati in pametovati, če predlaganega ne delam sama. Pri meni ni ne duha ne sluha o "miru". Plan je bil: Kak kuhan vinček, veliko crkljanja in šivanje. Noja šivalnega stroja nisem še niti pogledala, vina je bilo več, kot je verjetno zdravo.. do konkretnega crkljanja pa je tudi še potrebno priti. Ne jambram, le ni mi jasno kako sem mislila vse izvesti in ne biti na dopustu... heh, kdo bi vedel.

Danes sem prebrala odličen zapis. Ne spomnim se točno kako je šel, a govoril je o tem kako je edina novoletna zaobljuba, ki si jo moraš dati, da si ne boš dajal zaobljub. Meni to zveni presneto smiselno. 

Živeti moraš svoje sanje. Vsak dan! Ne le narediti mentalen ali pa dejanski seznam želja in potem vsako leto negodovati, da se ti ni nič "izpolnilo". Sanje zahtevajo delo, dojemanje in življenje in upanje. Vsak dan... ne le tam proti koncu leta. Potrebno se je zavedati, da sam močno vplivaš na to kaj se ti godi v življenju in da niso krivi le drugi, da se ti ne izpolnjujejo sanje. Potrebno je biti natančen in pripravljen delati. In ja lušno je biti pameten.

Poleg tega da delamo proti cilju je potrebno biti iskren in upoštevati tudi božjo voljo in seveda ne-izgubiti se v zahtevah družbe. potrebno je biti pozoren. Ne smemo si dovoliti, da naš glas preglasi hrup okolice. 

Moje nezaobljubaste zaobljube za ostnek leta. Uživala bom v vsem dogajanju, ne bom huda ampak hvaležna in  dovolila si bom biti bolj mehka. 

Teorija aktivne pasivnosti (holding space) here I come!

Ozaveščanje in "spreminjanje" čustev

V času, ko naj bi se umirjali in pustili, da nas umirjanje narave potegne v čaroben krog miru, počnemo ravno nasprotno. Ženemo se z vsemi kuhančki, pospravljanjem in nekateri z nakupovanjem, drugi pa z izdelavo še zadnjih daril. Ni vseeno kaj počnemo in koliko časa namenimo umiritvi, a to puščam ob strani za drugič.

Ta post se piše že od začetka tedna, zato mislim, da je skrajni čas, da ga dokončam. V zadnjih dneh se mi dogaja res veliko stvari in moram priznati, da ne vse lepe. Vedno znova si dopovedujem, da je potrebno sprejemati druge takšne kot so in  jih poskušati razumeti. To mi načeloma kar uspeva. Ob tem pa opažam, da me vedno bolj prizadenejo tisti, ki nočejo niti poslušati mojega konca zgodbe, ko nočejo niti poskusiti razumeti. Ne obsojam, le boli.

Da pa se osredotočim na nekaj drugega. Vedno znova poudarjam, da je potrebno čutiti čustva in jih doživeti ter spustiti. Zadnji čas pa se igram igrico. Za občutke ali lastnosti, ki mi niso všeč pri meni, iščem čustvo ali lastnost, ki bi bila "boljša". Da napišem par primerov in vam bo kaj hitro jasno kaj se igram:

neučakanost v potrpljenje

nerazumevanje v sprejemanje

razočaranje v sprejemanje

jezo v mir

nezaupaje v zaupanje

bolezen v zdravje

nemir v mir

nezadostnost v zaupanje

nezaupanje v zaupanje

ignoriranje v ljubezen

oddaljenost v dotik

.

.

.

Igra je še veliko bolj zanimiva, ker te prisili, da iskreno in zavestno izpostaviš svoja čustva/lastnosti/stanja in jim "daš" drugačen naboj oz. zemljevid kako se spremeniti v nekaj boljšega. Ko se igram jih uporabljam v stavkih in jih s tem še bolj osveščam in si s tem dajem večje možnosti za njihovo spremembo na bolje.  

V dneh, ki prihajajo nekateri silno radi polagajo račune. Domnevam, da bo tem igrica še posebej pri srcu, saj bo v ob vsej iskrenosti in zlaganosti konca leta, velika potreba po uravnovešenosti in strpnosti.

Zavedanje sebe in sledenje sanjam ali spopadanje s preseljevanjem prijatelja...

Večkrat sem že pisala kako nas lahko čustva, v kolikor niso občutena in izpuščena, zastrupljajo. Vem, da to ni nič novega, a vse prevečkrat počnemo ravno to. Sama sem se ravno danes ujela, da počnem točno to. Dober prijatelj, s katerim sem "harala" naokoli že v otroških leti, se seli čez lužo. Vem, da obstajajo Skypi in maili etc, etc. ampak to ni  isto. Ne bom se mogla oglasiti pri njem in ga močno objeti. Ne bom mu mogla jokati po telefonu in hkrati vedeti, da je 5 minut stran in hkrati ne bom mogla viseti pri njemu do sredine noči in filozofirati o življenju. Ne morem ga izpustiti in tega se zavedam. To ni njegov problem, on gre naprej in tvega veliko več, kot sem si sama kdaj upala. Dovoli, da njegovo življenje vodi ljubezen. Spektakularno je videti, kako se našim dragim izpolnjujejo sanje! Hkrati pa vem, da me bo njegov odhod prizadel bolj, kot sem si pripravljena priznati. Malokdo me razume tako, kot me on. Ampak...

Nobenega ampak več! Potrebno je sprejemati in biti srečen za naše drage, ko izpolnjujejo njihove sanje. Tu smo zato, da jih spodbujamo in se veselimo z njimi. Mi nismo oni in ne moremo trditi kaj je zanje prav in kaj narobe. Lahko le svetujemo, ako smo vprašani po nasvetu. Tu smo zato, da pomagamo uresničevati sanje drugih in seveda tudi svoje!

Začela sem s čustvi in tako je prav, da tudi končam. Čustva so odličen indikator tega kje smo in kaj se dogaja, ignoriraj jih in popolnoma skreneš s svoje poti. Potem se pa zbudimo stari 40. let in ne vemo, ne kdo smo in ne kaj počnemo. Potrebno se je zavedati sebe, vse dni svojega življenja. 

Destruktivni vzorci in dobre želje...

Vedno znova smo "pametni". Drugim razlagamo kaj vse morajo storiti, da bo njihovo življenje boljše, polnejše. Z veseljem delimo nasvete, saj je nam vse neverjetno jasno... dokler ni potrebno spremeniti stvari, ki jih počnemo sami. Ko je potrebno zbrati pogum in ugrizniti v kislo jabolko.

Vedno znova ugotavljamo, da so nam neke stvari jasne, drugih pa se zavedamo intuitivno. Včasih sami v sebi poznamo odgovor, a ga nekako nočemo upoštevati in ravnamo logično in ko se stvari sesujejo in smo nesrečni, pa se vsi začudeni sprašujemo, le zakaj se je to zgodilo? Smešno smo! Kot kužki, ki vedno znova navdušeno lovijo svoj rep. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj na splošno tako zelo radi stopamo na stara pota, pa čeprav smo že videli kakšne rezultate prinese. Zakaj tako radi privzemamo destruktivne vzorce? Žalostno.

Vedno znova me v preseneti (pa ne morem trditi, da v dobrem smislu) ena gospodična, ki veselo razglablja kako neverjetno blagoslovljena je, ker je izgubila službo in kako je danes najlepši dan, ker se je ona tako odločila zanj. Nisem ji "fouš" le zanimivo se mi zdi. Moje prepričanje je, da določene stvari lahko spremeniš s pozitivnim pogledom na svet, drugih pa dobra misel pač ne gane, ampak je potrebno za to presneto garati. Življenje potrebuje oboje in se ne brani nobene pomoči. 

Začela se je sezona takšnih in drugačnih voščil. Ne glede na njihovo pocukranost, vam svetujem da ne voščite generično, ampak ljudem res zaželite tisto, kar jim dejansko želite. Nikoli namreč ne veste, kdaj lahko le ena izrečena želja sproži spremembo na bolje. 

Ko postane status quo rešitev in poguba

Vedno znova me fascinira kako z lahkoto ignoriramo sila očitne stvari. Stvari, ki nas skoraj v osnovi definirajo. Zavedamo se jih, jih sprejemamo, a hkrati niso del nas. Se to dogaja še komu?

Danes sem imela priložnost za pogovor z neverjetno žensko, ki mi vedno znova daje navdiha in me fascinira. Ljudje smo smešna bitja. Vemo kaj nam fali in kaj nas moti, kaj ovira in kaj teži, a kot, da bi se tega oklepali, namesto spustili. Zakaj vedno znova zapademo v preizkušene samo-destruktivne vzorce? Zakaj vedno znova začenjamo dvomiti vase? Kako je možno, da enostavno ne znamo začeti hoditi po poti izboljšave in rešitve? Neverjetno!

Teoretično so nam stvari kristalno jasne, še posebej v primerih, ko se tičejo nekoga drugega. Neverjetno pametni smo, ko ugotavljamo kje je problem in katera je prava pot, na kaj vse njihova dejanja vplivajo ipd. seveda! A ko začnemo čistiti pred lastnim pragom, takrat pa postanejo stvari veliko težje. Rane pregloboke in teža bremena pretežka za kaj drugega, kot status quo. Ta točka pa je hkrati naša rešitev in poguba.

In na tem mestu me zanima: Kaj ste storili vi, da ste se premaknili z mrtve točke, ki vas je bremenila in vlekla k tlom? Kdaj in kako ste presekali in kje ste črpali moč?

Tekanje s tropom...

Pred dnevi sem napisala nekaj o obnasanju... No zadnjih nekaj dni sem bila v tujini z druščino iz službe. Pustimo ob strani, da sem z vasi in da mi kompliciranje, kot športna panoga sploh ni blizu in ga že v osnovi sami ne razumem.

No druščina mi je med drugim, po večurnem lazenju po mrzlem in deževnem mestu očitala, da nisem timski igralec. Razlog? Ker sem se odločila, da odidem v hotel, saj sem bila do kosti prmeočena in se mi enostavno ni več dalo poslušati konstantnega jambranja, ker pada dez, ker je nevkdo lačen, ker je v najbolj nabitem času zmanjkalo prostora v točno tisti oštariji ipd. Dejansko nisem timski igralec, če to pomeni, da moram konstantno poslušati in prenašat pritoževanja cepetavčkov.

A bistvena ugotovitev ni, da mi gredo njihovo tečnarjenje na živce, ampak da si nisem všeč, ko sem dalj časa v takšni družbi. Postanem zajedljiva in cinična. Takšna si nisem všeč in iz mene udari tisti del mene, katerega želim v največji meri omejiti, zato se umaknem, če se le morem. Ob tem pa ne razumem zakaj se določeni čutijo poklicane, da mi odpametujejo ZAKAJ je moja dolžnost, da prenašam najedanja... Ni fer ne do mene in ne do njih. 

Zakaj se moramo tako zelo predalčkati? Zakaj se ljudje čutimo ogrožene v kolikor kdo ni pripravljen tekat s kardelom in zakaj nas je strah drugačnosti? Ni mišljeno filozofsko ampak popolnoma praktično in vsakdanje... Nikakor ne obsojam nikogar, prav tako pa marsičesa ne razumem. Predvsem ne razumem zakaj je potrebno, da se vedno ljudje držijo v skupinah. Zakaj je individualna pot tako zelo strašljiva in nesprejeta?

Bleh!

Večkrat sem že povedala, da verjamem v to, da je potrebno čustva občutiti in jih nato izpustiti. Včasih jim je potrebno tudi malo pomagati, da odidejo. Prevečkrat se namreč ujamemo in smo jezni in razočarani in kar nekako ne spustimo te naše temne sence, navkljub temu, da vemo da nas bremeni. Razlogov za to je verjetno več. Eden izmed njih je verjetno tudi to, da včasih enostavno "paše" biti malo razkurjen. 

No takšna sem danes jaz. Malo so mi pomagali malo pa sem huda tudi sama nase... baje bo popoldne bolje.. do takrat pa piham!

Svobodna izbira in spektakularne kave...

V zadnjem času se mi dogajajo neverjetno spektakularne stvari. Slišim zgodbe, ki so navdušujoče, opažam spremembe in opazujem dogajanje izven in v sebi. 

Svobodna volja je tako blagoslov, kot prekletstvo. Omogoča ti razširitev kril in polete v višave svojih sposobnosti in razcvet v vsej veličini in z božjim blagoslovom. Prav tako pa nas lahko svobodna volja požene v nižine in nizkotnosti človekove duše. A ne glede na vse, preteklost in pretekle izbire nas ne definirajo. Vedno znova je čas za drugo izbiro. V kolikor si ne priznamo, da imamo priložnost za spremembo, nas bo preteklost vedno imela v svojih krempljih. Nikakor ne govorim, da je lahko. Nasprotno! Zahtevno je in mnogokrat boli, a vedno je izbira. Če imaš občutek, da le te nimaš stopi korak nazaj in še enkrat poglej. VEDNO obstaja izbira.

Danes sem imela privilegij spit jutranjo kavo z osebo, ki me res navdušuje. Ne samo s svojim pogledom na svet ampak tudi s svojo prisotnostjo in energijo, ki jo oddaja. Nikoli ne bom razumela posplošenega pljuvanja po moškem delu človeštva. Mogoče imam neverjetno srečo, a moški, ki jih srečujem in me dnevno obkrožajo so fascinantni.

A spoznanje današnjega dopoldneva ni le to kako fascinantni so moški, ampak tudi to, da so sanje veliko premalo cenjene. Ljudje, ki jih spoznavamo in vstopajo v naša življenja so neprecenljivi vir navdiha. Šele ko smo jih v stanju videti, kot take, se lahko kaj naučimo. Vedno znova izgubljamo priložnosti za biti boljši. Ne govorim o tako zelo popularnih hiper presežkih, govorim o izpolnitvi našega poslanstva in sanj. Govorim o izbiri, ki ni vedno lahka a pelje proti cilju, ki je v skladu z našim prepričanjem, ambicijami in življenjem, ki si ga želimo in ga deloma že živimo. 

Jutranje kave ROCK!

Otročad v vrtcu se obnaša lepše in razumnejše, kot odrasli!

Kako neverjetno smo ljudje potrebni hvale in crkljanja. Vedno pričakujemo še malo trepljanja po ramah in pohvalo. 

Trenutno sem se znašla v enem takem vrtincu, ko so vsi okrog mene močno nastrojeni. Meni se zdi, da se je akumuliralo res veliko jeze in nejevolje zaradi ene osebe oziroma, ker se ljudje pač ne pogovarjajo. Pravzaprav ne. Zgodilo se je, ker šopajo egotripi. Odrasli ljudje, ki naj bi bili odgovorni etc. se obnašajo, kot razvajena otročad v vrtcih!

Da ponovimo: 

- potrebno se je pogovarjat, 

- ne sme se lagat,

- ne, ne moreš vsega delati po svoje, 

- drugi otroci se lahko družijo in igrajo s komerkoli hočejo, 

- ne sme se zganjat napadov kričanja in ne, ne sme se metat ob tla,

- če vzgojiteljica pogleda še kam drugam te zaradi tega nima nič manj rada,

- nisi edini v vrtcu!

Obnašanje v vrtcu 123!

Žaubara in prvi sejem ...

Čez vikend sem bila na Miklavževem sejmu. Prvič sem se sejma udeležila kot prodajalka svojih lastnih izdelkov. Prvič sem z Žaubaro nastopila javno. Verjetno je vedno tako, ko se lotiš nekaj novega. Adrenalin, ko misliš na 1000 in 1 stvar. Toda tukaj je bilo še kanček drugače, saj sem prvič nastopila z nečim v kar verjamem. Nisem le promovirala ampak sem tudi svetovala, delila znanje in bila del zgodb. 

Neverjetno je kako te lahko tako zelo potegne. Kaj hitro začutiš če nekoga zanima ali pa nekdo le obsojajoče hodi naokoli. Pri včerajšnjem pogovoru s sodelavko sem šele ugotovila kako drugačno pozicijo sem zavzela. Bistveno mi je bilo, da sem delila svoje znanje in s tem pomagala drugim pri njihovih tegobah ali pa jih omogočila naravnejše in njihovim telesom prijaznejše razvajanje. Kako zelo pomembno mi je ostati zvesta mojim načelom pri izdelavi naravne kozmetike. 

Sila z veseljem sem se zapletla v pogovore z različnimi ljudmi in priznam, da me je najbolj razjezila oseba, ki je po kratkem pogovoru potegnila ven denarnico rekoč: "Ker že tako reglaš, moram pa zdej nekaj kupit!" in mu nisem prodala ničesar. Ker mu nisem hotela in ker on ni želel tistega ampak se je čutil dolžnega. Mnogim se to zdi popolnoma trapasto, meni pa se zdi edina prava pot. Tako, kot razdeljevanje milc. Mnoga sem podarila. Nekaj tistim, ki so jih želeli, drugim za zahvalo, a vsako je imelo svoje poslanstvo.

Moja filozofija je, da če se že gremo naravno kozmetiko je nujno, da je ta prilagojena vsakemu posebej, drugače je skoraj vseeno in jo lahko kupiš kjerkoli. In vsekakor ni vse za vse, zato tudi nisem užaljena, če nekomu moje stvaritve niso všeč. Vsak ima pravico do svojega mnenja in vsak ima svoje težave. Poleg moje filozofije individualne kozmetike in izdelave mil po naročilu, sem ugotovila še, da imam popolnoma samosvoj pogled na prodajo. Nočem, da moje stvari kupujejo ljudje, ki jih ne želijo. Ne želim se znajti v položaj, ko bom prisiljena iti preko svojih prepričan. Svojim kremam ne želim dodajati konzervansov in stabilizatorjev za voljo daljše uporabnosti. To ni v kontekstu mojega delovanja. 

Vsi, ki ste preizkusili moje stvaritve ste toplo povabljeni h komentarjem. Srčno upam, da vam bodo v pomoč in veselje vsaj toliko kolikor so bili v veselje meni, ko sem jih izdelovala. 

A s tem projektom sem ugotovila tudi, da mi je neverjetno pomembno, da to ni samo moj projekt ampak, da se je vanj zelo dejavno vključila tudi moja boljša polovica in mi s tem sploh omogočila izvedbo. Vse skupaj nebi bilo mogoče, če mi na pomoč nebi priskočil tudi prijatelj še iz otroških let in s svojim spektakularnim dizajnerskim čutom in talenti, navkljub blazni časovni stiski, ustvaril kompletno grafično podobo. Seveda se je tukaj vpletel še neverjeten prijatelj, ki je moje sanje spravil tudi v vakum medmrežja. Vse skupaj pa nebi bilo to TO, če se moje punce nebi počutile poklicane, da mi najdejo pravo ime za projekt in še in še. Projekt Žaubara nikakor ni samo moj ampak od cele vrste meni zelo ljubih ljudi, ki so prispevali svoje znanje, čas in ljubezen. Ponosna sem, ker sem lahko del njega! 

Hvala vsem!!!

Kava, ki razkriva veliko več kot le puhlice...

Vikend je bil nor in še vedno nisem dojela, tako da to tudi še prihaja, a ne sedaj. Rada bi omenila eno neverjetno zadevo. Delam namreč v kolektivu, ki je zelo razgiban in vanj smo vrženi zelo različni ljudje. Nebi sedaj o političnih in verskih prepričanjih, a dejstvo je da načeloma vlada osnovna strpnost. 

Danes sem uspela povabiti na kavo sodelavca, ki je generacija mojih staršev. Gospod je simpatičen in neverjetno dober poslušalec, ki pa ni pasiven. Spominja me na enega mojih najljubših stricev. No pa da se osredotočim. Danes je tekel pogovor o precej nenavadni temi in sicer o dojemanju osebnih stisk. Nobene nisva posebej izpostavila, ampak govorila sva predvsem kolikokrat naše osebne stiske izhajajo iz egoizma in tega, da ljudje niso/nismo pripravljeni razumeti ne sebe in ne sočloveka, ali pa niso pripravljeni spustiti. Spustiti čustva, spomine, ljudi. Oklepamo se jih in ne sprejemamo toka življenja. Zastrupljamo se s kopičenjem in tem, da imamo mi prav.

Neverjetne debate z nekom s katerim po vsej logiki načeloma niti nebi imel kaj prida skupnega. In tako se vprašam: Kolikokrat zamudimo priložnost naučiti se iz izkušenj drugega pa nas "predstave" zablokirajo?  Kolikokrat je vse kar sočlovek potrebuje sočutje, razumevanje ali pa neobsojanje pa jim tega nismo sposobni dati? Kolikokrat smo obsojajoči in netolerantni do naših najdražjih?

Vsa ta in še druga vprašanja se mi še vedno podijo po glavi in me drezajo vse tja do temelja. Očitno psihična in fizična utrujenost prihajata na površje, ko popušča adrenalin...

Ostati miren v nemiru

Včeraj sem prebrala, danes pa občutila nekaj zelo nenavadnega. 

Včeraj sem prebrala blog v katerem avtor govori o tem kako čuti poslanstvo, da JE ljubezen sredi kaosa. Govori o tem kako neverjetno napeto je bilo ozračje na protestih v Los Angelesu. S prijatelji so se čutili poklicane, da se ne pridružijo jezi in vznemirjenju ampak so pričeli z meditacijo. Nekdo drug je začel celo igrati na trobento in skupaj so močno umirili množico in policiste. Samo po sebi se sliši smešno, a psihološko je dokazano, da se večina izgredov začne z neko miniaturno zadevo. Recimo, ko se nekdo spotakne in prileti v drugega, to pa razjarjena množica hitro doživi, kot napad in začne se plaz.

Danes se je nekaj podobnega zgodilo meni. V službi sem bila dvakrat deležna precej žolčne debate. Prva me ni potegnila vase, ker sem se fizično umaknila; v drugi pa sem nevede pristala. A tam sem se zavedla, da je bistveno, da me ne posrka vase. Tako se zavestno nisem udeležila obtoževanja, komentiranja in kritiziranja ter malo opravljanja. Zavestno sem se koncentrirala na to, da sem ostajala mirna in razumevajoča. Sliši se smešno, toda kolikokrat nas zajamejo plazovi in ne moremo ven? Kolikokrat se zavestno izognemo opravljanju in pametovanju ter malim lažem? 

Zavestna odločitev, da ne bomo ustvarjali negativizma lahko mnogokrat prinese veliko večje učinke, kot žuganje s prstom. Ne pozabimo, da smo sami odgovorni za svoje odločitve, čustva in dejanja.

Ugotovitve zadnjih dni

Silno na hitro... 

Ugotovitve zadnjih dveh dni:

1. Sanje se uresničujejo!

2. Mož je totalen car!

3. Obkrožena sem z neverjetnimi ljudmi in sem zanje spektakularno hvaležna.

4. Super je, ko ljudje razumejo kdaj nimam časa za kavo in kdaj jo potrebujem!

5. Neverjetno spektakularno je, ko se prijateljica posebej uredi za kavo z mano. Ni neopaženo in še vedno ploskam! 

6. Ko ti nekdo reče čarovnica in to razumem kot kompliment.

7. Ne razumem ljudi, ki komplicirajo. Fascinira me njihova obremenjenost s samim sabo in seveda z vsem ostalim. Kako lahko živijo življenje, kot ujetniki svojega kompliciranja, mi je popolna neznanka. In nikakor ne gremo skupaj.

8. Možno je biti zadet od zavijanja domačega mila.

9. Prvič v življenju se udeležuje sejma, kot prodajalec svojih izdelkov.

10. Hvaležna sem.

Plavanje proti in s tokom

V zadnjem času se vse večkrat pojavijo izjave v smislu kaj moraš imet, da nekaj si. In vedno znova me pretrese kako različna so dojemanja ljudi. Recimo veren si samo če hodiš v cerkev ali pa veren si že če hodiš v cerkev. "Zarukan" si, če si iz vasi in len če si debel ter še in še bi lahko naštevala. 

Predalčkanje in nepotrpežljivost so nas pripeljali precej v napačno smer. Nismo se več v stanju poslušati ali pogovarjati. Vedno znova smo prepričani, da imamo prav le mi in da je le naš prav pravi prav za vse. Nedopustno se mi zdi, da se zahteva, da je le nekaj res. Vsak ima svojo resnico, a tudi to pride z zelo pomembnimi pogoji. Tvoja resnica je le tvoja in je ne smeš vsiljevati nikomur in hkrati moraš sprejemati tudi resnice drugih. Nikakor ne razumem zakaj imamo tak neverjetno željo po dopovedovanju. 

Prejšnji teden je ekstremno posebna ženska in meni zelo draga prijateljica postavila sila smiselno vprašanje, in sicer: "Kdaj veš, da nekaj dejansko čutiš in kdaj je to naučen odziv?" Moje odgovor je bil sila hiter in preprost: Čutiš! Ampak verjetno je veliko težje v kolikor si bil vedno v pravem predalčku, ali pa nikoli nisi o tem razmišljal. Nikoli ni enostavno se izviti iz glavnega toka. Nikakor ne trdim, da je v toku kaj narobe, le različni smo si. Nekaterim je tam OK, drugim pa je tam smrt. Ampak, ko enkrat naredimo korak stran, potem ni vrnitve nazaj. Pot ni lahka je pa silno zadovoljujoča. Smiselno je najti svoj način, svojo pot. 

Stereotipi so neverjetno zahtevna komponenta v družbi, in če spoznavam kaj je to, da velikokrat ne držijo. Še večkrat pa se zgodi, da ravno tisti, ki se jih trudijo "razbijati" vedno znova ustvarjajo nove in obsesivno posplošujejo. 

Se kdaj vprašaš kolikokrat izrečeš nekaj kar tako na "slepo"? Kolikokrat posplošiš, brez premisleka? Se zavedaš, da s tem tudi ti ustvarjaš stereotipe? 

In še medklic! Niso vsi mladi neumni in nemotivirani, vsi moški ne varajo in ženske ne opravljajo niti pol toliko, kot si moški mislite, da. Življenje je veliko bolj pisano, kot si ga upamo videti!

Politična bitka na osebni ravni - Ne hvala!

Poln kufr imam napadanja! Ja SDS pridobiva in ja NSi pridobiva in ja v nekaterih cerkvah se govori o politiki. V naši se ne. Ne strinjam se z lobiranjem pri službi božji. Tako kot se ne strinjam še z marsičem. Tako mi potem ni jasno zakaj me potem vsak, ki ima 5 minut časa zaslišuje zakaj to cerkev dela in kako si MI to predstavljamo in nevemkajše vse! A lahko lepo prosim date mir?!!! Ne nisem PR Cerkve na Slovenskem, niti nisem članica nobene politične stranke. Prakticiram neobičajne kombinacije, ki pri marsikaterem niso sprejete in to je njihov problem. Na mojo vero ne vplivajo zgodovinska odkritja, da se je Kristus razmnoževal ali pa da je imel še žnj bratov in sester ipd. To nima nobene veze s tem v kar verjamem. Večina stvari so pravljice, a nauki so jasni in glasni. Niso prepuščeni interpretaciji in so konkretni moralni kompasi. Ljudje imajo težavo z nekom, ki reče "Nisem za vse svinjarije, ki se dogajajo in smiselno se mi zdi prakticirati tisto v kar verjamem!" Kdor ima s tem probleme naj se pač ukvarja sam s sabo. 

Pred dnevi (oz. se mi zdi, da je bilo včeraj) je mladinska pisateljica Janja Vidmar na svoji FB strani objavila en še posebej sočen komentar na javnomnenjsko raziskavo, ki je pokazala napredek NSi in SDS. Govorila da je to sprejemljivo "Mogoče v kaki fari, iz katere so izgnali Rome, homoseksualce, narkomane in matere samohranilke, preostalim pa predpisali družinski kodeks pader padrone + dnevno nedeljsko mašo." To je botrovalo moji takojšnji "odjavi". Polno vrečo imam ljudi, ki se tako neverjetno na glas izražajo za blazne strpneže in podobno, potem pa prisekajo take stereotipe. Ni mi jasno kaj je narobe z ljudmi, ki tolčejo po vseh, kar tako na slepo in vmes mogoče še za kanček podkrepijo tisto za kar se "prizadevajo". Lepo prosim, če je takšen "liberalizem" bi vseeno rekla ne hvala. 

Ne razumem zakaj ne morem biti konservativka, ki misli s svojo glavo? Kar se je pokazalo v tej volilni "bitki" je kako zmešani so ljudje... ne politiki. Oni tako ali tako igrajo drug špil.

Sanje, želje, načrti, cilji in zavrnitve ter strahovi na pohodu!

Šele danes sem opazila, da sem nazadnje pisala že skoraj teden dni nazaj. Razlogov za to je seveda več, med drugim tudi to, da ne maram govoriti o zadevah "na pamet". Nočem prepisovati in izvajati kolažev. Ampak vse to na stran.

V zadnjem času se dogaja precej zanimivih stvari. Ideje se kar kotalijo ene čez druge in v glavi se formirajo načrti. Med tem, ko se nekateri že spravljajo v tek pa za druge vedno znova zmanjka časa. Zakajev je verjetno več, a vedno bolj se sprašujem tudi ali za to obstaja še kakšen skrit vzrok. Vedno znova sanjarim o podobnih stvareh, a se mi vedno znova izmuznejo. 

Pred časom sem slišala in nato še kar nekaj prebrala o teoriji, da je potrebno zaupati in včasih zavzeti stanco aktivne pasivnosti. V nekaterih primerih to verjetno drži, v drugih pa ne. Pri neuspehih se velikokrat vprašamo zakaj je prišlo do propada, a malokdaj se vprašamo kaj nam nek cilj sploh pomeni in kaj smo zanj pripravljeni storiti.

Vedno znova imam občutek, da moram narediti še kaj, da se moram dokazati še nekje drugje, da nikoli ni dovolj. A pred časom me je moja boljša polovica postavila na trdna tla. Na to se spomnim vedno, ko želim svojemu že tako polnemu urniku dodati še kaj, ko me prosijo, da dodam še kaj... 

Še vedno se poskušam navaditi, da je potrebno reči tudi ne in da zato nimam slabe vesti in da je tako bolje. Še vedno poskušam razumeti zakaj ni sedaj pravi čas za določene projekte in se hkrati ne prepustiti paniki, da mi vse polzi iz rok, da ni dovolj. Panika se nato preseli na občutek zmožnosti doseganja želenih ciljev in tako silno z veseljem razplamti občutek nezadostnosti. Negotovost pa mi še z podvojeno močjo šepeta v uho, da sem zavrnila priložnost življenja in da se priložnost nikoli več ne vrne.

Vedno znova pa se je potrebno vrniti vase in si zaupati in tukaj delovati v aktivni pasivnosti. Sprejeti in biti strpen tudi do sebe. Ne le na zunaj ampak predvsem v sebi.  

Smo sami krivi za "stanje v družbi"?

Ta teden sem imela priložnost pogovarjati se z neverjetno osebo, ki je premagala marsikaj v življenju, da je prišla tja kjer je sedaj. Premaguje tako stereotipe, kot omejitve družine. Pogovor je nanesel tudi na dojemanje  družbe okoli nas. Zanimivo je kako hkrati želimo povezanosti brez obremenitve. Brez opravljanja, obsojanja in komentiranja.

In včeraj je bil spet eden tistih dni... pogovor s prijateljem, ki odpira oči in ti daje občutek, da si "top". :) Občutek, ko te tvoji razumejo. In danes spet. Prijatelj iz otroških dni, ki točno ve o čem govorim in kaj hočem. Neverjetno!

Tako ne razumem kako lahko ljudje govorijo, da ni več dobrih ljudi. Da je vsem vseeno in da so samo še barabe in oportunisti! Mogoče je to v povezavi s tem kaj čutimo in mislimo o sebi? Ne vem kaj je pripeljalo do tega, a vem, da je svet poln neverjetnih ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudje, ki so navkljub mladosti odgovorni in razumevajoči. Ljudje, ki imajo "nekaj".

Tukaj se poraja drugo vprašanje, in sicer ali sami ne znamo videti dobrega v drugih ali pa ne znamo prepoznati dobrega v sebi. Je možno, da za trenutno stanje tegobe ni kriva ne država, ne finančna kriza in ne barabe in oportunisti in niti Bog, ampak mi sami? Tisti, ki ne vidimo več ne dobrega in ne pozitivnega? Tisti, ki ne znamo pokloniti druge priložnosti, pokazati sočutja ali pa odpustiti? Smo se tako zastrupili s čustvi, da ne prepoznamo dobrega pa če nas mahne na nos?

Življenje je neverjetno! Tega nikoli ne pozabi!

Dan je takšen, kot ga dojameš sam...

Očitno se je ta teden nekaj "poravnalo" saj se mi zdi, da se stvari močno dogajajo. Saj ne, kot da bi imela veliko dni, ko se nebi dogajalo, a zdi se mi, da je današnji dan storilnostno naravnan in občutek je fantastičen. 

Ta vikend sem imela srečo in sem za par ur pobegnila na sonce. neverjetno je kako te lahko le par ukradenih trenutkov popolnoma napolni. Mnogokrat v vsej "storilnosti" pozabimo, da postanemo popolnoma neučinkoviti, če ne uravnamo stvari. Potrebno je živeti na večih "nivojih"/ področjih , kakorkoli že rečemo temu. 

Danes sem pogledala Midful Smack v katerem  Elena Brower citira Neville Goddard, ki pravi da so zdravje, bogastvo, lepota in genialnost le manifesstacije našega mišljenja. Zanimiva teorija. Verjetno je svet tistega, ki bolj temno dojemajo svet, bolj teman. Vsak dan je lahko zelo težak, a le če ga dojemaš kot takega. Mislim, da ne obstajajo instant rešitve, kot tudi ne takšne, ki so primerne za vse. Važno je le, da si vzamemo čas zase in ga sebi tudi posvetimo. Pa doživljanje in spoštovanje svojih čustev načeloma tudi pomaga. ;)

Ni vse za vse...

Ugotovitev današnjega dne? Da ni vse za vse. Vem, da je popolnoma smešno, a naj malce razložim.

Ta teden sem prvič dala svoja mazila ljudem, ki jih dejansko ne poznam. Priznam, da sem bila precej nervozna kaj bodo rekli. Ali bo dovolj OK ipd. Špasna stvar je v tem, da dejansko želim, da so vsi izdelki, ki pridejo izpod mojih rok super. Da so narejeni odlično, z uporabo res dobrih sestavin. Vse je tudi delano z mislijo na dobrobit tistega, ki bo izdelke uporabljal. A vsemu navkljub, me je bilo strah. Danes pa me je prešinilo, da je popolnoma noro, da se živciram, če nekomu ne bo odgovarjala kozmetika, ki jo izdelujem. Ljudje imamo popolnoma različne življenjske stile, potrebe in tipe kož. Nikoli ne bo vsem vse OK, pa naj si še tako želim.

Vedno je precej strašljivo dati v svet "svojega otroka", a v nekem momentu je to nujen korak. Vem, da se trudim delati dobro in v dobro uporabnikov. Z veseljem pričakujem odzive in mnenja. Z njihovo pomočjo bomo lahko oblikovali  kozmetiko, ki bo zdrava in bo dobra zanje in za naravo. Vem, da so nekatera načela po katerih izdelujem kozmetiko nekaterim malce trčena, a vseeno trdim, da je bolje da se krema pokvari v 14 dneh, kot da tudi v kvalitetne sestavine vmešam stabilizatorje neznanega porekla.

Prav tako se mi zdi pomembno, da za kvaliteto odgovarjam jaz. Moja beseda mora zdržati. Zagotovilo za dobre izdelke je moja osebna integriteta. V kolikor se bom začela "prilagajati" ali pa izdelovati izdelke "za naše" in "ostale" vem, da sem zgrešila bistvo.

Bistveno je da se razvijam in se širi paleta izdelkov, a prav tako je nujno potrebno, da se še naprej zavedam dejstva, da moram ostati zvesta sebi in načelom v katere zaupam in trdno verjamem. Upam, da bom s svojimi žaubcami še komu polepšala življenje. Meni že sama izdelava pomeni zelo veliko in mi prinaša obilo zadovoljstva.

Moj način je pravi le zame!

Na vsake toliko se pojavijo vprašanja v zvezi z mojim zelo intimnim dojemanjem sveta. Običajno ta vprašanja prihajajo od ljudi s katerimi se ne poznamo dobro. Velikokrat se nanašajo na moje verovanje, zaupanje, prakticiranje vere in duhovno življenje. Vem, mnogim so se postavile pokonci vse kocine na vratu.

Toda v mnogih primerih sem ugotovila, da so vprašanja postavljena z namenom provokacij in izzivom prepira ter nelagodja. Vedno znova ponavljam, da nisem ne teolog in ne ekspert na katerem koli od teh področij. Prakticiram stvari, za katere čutim, da so dobre zame in so v skladu z mojim moralnim kodeksom. Nekaterim se določene prakse zdijo nevzdržne in nedopustne, spet drugim pa se zdijo popolnoma konzervativne. Sprejemam katerokoli od teh oznak, a hkrati opozarjam, da je življenje moje. Delam stvari, ki se mi zdijo najboljše in najbolj smiselne. A načini in poti, ki jih ubiram sama so pravi le zame, za nikogar drugega. Svoje mnenje, znanje in videnja delim le z namenom, da bodo mogoče v nekom sprožile nekaj, kar bi ga lahko pripeljalo do prave rešitve in poti zanj!

Ni univerzalnih rešitev in poti. Čredni nagon je močan, a le če mu to dopustimo. Nič ni narobe, če nam je blizu resnica večina, le vprašati se moramo, če je prava zame. V kolikor je super, a v kolikor se ne čutimo je precej priporočljivo, da najdemo način, da se bomo počutili, kar se da cele.
Vedno znova slišim, da ljudje berejo takšne in drugačne priročnike tako za osebno rast, kot tudi za reševanje problemov etc.  In vedno znova poslušam o razočaranjih, ko nasveti ne pripeljejo do takšnega rezultata, kakršnega so želeli. Vedno znova je moj odgovor enak: Nisi se poslušal. Knjige, pogovori in nasveti so namenjeni zgolj temu, da ti pokažejo, da obstaja tudi drugačna pot. Niso kuharski recept, kjer se držiš določenih pravil in slediš korakom in ti te nato pripeljejo do želenega rezultata. Ne gre tako. Vse so le pripomočki, katerih naloga je da v tebi vzbudijo nekaj kar bi te lahko pripeljalo do tega, da narediš nekaj drugače in s tem sprožiš nov val. Val rasti, včasih celo rešitve.
Velike težave imamo, ko veliko preveč stvari dojemamo dobesedno, kot da nebi znali videti priložnosti, ki se nam ponujajo in potem vse izvajamo "črko po črko". Vedno, ampak res vedno je potrebno uporabiti intuicijo in slišati notranji glas, ki je v večini primerov pravilen.
Danes je vse kar sem želela povedat predvsem to: Moja pot je le moja! Moje odločitve so prave le zame. Najdi svojo pot in živi svoje življenje, kot najboljša verzija sebe! Na svoj način!

Vztrajanje pri novih začetkih...

Zadnje čase se precej govori o novih začetkih, novih priložnostih in upanju. Ni važno s katere strani se gleda. Politično, duhovno, versko, socialno, kulturno... A hkrati je močno prisotna tudi  splošna obupanost, nezaupanje, občutek izdanosti in izigranosti. Ne zaupa se več ne politikom, ne državi, ne proizvajalcem hrane, ne zdravnikom ali farmacevtom. Na koncu ne zaupamo ne sočloveku in ne Bogu.

Vem, da sem o priložnostih za nove začetke že govorila in še vedno se močno strinjam s tem, da je dejansko lahko vsak dan prelomni dan v našem življenju. A mnogokrat zamolčan vidik novih začetkov je "dan po tem". Čas, ko je potrebno vztrajati, ko adrenalin začetka popusti, ko čar novega zbledi. Kaj storimo takrat? To ni odvisno od politikov, zdravnikov ali sočloveka. Odvisno je od nas, od naše predanosti, osebne integritete. 

Za nove začetke ni potreben nov avtomobil, obleke ali karkoli drugega. Nov začetek je v prvi vrsti obljuba samemu sebi. Zaveza, da se podaš na pot v neznano a z znanim ciljem. Postati najboljša verzija sebe. Zavedanje, da je pomembno potovanje, vztrajanje na potovanju, ne le cilj. Če gremo po poti, do "cilja" kot konj s plašnicami tudi "dosežen cilj" nima tiste sladkosti, kot bi jo moral imeti ali pa smo si predstavljali, da jo bo imel. Sama pot mora postati cilj. To vam lahko povedo romarji. Stopijo na pot z jasnim ciljem, a vsak vam bo povedal, da so se najbolj spektakularna doživetja in spoznanja zgodila na poti sami. Življenje je isto. Vsi vemo kaj nas čaka na koncu, a pot je važna!

Kot sem izvedela v ponedeljek, se danes začenja nova doba. Lahko nam je navdih, da začnemo novo pot ali pa potrditev in motiv, da vztrajamo. Pomembni so majhni, a vztrajni koraki, saj le ti prinesejo velik napredek. Srečno!

Nekorektna objava, bi se lahko reklo...

Že v začetku... Ta objava ne bo niti "politično" korektna, niti "versko" korektna. Samo povem...

Pred dnevi sme bila na jogi in še preden smo začeli z uro, smo malo poklepetali, tudi o tem kaj kdo bere. In prišla je beseda na knjigo Življenje duš. Zanjo sem že slišala, a je še nisem brala. Ko se je pogovor razvil okrog tega se nikakor nisem mogla otrest občutka, da smo se o tem že pogovarjali. In ugotovila sem, da smo skoraj identično debato imeli na duhovnih vajah. Kdaj pride duša v dete, ki je še v mami... recimo. Mislim bodimo iskreni, kdo smo, da si domišljamo, da lahko kaj takega "vemo". To so špekulacije in filozofiranje. Prav tako naša večna obsesija z "vedeti zakaj smo tu". Tu si, da postaneš najboljša verzija sebe in to je to. Iskreno, kdo pa si domišljaš, da si, da boš lahko dojeli Božji načrt? Pač uporabljam krščansko terminologijo, ker mi je najbližje.

Ni mi jasno kdo sploh lahko govori o takšnih stvareh. Noben teolog ali pa psihoterapevt, vsaj po mojem ne. Lahko deluješ in debatiraš na podlagi nekih teorij, a ne moreš trditi, da je to "zabetonirana" resnica. Dejstvo je, da vem veliko premalo, da bi lahko o tem razpravljala znanstveno. Pravim le kar v sebi vem. V osnovi je večina ver, vsaj kolikor je meni znano, naravnana tako, da ti, kot "verovalec" stremiš k temu, da si boljši, da spoštuješ sočloveka in priznavaš, da nisi Alfa in Omega ter da si strpen. Tako ne razumem zakaj je toliko, tudi verske, nestrpnosti. Zakaj je potrebno vse definirati in določiti nalepke? Zakaj je potrebno vse ukalupiti in zbanalizirati? Zakaj ne živimo življenja tako, kot vemo in čutimo, da je prav. Zakaj se nas sili, da izbiramo? Zakaj je tako zelo veliko tendenc po "naših" in "vaših"? Zakaj bi zavračal nekaj, kar te dela boljšega?

Nočem biti groba, a nikakor mi ni jasno naslednje: Večina ver in vseh, ki se ukvarjajo z duhovnostjo tako ali drugače, trdi, da so strpni in razumevajoči, a ob prvem znaku drugačnosti zakrčijo in privlečejo na dan ves arzenal, ki ga imajo. Zakaj nas je tako strah drugačnosti? Drugih kombinacij?

Sedaj pa resno vprašanje za vsakega posebej. Ali si pripravljen se izpostaviti in zbrati pogum ter najti svojo pot, svojo kombinacijo? Si pripravljen intuitivno sprejeti, kar ti govori stvarstvo, ali pa se boš temu izognil zato, ker zakoni človeka, ki jih je seveda tudi napisal človek, trdijo, da ni združljivo z ideologijo, ki te obkroža? Koliko časa lahko živiš le na pol?

Blagoslavljanje

Ne morem verjet kako neverjetno zanemarjeno je blagoslavljanje. Ne mislim, da je potrebno hoditi naokoli in "mahat". Blagoslavljanje je na nek način sprejemanje. Sprejemanje lastnih čustev, odzivov in drugih. Njihova dejanja, dogodki ipd. 

Kot sem že pisala ta teden, me je pretresla izpoved gospe, ki si ne more odpustiti dejanj, ki jih je storila pred 45 leti. Svoja dejanja si očita, zanemarjajoč tudi tiste dobre stvari, ki so bile direkten produkt njene odločitve. Mnogokrat si očitamo stvari, brez racionalnega pogleda na dejansko stanje. Tako trdno se oklepamo zgodovine, da nismo sposobni videti dejanskega stanja. Niti nismo sposobni stopiti naprej in ne moremo izpolnjevati svojega poslanstva, ali pa to delamo le napol.

Blagoslavljanje ima pri tem res veliko vlogo. Blagoslavljanje je hkrati sprejemanje in odpuščanje. Pustimo, da gre zagrenjenost skozi nas in se ne naseli v nas. Nas ne preraste in zastrupi. Blagoslov ima po mojem mnenju veliko moč.

Naslednjič, namesto da nekoga "pošlješ nekam" ga blagoslovi. Zanima me kako se bo obneslo pri vas... Zase vem, da sem hvaležna, ker sem lahko spoznala čar blagoslova.  

Odnosi in sprejemanje...

Včeraj je bilo očitno nekaj v zraku, saj je bil dan za izpovedovanja. 2x tedensko delujem v vaški knjižnici. Knjižnica na vasi ima še poseben pomen. V mojem primeru tudi zato, ker otroci podružnične šole nimajo knjižnice. A čar knjižnice na vasi niso le konstantna vprašanja piškov miškov, ki prihajajo "kupovat" knjige v knjižnico, ampak tudi vsi pogovori, ki se napletajo v knjižnici. Od najbolj banalnih do hudo psihično obremenilnih. Ampak neverjetno je kako močno zgodbe ljudi, ki pridejo v knjižnico vplivajo na vse vpletene in knjižnico samo.

Pogovori so ključni za odnose. Kakršnekoli odnose. In če sem se naučila česarkoli je, da poslušamo, a slišimo nekaj povsem drugega. Ni vseeno kaj slišimo. Ni vseeno kaj rečemo. Nujno je da preverimo ali nas je sogovornik razumel. Predvsem partnerski odnosi so velikokrat izpostavljeni pritiskom nerazumevanja. In bolj ko se manjša razumevanje, se niža tudi nivo tolerance. Mnogokrat sogovornika obtožujemo in hkrati ignoriramo. Zamerimo partnerjem, ker nas ne ljubijo tako, kot smo si zamislili, da bi nas morali ljubiti. Zamerimo staršem in prijateljem, ker nas ne razumejo tako, kot si predstavljamo, da bi nas morali razumeti. Zamerimo družbi, ker nas ne sprejema tako, kot smo si zamislili, da nas mora sprejemati. Ob vsem tem se ne zavedamo, da smo zelo pokroviteljski in egoistični. Zahtevamo, da so ljudje okoli nas takšni, kot si predstavljamo mi. Ne takšni, kot oni dejansko SO.

In spet smo pri razhajanjih. Kdo bo sprejel in kdo bo odstopil. Komu bo ego dejansko dopustil, da bo drugega videl takšnega kot je. Kdaj si bomo dovolili stopiti iz piedestala in zaživeti spektakularno in veličastno življenje, neobremenjeni s težo če-jev, ko-jev in pogojev. Kdaj si bomo dopustili biti ljubljeni in ljubiti, brezpogojno? Kaj si bomo končno dovolili imeti radi sami sebe?

Spoznanja

Po skoraj celotedenski odsotnosti spet nazaj. V tem času se je zgodilo precej stvari. Izmed vseh pa najbolj spoznanja:

1. Določenih ljudi ne more pokvarit niti družba niti družina. 

2. Proti nekaterim stvarem se nima smisla boriti, ampak se jim raje umaknemo in se z njimi ne obremenjujemo. 

3. In predvsem, da določenih stvari ne morem razumeti. 

Ne razumem kako prostovoljno posežeš po pasivnosti. kako rajši izbereš pasivno vegetacijo, kot pa aktivno udeležbo pri dejanju, ki bo v pomoč tvoji družini. Ne razumem zakaj si nekateri ljudje predstavljajo, da je opravičljivo, da ignorirajo ponujeno roko. Ne razumem kako ljudje ignorirajo in to celo "razumsko" argumentirajo.

Vem, da ne vem vsega. Vseeno sem mnenja, da so mi nekatere stvari jasne. Jasno mi je, da je potrebno stopiti skupaj. Jasno mi je kdaj je potrebno pomagati in presneto jasno mi je, da je ego velika stvar, ki večkrat uničuje kot pa rešuje življenja!

Ob tem pa mi je jasno tudi kdaj v naša življenja stopijo ljudje, ki nam spremenijo življenja. Sanje se uresničujejo in čudeži se dogajajo. Vsak dan, če si jih le dovolimo videti.

Kompleksi in danes

Ko sem se včeraj usedla za tipkovnico in napisala zapis... ni bil to zapis, ki sem ga imela v mislih. Želela se napisati nekaj drugačnega. Zakaj nisem? Verjetno zaradi strahu. In to mi ne da miru.

Včeraj sem želela pisati o kompleksih, ki jih imamo. Mogoče je bil včerajšnji zapis le uvod v to kar želim povedati danes. Vsi imamo komplekse. Pridobili smo jih tekom življenja. Tisti, ki imajo vedno občutek, da niso dovolj, tisti, ki imajo občutek, da vedno storijo vse prav in da je le njihova resnica prava in nekaj vredna. Poznamo cel spekter teh zavedanj. Eden mojih je, da nikoli nisem dovolj. Lahko postorim res veliko, a imam velikokrat še vedno občutek, da bi morala narediti še kaj. Verjetno kar nekaj teh stvari izhaja iz družine. Ko ti je bilo velikokrat "dano na znanje" da ni dovolj, da bi se moral potruditi bolj, da bi moral biti boljši, da nisi dovolj.

Niso krivi oni ampak jaz; kako jaz dojemam sebe. Verjetno imam kar pošteno začrtano delo. Kako dojeti, da si dovolj. Da je potrebno delati, a je prav tako pomembno počivati in dihati in ne pozabiti živeti v tukaj in danes. Ostati prisoten, ne sicer vedno priseben, a vedno v danes. Mnogokrat nas odnesejo ambicije in načrtovanje. Vse lepo in prav, a ne smemo pozabiti da največ kar lahko naredimo je da živimo v danes. Ne smemo prevzemati teže včerajšnjega ali jutrišnjega dne. Dovolj je dnevu njegova lastna teža! To pravi prijateljičina mama in močno se strinjam z njo.

Dojemanje sebe...

Vsi imamo neke predstave o sebi. Kako "realne" in "točne" so je druga stvar, a imamo jih. Predstave se nanašajo tako na naš zunanji izgled, kot seveda tudi na dojemanje našega karakterja, osebnosti, čustvovanja, mentalnega zdravja etc. Vedno znova me preseneti kako se razlikujejo moje predstave in predstave drugih.

Ali je razlika dobra ali slaba je popolnoma drugo vprašanje. Nekateri trdijo, da smo sami sebi največji sovražniki in da drugim očitamo tisto, kar so naše največje napake. Če to dejansko drži potem je ključno, da spreminjamo sebe. Svoje predstave, lastnosti, način dojemanja in mogoče celo čustvovanje. Sliši se radikalno, a vseeno ni nemogoče. Mnogi trdijo, da sami "privlačimo" določen izid. Vem nametala sem cel kup idej in filozofij, a vse so načeloma v istem košu in hočejo povedati isto stvar. Pomembno je kako mi dojemamo in se odzivamo na svet. 

Sama sebe dojemam kot precej pozitivno in tolerantno osebo. Tako me je pred časom zelo presenetilo, ko mi je boljša polovica povedala, da nisem. Ni mi bilo vseeno in sem o tem seveda precej razmišljala. A dejstvo ostaja, da sama sebe dojemam kot zelo pozitivno in ne glede na to kako me dojemajo drugi ne bom prestopila na pesimistično/sarkastično stran. Nikoli nisem bila dobra v sarkazmu. Spoznala sem tudi, da je zame popolnoma preveč naporno biti sarkastičen. Ta pa sam po sebi ne koristi nikomur. 

Nikakor ne trdim, da je ena pot za vse. Vsak ima svojo pot in išče svoj način. A nujno je da najdemo tisti način, ki je naš in s katerim lahko uresničimo naše največje sanje. Postanemo najboljša verzija sebe!

Ko hočemo vse urediti in nato vse uredi nas...

Popolnoma skesano priznavam, da se mi je včeraj popolnoma utrgalo. Besnela sem na ljudi, besnela sem nase. Nisem bila sposobna videti uspeha zaključenega projekta. Nisem bila sposobna sprejemati oz. kot pravim temu jaz, nisem dihala.

Življenje niso le travme in prioritete. Življenje je tudi hvaležnost in stisk rok, objem v katerem zaspiš in upanje. Upanje in hkrati zaupanje, da lahko storimo nekaj in s tem povečamo kvaliteto življenja oseb okoli nas. Vsak ima moč spreminjati življenja, seveda če najprej sprejme svoje življenje in sebe. Ne mislim da je totalka normalen in podobno, ker najboljši ljudje so vedno kanček usekani. 

Življenje ni igra in ni predstava, ki bi jo lahko zrežirali. Ni vse odvisno le od nas. V kolikor ne priznavamo Božje vpletenosti, so tukaj tudi drugi ljudje, naravne sile, moč okoliščin. Na nas pa je kako se s tem spoprimemo. Ne moremo urejati vsega, če pa to poskusimo pa "vse" uredi nas. Z glavoboli, stresom, nesrečami in ostalimi "slabimi dnevi". Ni enostavno in ni vedno veselo, a le to nas lahko postavi na trdne temelje, ki nam omogočajo upanje, razvoj in življenje.

Z vsem tem v glavi upam, da bo danes bolj razumevajoč dan. Tedenskemu glavobolu in skrbem navkljub. Hvaležna sem za današnji dan!

Vse na kupu in vsakega po malem...

Danes sem imela predlogo za blog odprto že pred 8 zjutraj. Do čaja in časa za pisanje pa sem prišla šele sedaj. Mogoče je to najbolj prav. Danes je na preizkušnji moja potrpežljivost, zmožnost jasnega izražanja in zavedanje, da nisem edina na svetu. Nisem perfekcionist, želim pa delati dobro. Ta želja botruje prenekateremu glavobolu.

Danes sem z zelo požrtvovalnim oblikovalcem dokončala zbornik, ki mi je vzel veliko več časa, kot bi nama ga smel. Preveč sekiranja in živcev. Vem, da sva naredila dobro, a vseeno vem, da mi ne bo vseeno, ko bo kritiziran. Mogoče je tudi to razlog, da sem se za določene projekte odločila, za druge pa ne. Vem smešna sem, a vseeno se mi ne zdi smiselno, da delam nekaj na pol. Ni fer. 

Danes si niti pod razno nočem meri pritiska, ker bi me po mojem samo hospitalizirali. Moram dihat in upoštevat nasvete za pomiritev, čeprav mi ni ravno jasno kaj mi bo pomagalo če mislim na vodo... heh.

Vse kar sem želela omenit je, da se zadeve očitno valijo na kup. In ni enostavno dihat in hkrati bit pozitiven. Ampak je potrebno. Stvari se bodo uredile in pozdravili se bomo in prijateljem se bodo uresničile sanje! Trdno verjamem v to. Sanje in njihovo uresničevanje ROCKS!!!

Resnica

Mnogokrat uporabljena beseda, ki pa zahteva veliko več ali pa nič več, kot le to da smo. Zakaj govoriti resnico? Kako lahko govorimo o tem, ko pa vsak dan prilagajamo svojo resnico tako, da ne prizadenemo drugih? 

Naša resnica ni nujno resnica drugih ljudi, a govoriti resnico ni enostavno. Potrebno je zbrati pogum in premagati strahove, se izpostaviti, si priznati napake, ki nas tudi definirajo. Živeti v zanikanju in laži je lahko razlog pešajočemu zdravju, psihičnim kolapsom in še mogočemu. Življenje za masko, konstantno cenzuriranje, little white lies... Kakorkoli smešno se sliši se mnogo stvari začne in konča pri resnici.

Veliko premalo zdravilne moči polagamo v resnico. Premalo poguma zberemo, da bi se izpostavili in zaživeli iskreno z odprtimi očmi in srci. Kdo bo kaj in kje, kdaj je kdo rekel ipd. To ni naša stvar. Potrebno je živeti polno ter dejansko začutiti našo poklicanost in namen. Ni vseeno kaj počnemo in zakaj.

Potrebno je priznati dejanska čustva, naše zmote in razočaranja, strahove, frustracije in vse kar še imamo prtljage. Le tako se lahko začne sprejemanje in pot rasti. Kar je dovolj dobro danes, je dovolj dobro le za danes in ni več zadostno za jutri ali pa naslednjih 10 let. Potrebno je živeti danes in poskrbeti, da gradimo tudi za jutri. Ne prevzemaj jutrišnjega bremena, le pridno gradi danes. 

Sliši se nadležno in pridigarsko, a sama pri sebi vem, da ko se najbolj zapletem je, ko ignoriram sebe in svoje instinkte; ko se sekiram za vse tiste stvari, ki še pridejo. To nima pomena. S problemi se je potrebno spoprijeti, ko do njih pride. 

Naloga za danes? Povej resnico. Vsaj enkrat, vsaj enemu, pa čeprav sebi...

Smo sposobni iti čez ego?

Včeraj sem dobila ponudbo, ki mi je v neverjetno čast in odpihnilo me je kakšno zaupanje imajo ljudje vame. Popolnoma pa me je preplavil tudi občutek veličine projekta. Do sedaj sem se pogovarjala že z večimi in dobila sem kar nekaj smiselnih nasvetov. A bolj ko razmišljam, bolj se v meni kristalizira spoznanje, da če daš priložnost, Bog vedno pove svoje. Ob tem se postavlja vprašanje: "Je Ego pripravljen stopiti vstarn, da šefe pove svoje?" To ni enostavno, niti ni nepomembno. Velikokrat se odločamo za stvari zaradi nečimrnosti, napuha in zaradi negovanja svojega ega.

Mnogokrat se odločam instinktivno. Moja družina tega ne razume, saj so vsi silno razumni, le jaz štrlim nekam vstran. A veliko lažje "požrem" napako, če sem se zanjo odločila instinktivno, kot pa če sem se zanjo odločila "razumsko". Vedno znova me presenti kako jasno spregovori "instinkt". Če mu ne dam priložnosti pa v tem ali onem momentu "izbruhne".

Da pa damo ego na stran in pustimo, da spregovori Bog/Univerzum/instinkt ali kakorkoliže temu rečemo pa je potrebno veliko moči in samosprejemanja. To nikoli ni enostavno. Živimo namreč v svetu kjer je "power play" način življenja. Ugotavljam, da me tekmovanja v smisli "kdo ima daljšega" (oprostite insinuaciji) vedno znova presenečajo. Vedno izpadem kot totalen čudak, ker se mi zdijo smešna. Ne zdi se mi pomembno, da je nekdo individualno ekstremno močan, čeprav je vreden vsega spoštovanja, a vreden je skupni napredek. V kolikor cveti le individualizem družba nazaduje in v tem nikoli ni prihodnosti.

Hitro se prikrade vprašanje ali smo dovolj močni za ta premik v glavah? Uspeh enega je uspeh vseh in uspeh vseh je uspeh enega. 

Razjarjena objava

Očitno je bil včeraj dan za floskule in najbolj očitne stvari. Ko imam neko vprašanje v zvezi s športom ali zdravjem je odgovor "Shujšaj!", kot da to ni najbolj očitna stvar. Navkljub očitnosti me vseeno zanima kaj se lahko storim med zdaj in meglenim nekoč v času idealne teže. Ali pa ko želiš omogočiti, da otroci z vasi pridejo do obveznega čtiva za domače branje in nimajo šolske knjižnice in dobiš odgovor vodje izmene v tej vele mestni knjižnici, da tebi pa že ne bomo izposodili ENEGA izvoda željnega gradiva! Saj oni imajo več uporabnikov, kot vaška knjižnica... No shit??!! res? Potem pa nabavite gradivo, ki ga ljudje potrebujejo.... to pa ponovno ne bo šlo.. aha sposoditi se ne morem, kupiti ga tudi ne morem.. kaj naj potem naredim? "Ne vem. Taka je politika knjižnice!" A bejži no! Zanimiva reč... če prav razumem ima mulc v mest večjo pravico brati domače branje kot mulc v vasi? Opa! Mogoče gledam malček pristransko ampak oprosti, kakšna je razlika ali ima sposojeno knjigo ta ali oni uporabnik? Še posebej, če to NI edini prost izvod?

Polno vrečo imam "politike knjižnice", ki je tako silno prikladen izgovor. Zakaj pa te politike nihče ne posreduje do tistih, ki se jih dejansko pritiče?

In neverjetno zabavna se mi zdi delitev na pole. Običajno je to v službi, ampak tudi doma in v družbenem življenju so silno pogosti. Tako, ko pa se ne gibaš tako, kot od tebe zahteva določen pol pa je že ogenj v strehi. Ne istovetim se z nobeno politično opcijo, niti nisem silno tipičen debeluh, niti tipična knjižničarka. Za liberalce sem preveč konzervativna, za konzervativne pa preveč liberalna. Za debeluha sem preveč aktivna in predobro smučam. Za knjižničarko sem preveč naspidirana.

Polno kapo imam stereotipov, ki ne pustijo dihanja in polno kapo imam ne sprejemanja. Ljudje prosim malo se umirite. Zvrhano dozo imam egotripov, ki so neverjetni. Ljudje božji živite! Pustite živeti in ne ni vse tako resno, a hkrati ni vse nepomembno. In ni dovolj, da govorite in preveč je da samo pljuvate in širite negativizem. Raje se ukvarjajte s sabo in pustite druge, da živijo po svoje! 

Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem...

Večkrat se mi je že zgodilo, da je opazka, ki mogoče niti ni bila namenjena meni, sprožila v meni val razmišljanja. Tako se je zgodilo tudi v preteklih dneh. V meni je sprožila val razmišljanja. Samoizpraševanje pa je sprožil nek nor plaz, ki ga nekako ne morem umiriti. 

Torkovi večeri so namenjeni tudi pretresanju takšnih in drugačnih dogajanj v glavi. Sama v sebi vem, da je to luksuz, ki si ga ne more privoščiti veliko ljudi. Kakorkoli že pa včerajšnji večer ni bil eden takšnih, saj me je plaz vedno znova metal iz tira in mi niti ni pustil, da bi se lahko spustila na pot razčiščevanja nemira, ki ga je sprožil. 

Vem sliši se totalno trapasto, ampak dvomim, da kdo med vami takšnega občutka še ni izkusil. Ob takšnih priložnostih mi moja boljša polovica vedno ponudi nasvet, ki je neverjeten v svoji preprostosti in spektakularen v svoji globini. Včerajšnji ni bil nič drugačen. Njegova čistost me je popolnoma presenetila.

Dejansko obstaja nekakšno nepisano pravilo kako reševati zagate, ki nas vlečejo v spirali navzdol. Vprašanje, ki nima nič opraviti z rešitvijo zapleta, ki nas vleče v vse možne smeri, ampak ima VSE opraviti z rešitvijo. Zakaj nas je nekaj sploh zapletlo v ta izpraševanja. Se sliši popolnoma utrgano? Ni. Obljubim vam, da res ni! Ko si odgovoriš zakaj ti je nekaj pomembno ali pa nepomembno in zakaj si se nekam zapletel se po nekem sumljivem čudežu najde rešitev prej omenjene spirale. Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem.

In včasih je nujno poznati motiv, da najdemo rešitve. A zavedati se je potrebno tudi, da se točno danes in točno tukaj ukvarjamo s točno tistimi s čimer se moramo. In to nas drži v danes. Nikoli ne smemo pustiti, da nas spomini ali pa nemoč ali čista agresija potegne v včeraj ali jutri. Danes je ZAKON!

Vztrajanje?

Nekaj mi ne da miru. Tolikokrat si dopovedujemo, da je vsak dan možno spremeniti svoje življenja, ampak kaj pa vztrajanje. Sprememba ne pride takoj z odločitvijo po spremembi, ampak zahteva ogromno dela, truda, odrekanja IN vztrajanja. Kaj pa takrat? Takrat ponovno zavzamemo držo, da je tako ali tako vsak dan možno kaj spremeniti, kaj opustiti ipd. Zakaj smo tako nagnjeni k nevztrajanju?

Mnogokrat se zgodi, da ko sprejmemo neko odločitev naša okolica izrazi svoje mnenje. Včasih pozitivno, še večkrat pa odklonilno. Takrat mnogi zavzamejo stališče okolice in spremenijo ali opustijo zastavljeno smer. V tem pa ni uspeha. Ni uspeh, če začenjamo vedno znova.

Živimo v času ko velja velika nagnjenost k udobju, ravnim potem ipd. Za nič se ni vredno več truditi, za nič boriti. Ni idealov, ni smisla in za mnoge ni Boga. Ali obstajajo tisti, ki so popolnoma obsedeni z nečim in se obnašajo popolnoma fanatično - pa naj bo to športa ali vera. Na drugi strani so pa tisti, ki jim je vseeno. Med njimi pa je kar nekaj prostora, ki ga zaseda bore malo ljudi. Kot, da nebi bilo več prostora za sprejemanje in razumevanje. Vse je potrebno na nož. Ni spoštovanja ne do vrednot in ne do narave. Ni spoštovanja do sanj ali soljudi. 

Vem sliši se, kot nagovor nekega utrganca, a ni. Je zgolj razmišljanje nekoga, ki pravzaprav ne sodi nikamor. Nisem dovolj konzervativna in fanatična, niti dovolj svobodomiselna. Niti nisem po sistemu "jebiveter". Tako ugotavljam, da je sprejemanje bolj floskula, ki jo ljudje z veseljem mečejo naokoli, ko želijo doseči svoje, a popolnoma neizvedljiva v kateremkoli drugem primeru...

Živi in pusti živeti tako dobiva popolnoma nov pomen...

Nedelovanje Bloggerja = Neobjavljanje

Nič čudnega, da ni novih objav, če pa taler reč od Bloggerja ne dela! Razlog za manjši mrk je sesuvanje strežnikov.. V upanju, da tole uspe vzleteti v vakum Medmrežja.
Do nadaljnega!

Prijatelji: njihovi uspehi in boji

Življenja nikoli ne živimo izolirano od drugih. Na nas močno vplivajo ljudje s katerimi se obkrožamo. Ta teden sem imela privilegij preživeti popoldne z eno izmed najboljših žensk kar jih poznam. Vedno znova me preseneti njena odločenost biti najboljša verzija sebe, a ob te nikoli ne pozablja na ljubljene. Fascinantno mi je opazovati kako vedno znova išče ravnotežje med kariero in družino. Je navdih.

Vem, da bi morala tudi danes napisati kakšno modro, ampak, da vam povem po pravici, ne da se mi jeziti na razočaranja življenja. Rajši praznujem in se veselim uspehov mojih najdražjih. Danes samo polagam na srce, da v vaši dnevni molitvi namenite trenutek tudi parom, ki se trudijo dobiti otroke in povečati svojo družino. Vsem tistim, ki se trudite pa... ne izgubljajte upanja!

Prijatelji so pomemben del našega življenja. Njihove težave, zmage in boji so hkrati tudi naši, saj smo tu zato, da jim stojimo ob strani in držimo za roko, ko je najbolj temno, ter se, seveda, z njimi veselimo ob njihovih zmagah. Naše razumevanje in rahlo odmaknjen pogled mnogokrat pomagajo uvideti pravo pot. 

Življenje je veliko lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš. Dragi moji, vesela sem, da ste v mojem življenju in jaz v vašem!

Izkoriščanje pogovora...

V zadnjih dneh sem imela manj časa za pisanje, saj sem se v večji meri posvečala ljudem. Vsi tisti s katerimi sem v zadnjih dneh bolj pošteno debatirala vam lahko potrdijo, da me je napadla modrost.

Ne se smejat ali nasmihat! Prepovedano! Mislim popolnoma resno. tvorim misli in ugotavljam, na relativno smiseln način povem svoje misli, kar je prej izjema, kot pravilo. Vseskozi pa se navdušujem nad neverjetno močjo prijateljic in prijateljev, ki gredo skozi življenje z dvignjeno glavo z občutkom za druge in se hkrati borijo za njim najpomembnejše stvari v življenju. Molim, upam in držim pesti zanje. Za vse projekte, ki so se združili v ta teden. 

neverjetno kako poživljajoč je lahko pogovor s prijateljico. A ne to tisti opravljali pogovor, ampak pogovor o konkretnih stvareh. O otrocih, življenju, upanju, smrti, smiselnosti dojemanja življenja takšnega kot je... O vsem tistem, kar se nam dejansko podi po glavi. Takšni pogovori dajo zagona in motivacije. Dajo kar nekaj smisla stvarem in odločitvam ter nam konec konec tudi vrnejo malo načete vere v ljudi in življenje. Odlično je včasih slišat kako pritrditev in kakšen drugačen pogled na isto situacijo. 

Pogovori se velikokrat zlorabljajo. Za kritiziranje, opravljanje ipd. To nima smisla. Dejansko mnogokrat izgubljamo čas in energijo za negativo, med tem ko nam zmanjkuje časa še za pozitivo. Poskušaj izkoristiti čas pogovora za smiselne stvari. Ni potrebno težko filozofiranje, le dovoli si občudovati in čutiti. Svet je takoj lepši in življenje pravo darilo. 

p.s. Sem že omenila, da je ta teden namenjen modrovanjem? Sam vprašam... ;)

Sprejemanje

Nekaj kar se sliši tako zelo enostavno, a je pri srži skoraj vsakega problema. Nekaj podobnega, kot komunikacija. Veliko sovraštva, sporov, in prepirov se začne tam kjer je ne sprejemanje. 

Življenje je pisano tudi zaradi vseh raznolikosti, ki jih prinašajo različni ljudje. Nesramno je, da z veseljem sprejmemo vse kar imamo občutek, da nam ustreza in nas razveseljuje, a hkrati na nekem nivoju zavračamo te iste ljudi. To je prepotentno in nesramno. Ne moremo sprejemati ljudi le z ene strani ozr. zaradi enih lastnosti. Sprejmemo vse ali pa nič. Nima smisla, da se ljudje prilagajajo in konstantno cenzurirajo le zato, da jih bodo drugi sprejemali. To da ljudje ne sprejemajo je problem tistega, ki ne sprejema ne tistega, ki ni sprejet. Seveda tistega, ki ni sprejet boli bolj, kot tistega, ki ne sprejema, a če pogledamo od bližje tisti, ki ne sprejema na dolgi rok izgub veliko več, kot tisti, ki ni sprejet.

Vedno znova sem opomnjena, da me ljudje ne sprejemajo. Ko malce zapadem v idejo, da me ljudje sprejemajo in razumejo, vse kar potrebujem je ena vožnja z avtobusom in komentarje kar nekaj od Boga poklicanih, da mi razložijo kakšna sem. Verjetno domnevajo, da se v vsem svojem življenju nisem pogledala v ogledalo...

Ampak to me vedno znova opomni, da sem sama ista. Ne sprejemamo stvari, ki jih ali ne razumemo ali pa ne poznamo. Pestrost pa je ključ do bogatega in pestrega življenja, a si le-takšno življenje mnogokrat odrečemo sami. Poskusi gledati na ljudi in svet kanček manj kritično in dovoli, da tudi drugi živijo svoje življenje... Sprejemanje je ključ!

Prevzemanj odgovornost za svoje besede!

Vmešavamo se. Čeprav mnogokrat rečemo, da se nas ne tiče, se še vedno vmešavamo. V življenja naših prijateljev, znancev, družine... Ne vmešavamo se le z opravljanjem in komentiranjem ampak mnogokrat se "čutimo poklicane" da drugim razložimo kaj je zanje prav. Vedno znova se seveda opominjamo, da se nas to popolnoma nič ne tiče, a se vseeno vtikamo.

Ne rečem, da je nekaj prav ali narobe. Vprašanje, ki se mi zastavlja je ali smo pripravljeni prevzeti odgovornost za naša dejanja? Smo pripravljeni odgovarjati? To pa je nekaj povsem drugega, kaj ne? Ko je čas da dvignemo roko in rečemo "jaz sem odgovoren za te besede in dejanja" pa redko kdo dvigne roko. Mnogokrat se nam niti ne zdi smiselno ali pa se delamo popolnoma nevedne, saj nismo mi krivi za dejanja drugih, tudi če smo nanje močno vplivali. 

Tako tajimo sebe in se skrivamo. Vedno znova. Ne stojimo za svojimi besedami, ker se nam tako zdi bolj varno in kasneje normalno. So samo besede. A življenje niso le besede in življenje ni igra, ki jo lahko ponavljaš. Šteje vsak dan. Če ne živiš življenja z vsem, kar imaš, ga živiš le na pol. 

Zberi pogum in živi vsak dan z vsemi pljuči. Bodi pogumen in stoj za svojimi besedami, saj boš le tako lahko postal preudaren in dojemljiv za dogajanje okoli sebe. Nisi izoliran od drugih ampak se tvoje življenje prepleta z drugimi. Ko vplivaš, naj šteje!

Niso prijatelji tisti, ki kimajo!

Včeraj je prijateljica izjavila nekaj res noro logično izjavo. Prijateljev nimam zato, d ami ploskajo ampak, da mi povedo svoje mnenje! Res neverjetno logično mišljenje. V kolikor ti ljudje zgolj ploskajo je jasno, da nekaj ne štima. Ali te popolnoma nič ne štekajo ali pa jim je tako ali tako vseeno in delajo stvari le zato, da se jim ni potrebno ukvarjat s čimerkoli. V vsakem primeru je to neugodno za prijateljstvo.

Prijateljstva, tista prava, pa so pomembna in vredna tako truda, kot časa. Življenje ni le niz dogodkov, ampak je predvsem zamotan mozaik odnosov.

In iskrena ugotovitev včerajšnjega dne? Jaz sem zelo velik srečko!

Nevarnost, da pot postane cilj...

Neverjetno je spoznanje, da delaš samodkrivanje na "avtopilotu". OK bere se še blj neumno, kot je zvenelo v moji glavi! Ampak to je spoznanje dneva, ko ne gre vse po maslo, ampak kdaj pa gre? Življenje je neverjeten klopčič nervoznosti, zapletov, tuhtanja začinjenega z neverjetnimi občutki in doživetju ter seveda povezano s smehom. Takšen je tudi današnji dan. Ni nič tako zelo posebnega, a hkrati je današnji del kamenček v mozaiku mojega življenja. Verjamem, da je vsak dan zgodba zase.

Ampak še bolj smešna je ugotovitev današnjega dne in sicer, da se določeno samoiskanje dogaja kot na avtopilotu. Iščemo "nekaj". Nihče ne ve kaj ali zakaj. Sila radi se vrtimo v krogu in vedno znova izprašujemo sebe, svojo vest, Boga ZAKAJ?!! Mnogokrat imamo občutek, da naša vprašanja odmevajo, kot krik vpijočega v puščavi. Ampak če smo iskreni, velikorat nočemo slišati odgovora ali pa smo preveč zaposleni s postavljanjem vprašanj, ali pa našim tavmiranjem, da bi bili sposobni slišati odgovor. Odgovor je tako ali tako vedno v nas samih, le dovoliti si je potrebno, da ga slišimo. Mnogokrat se tudi tako intenzivno zapletemo v iskanje samo, da pozabimo zakaj pravzaprav sploh želimo najti odgovor. 

Iskanje ni samo sebi namen! Res je, da je važna pot in ne cilj in da se na poti/iskanju učimo, a vseeno poti/isaknje izgubi smisel, če pot ali iskanje samo postane smisel. Sliši se preveč komplicirano, a da razložim kaj mislim. Hujšaš zato, da boš bolj suh/bolj zdrav/ etc. Vse lepo in prav in na tej poti hujšanja se naučiš kako živeti zdravo etc in je cilj še vedno določena teža. A če postane smisel hujšanje samo, smo pa v težavah. Tako je potrebno biti precej previden in vseeno "izpraševati vest" in biti kar se da iskren. Življenje je preluštno, da bi se izrabljalo samo zato, da se...

Za vsako negativno eno pozitivno!

Včeraj sme vzela v roke zbornik, ki je bil izdan ob 25. letnici Uskovniških tednov. Pustimo ob strani, da me je stisnilo v grlu, ko sem prebirala zapise in pregledovala slike. Najbolj me je pretresel zapis znanca z duhovnih vaj. Dejansko se srečujemo ob različnih priložnostih že preko 10. let, ampak prebrati njegov zapis o tem, kaj so njemu pomenili Uskovniški tedni je bilo kar malo pretresljivo.

Jaz se trenutno ne omejujem zgolj na Uskovnico ampak gledam nazaj na vse duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala po celi Sloveniji. Dejansko so bile in so del mene že preko 15. let in vem, da so mi rešile življenje. Tam sem se postavila na noge. Tam sem videla kdo sem in kam hočem. Neizbrisljiv pečat so pustile na mojem življenju in na meni. Tam sem spoznala ljudi s katerimi hodim skozi življenje - prijatelje za življenje.

Verjetno me zaradi tega močno razjezijo teptanje vrednot v katere močno verjamem. Ne omejujem se na "cerkev" ipd. Ne bomo sedaj o tem kako ločujem institucijo od vere same, ampak o tem kako je popularno pljuvati po vsem, ki bi vsaj malo dišalo po omejitvah.

Pljuva se po verah, pljuva se po zakonih, pljuva se po zakonskih vezah. Vse je "brez veze" in vse omejuje. In tu pridemo do zelo zanimivega fenomena. Nekdo reče eno slabo stvar o nečem in se mu takoj avtomatsko verjame. Če pa nekdo reče eno dobro o nečem pa je vse potrebno podpreti z milijon dokazov in še žnj pričanj mora biti preden bi sploh vzeli resno prvo izjavo o pozitivnosti nečesa. 

Zakaj smo tako zelo nagnjeni k pesimizmu in obsojanju? Zakaj rajši verjamemo slabo, kot dobro? Zakaj si dopustimo, da gredo mimo nas dobre stvari le zato, ker smo preveč zaverovani v slabo in zaprti v svoje školjke, da bi sploh lahko pomislili na sonce dobrote, ki vseskozi sije?

Naloga dneva je: Danes za vsako temno, negativno misel, ki jo slišiš ali spomniš o nekom pomisli ali povej še vsaj eno pozitivno. Velja tudi za vse, kar mislimo o sebi ... pa sila pozitiven dan vsem!!!

Ne drezaj!!!

Včeraj sem bila na Shakti dance-u. Domnevam, da sem omenila, da hodim na jogo in tudi na tale ples. Smešna reč. Po mojem če nas kdo gleda "od zunaj" se neverjetno zabava. 

No včeraj ni bilo nič drugače. Sem pa bila drugačna jaz. Popolnoma me je razburilo, da smo po uri in pol dobre vadbe, obsedeli in naj bi "podelili" kaj smo občutili. Sej razumem, da je majhna skupina in da je deloma zadeva zastavljena tudi zato, da se stvari pretresajo in posledično izboljšujejo, samo oprostite, če nočem poslušat kako kdo joka in nevemkajše in prosim ne silite me, da razlagam kako se počutim. 

Tisti, ki me poznate vam je mogoče nenavadno, saj imam vedno mnenje o vsem in sem načeloma precej vokalna, kar se tega tiče, a ne tu. Tu se mi občutenja zdijo preveč intimna in intenzivna, da bi jih delila z ljudmi, ki jih poznam le na videz. In ravno to je po mojem včeraj pokvarilo celotno vadbo. In ne cenim, da pridem domov razkurjena, kot da nebi bilo tam že dovolj odprtih front!

Alor nauk dneva: "Ne drezaj!" v kogarkoli in kdorkoli.

Jasen cilj in jasna pot

Danes se počutim drugače. Smešno kako so nekateri dnevi enostavno drugačni. Počutim se, kot da je v meni več ostrine. Ne v smislu bolečine, le določene stvari vidim drugače in vsekakor bolj jasno. Včasih sprejemamo stanje in se zavedamo, da je potrebno stopati po poti spremembe, včasih pa enostavno hodimo in nam cilj postaja bolj jasen z manj popustljivosti. Ne z obsojanjem ipd. ampak zgolj s sprejemanjem a hkrati jekleno odločnostjo rešiti se spon, ki te dušijo že celo življenje. 

Danes vlada v meni divja potreba po opustitvi plašča tolažbe in zaščite. Smešno kako se nečesa oklepamo, a hkrati otepamo. Neverjetno! Mogoče se tega intuitivno zavedam že zelo dolgo, a mislim, da sem šele danes dejansko zagledala jasno sliko. To ni bil sad dolgotrajnega in načrtnega razmišljanja ampak eden tistih Aha! momentov. Ob tem pa se mi zdi, da so padle tudi iluzije. 

Cilj je jasen in tudi pot se je že začela. Na kocki je veliko več, kot sem si upala priznati. Verjetno vedno s tajenjem in olepševanjem poskušamo pretentati sebe in svoje misli, da ne bomo čutili tolikšnega pritiska in imamo hkrati rezervo v primeru, da nam spodleti. No pri meni tokrat ni rezerve, ker mi ne bo spodletelo. 

Naj se popotovanje začne... saj je bil že čas! Gremo!

Ni potrebe, da se vse deli 50/50

Včerajšnji dan je bil kar močno zaznamovan s pogovori o odnosih. Partnerski odnosi, družinski, odnosi v službi. Presenetil me je zapis Laurie Gerber, ki govori o tem, da ni potrebno, da si vedno razdelimo "dela" v odnosu. Da ni potrebno, da ti narediš pol in jaz naredim pol. 

Zanimiva misel in, ko greš čez zgrožen krik v glavi "Če jaz delam več on dela manj! Smo potem nazaj v kameni dobi??!!!?" Ampak, ko dejansko pogledaš, da je mnogo prepirov, nesporazumov in razočaran povezanih ravno s tem, da si ne razdelimo dela v smislu kdo je v čem boljši in seveda tudi glede na prioritete.

OK ne rečem, da ta predpostavka ne obrne vsega na glavo ampak, če si dovolimo pomisliti.. Koliko prepirov izhaja ravno iz ene ali druge variacije argumenta "od tebe do mene je ravno toliko, kot od mene do tebe"? Primer: Po izkušnjah sodeč prijateljice, ki jih res močno cenim in spoštujem in za katere vem, da so ženske, ki so me sooblikovale in zaradi katerih sem kdor sem in tiste, ki bodo z mano do konca, ne bodo prišle k meni domov. Prihod iz mesta na vas je bolj podoben Mission Impossible, kot pa 25 min vožnji. Ampak to sem sprejela. To je dejstvo in nikakor ne pričakujem, da bodo prišle k meni večkrat, kot 1x na leto (za moj rojstni dan!! :))) carice, ni kaj). Bolj, ko bi se sekirala zakaj se "nikoli" ne moremo dobiti pri meni, slabše bi bilo. In v ta primer padejo vsi tisti prijatelji in kolegi, ki "ne znajo dvignit slušalke" ipd. 

Ampak bodimo tudi iskreni sami do sebe. Kateri prijatelji so res naši pravi? V zgornjem primeru ne govorim kar o nekom, ampak o ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo in nas nimajo radi le, ko ustrezamo njihovemu predalčki z nalepko kolega/prijatelj. Tukaj nato naletimo na drug običajen problem. Zasičenost življenja z ljudmi, ki nam ne omogočajo razvoja in "dihanja s polnimi pljuči". Ni tako dramatično, kot se sliši, a grem stavit, da ima prav vsak od vas v svojem življenju ljudi, ki tam pač so. Parazite, ki nam pijejo in energijo in kradejo čas ter nas seveda vedno znova podučijo kaj vse delamo narobe, ko pa sami pri sebi točno vemo, da imamo prav in da delamo v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. V primeru takšnih ljudi zgoraj opisan primer NE VELJA! Potrebno si je zaupati, da sami zase vemo kaj je za nas najbolje in enostavno spustiti odnose, ki nas dušijo. 

Odnosi nikoli niso enostavna reč. Močno so odvisni od naših komunikacijskih stilov in osebnostnih lastnosti in seveda potrebno je prilagajanje.  Nekje je možno deliti vse 50/50, nekje pa to enostavno ne gre. Potrebno je sprejemati druge prav takšne kakršni so. Takrat dopustiš drugim, da so in da imaš ti prostor biti ti. To pa je nekaj za čemer se vsi bolj ali manj pehamo, kaj ne?

Kritiziranje in opravljanje...

Pred časom sem pisala o nesmislu opravljanja. Večkrat slišim, da se o tretji osebi pogovarjamo z negativnim prizvokom, namesto s pozitivnim tonom ali vsaj podtonom. Vedno, ko v svojo glavo spustimo ton obsojanja, dejansko kritiziramo sebe in stvari, ki nas motijo pri nas samih. Namesto, da bi se lotili sprememb v sebi se lotimo drugih, saj je vedno lažje obmetavati druge, kot pa urejati stvari in občutke v sebi.

V kolikor si vzamemo nekaj trenutkov in se spomnimo časa, ko smo bili kritizirani. Velikokrat ni imelo kaj dosti opraviti z nami, ampak so bili razlogi popolnoma drugje. Negotovosti, frustracije, želja po pozornosti tistega, ki je kritiziral. In sedaj pomisli, kolikokrat kritiziramo druge, ker se sami počutimo nezadostne, preobremenjene, nezadovoljene, razočarane?

Motivov je veliko več, kot bi jih lahko našteli. Življenje je namenjeno rasti, spreminjanju na bolje. Spremembo na bolje lahko začnemo že danes. Kaj, ko bi si obljubili, da ne bomo več ne kritizirali, ne opravljali? Si sposoben storiti neverjetno velik korak in začeti z razmišljanjem o teh dveh bolečinah večine odnosov?

Vse kar potrebujemo je obrat v dojemanju. Vsakokrat, ko kritiziramo dejansko napadamo sebe IN tistega, ki ga kritiziramo/opravljamo. Dejansko povzročamo krč v sebi in bolečino v druge. Dve muhi na en mah. Pa si res želimo takšne "učinkovitosti"? Zase vem, da ne. Veliko preveč stvari je potrebno postoriti in razčistiti, da bi si kratila čas še s tem. 

Vem, da vedno znova govorimo, da je vsak dan čas za nov začetek, a mislim da je naslednji korak ravno tako pomemben. Potrebno je vztrajati pri dobrih stvareh in odločitvah. Prehitro obupamo. V kolikor vemo, da smo se prav odločili, stojmo za svojimi odločitvami! Če ne gre, prilagodimo način. To ni vdaja! Vsekakor pa je potrebno paziti, da ne izgubimo smeri. Saj ni pomemben le cilj, pomembno je popotovanje, pomemben je vsak dan!

Potreba po odobravanju?

Trenutno sem v silno čudnem počutju. Kot slab zadah me spremlja neka utrujenost, ki se vleče že kar nekaj časa. Brez doktoratov in posebnih usposabljanj ali znanj domnevam, da je predvsem zaradi psihične obremenjenosti. Noja moji bi to v večji meri definirali, drugače. Priznam, da nimam več nobene želje ali pa potrebe po tem, da jih popravim ali da se opravičujem zakaj se počutim tako kot se. Obstaja približno 1000 boljših stvari, ki jih lahko v tem času počnem. 

Ob tem se vpraša, koliko časa svojega življenja namenimo opravičevanju za stvari, ki jih niti nismo zagrešili? Koliko časa branimo napake drugih in kolikokrat se izpostavimo za nekoga, za katerega vemo, da nebi tega nikoli storil za nas?

Ne razumite me narobe. Nikakor ne govorim, da je potrebno iti skozi življenje neobčutljiv za druge in brez kakršnegakoli občutka za dogajanje okoli nas. Govorim le o tem, da se je včasih potrebno izvzeti z vse drame, ki se dogaja okoli nas. Posvetimo naš čas tistim, ki jih imamo radi in seveda tudi sebi.

In mimogrede še nekaj. To pehanje po odobravanju je popolnoma zgrešena reč. Vedno znova bo nekdo, ki mu nekaj ne bo všeč ali pa nikoli ne bo dovolj dobro. V bistvu je tu začaran krog in na koncu nekako vedno pristaneš nekje kjer nam ni všeč in se niti ne počutiš kot ti. Po mojem je bistveno, da živimo po svojem kodeksu časti in se ženemo za stvarmi, ki so nam pomembne. Šele, ko bomo sprejeli sebe in bomo na poti razvoja v osebo kakršno želimo biti ter bomo s svojim popotovanjem zadovoljni, šele takrat bodo tudi ljudje okrog nas dojeli in nas sprejeli takšne kot smo in ne zgolj nekdo, ki ni takšen, kot bi si oni želeli.

Prepolna glava...

Ta teden je namenjen preizkušnji. Ne po moji lastni izbiri, a vseeno tako je. Vsak dan ta teden sem se morala znova in znova opominjati, da je svet lep. Da nihče ni vstal z željo, da mi zagreni dan. Vsako jutro je bilo lepo, a vsak dan sem se nekje vmes izgubila. Vsak dan sem na poti domov sama sebi razlagala, da je življenje lepo. Včasih je človek pač le utrujen.

Mogoče izgovor mogoče resnica. Preizkušam idejo, da se moramo obnašati in živeti, kot, da so naše želje že izpolnjene. Na nekem nivoju  deluje. Ni nobenega ampak. Deluje. priznam, da sem manj potrta in razočarana sama nad sabo. 

Prejšnji teden sem začela obiskovati Kundalini jogo. Prvič mi je bilo popolnoma noro. Polno novih doživetij in občutkov. Drugič sem že vedela v kaj se spuščam. Med meditacijo pa se je zgodil Kabum!, ki me je precej zmedel. Verjetno je to čas, ki je namenjen takšnim zmedam in razsvetljenjem. No na vrhi vsega pa je sledil pogovor, ki še vedno ni dokončan. Vse skupaj pa je precej naporno. Dejstvo in ne izgovor.

Neverjetno je kolikokrat sami sebe "potolčemo", ko si skušamo opravičiti občutke, ki jih imamo. Kar je samo po sebi najbolj absurdna stvar. Nikoli, ampak res NIKOLI se nam ni potrebno opravičevati za lastna čustva! V kolikor začnemo z opravičevanjem in razumskim dojemanjem, smo že izgubili.

Ker ne prenašam natolcevanja, še posebej ga ne prebavljam v tem koščku neizmernega medmrežja, zaključim le z ugotovitvijo, da imam prepolno glavo vprašanj, da bi lahko napisala kaj smiselnega in iskrenega. But I'll be back! ;)

Domneve in izmišljotine

Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor... 

Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo. 

O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva. 

Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.

Danes je dan za spremembo!

Včeraj zvečer mi je bilo povedano, da vedno mislim, da mi nekdo hoče slabo, da me zafrkava ipd. Izjava me je popolnoma šokirala in v meni sprožila popolno blokado, saj sem se kot na avtopilotu postavila na okope. "Jaz že nisem taka!" Dejansko se ne dojemam, kot nekdo, ki vedno dojema, da se mu dogajajo le slabe stvari. Nasprotno. Zavedam se, da imam neverjetno srečo! Izjava me je še toliko bolj vrgla s tira, ker jo je izrekel nekdo, ki mi je zelo pri srcu. Namesto, da bi se prepustila avtopilotu, sem pustila, da gredo čustva zavračanja, zgroženosti in užaljenosti skozi. Dovolila sem si, da jih občutim, a sem jih hkrati izpustila. Nisem zamerila izjave, a sem ob tem tudi jasno povedala, da ne domnevam, da se mi vedno dogajajo slabe stvari. Izjava, ki bi v preteklosti lahko v momentu sprožila požar, je bila pogašena s pogovorom v nekaj minutah. 

Dogodek je v meni zbudil marsikaj. Med drugim tudi pogled v preteklost. Kolikokrat ponotranjimo "oznake", ki nam jih nalepijo drugi. Da nismo vredni ljubezni, da z nami ni mogoče živeti, govoriti, da smo zamerljivi, prepirljivi... Oznakam ni ne konca in ne kraja, dobrih in slabih. Ni pomembno kaj o nas govore drugi, ampak kaj si mi mislimo o sebi. Saj oznake, ki nam jih dajejo drugi, so le to Njihove oznake! Če se strinjamo z njimi, super. V primeru, da ne sovpadajo z mnenjem, ki ga imamo o sebi pa je na nas, da se na to odzovemo. Ali poslušamo druge ali pa poslušamo sebe in hodimo po poti razvoja in iščemo najboljšo verzijo sebe. Vsekakor je pomembno poslušati tudi okolico, a le sami iskreno vemo, kakšni smo in kaj počnemo. Nujno je, da smo iskreni do sebe in si priznamo tako naše šibkejše, kot tudi naše močnejše strani. Le tako lahko rastemo.

Vsak dan je priložnost, da se spremenimo. Vsak dan imamo možnost, da smo korak bližje cilju. Življenje ni namenjeno temu, da se skrijemo v majhno luknjo in čakamo na boljše čase. Boljše čase si ustvarimo sami! Srečno!

Kdaj uspemo?

Pred nekaj dnevi mi je prišla pod roke knjižica, ki je imela smešno osladen naslov, ki me že v začetku odbijal. Še vedno ne vem, zakaj sem jo odprla, mogoče je bil pravi čas za to. Govori o tem kako neverjetno pomembno je, da verjamemo vase in v naše želje. Ne, da si nekaj želimo, a delamo vse, da se sabotiramo. Zavestno ali podzavestno. Dejansko ne morem govoriti kaj je res in kaj ne, ampak očitno sem v tako dojemljivem obdobju, da se me modrosti dotaknejo. Pri sebi sem ugotovila razliko. Drugače gledaš na stvari. Še eden izmed idej tiste knjižice je bil, da se moraš obnašati tako kot, da se ti je želja oziroma prošnja že uresničila. Brez dvomov! In smešna reč. Danes sem pogledala vlog Tommyja Rosenja, o škodi, ki nam ga dela ego. Noja Tommyja sem že večkrat citirala. Danes ogledan vlog pa govori o tem, kako nas ego prepričuje, kaj je prav in kaj ne in seveda predvsem, da sem JAZ in imam VEDNO prav. Zanimivo kako dve popolnoma različni deli govorita o dejansko istih stvareh. 

Potrebno se je z vsem srcem in vedenjem predati in zaupati v Božjo/Univerzalno silo in se ne prepustiti dvomu, nezaupanju ali egu. Ne racionaliziraš in ne dvomiš, ne iščeš za in proti ipd. Najpopolnejša oblika je verjetno v popolnem zaupanju v Božji načrt. To po mojem ne pomeni, da samo sediš na riti in ne narediš ničesar. To nima popolnoma nobenega smisla. Bistveno je, da delujemo za druge in zase. Da smo najboljša verzija sebe, a ne le zase, ampak za vse stvarstvo. Nikakor ne moremo živeti življenja, kot samostojen otok, to je ugotovil že Will Lightman v "Vse o fantu".

Noro je, ko vedno znova opazuješ spopade egov in ne združevanje sanj, znanja in vizij. Dejansko postane napredek in boljše življenje žrtev Jaza. V družbi, kjer je še posebej izrazito poudarjeno moje in jaz, je še toliko bolj razvidno kako razdiralno moč ima Ego in njegovo šepetanje v naših glavah.

Omogoči si boljše življenje in uresničene sanje, naj ne bo življenje stopicljanje na mestu le zato, ker ti ego govori, da imaš prav le ti.

Iskanje bolečine in problemov?

Včeraj sem prebrala članek gospe, ki je t.i. učiteljica za življenje. Pustimo ob strani, da so mi silno smešni nazivi, a dejansko je bil njen zapis o tem kako vedno znova išče probleme, da jih "razreši". Sama sem razmišljala podobno. Kolikokrat iščemo pomanjkljivosti in napake. Razlogov za to je seveda več. Včasih celo iščemo bolečino. Ne ciljam s tem na vse tiste, ki se režete/režejo, ampak na vseh vrst bolečino. Da se ostaja v zvezah, kjer so konstantne zlorabe, da se dopušča grdo ravnanje otrok z njihovimi starši, slabi odnosi... Vsak dan, vedno znova. 

Včasih imamo občutek, da ZARES živimo le takrat, ko boli, ko smo razočarani, izdani, zanemarjeni. Včasih se popolnoma po nepotrebnem izpostavljamo. Ne rečem, da počnemo to namenoma, ampak v veliki večini počnemo to podzavestno. Da smo potem prizadeti, razočarani, ranjeni ipd.

Stanje zadovoljstva zahteva precej energije in stabilizacije. Potrebuje uravnovešenost, in navkljub obče splošnemu prepričanju, drama uravnovešenosti in zadovoljstva ne bi smela porušiti. Zadovoljstvo je stanje duha. Ne bi se spuščala v to kako do njega. Tu mislim, da ima vsak svojo pot. V kar pa verjamem je, da je potrebno iskati mirnost v duhu. Ni vseeno ali smo razdraženi in vzkipljivi. 

Pot do mirnosti v duhu ni nikoli lahka. Zahteva ogromno izpraševanja vesti. Velikokrat postavi pod vprašaj stvari, ki smo jim verjeli celo življenje, podvomi v čustva, odnose in ravnanja. Potrebno se je spopasti z lastnimi strahovi in travmami. Ni lahko, je pa vredno!

p.s. Včerajšnji zapis je sprožil kar nekaj razmišljanja in pogovorov. Prav luštno je videti, da vas moji zapisi dejansko zanimajo. Hvala!