Ponedeljkovo jutranje spoznanje ali odnosi s starši

Najbolj sumljivi/kompleksni so odnosi s starši. Jaz niham med morilskimi mislimi, besom/spoštovanjem in konstantnim spraševanjem "Kako smo že mi v žlahti?" 

Jasno mi je, da je potrebno neko spoštovanje, toleranca in sprejemanje; tako kot povsod. Fascinantno pa mi je kako znajo naši ljubi starši pritiskat na živce. Vedno znajo pritisnit ravno tisti gumb, da eksplodiraš in se obnašaš, kot furjasta najstnica z nič kontrole. 

Ne eden takih momentov je bil danes. Še pred 7-o zjutraj. Ja, ljubka jutra ni kaj. Želiš biti prijazen in se spotoma ustaviš, da zaželiš lep dan. Servirano pa dobiš dobršnjo mero prezira, čudenja kako ne znaš bolje "saj smo te vendar bolje vzgajali" ipd. Prikupen koktajl začinjen s krivdo in dvomom v svoj prav. 

V takšnih situacijah pa se pokaže koliko si napredoval. Ni težko "rasti", ko stvari tečejo tako, kot smo si zamislili. Šele, ko smo preizkušani se pokaže iz kakšnega testa smo. No danes se je pokazalo, da napredek je. Nisem zabrusila nobene pikre, nisem oddirjala. Zdi se mi, da sem navkljub temi, ki mi je padla na oči, zaželela še vsem lep dan. Niso loputala vrata. Ne rečem, da se nisem žrla in da mi ni narasel pritisk. Kje pa! Saj nisem ne v zen fazi (kakršnekoli stopnje) niti nisem svetnik. 

Se pa vedno znova sprašujem ali so ravno takšni pripetljaji tisti, ki mi poskušajo nekaj dopovedati; me nekaj naučiti. Poskušam sprejemati, pa čeprav ne razumem. poskušam ne obsojati ali očitati pa čeprav bi imela vso pravico. 

V takšnih trenutkih se spomnim nasveta vaditeljice joge, ki trdi "ohranjaj nevtralen um". Nevtralen prostor nas obvaruje pred nevarnimi nihanji, pred pretiranim pozitivizmom in njegovo temno dvojčico. Nikoli mi ni bilo jasno kaj hoče s tem povedati... mogoče mi ni bilo to jasno do danes zjutraj. Ko sem gledala mamo, ki jo imam neizmerno rada, ko mi je očitala stvari, ki se nje ne tičejo, začinjene z "No pa saj ti že veš, saj je tvoje življenje." 

Na poti v službo sem se šele zavedla, da sem "zdržala", ker sem se obdržala v nevtralnem prostoru. Nisem udarila nazaj, nisem se pustila v tistem trenutku potegniti v vrtinec razprav, krivde, pojasnjevanj in želje po sprejemanju. Smešno kako še v svoji odraslosti, ko sprejmeš stvari in odnose takšne, kot so vidiš, da še vedno hrepeniš po najosnovnejših občutkih, ki naj bi jih oseba dobila v krogu družine.

Ugotovitev dneva? Ponedeljkova jutra, po prekrokanih vikendih s puncami, očitno res niso moj forte...

Po toči zvoniti...

Vedno znova mi v glavi odmeva zahteva do same sebe o tem, da sem iskrena, da sprejemam in da dopustim drugim, da so oni sami. Vedno znova pa se to konča pri eni osebi. Ta me vedno spravi na obrate. čeprav je bil narejen precejšen napredek v moji glavi me vseeno na vsake toliko popolnoma znervira in takrat še posebej boli. Izrečene so boleče besede. Sama poskusim biti z njimi previdna, ker nočem po nepotrebnem prizadeti; ob tem pa mi je jasno, da se druga oseba še posebej trudi prizadeti, brez obzira na včeraj, danes ali pa jutri. Mogoče me to še posebej prizadene; ta brezobzirnost in "želja po krvi". 

Ko se vihra poleže, ko boli le še duša in se solze posušijo pa sledi vprašanje: "Kako naprej?" Pri tem sem smešno izgubljena. Vzgoja in srce mi govorita, da se moram izpostaviti, da moram prenašati te izbruhe in skloniti glavo; pustiti, da se gnev vedno znova odteče in nastaviti drugo lice. Glava pa mi govori drugače. Popoln rez od te osebe. Vem, da je rešitev nekje vmes, prav tako pa mi je jasno tudi, da sama ne bom rešila odnosa in, da moram v prvi fazi zaščititi sebe. 

Potem pa danes preberem misel Dalai Lame: "Potrpljenje nas varuje pred blaznostjo. Omogoča nam, da  ostanemo trdni, ko situacija ni lahka in nam je hudo. To nam daje določeno mero notranjega miru, ki nam omogoča samokontrolo; ta pa nam omogoča, da se na dane razmere odzovemo na primeren način in s sočutjem, ne pa da nas vodijo negativna čustva." Vse kar mi odmeva v glavi je: "Zakaj nisem tega ozavestila pred tednom dni?" Noja po toči zvoniti je prepozno, zato pamet v roke in naprej na delo. Najprej saniram škodo potem se postavim na noge in ne dopustim, da me ves gnev zafrustriranih ljudi spravi na kolena. Temu se naredi konec. 

Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo naše odzive na dane razmere. Izpolnjujem lasten nasvet in vem, da se bodo tako spremenile tudi dane razmere. S potrpežljivostjo, sočutjem in osebno integriteto. 

Prepiri in njih posledica...

Smešno kako pogosto se mi zgodi, da pišem o nečem in potem KABUM! iz nenada prileti en cunami za drugim. :) No danes ne morem govoriti o onih "ta lušnih". 

Kako se spoprimeš s situacijo, oz. kako se spopimeš z odnosom z osebo, ki bi ti po svojem izvoru morala biti neizmerno blizu, morala bi ti biti skala. Dejansko pa se vsa komunikacija s to osebo spremni v prepir. Vedno znova prileti vate neizmerno veliko očitnkov, udarcev in zaničevanja. Verjetno jih je precej upravičenih, a vseeno jih je mnogo izmed njih krivičnih, obsojajočih in z namenom povzročiti bolečino. V meni to sproži željo po vrnitvi; se pravi sistem "oko za oko". A tega nočem. Nočem biti tisti, ki meče in mlati nazaj. Rada bi bila tisti, ki čuti in reče:" Žal mi je, da sam v sebi čutiš toliko sovraštva in gneva, da vidiš v drugih le slabo in da imaš takšno željo prizadeti. Žal mi je zate."

Noro je, da veš vse to, a ko se znajdeš sredi vsega tega, te potegne. Ampak ugotavljam, da je rekupacijska  doba vse krajša. Manj boli in hitreje se distanciraš. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da te ne vrže iz tira in da se ne počutiš napadeno, ranjeno in prepadeno.

Pred dnevi sem prebrala zapis, ki govori o tem, da je ključno, da izbiramo pot miru. In nikakor se ne morem znebiti vprašanja: "Kaj je to pot miru?" Da ne odreagiraš? Da pustiš, da gre mimo? Da pobiraš vse drobtinice, ki prilete v tvojo smer? Ali pa je izbiranje poti miru, izbiranje poti, ki ohranijo mir V tebi?

Mnogokrat pomislim, da bi bilo življenje veliko lažje ako me ti spori nebi tako ranili in se me tako dotaknili; a hkrati vem, da bi bila manj občutljiva za bolj subtilne stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Življenje bi bilo manj barvito, manj jasno. 

Kar je lahko spoznanje dneva je, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za tistega, ki mi sesuva življenje že od ranih let, namesto, da bi bil moja skala. Prav tako pa mi ni vseeno zame. Hočem biti boljša oseba. Hočem biti v oporo in želim biti tista, ki bo šla preko tega. Hočem biti tista, ki bo prinašala spravo in mir in ne, da sem podobna tistemu, ki meče očitke in zlivala sranje po vsakemu, ki bo slučajno prišel mimo.

Trenutno pa poskušam biti tista, ki se obdrži nas vodo in se z vsemi močmi trudi, da jo ne potegne pod vodo zamere, bolečih spominov in očitkov. Nočem iti nazaj! Hočem NAPREJ!

Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Se iz prepira sploh lahko kaj naučiš?

Prepiri. Smešno, da se običajno dogajajo, ko imaš najmanj moči zanje. Zaneti jih iskra, za katero niti vedel nisi, da se iskri. Včasih celo takrat, ko le poskušaš pomagati.

Pa konec koncev pustimo ob strani zakaj je do prepira prišlo. Verjetno je najpomembnejše kaj se iz tega naučimo. Se sploh kaj naučimo? Če se ne potem je bil prepir brez smisla, kaj ne? Življenje pa zahteva, da se učimo in ne ponavljamo istih napak. Zakaj bi jih?

Ampak ni vedno tako enostavno, kaj ne? Ni krivo samo eno in o tem se je potrebno pogovoriti in priznati lastne napake. Nisem strokovnjak za to, a vseeno vem, da se nerazrešene stvari le kopičijo in izbruhnejo še ob bolj neprimernem času in povzročijo veliko nepotrebne bolečine, včasih celo odpirajo stare rane. Najbolj ranimo tiste, ki jih imamo najbolj radi, kaj ne?

Vzamem v zakup kanček bolečine. Življenje je spektakularno! Lahko živim, diham, se prepiram in ljubim. Lahko! Ker sem tu in grem skozi življenje! Lahko se učim in delam dobro (če se potrudim)! 

Življenje je res veličastno!

Molitev

Danes se je zgodil precej neljub dogodek, ki je privlekel na plano mojo najslabšo stran. Vsi, ki me poznate dobro veste, da sem precej impulzivna in moji odzivi so precej jasni in hitri. Intenziteta se še poveča, ko so vpleteni ljudje, ki so mi blizu. Ne bom o vlogah in imenih. To ni pomembno. Dejstvo je da fizično čutim, ko se mi poveča srčni utrip in naraste pritisk. Kot nekdo, ki mu je ključno, da obvladuje burne odzive, sem se naučila kako se izogniti izbruhu. Današnji dogodek se je zgodil po telefonu. Ker me oseba na drugi strani ni želela slišati, sem prekinila klic. Ne prenašam dobro, če me nekdo obmetava s psovkami. Še posebej, ker je bilo vprašanje zelo na mestu in vprašano v najbolj nevtralnem tonu.

Čeprav sem se izognila lastnemu izbruhu, ki bi ga kasneje seveda obžalovala, še ne pomeni, da so besede, ki so mi bile izrečene bolele kaj manj in da se zaradi vsega manj žrem. Ker še vedno obstajajo mali blagoslovi, sem bila v službi v času pogovora sama in sem imela luksuz samote. V parih minut sem potočila solzo in vadila kontroliran dihanje. Ne zmorem ignorirati takšnih dogodkov. In nekako se je potrebno spoprijeti s situacijo. Ker bi bil pogovor s to osebo nesmiseln in bi le povečal bolečino sem se odločila za razdelavo zadeve v sebi. Čas za to je prišel že med sprehodom s psom. Zahajajoče sonce in rahel veter ter mehak zrak so le še vzpodbudili vse skupaj. Tam se je ta zapis tudi začel. V začetku sem mislila objaviti le molitev s katero sem se pomirila, a sem vedela, da brez pravega uvoda nebi imela smisla.

Molitev. Zelo intimen obred, ki se mu ne pripisuje dovolj zaslug. Občutek imam, da bo letošnji post zaradi natrpanega urnika ostal brez prave doze duhovnih vaj, zato poskušam izkoristiti kar se da največ časa za molitev v vsakdanu. Vem, da ni vseeno saj je še mnogo prostora za izboljšave in rast.

Razmišljala sem kako se pomiriti po današnjem dogodku. Kot se je že večkrat izkazalo, molitev pri razgretem duhu močno pomaga. Objavljam molitev, ki bo mogoče pomagala še komu. Če imate molitev, ki bi jo delili ste dobrodošli, da jo napišete, prav tako ste vabljeni vsi, ki imate molilne namene, da jih delite s svetom. Obljubim, da jih bom vključila v molitev in mislim, da ne bom edina. Hvala!

Gospod hvala za priložnost, da sem. Da diham, ljubim in vidim veličino, ki si jo ustvaril.

Prosim te za moč, da odpustim in pozabim.

Prosim te za potrpljenje in upanje, da izpolnim načrt, ki ga imaš z menoj.

Pomagaj mi da bom najboljša, kot sem lahko.

Amen!