Vsako leto se neizmerno veselim zime. Razlogov za to je seveda več. Nikakor ni zanemarljiv upočasnjen tempo in priložnost za refleksijo. Letos nisem imela te sreče. Časa za refleksijo, ki bi bila uravnotežena in izvedena s spodobno distanco tako rekoč ni bilo. Je le reakcija na brutalno leto.
Odraščala sem z idejo, da bomo v določenem življenjskem obdobju bolj gotova, trdnejša, bolj čuječa. V najbolj naivni fazi z idejo, da bom takrat dovolj. Kar prinaša to leto je spoznanje, da nobeno leto, nobena distanca ni dovolj.
V bolj ciničnih momentih pomislim, da je v resnici smešno, da se sploh še trudim, namesto, da bi vrgla roke vznak in odšla. Pa mi vsa tista presneta krščanska pohlevnost ne da. Potrebno je prevzeti levji delež krivde. Letos sem v najšibkejšem momentu udarila po mizi in se postavila zase. Postavila za moje drage, za odnose in konec koncev tudi zase. Sramota! Kako si drznem?!! Sebičnica!
Na točki refleksije letošnjega leta se sprašujem kako je možno, da je stanje tako katastrofalno? Kako je možno, da sem dovolila, da je dresura uspela. Da je navihan duh klonil v popolno udajo. Da le nastavim drugo lice, se zahvalim za ostre besede in umaknem.
Mogoče je pravi mali blagoslov, da nimam časa za refleksijo.
Sovražim 2017.
