Prepotentno poseganje v zasebne misli drugih

Danes sem prebrala neverjetno misel. Hkrati me je preslikala na vsaj 5 različnih krajev hkrati. Spektakularna v svoji preprostosti. To misel mislim, da bom nosila, za vedno.

Misel se je glasila: "Kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!" Ne vem zakaj me je tako zelo pretresla. Mogoče zato, ker je v svojem izvirniku namigovala na to, da s tem, ko se vmešavamo v mnenja in misli drugih, dejansko posegamo v njihovo intimo. Delujemo invazivno. To me popolnoma presune. Kolikorat sem delovala invazivno? Kolikorat sem posegala v osebni prostor drugih s svojo sebičnostjo in obremenjenostjo z lastnim imidžem. Tako se ponovno v krogu vrnemo do izhodišča. Moramo živeti svoje življenje; vsak zase in vsi skupaj. Nujno je da smo si zvesti in iskreni do sebe. Če se izvzamemo iz enačbe potem se le-ta ne razplete tako, kot se mora. Mozaik, v katerem smo lahko le en majcen kamenček, brez nas ni popoln. Kdo pa smo, da posegamo v Božji načrt?

Vem za vsaj enega, od vas, ki to bere, ki me bo brcnil v rit zaradi uporabe določenih besed :) Vem, da veš, da vem! ;) Vem, da se sliši silno filozofsko pa ni. Tukaj smo zato, da opravimo svoje. Živimo v času kjer je neverjetno pomembna produktivnost; potiskanje in vlečenje sem in tja. Toda včasih dejansko naredimo več, ko smo aktivno pasivni. Ko se (recimo temu) usodi umaknemo s poti in ji pomagamo, ne pa da jo poskušamo pretentati. To ni nova filozofija saj jo mnogi prakticirajo že stoletja. Takšen način pa zahteva   ogromno energije, samokontrole, strpnosti, potrpljenja in zaupanja. To ni za lene in nestrpne. Zavestno se odločimo, da ne bomo nikogar priganjali in da bomo zaupali. Tukaj pa se mnogokrat zatakne. Kako lahko vendar komurkoli zaupamo, če pa mi vemo vse in znamo vse najbolje opraviti. Se sploh zavedamo kako silno prepotentni smo? Da delujemo tako vsak dan; ko se prepričujemo, da ne verjamemo nikomur in da nič ni, da je le tukaj in danes?

Življenje je veliko več, kot le tu in danes. Je mavrica in mozaik, vsakič posebej in vedno znova. Življenje so barve in zaupanje in upanje in čas. Ples, pesem, smeh in mir. 

Življenje je presneto več, kot le tu in zdaj...

Igra usod

Ste se že kdaj znašli na prostoru kjer je bilo zbranih res veliko ljudi? Recimo na neki zelo turistično obiskani točki. Ste se kdaj vprašali koliko usod se v tistem trenutku stika? Na prav tem mestu? Kako se lahko življenja spremenijo v trenutku? Sliši se zelo klišejsko, ampak je resnično. Če se nekaj zgodi na tej točki, se zgodi vsem. Tega se zavemo, ko se zgodi kaj slabega. Recimo WTC. V zelo kratkem času smo vedeli kje vse je kdo bil, kdo je zamudil v službo in kdo ni bil na stavbi, ker je pozabil fotoaparat v avtomobilu. Popolnoma običajno dopoldne, ki pa ga je presekala tragedija. Hvala Bogu se v takšni veličini  to ne dogaja tako zelo pogosto, a vseeno se. Zakaj potrebujemo tragične dogodke, da se zavemo svoje blagoslovljenosti in minljivosti?

Drži, da nas ne smejo posrkati drugi, toda prav tako je res, da je potrebno veliko več strpnosti in razumevanja. Kako je možno, da pričakujemo razumevanje in spoštovanje od drugih, sami pa ga ne dajemo. Kako je možno, da je zadosten argument za rušenje ljudi pred sabo, da nam oni ne izkazujejo zadostno spoštovanje, pozornost ipd.?  

Silno radi se jezimo na druge. Brez sekunde namenjene sočloveku. V tistem trenutku vem samo to, da sem prizadeta, nekdo me izrablja, govori slabo o meni etc. Se kdaj vprašamo zakaj je nekdo takšen kot je? Zakaj se nam trgovka ne nasmeji tako zelo bleščeče, kot bi si mi to želeli? Zakaj nas sodelavec ne razume ipd. Tisoč vprašanj, katerih odgovori bi dejansko prispevali k boljšemu razumevanju situacij in dogodkov, ki se dogajajo v naših življenjih. Praktično nemogoče je znanstveno/analitično dojemanje lastnega življenja. To je tudi prav, saj je moje! Toda vseeno je potrebno del pozornosti in energije posvetiti tudi sočloveku, ljudem, ki so nam blizu in tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Na začetku letošnjega posta sem prebrala zanimiv prispevek Doc. dr. Tadeja Trošt Sedej, ki razlaga, da se je za letošnji post zaobljubila, da ne bo kritizirala. Zanimiva obljuba, ki jo je verjetno stala kar nekaj moči in upam si predvideti, da jo je spremenila.

Se upaš spremeniti tudi ti?