Dobra dela & Co.

Danes sem prebrala zapis Aleša Čerina, ki je pravzaprav povzetek enega njegovih predavanj na Nikodemovi dnevih. Govori o skušnjavi dobrega dela. Kako nepremišljeno in mnogokrat brez misli naprej, ravnamo. In deloma se strinjam z njim. Mnogo dobrih del je spodbujenih s popolnoma sebičnimi čustvi. Točno o tem smo se nekaj let nazaj pogovarjali v skupini na Oratoriju. A mi smo prišli do ugotovitve, da je včasih dovolj že pokazati voljo pomagati in se s tem sproži veriga dogodkov. Seveda tega ne smeš storiti, če v resnici nisi pripravljen  pomagati. Ključno je, da je nekomu zaradi naše pomoči lažje. Včasih tudi mi sami potrebujemo občutek, da smo pomagali in ne filozofiramo naprej. 

Sama sem precej bolj naklonjena pomoči v zelo konkretnih stvareh. Odstopanje sedežev starejšim, pomoč na domu ipd. Vem, da se v večji meri to ne zazna kot dobro delo, ampak mnogokrat je pozornost veliko več vredna, kot koliko je to stalo v denarju. Ljudem velikokrat manjka v večji meri človeškega stika in pozornosti, kot pa denarja. Nikakor ne gre posploševati, a bodimo zemeljsko in človeško realni. Denar vedno pomaga, ampak mnogokrat je občutek, da nas nekdo potrebuje, vreden veliko več, kot smo si pripravljeni priznati.

Nikakor pa ne gre pozabiti, da je potrebno deliti in ne obsojati. Zdi se mi, da nihče nima pravice soditi dejanj drugega. Lahko imaš mnenje, a obsojati ne smeš. Življenje ni samo črno in belo. Isto je z dobrimi deli. Meni osebno se zdi važno že to, da pomagamo. Nobena desetina, nobeni novčiči ne bodo pomagali ,če tega ne naredimo iz srca. To pa je konec koncev druga plat te "medalje"

Zanimivo se mi zdi napotilo sv. Frančiška Saleškega, ki je za časa svojega življenja (1567-1622) trdil, da je nujno potrebno verovati in živeti svojo vero "svojemu stanu primerno". Mislim, da je to potrebno razumeti širše. Imamo cel kup socialnih vlog, ki jih moramo izpolnjevati. V to se vključuje tako življenje svoje vere kot tudi molitev ipd. Pri vseh teh naukih in napotilih je potrebno biti realen. Tudi, če se razda vse imetje sveta, bodo še vedno ljudje, ki se bodo okoristili in si nagrabili več, kot drugi. To je dejstvo človeške usode. Nikoli ne bo sveta, v katerem bomo vsi enaki in bomo vsi živeli v blagostanju. Vsekakor pa se je potrebno truditi. 

Denar ni dovolj. Potrebna so dejanja, potrebno je živeti svoja prepričanja in vero. Se včasih izpostaviti za tisto v kar verjamemo, povzdigniti glas proti dejanjem ljudem, ki prizadenejo sočloveka. Najhujše je, ko se beraču stisne v roko novčič in ostane tiho ter s svojo sklonjeno glavo in nemim glasom omogoča, da se še naprej dogajajo krivice in ponižanja. Živeti, ljubiti, dihati in navdihovati. Nujno je, da se zavedamo svojega vpliva in moči.

Se zavedaš kako velik vpliv imaš ti? Bi lahko imel večjega pa se ne upaš izpostaviti? Čutiš, da nimaš moči za plavanje proti toku, navkljub kljuvajočemu glasu v tebi, ki govori drugače?

Odločitve in njihove posledice

Pred dnevi sem imela zanimiv pogovor o življenjskih odločitvah in njihovih posledicah. In od takrat je prišlo par ugotovitev, ki so precej tesno povezane z življenjskimi odločitvami.

Toda najprej naj omenim, da zagovarjam filozofijo, da je življenje niz dejanj in ne samo niz posledic določenega dejanja iz preteklosti. Menim, da se življenje lahko prilagodi in izboljša. Lahko se spremeni vedenjske vzorce in prekine "začaran krog". Za to je potrebno veliko energije, upanja, zaupanja in moči. V nobenem primeru ni lahko, je pa možno. Ne trdim, da je vsak sposoben tega. Vsekakor pa mislim, da je tega sposobnih več ljudi, kot jih zbere pogum za konkretne prelome. Razlogi so različni in o tem nebi ne tukaj in ne sedaj.

Sedaj pa nazaj, k življenjskim odločitvam. Na danem mestu in z informacijami, ki jih imamo v tistem trenutku, se odločimo kot mislimo, da je prav. To je logično. Dejstvo pa je, da se vedno ne odločamo prav. No in na tej točki sem danes sama. Sprijaznit se z napačno odločitvijo ni mačji kašelj. Še težje pa je premagat frustracijo (pasivno obžalovanje) in poiskati rešitev. Na tem mestui je ključna aktivacija.

Toda kako pridemo do tega je misterij. Včasih nas razočaranje tako zelo ohromi, da je težko dihati in živeti. Občutek nemoči je vsekakor zastrašujoč. Prav tako želja po begu. Oditi stran in pustiti za sabo razočaranja in bolečino.

Neverjetno kako lahko logično razmišljanje ter sprejemanje stanja kakršno je, oropa človeka vizije in sanj. Požiranje govna, ker drugače ne gre, ni moj način življenja. Ugotavljam, da potrebujem nekaj drugega.

Vedno znova me fascinira kako zelo nas lahko prizadanejo ravno tisti ljudje, ki so nam najbližji in od katerih bi v prvi vrsti pričakoval podporo in sprejemanje. Poleg dejstva, da ni niti razumevanja, kaj šele podpore, je pravzaprav neverjetno, da še vedno nekje v notranjosti obstaja en zaprt delček, ki upa na nemogoče. In ravno ta neverjetni optimizem in sprejemanje je srž problema. Brez tega bi bilo življenje lažje. Sprejemali bi ljudi in od njih pričakovali, da nas razočarajo in pobijejo. Tako nebi bilo šokov. Toda, ker tisto zrnje upanja je, boli vsakič. In nikoli ne boli manj. Razlika je le v tem, da kdaj sprejemamo udarce lažje, kdaj pa težje.

In ravno ti udarci nas pritisnejo ob steno, ali pa na rob, katerakoli metafora vam je ljubša. In tam se odločamo ali postavljamo na kocko doberšenj del življenja za katerega upamo, da bomo z njim blagoslovljeni ali pa ostanemo kjer smo in preostanek življenja gnijemo in trpimo in se pustimo zastrupiti. Vse dokler ne znamo drugače, kot da postanemo takšni kot so oni.

In ko pišem tole mi je priletelo v nabiralnik "Gratitude Question of the Day". In danes je: "What are you not taking responsibility for?" In dejstvo je, da so stvari in ravnanja drugih za katere enostavno ne moremo prevzeti odgovornosti, saj nimamo nobenega vpliva nanje.

In ko se spomnim različnih romanov in filmov, ko se glavni liki poberejo in vzpnejo nazaj v višave in premagajo vse ovire in odkorakajo z dvignjeno glavo ter osvojenimi cilji. Toda življenje ni fikcija. Marsikateri dan lahko vstaneš kot zmagovalec, toda so tudi dnevi, ko se tega ne da, ko te dan strezne in ti pokaže, da nekje enostavno ne moreš zmagati. In ta dan upaš le, da bi bila čim manjša škoda in iščeš sončne žarke...

Igra vlog

Zanimivo je kako različne vloge igramo v življenju.

Nikoli nisem bila oseba, ki bi ostajala v ozadju, bila v senci ipd. Ni ne moj stil ne zmožnost moje osebnosti. Toda v službi sem se zasledila, da se dogaja ravno to. Da ostajam v ozadju ozr. sem zelo zadržana. Res je, da je velikokrat precej političnih pritiskov ipd. in da so ljudje relativno agresivni, toda zdi se mi, da vseeno v službi ni okolje kjer bi človek lahko bil on sam in sam svoj. Držiš se določenih pravil ipd. in to te omejuje in ti nalaga drugo vlogo.

V domačem okolju se ujamem, da mnogokrat poskušam namesto brezpredmetne konfrontacije odigrati vlogo katero si želijo/pričakujejo. Smešno je samo to, da na koncu ugotovim, da me ravno to, da se izognem brezplodnim prepirom stane ogromno energije in potrpljenja. Namesto, da bi se obnašala tako kot se "druga stran". Edini problem je, da nikoli verjetno nebi mogla biti tako brezbrižna do sogovornika.

Noja z vlogami tako ali tako nadaljujemo. To je del socializacijskega procesa. Toda, kaj če se v tem procesu izgubiš in počasi pozabiš kdo si. Ali pa greš tako s poti, da v vloge v katere igraš ni nič tebe. In nato samo še igraš in ne živiš in deluješ kot ti.

Ampak bodimo iskreni. Vloge igramo vsi, tudi tisti, ki so vedno težavni in "oh tako samosvoji". Kar me dejansko najbolj dreza je ali so si vloge, ki jih igramo v življenju res tako zelo različne? Če so, je to sploh zdravo? Kdaj nehamo igrati in kdaj smo lahko samo mi? Brez maske, z minimalnim socialnim filtrom in z iskrenostjo... nas čas, ko smo brez mask res lahko reši pred totalno norostjo? Sploh obstaja tak čas, ali pa je to le še ena izmed vlog, ki jih malo lažje igramo?