Se iz prepira sploh lahko kaj naučiš?

Prepiri. Smešno, da se običajno dogajajo, ko imaš najmanj moči zanje. Zaneti jih iskra, za katero niti vedel nisi, da se iskri. Včasih celo takrat, ko le poskušaš pomagati.

Pa konec koncev pustimo ob strani zakaj je do prepira prišlo. Verjetno je najpomembnejše kaj se iz tega naučimo. Se sploh kaj naučimo? Če se ne potem je bil prepir brez smisla, kaj ne? Življenje pa zahteva, da se učimo in ne ponavljamo istih napak. Zakaj bi jih?

Ampak ni vedno tako enostavno, kaj ne? Ni krivo samo eno in o tem se je potrebno pogovoriti in priznati lastne napake. Nisem strokovnjak za to, a vseeno vem, da se nerazrešene stvari le kopičijo in izbruhnejo še ob bolj neprimernem času in povzročijo veliko nepotrebne bolečine, včasih celo odpirajo stare rane. Najbolj ranimo tiste, ki jih imamo najbolj radi, kaj ne?

Vzamem v zakup kanček bolečine. Življenje je spektakularno! Lahko živim, diham, se prepiram in ljubim. Lahko! Ker sem tu in grem skozi življenje! Lahko se učim in delam dobro (če se potrudim)! 

Življenje je res veličastno!

Razodetje dneva, ki to mogoče ni?

Vedno znova me preseneti kako malo je potrebno, da se počutimo potrebne. Tako verjetno ni presenečenje, da se mi zdi ena od bolj skelečih izjav, da nisi bil pogrešan. To ogromno pove o tem koliko prispevaš... če nisi pogrešan potem že ne brcaš v pravo smer, kaj ne?

Danes mogoče ni dan za velika razodetja, je šlo kar nekaj stvari narobe, ampak, v upanju, da bo nadaljevanje dne bolj uspešno. Pa tudi, če ne ne, ne bo nič novega in se s tem spoprimem, ko pridem do tega.

Danes se je zgodilo nekaj posebnega. Noja zgodilo se je že večkrat, ampak mogoče me je danes dovolj prešinilo, in tako pišem o tem. Imam sila zanimivo sodelavko, ki je precej spremenila moj pogled na bivanje v službi. Ne, na moje strokovno delo, ampak na vse socialne interakcije, ki se dogajajo okoli mene in katerim sem se v večji meri, iz različnih razlogov, izogibala. Dejansko me nasmeji in mi polepša dan. In za to sem ji zelo hvaležna.
In spet sem pri hvaležnosti in naštevanju blagoslovov. Blagoslovi, ki nas vsak dan dosežejo, pa nanje kar malo pozabimo. Ni prav, saj se potem čutimo, kot da nam "pripadajo", ker nam ne. Mnogo stvari nam je podarjenih, a se tega niti ne zavedamo. Na nas je, da se zahvalimo in posredujemo blagoslov naprej.
In če prav pomislim... to, da lahko ti posreduješ naprej blagoslov, v tem je poanta. Tvoje poslanstvo je tudi, da delaš svet lepši prostor za vse okoli sebe in tudi zase. Naivno? Mogoče. Resnično in izvedljivo? Vsekakor!  Vsak dan šteje!

Zgodnjepoletni klic narave

Spet je TISTI čas v letu... ko vse diši fantastično, ko popihljava rahel vetrič, ko je svetloba še posebej čarobna in občutki še posebej izostreni. Ko sem najbolj čuteča. Zanimivo kako se vame vsako leto prikrade ta občutek. Kako me prevzame in me celo prežame. Ta čas v letu vedno nestrpno pričakujem, a se ga hkrati malo bojim. Tega se ne da opisati kako drugače. In skoraj vedno dobim solzne oči. Ta čas v letu je zame še posebej pomemben, saj zahteva od mene več. Vedno me preplavi močan občutek poklicanost, mogoče celo ekstremno zavedanje višje sile. Vem, vem smejiš se, ampak dejansko se mi to dogaja ob zgodnje poletnih večerih. Ne takrat, ko s kozarcem vina opazujem zvezde, ampak ko sem sama. Ko sem. Takrat me prevzame občutek, da sem se rodila 200 let prepozno. Smešna reč, vem.. ampak to se mi dogaja vsako leto ob tem času. Jasno mi je, da je to stvar domišljije. Toda včasih se vseeno vprašam če je to klic, ki ga preprosto ne razumem...

Spopad z lastnimi pomanjkljivostmi ali taktika igranja igre življenja

V zadnjem času je bilo kar nekaj pogovorov o tem kako se spoprijeti z lastnimi pomanjkljivostmi. Ena izmed bolj popularnih teorij/načinov je, da si tako ali tako popoln, saj te je ustvaril Bog/Univerzum/veličastvo ... Pač glede na lastno izbiro. Sliši se silno luštno, samo, če smo pa iskreni pa nismo tako zelo silno popolni, kaj ne?

Drugi je, da se sprijazniš z obstoječim stanjem na balkanski način "Je**š to!" in z nadaljevanjem "Nek bude!". Tudi ta mi ni blizu, saj je premalo aktivna in preveč je prepuščeno v roke drugim, kar pa meni nikoli ni bilo preveč všeč.

Tretji način je prelaganje odgovornosti. Da so za tvoje pomanjkljivosti tako ali tako krivi drugi. Država/družba/družina/politika/vera/šola/mediji. Nikoli nismo za svoje pomanjkljivosti in zavoženost krivi sami. Tudi to mi ne diši, saj se spet prelaga moč odločitve v roke drugih...

Potem je tu še totalna ignoranca. Precej podobna prvi varianti, ampak ta je na potenco. zakaj? Ja za svojo veličino smo zaslužni sami. Nihče nam nič ne more in mi vemo in znamo vse in imamo vso oblast v rokah. Ob tem se razume tudi, da smo pogoltnili vso modrost sveta... Tudi ni moja skodelica čaja, kot bi rekli Angleži.

Potem je tu še možnost konstantnega opravičevanja. Tudi za stvari za katere nismo nič krivi ali pa se nas sploh ne tičejo. Vseskozi se le opravičujemo in prosimo za odpuščanje... tudi tukaj se mi zatakne...

Obstaja tudi način, ko gledaš na vse svoje "krajše konce" silno pesimistično. izrisuješ si le najslabše scenarije, največje dolgove in strahotne izide. Tudi temačnost ni bila nikoli dolgo moj forte...

In na koncu pridemo do mešanice vsega tega... noja mogoče izvzemši le popolne ignorance :) To pa mi je bližje. Verjameš v moč najvišjega, ob tem se zavedaš, da je potrebno kar nekaj storiti in pozitivno gledaš na razvoj dogodkov. Se razume, da kdaj tudi zanihaš in vse vidiš v temnejših barvah in se opravičiš za marsikaj ampak na koncu ugotoviš, da v primeru, ko se ne da nič popravit, se sprejme in najde druge sanje. Nima se smisla pretirano sekirati. 

Potrebno je živeti življenje, ga okušati in začutiti. Potrebno je objeti ljubljene in se konkretno nasmejati. Prebrati dobro knjigo in se pocrkljat. Za naše dobro je potrebno biti aktiven in prizadeven in vedro skromnosti tudi ni nikogar še ubilo.

Nauk dneva je, da je potrebno pustiti ljudem, da gredo svojo pot in hkrati najti svojo, ki bo prava samo zate. In ob tem spoznam tudi pomembnost naslednje poteze... igra življenja je nanj čakala predolgo! 

Kaj pa če moj način ni tako poseben?

Na enkrat se zgodi toliko stvari, da skoraj pozabiš zapret usta! Življenje te včasih s hitrostjo, kar malo povozi. Ampak se kdaj res vprašamo, če mu tega ne dopustimo sami? Obstajajo ljudje, ki se trendu nenehnega hitenja uprejo. Zavestno in z vso močjo. In umirjenost postane njihov način življenja. 

Misija nemogoče za vse tiste, ki se nočejo odreči ničemur in le naglas govore, da vse hiti, za spremembo pa si ne vzamejo niti časa niti temu ne namenijo energije. V vsakem primeru je nepredstavljivo lažje pametovati, kot pa dejansko nekaj narediti za izboljšavo.

Nekateri pravijo, da je njihov stil življenju konstantno izboljševanje, nenehno hlepenje po več. Priznam sama nisem takšna. Rada si sicer zastavljam cilje, ampak mi je v življenju nekako bolj pomembno živeti, kot se neprestano iztroševati za boljši avto, več kvadrature ali boljši stas. Ne rečem, da se ne trudim za izboljšave, le na mogoče malo drugačen način in verjetno je sistem prioritet kanček obrnjen, kot pa mi ga narekuje "današnji stil življenja". Ali je to dobro ali ne je zelo težko soditi.

Če pa sem iskrena, si to misli verjetno skoraj vsak. To nas nekako loči od ostalih. Pravimo, da nismo "takšni kot drugi". Da počnemo stvari drugače, jih sploh ne počnemo, ne mislimo čredno in ne hodimo po shojeni poti. Toda bodimo pošteni. Vsi smo ena velika čreda in misel, da nismo takšni kot drugi nas zgolj ohranja pri prepričanju, da nismo številke, da smo pomembni. Pa smo res? 

Mislim, da je važno le kaj narediš z življenjem, ne kaj misliš, da boš naredil. Nekako vedno gravitiram proti ideji, da ima vsak svoje poslanstvo in namen. Mogoče ga ima, mogoče ga nima. Kontradiktorno pa ne verjamem v to, da se vse zgodi z namenom. Včasih se stvari zgolj zgodijo in potem je na nas, da pospravimo razdejanje.

Prav smešno je, ko razglabljaš in se dejansko prepričaš, da si trden in močan. Potem pa izveš novico, ki te pretrese do obisti; veliko bolj kot si upaš pokazati ali priznati. Stisne te in ne moreš dihati, a tega ne smeš povedati nikomur, saj nimaš te pravice. Dodaj temu še stalno negotovost in imaš koktajl, ki zahteva veliko koncentracije in moči. Baja ni potrebno, da vedno znova obiramo težje poti. Sliši se, kot še ena "uspešnica" Pop Design-a, a ni. In vprašanje, kolikokrat se ti dejansko zgodi, da se lahko ustaviš in rečeš, "OK zdaj pa bom razmislil, kaj bom storil. Sem na življenskem razpotju." Življenje ne poteka tako kot knjiga ali film. Življenje živiš in upaš na najbolje. Vsak po svoje in načeloma vsi silno podobno.

Vedno so mi šli na živce oh tako zelo oholi "intelektualci". Nihče nima pravice soditi kaj je prav in kaj ne. Kdo je "kmet" in kdo je "car". Tega ni. So le srečni in nesrečni ljudje. So tisti, ki večkrat storijo več pozitivnih dejanj in tisti, ki  to store manjkrat. In ne, ni vseeno kaj govorimo in koliko bolečine naše življenje povzroči drugim. Če smo že tu vrženi skupaj poskušajmo vsaj ne povzročati škode, če že ne delamo dobro. Tako, da če danes nimaš za povedati nič dobrega ali spodbudnega bodi raje tiho... Tudi tišina govori.     

Bitka pomladi

Smešno kaj ti naredi domišlija. Scenariji v glavi so neverjetni. Nekateri temu rečejo sanje, drugi sanjarjenje spet tretji cilji. Vsekakor pa je precej neprijetno, ko se razblinijo. Človek si vseeno dopoveduje, da ni nič takšnega. Ljudje pridejo in gredo in podobno. A vseeno ostane boleč občutek po izgubljenih sanjah. Verjetno se z vsakimi razblinjenimi sanjami izgubi del otroka, ki ga gojimo v sebi. Sliši se tako silno meladramatično, a ni. Je le občutek nemoči. Sanje, ki so ti dajale polet in bile vir motivacije in navdiha so izpuhtele. Potreben je polet in uživancija in sanje. Vsi tisti, ki so bolj racionalne sorte bodo hitro rekli "najdi si druge sanje, če jih že tako rabiš!" Pa običajno ne gre tako.

Ne vem zakaj ampak letošnja pomlad je takšna. Polna razočaranj in samoizpraševanja. In polna občutka, da nekaj ni prav. Mogoče zaradi neprijetnih novic, ki prihajajo dnevno, mogoče zaradi "postavitve zvezd", kdo bi vedel. Pa saj koncu koncev to sploh ni važno. Važno je menda zgolj tisto, kar narediš. Ne ravno v stilu "last man standing" ampak v stilu "iz bitke pridemo modrejši in močnejši". Pomlad imam tako na sumu, da je ravno to - bitka. 

Noja potrebno je počakati pa da vidimo kaj bo prinesla pomlad...

Petkov preizkus

Včeraj sem bila postavljena pred nalogo, da moram na glas pred vsemi povedat svoje 3 največje uresničljive želje. Ni enostavno. Deloma zato, ker hočeš bit iskren in zvest sam sebi, a hkrati se s tem močno izpostaviš. Ampak naslednji impulz je bil Pa kaj! Gremo! Če ne živiš polno in iskreno, sploh ne živiš!

Kasneje sem razmišlja in ugotovila, da sploh nisem dobro definirala svojih želja. Kar je absurdno. Kako je možno, da ne znam definirat 3 največjih želja? Kako sem lahko tako zelo ne orientirana? Ali pa me je strah priznati lastna hrepenenja?

Prehitro pozabimo biti konkretni. Veliko se diskutira in filozofira, teoretizira in še kaj. V osnovi pa kaj hitro pozabimo, da je potrebno biti zelo konkreten in iskren. Obstati z odprtimi ušesi in srcem. Potrebno je prisluhniti. Sebi in drugim. To je tako zelo oguljeno, da mi je kar nerodno pisat. Ampak idiotzem prve sorte je, da je bilo neštetokrat napisano in tako zelo malokrat izvedeno v življenju. Kolikokrat gre mimo nas? Sliši se lepo, a zahteva tako zelo veliko energije in časa. Verjetno pa je najbolj zahtevno bit zvest. Sebi in svojim prepričanjem.

In seveda v skladu s pripetljaji v mojem življenju smo včeraj brali Priliko o sejalcu. In spet val misli, tehtanj. Očitno se nikoli ne neha, kaj ne?

Jutranje tekanje, prehranjevanje v javnosti in še kaj

Kakšen dan se začne tako zelo klavrno. Budilka zvoni prehitro, zebe te in namesto za jutranji tek se odločiš za vrnitev v toplo posteljo, čeprav veš, da boš zaradi tega imel slabo vest.

Tega se zavedam, a vseeno se mi zgodi tudi takšno jutro. Recimo danes. Še vedno sem malce huda nase zaradi tega, še posebej, ker zaradi drugih obveznosti ne bom mogla vmes "stisniti" vsaj popoldanskega teka. Smešna zadevščina je šport. Z njo se ukvarjamo zaradi zelo različnih razlogov, a v nekem momentu ugotovimo, da na nas deluje silno terapevtsko.

Zanimivo mi je opazovati trende. Ultra novi materiali, dizajni, ekstra posebna obute in podobno. Tako je silno simpatično srečati tekača v legendarnih adidaskah in v navadni majici. Samo te adidaske običajno nimajo oznake retro ali vintage ampak so še kar tiste originalne, ki že vrsto let služijo svojemu namenu.

Tudi pri športu se kaže "potreba" po sledenju trendov. Namesto, da bi zgolj užival, noja in se potil kot konj, seveda, je potrebno bit hip. Ampak še bolj smešno pa mi je, ker so nekateri strašansko presenečeni, da se pri športu (pazi to) SPOTIŠ!!! OK nekateri bolj kot drugi, ampak še vedno mi ni jasno, ali nekateri res ne razumejo, da na to pač ne moreš vplivat?

In če je (kot bi rekli američani) "confession booth open" priznam tudi, da grem najrajši tekat z možem. O tem sva debatirala pred dnevi, ko sva, seveda, tekala. Noja jaz sem tekala, on pa rajši silno hitro hodi. Prišla sem do ugotovitve, da mi je po vsem tem času še vedno neprijetno če srečam ljudi, ko trimčkam. Mogoče je to tudi razlog zakaj se zjutraj večkrat odločim za uro na trenažerju, kot pa v naravi.

Zakaj? Težko razložim! Podobno je, kot pri prehranjevanje v javnosti. Če debela oseba je v javnosti je vsaj 80% komentarjev "glej kako se nažira" pa čeprav je nekaj normalnega in je to prvi grižljaj od zajtrka. Ista zadevščina je pri športnih aktivnostih. Če srečaš močnejšega, ki je zadihan in spoten običajno pomisliš "glej kako je zadihan" ali pa "ta pa nima kondicije" pa čeprav je lahko za njim 10 kilometerski tek. Dvojna merila? Mogoče, ampak konec koncev niti ni važno, saj si vse samo izmišljujemo. Kaj kdo "misli" in podobne stvari. Obremenjujemo se s stvarmi, ki najverjetneje niti niso resnične, a si vseeno dopustimo, da nam krojijo življenje. Sram nas bodi! Življenje je potrebno živeti in ne poslušati in si izmišljevati misli drugih. 

Če pa že kdo kaj neprimernega na glas komentira, pa se mu pošlje poljubček, ali pa pokaže sredinec.. odvisno od trenutne volje. ;)

O sebi se učimo od najbližjih...

Šok dneva je, ko te na delovnem mestu obišče učiteljica drugega razreda osnovne šole. Padla sem po tleh. Največji šok pa je v tem, ko izveš, da se te učiteljica spomni in te izredno dobro opiše, takega, kot si sedaj. In ob tem sem se počutila malo krivo. Zakaj? Nikoli je nisem pretirano dobro razumela in sem jo gledala bolj ali manj s svojimi črno/belimi obosjujočimi otroškimi očmi, ki so ekstremno egoistično naravnane. Sedaj pa izvem, kaj vse se ji je dogajalo. In opazim, kako neverjetno zanimiva oseba je. Fascinira me njena dojemljivost, odprtost in iskrenost. Presenetila me je kako neverjetno lahko se je pogovarjati z njo.

Že kot otrok se spomnim, da je bila "posebna", ni bila podobna drugim učiteljicam. To ni mišljeno zgolj na slog oblačenja, ampak tudi na določene izjave, ki jih je imela. In danes te izjave nosijo neverjetno veliko težo. Med drugim je njena slavna "Ne kriči in ne cepetaj!" Fascinantno. Dejansko me ima, da bi gospo povabila na kavo! 

Takšne stvari se mi dogajajo v zadnjem času. Ljudje smo veliko bolj doumljivi, kot si upamo pokazati na zunaj. Noja so različni ljudje.  Ampak v osnovi se vsi nekako borijo za obstanek, trdnost in občutek sprejetosti, a to se   zgodi šele takrat, ko sprejmeš sebe in posledično začneš sprejemati tudi vse tiste okrog sebe. Ne samo "v besedi" ampak "zares". Z vsemi posebnostmi, smehom, humorjem in konec koncev tudi "napakami". Ko ljudi sprejmeš takšne kot so, in ne sliko oz. idejo, kakršno si si o njih ustvarili. Ni enostavno, a hkrati ni nemogoče. V nekem trenutku pa je nujno. Tukaj se strinjam z izjavami določenih ljudi, ki pravijo, da je nujno sprejemati, a ne reševati tujih problemov. Sprejmi jih. Marsikdaj je že samo sprejemanje tisto, kar sočlovek potrebuje. Ni potrebno, da obsojamo ali sprejemamo. 

Pred dnevi sem se pogovarjala z babico. Neverjetno kako fascinantni ljudje me obkrožajo. In vedno znova se prepričam, da ni potrebno formalna izobrazba za razumevanje sočloveka. In neverjetno sem presenečena, ko spoznavam kako dober odnos imaš lahko s starimi starši. Ko se lahko z njimi pogovarjaš in te sprejmejo. Presenečena in srečna sem, da imam možnost odkriti tudi to plat družinskih odnosov. Ni vseeno, saj prinaša zavedanje različnih potreb ljudi v različnih obdobjih njihovega življenja. Z dobrim odnosom s starimi starši spoznaš veliko več, kot le obveznost in zdravstvene težave. Naučijo te hvaležnosti, saj spoznavaš kdo si. Ne oblikuješ se zgolj sam, genetika tudi naredi svoje in vse prevečkrat pozabimo, da se moramo o sebi učiti od ljudi, ki so nam najbližje.