Življenje pač...

Vedno znova. Vedno znova se pojavi dan, ko zaključim polet nad oblaki. In včeraj je bil takšen dan. Nič posebnega ni bilo, le občutek v kosteh, ki se je širil čez ves bit. Danes pa po nemirni noči kristalizacija misli, spoznanja. Res ni važno kje sem. Ni važno kako iskreno imam rada. Ni važno kako močno se trudim za boljši jutri, ma kaj jutri, DANES. Pa vseeno vem, saj sem vedno vedela. Ne umik, ne sprejemanje in ne krščansko nastavljanje drugega lica in niti moto "Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo"... Včasih noben od izgovorov ne oprosti in vse kar ostane je le grenak okus razočaranja. Predvsem nad sabo in lastnim krhkih ravnovesjem. Svoje življenje pač opravičujem s tem, da sem tam za tiste, ki me potrebujejo, pa kakorkoliže. A vseeno vem, da to ni dovolj. Življenje se pač zgodi. To vem tako jaz kot oni. Sprejmem in to vedo... sprejmem prezir, zanemarjanje in posmeh. Sprejmem jih tako kot klofute. Takšno je pač življenje, kaj ne? Sem pa hvaležna, da ga imamo vsaj privilegij živeti.

Vem, vem. Bojda je potrebno le prositi za pomoč... a saj se vseeno življenje pač zgodi, kaj ne? Odlični smo v besedah, obljubah, ampak saj veš življenje... Tako silno blagodejno bi bilo ako bi kdo kdaj opazil. Če pa sem iskrena... zakaj bi opazili, da tudi jaz potrebujem kdaj stisk roke in spodbuden nasmešek? Saj sem vedno tam, da držim ramo, razumem in bodrim. Pa koncu koncev... Da opazijo moraš biti tako ali tako vreden... Tu pa se začne že druga štorija in svetlikanje spoznanja...

Kaj vse se zgodi tekom ene kave...

Zadnje dni je bilo precej pogovor, ki pa so se vrteli okoli bolj ali manj podobnih tem. mogoče je bila "katarza" dosežena z današnjim pogovorom ob kavi. V bistvu sta hkrati tekla 2 pogovora. OK 3 če šteješ še idejo o pobegu na morje.

Dva pogovora pa sta se vrtela okrog sogovornikovih dilem. Ena dilema so odnosi. Odnosi, ki jih imaš z ljudmi, ki jih imaš rad. pa naj bodo to družina ali pa prijatelji. Vedno znova slišimo vprašanje: "Zakaj dopustiš, da te prizadene? Zakaj ga/jo sploh še imaš za mar?" Odgovor, ki se mi porodi v glavi je skoraj vedno isti. Zato, ker mi je mar. Nočem, da postanem do pomembnih ljudi postanem brezbrižna. Sem poskusila in ne gre. Sem le nesrečna in zagrenjena. Jaz ne znam imeti rada "le malo" ali pa z rezervo. Ko si moj si MOJ. Ja to posledično pomeni tudi, da sem bolj izpostavljena, a kaj je to v primerjavi z večnostjo? ;) Ob tem je seveda pomembno tudi zavedanje, da ne morem nadzorovati ravnanja in čustvovanja drugih. Lahko le svoja in ob tem se zavedati, da se "stvari" dogajajo. Vsak dan. po svojem urniku, ki pa nujno ne sovpada z mojim. Tako, da je čim prej potrebno sprejeti dejstvo, da ne moremo zahtevati od stvarstva, da se vse dogaja takrat, ko mi hočemo tako, kot mi hočemo. Američani pravijo temu, da je svet njihova ostriga ampak nebi šli v kulinarične preference. Dejstvo je, da ni. Je pa super če nam kdaj pa kdaj uspe. In da se tega zavedamo. Ugotovitev te polovice tedna je bila, da je neverjetno ampak, da smo verjetno ena od prvih generacij v naših družina, ki imamo dejansko možnost da že pri 20 in 30. vemo, da smo "srečkoti". Da smo blagoslovljeni in da smo lahko srečni ne glede od zunanjega stanja. Ne glede na partnerja, službo, kredit, hišo ali količino otrok. Šmentana reč. Dejansko smo lahko srečni. Zapreš oči in si... srečen. Si predstavljaš ta luksuz... in dejstvo, da generacije in generacije pred nami tega privilegija niso imele.

Drug del pogovora pa se je vrtel okrog začudenega spoznanja o obrambnih mehanizmih. zakaj si jih pridelamo toliko? Kaj nas žene? Predvsem, ko iskreno pogledamo naša življenja. Sogovornici na kavi sva se predvsem čudili sami sebi. Nihče naju ni mlatil, okoli sebe sva imeli družine, ki so bile normalne, nikoli brez doma in nikoli lačni etc. Se pravi v zelo luksuznih razmerah, a vseeno sva se obe obdali s celim arzenalom obrabnih mehanizmov. Fascinantno. Postavilo se je tudi vprašanje čemu služijo. Da nas branijo pred nami samimi ali zunanjim svetom in seveda strašno spoznanje, da nam mehanizmi, ki nam naj bi prihranili bolečino le-to ustvarjajo. Zavili sva se vanje do mere, ko nama preprečujejo poskusiti in si dovoliti ne uspeti ali pa uspeti. Kakorkoliže. Pustili sva zatreti tisto navdušenost nad... vsem! 

Neverjetno koliko spoznanj se porodi in koliko pogovorov se lahko odvija.. hkrati. Multifunkcionalnost v najboljši izvedbi. 

Danes

Noro. Bolj, ko se izpostaviš in poskušaš živeti pristno in slečeno pretvararjanj, bolj si ranljiv in višja je stopnja tesnobe. Bolj razgaljen in občutljiv si in vse bolj izrazito boli. Biti bolj pristen ne pomeni biti bolj jasen in nikakor, da ti je jeasno. 

Smešno je, ko se tega zaveš šele takrat, ko toneš. Ko ne moreš prositi za pomoč, a jo hkrati neizmerno potrebuješ. Ko boli vse, a lahko zbereš moči le za status quo. Ko je upanje lepo zveneča beseda in mir oddaljena ideja. Ko kričiš, a te nihče ne sliši. Ko si, a te hkrati ni, saj tvoj osnovni del tebe manjka. Ko ni nikogar, ki bi videl ali pa bi mu bilo dovolj mar, da bi izvedel intervencijo...
Stojiš... to pa je bolj ali manj tudi vse. 

Dogodivščina odrezanosti od sveta

V času zadnjih vremenskih dogodivščin je bil moj dom na enem izmed najbolj prizadetih območij. Naša hiša hkrati meji na gozd, tako, da je bilo zelo zanimivo in predvsem strašljivo, oziroma, še vedno je. Bili smo brez elektrike in ogrevanja ter smo brez pitne vode, ceste pa so bolj podobne vožnji nezabavnega vlakca smrti. Sedaj so vsaj za silno prevozne, več dni niso bile niti to. Seveda ne delajo mobiteli, ostale stvari pa ob priliki. :) Takšno je stanje s presledki že od petka. Sama okrevam po silno nadležni bolezni in sem bila bolj ali manj neuporabna za reševanje domačega drevja in kidanje.
Vse skupaj sem vzela za eno veliko dogodivščino. Kuhanje na kamping grelniku in kofetkanja, ki se raztegnejo v ure. Lovljenje svetlobe za branje knjig in dolgi večerni pogovori ob svečah. Presenetilo me je kako skoraj nikogar od mojih t.i. prijateljev niti ni zanimalo kako smo. Če smo vredu, če potrebujemo kaj. Ni bilo ne misli in ne vzpodbudne besede. Da ne bo pomote ne govorim o ljudeh, ki so se spopadali s podobno situacijo ali pa da bi zahtevala nevemkaj. Samo neko splošno zanimanje. Skoraj nikomur ni bilo mar in to me je prizadelo. Vsi vedo kje sem pa nikomur ni mar. Mogoče me je tako prizadelo, ker meni ni vseeno zanje in sem nekako pričakovala enako, a sem bila grenko prizemljena.
Tako, da ne me zdaj klicat. Me ne zanima. Sem se znašla brez vas. Smiselno bom morala pretehtati čas, ki ga namenjam stvarem in ljudem in prilagoditi moja pričakovanja. Večkrat bom morala reči ne. Ne kličite me z željami in kaj vse rabite od mene. Zate nimam ne volje in ne energije ter verjetno imaš kje koga drugega, ki ga lahko izcuzaš. Izgovori za malomarnost me ne zanimajo.
Danes smo v koščih začeli dobivati vsega po malem. Še vedno je hladilnik na balkonu etc. Ne nič ne puščam za kasneje. Ob vsaki priliki prekuham nekaj vode, da imamo vsaj pribljižno pitno. Zanimivo, vsekakor izkušnja, ki je ne gre pozabiti. Vse okrog mene še vedno bobnijo padajoča drevesa, teta je rekla, da je vožnja v Ljubljano smrtno nevarna in da se boji kako bo prišla nazaj, če sploh bo. Gasilci že 5-6 dan delajo brez prestanka in rešujejo vse po spisku. Generatorji brnijo, ljudje pa se večkrat ustavijo in pogovarjajo, saj imajo čas. Tako ali tako ne morejo nikamor.
Vesela in hvaležna sem, da smo zdravi in ok. Škodo bomo ocenjevali in sanirali, ko odtečejo vode in se dokončno stopi žled, a spoznanja tako tista praktična, kot tista bolj čustvena pa so pomnjena že sedaj.

Približno takole je izgledalo...

Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Preizkušnja

Včasih se zgodi, ko izveš nekaj kar te hkrati razveseli in pretrese. Vesel si za sanje drugih, a hkrati ti vzame sapo, ko se zaveš kako globoko leži tvoja žalost in mogoče tudi razočaranje in nemoč. Seveda poskušaš gledati na življenje z lepše strani, a včasih vseeno zadane. Običajno pa takšne stvari ne potujejo samostojno. Običajno prihajajo v valovih ter v družbi. No tokrat je bila družba neizrečeno nezaupanje. Dejanja pač govore zase. Razumem, a to ne pomeni, da me to ni prizadelo. Močno sta me zadeli obe novici. Sama zase mislim, da sem bolestno zvesta in se trudim stati ob strani tistim, ki me potrebujejo. Tudi tokrat bom, a hkrati vem, da bom razpadla v sebi. Vem, da bom slišala 1000 in 1 nasvet ipd., a hkrati vem, da se bom z vso situacijo morala spopasti sama. Vsa moja vprašanja bodo morala dozoreti, vsi očitki, sanje, upanja in zaupanje. Ponovno bo vse pod vprašajem. 

Sama v sebi vem, da si ne morem dopustiti, da bi razmišljala o vseh stvareh s katerimi nikoli ne bom blagoslovljena. A vseeno bo prišlo tudi to. In tudi z očitki se bo potrebno spoprijeti in jih sprejeti in dovoliti, da narede svoje in potem sestaviti novo sliko. Novo sliko življenja, sanj in prijateljstva.

Čas, ki me bo postavil na prepih in na preizkušnjo, kot še nikoli. 

Prijateljstva in dobri ljudje

Včeraj je bil eden izmed tistih dni, ko se dogajajo popolnoma nenavadne stvari, ki pa jih sprejmeš z odprtimi rokami. Imela sem privilegij preživeti večji del popoldneva s spektakularno osebo, ki ne trpi neumnosti. Zahteva in daje iskrenost in dopušča ti biti ti. Ob njej se vedno spomnim kako neverjetno se ljudje lahko spreminjamo; kakšna so naša poslanstva in, da nima vedno prav le eden.

Vem nekaterim to ne pomeni dosti, meni pa. Vedno znova me presenečajo ljudje, ki so tako spektakularni. Vsi tisti, ki dajejo sebe v svoje življenje in ne spadajo v skupino ljudi, ki stojijo na obrobju svojega življenja in tarnajo. Ljudje, ki pograbijo bika za roge in SO!

Tako, kot včeraj, me mogoče še nikoli ni presenetilo zavedanje, kako zelo pomembno je, da se ljudje zavedamo, da imamo lahko lasten prav. Lahko imamo lastno mnenje in ideale; ni pa rečeno, da so pravi tudi za druge. Prav tako včasih za "pravilno ravnanje" ni rečeno, da prinese rezultate, ki jih želimo ali so pravični.

Vse skupaj se tako vrti okrog sprejemanja in razumevanja. Če se z nekom ne strinjamo še ne pomeni, da ga ne razumemo, nimamo radi etc. Vedno znova se je potrebno zavedati, da "ljubezen in razumevanje" nista povezani s tuljenjem v isti rog ali hojo v isti čredi. Tvoji tvoji ti bodo povedali kdaj si kreten in nisi sposoben videti dlje od svojega nosu. Tvoji so tisti na katere lahko računaš in so tvoj "podporni sistem". S tem spet ne mislim konstantnega kimanja in "oboževanja" ampak samostojne in razmišljujoče posameznike, ki te sprejemajo, a hkrati imajo svoja mnenja, svoj stil življenja in svoje sanje. To so ljudje, ki jih lahko objameš, z njimi jokaš, smeješ in skupaj komentiraš tako politično dogajanje, kot odlomke verskih  tekstov. To so ljudje, katere spoštuješ, jih sprejemaš in ob katerih si lahko najboljši. Odnosi, ki štejejo niso le z našimi partnerji, ampak so tudi in včasih predvsem tudi z našimi najbližjimi. Ni rečeno, da je to naša družina. Velikokrat so ljudje, ki te najbolje poznajo prav prijatelji. Tisti, katerim zaupaš z življenji svojih nerojenih otrok in veš, da so tu zate in ti za njih. Odnosi gredo vedno v obe strani. 

Nikoli mi ni bilo jasno o čem govorijo ljudje, ki tarnajo, da na svetu ni več dobrih ljudi. Dobrih ljudi je toliko kolikor si jih sposoben sprejeti. Tukaj je na mestu vprašanje: Smo svojim prijateljem pravi prijatelji ali jim pritrjujejo in kimamo bolj iz navade, kot dejanske pozornosti/strinjanja? 

Čiščenje

V zadnjih letih sem se močno poboljšala. Včasih nisem bila sposobna zavreči ničesar. Vedno znova sem nabirala stvari; spominke, obljube srečnejših časov ipd. Nikoli nisem mogla zavreči skoraj ničesar. Vem, da je bilo to obdobje, ko sem si tudi s tem ustvarjala varovalni zid okrog sebe. Tehniko sem skoraj do obisti izpopolnila. 

V zadnjih letih pa sem vedno boljša. Težava kaj obdržati in kaj zavreči je vedno manjša. Vse manj sem obremenjena in vem, da so samo stvari, ki mi nikoli ne bodo mogle pričarati boljšega danes ali pa jutri. Ne živim več v sanjah, kar pa ne pomeni da ne sanjarim, a za to ne potrebujem več tisoč in en prahlovilec, sveč in podobnega.

Kako sem se otresla krivde me je neverjetno presekalo včeraj. Ko me je prijatelj še enkrat popolnoma odrinil in razočaral, sem se temu lahko le nasmehnila. Ni me sram priznati, da sem ga dala na stranski tir. Ne bom rekla, da mi je vseeno, a hkrati se ne bom več izpostavljala zanj. To je zame popoln šok. Sem namreč besno zvesta in zaščitniška do "mojih". To, da do nekoga postanem nevtralna je verjetno samo stopničko boljše od popolne odpovedi. 

Odnosi so moja največja obsesija in hkrati največja obremenitev. Ljudje v mojem življenju mi pomenijo veliko in priznam, da me obdaja cel kup spektakularnih oseb, ki me delajo boljšo in na katere sem resnično ponosna. Ker sem besno zvesta me določene stvari in dejanja ljudi bolj prizadenejo, kot nekoga drugega.
Zanimivo odkritje, ki odpira oči. Ampak tako, kot pri vsem je tudi tukaj nujno, da najdemo ravnotežje in se poslušamo; da pustimo, da modrost, ki jo tako silno velikokrat preglasi ego, spregovori skozi nas. Da sprejmemo, pa naj bo to dejanje izpustitve ali pa zadržanja. 

Ko postane status quo rešitev in poguba

Vedno znova me fascinira kako z lahkoto ignoriramo sila očitne stvari. Stvari, ki nas skoraj v osnovi definirajo. Zavedamo se jih, jih sprejemamo, a hkrati niso del nas. Se to dogaja še komu?

Danes sem imela priložnost za pogovor z neverjetno žensko, ki mi vedno znova daje navdiha in me fascinira. Ljudje smo smešna bitja. Vemo kaj nam fali in kaj nas moti, kaj ovira in kaj teži, a kot, da bi se tega oklepali, namesto spustili. Zakaj vedno znova zapademo v preizkušene samo-destruktivne vzorce? Zakaj vedno znova začenjamo dvomiti vase? Kako je možno, da enostavno ne znamo začeti hoditi po poti izboljšave in rešitve? Neverjetno!

Teoretično so nam stvari kristalno jasne, še posebej v primerih, ko se tičejo nekoga drugega. Neverjetno pametni smo, ko ugotavljamo kje je problem in katera je prava pot, na kaj vse njihova dejanja vplivajo ipd. seveda! A ko začnemo čistiti pred lastnim pragom, takrat pa postanejo stvari veliko težje. Rane pregloboke in teža bremena pretežka za kaj drugega, kot status quo. Ta točka pa je hkrati naša rešitev in poguba.

In na tem mestu me zanima: Kaj ste storili vi, da ste se premaknili z mrtve točke, ki vas je bremenila in vlekla k tlom? Kdaj in kako ste presekali in kje ste črpali moč?

Ženski večer

Včeraj je bil večer s puncami. Partnerje in otroke smo pustile doma oz. jih deportirale v tujino in se dobile, da proslavimo... marsikaj! Ženski večeri so posebni obredi, ki se vedno začno z zamujanjem in obilo pogovora, smeha in pa občutkom pripadanja.

Vedno znova me preseneti kako različne, a hkrati podobne smo si. Naše prijateljstvo je posebno in tisto, ki se ne izoblikuje zaradi nuje, ampak zaradi večstranske privlačnosti. Da ne bo pomote, to niso večeri v smislu Seksa v mestu in tudi teme niso podobne, nas pa vsekakor druži pripadnost, zvestoba in iskrena želja, da bi bile srečne in zadovoljne. Iskreno rečeno, se ne slišimo vsak dan. Mine tudi mesec, ko se ne slišim s katero od njih. Ne brskamo po kotičkih, ki jih druga ni pripravljena deliti. Spoštujemo se in cenimo zasebnost.  Ni več nuje po tem, da se slišimo vsak dan in da premlevamo vse kar se nam je zgodilo. Premlevamo dogodke, občutke in stvari, ki so nam pomembne. Ne potrebujemo pretresanja dnevnih dram.

Vse, kar želim jaz vedeti je, kako so moje punce in ali lahko kaj pomagam. Zadovoljna sem, ko jih objamem, se z njimi nasmejim. Jasno mi je, da so to ženske s katerimi se bom postarala, jim zaupam in jih cenim. Vem, da bodo tam, ko jih bom rabila, pa čeprav le za objem. Življenje je veliko boljše z njimi.

In smo nazaj na odnosih. Nič ni zgrajeno v momentu, ampak zahteva odločnost, čas in potrpljenje ter seveda iskrenost. In nič ni tako zadovoljujoče, kot ljudje, ki nas obdajajo, nas poznajo in nas imajo iskreno radi. Odnosi so hkrati največje breme in največja radost. Blagoslovljena sem in se tega zavedam.

Večer s puncami me vedno znova opomni na to, kaj vse smo že preživele skupaj. Ob tem se vedno znova zavem, kako neverjetno potovanje je življenje. Srečni smo lahko, da smo tu!

Prostovoljstvo in urednikovanje

Pred časom me je mami prosila za mnenje glede Zbornika, ki bi ga izdaja njena planinska sekcija (izključno dame 60+.. noja razen moja mami in še nekaj entuziastk). Ker sem urednikovala dobrih 5 let (študentska revija) nekako vem kako se zadevi streže, in sem obljubila, da prevzamem nalogo.

Včeraj se je "projekt Zbornik" začel. Presenetilo jih je, da to ne pomeni, da bom zadevo oblikovala v Wordu in bomo potem zadevščino kopirali. Aktivirala sem stare sodelavce in nekaj novih. Popolnoma me je šokiralo, ker so praktično vsi pripravljeni pomagati brezplačno in dejansko zato, ker sem jih prosila. Oblikovalec mi je celo povedal, da se s takimi zadevami sploh ne ukvarja več ampak, ker sva že toliko sodelovala in mu je všeč kako sodelujeva in kaj vse sva že ustvarila, bo projekt sprejel. In to je dejansko pripravljen storiti zastonj. Popoln šok! Po več letih so ljudje še vedno pripravljeni stopiti v stare razcapane "magazinske" čevlje in delati za ljudi. ki jih niti ne poznajo zgolj zato, ker smo včasih že sodelovali. Neverjetno in strašansko počaščen občutek!

Včerajšnje pozno popoldne sem tako preživela na telefonu in moram priznati, da se odlično počutim v uredniški koži. Vloga mi neverjetno pristoji in sem jo pogrešala.

Tako me nikoli, ampak res nikoli ne bo nihče prepričal, da smo ljudje pasivni, nezainteresirani za druge in nepozorni. Potrebno se je zavedati, da so osebe, ki so včeraj zaznamovale moj dan, mladi oz. mladi odrasli, ki si formirajo svoje družine in so ali mladi starši ali pa polno zaposleni ipd. In nihče me ni zavrnil, nihče ni postavljal pogojev! 

Druščina navdušena sem, da bomo ponovno sodelovali... Bilo je predolgo!

Modrovanje tedna :)

Ko preživljam čas s prijatelji ugotavljam kako zelo pomembni so. Kako zelo blagoslovljena sem in kako neverjetni so ljudje okrog mene. So sočutni, iskreni in imajo odprto srce. Ni jim vseeno! Niso apatični in ne vidijo le slabe stvari, hkrati pa so stvarni in pogumni!

Pred dnevi sem imela priložnost preživeti popoldan s prijateljem in večer s prijateljicami. Še posebno mi bo v spominu ostala t.i. refleksija, ki se dogaja običajno v avtu, ko peljem domov eno od prijateljic. Dejansko se zavem kako zelo pomembno je, da me moji dragi razumejo in kako zelo pomembno je, da vsaj slutim kaj se jim dogaja v glavi in kaj čutijo. Pomembno mi je njihovo mnenje. To je sedaj sicer precej nemoderno, ampak vseeno. Ne znam biti nihče drug, kot jaz in to moji vedo. In me ne poskušajo spremeniti v nekaj kar nisem. Vsekakor pa so zelo odprti glede svojega dojemanja sveta in ljudi ter do dogajanja okoli njih.

Mislim, da je zelo pomembno s kakšnimi ljudmi si obkrožen. Težko je spreminjati sanje in želje v resničnost, če te tvoji najbližji ne razumejo. Prav tako se mi zdi pomemben njihov "input", saj če smo iskreni, ne zmoremo vsega sami! In pogovor in kava/alkohol te lahko kar daleč pripeljeta. Še posebej če je vse prepredeno z veliko smeha in optimizma :)

Ta vikend sem se udeležila priprav za letošnji oratorij v domači župniji. Fasciniralo me je kako zelo produktivni smo bili in kako zelo strpno in pozitivno je bilo ozračje. Nihče ni drezal in bil nesramen. Nihče ni zahteval, da se mu dviguje ego. Vsi smo bili tam za skupen cilj. Puščava in kasnejša razprava me je precej presenetila. Bili smo iskreni, direktni a hkrati nezamorjeni. Pogovarjali smo se o našem vsakdanu in kako natančno je vera in molitev del tega. Ugotovili smo, da se vsi spopadamo s podobnimi preprekami in ta ugotovitev, vsaj tako se mi zdi, nam je bila vsem v precejšnjo uteho.

Interakcija z ljudmi in različne vrsta srečanja so tista, ki nas zdramijo in zahtevajo, da stopimo iz svoje "cone udobja". Zahtevajo, da naredimo več. Da naredimo največ kar lahko in nato še malo, ostalo pa prepustimo v Gospodove roke. Ni vseeno ali zaupamo ali ne. Vsekakor pa razumem, da je marsikomu težko priznati, da nimajo vseh vajeti v svojih rokah. No takrat mislim, da je ključna strpnost. Ta je danes tako ali tako velikokrat hudo pogrešana. Življenje od nas zahteva, da damo največ. Karkoli drugega je zapravljena priložnost. In najboljša različica sebe ne moremo postati če ne zaupamo in spoštujemo drugih. Strpnost je ključ do rešitve marsikaterega problema, pa smeh, optimizem in upanje tudi še nikomur nista škodila...

Razodetje dneva, ki to mogoče ni?

Vedno znova me preseneti kako malo je potrebno, da se počutimo potrebne. Tako verjetno ni presenečenje, da se mi zdi ena od bolj skelečih izjav, da nisi bil pogrešan. To ogromno pove o tem koliko prispevaš... če nisi pogrešan potem že ne brcaš v pravo smer, kaj ne?

Danes mogoče ni dan za velika razodetja, je šlo kar nekaj stvari narobe, ampak, v upanju, da bo nadaljevanje dne bolj uspešno. Pa tudi, če ne ne, ne bo nič novega in se s tem spoprimem, ko pridem do tega.

Danes se je zgodilo nekaj posebnega. Noja zgodilo se je že večkrat, ampak mogoče me je danes dovolj prešinilo, in tako pišem o tem. Imam sila zanimivo sodelavko, ki je precej spremenila moj pogled na bivanje v službi. Ne, na moje strokovno delo, ampak na vse socialne interakcije, ki se dogajajo okoli mene in katerim sem se v večji meri, iz različnih razlogov, izogibala. Dejansko me nasmeji in mi polepša dan. In za to sem ji zelo hvaležna.
In spet sem pri hvaležnosti in naštevanju blagoslovov. Blagoslovi, ki nas vsak dan dosežejo, pa nanje kar malo pozabimo. Ni prav, saj se potem čutimo, kot da nam "pripadajo", ker nam ne. Mnogo stvari nam je podarjenih, a se tega niti ne zavedamo. Na nas je, da se zahvalimo in posredujemo blagoslov naprej.
In če prav pomislim... to, da lahko ti posreduješ naprej blagoslov, v tem je poanta. Tvoje poslanstvo je tudi, da delaš svet lepši prostor za vse okoli sebe in tudi zase. Naivno? Mogoče. Resnično in izvedljivo? Vsekakor!  Vsak dan šteje!

Začetki sprememb ali spremembe začetkov?

Začetki so smešna reč. Obstaja več vrst začetkov. Včasih vanje polagamo velike upe (novoletne obljube, začetki partnerstev, gradnje novih objektov, ipd.), jih na veliko komentiramo in okrog njih zganjamo veliko trušča. Kdaj pa pridejo popolnoma nepričakovano in neopaženo. Ampak za začetke se dejansko ne potrebuje nobenih datumov, ni potrebnih zrežiranih prelomnic. Začetki se dogajajo v nas samih. Velikokrat se niti ne poslušamo dovolj, da bi jih zaznali. 

Vzemimo tipičen primer. :) Novoletna, velikonočna ali pa vse življenjska obljuba, zaobljuba želja, sanje ipd. Kako se "naprogramirati", da dosežemo željen cilj. Vedno znova si rečeš "Ampak danes pa bi..".. hja pa danes mogoče ne, jutri je preveč obveznosti, da bi se ukvarjal še s tem ipd. izgovor na izgovor. Če imaš srečo se enkrat zgodi preskok v glavi. Ko si že zjutraj rečeš "Jupi, danes pa JE!" 

Ampak kaj sploh je začetek? Takrat, ko si rečeš, da boš začel hujšati ali takrat ko si začel razmišljati o tem? Ali pa mogoče takrat, ko izgubiš prvi kilogram? Ali takrat ko prvič rečeš ne., pa čeprav si bil vzgajan, da je potrebno potrpeti in "zdržati"? Je začetek, ko so vidni rezultati na zunaj ali takrat, ko si odpustimo? To je eden tistih neopaznih premikov, ki se začnejo veliko prej preden so vidni zunanji rezultati. In pri večini RES velikih stvari v življenju je tako. Potrebna je akumulacijska doba. Tako, da ne razumem, zakaj ljudje vedno znova od sebe zahtevajo vse in TAKOJ. Ko so se oni izmisli, da bi bili "zenovski", ampak ne gre takoj prvi dan ali pa prvi teden in nato ugotovi, da je to tako ali tako brez veze.  Se razume, da karikiram in pretiravam, ampak daleč od resnice nisem.

Na žalost se je ta nepotrpežljivost preselila tudi na medsebojne odnose. Zahtevamo takojšen učinek, časa, da bi vlagali in "akumulirali" pa si ne damo. Želimo globoke in smiselne odnose, ki nam bodo osmišljali življenja. S tem ni nič narobe, toda zavedati se je potrebno, da ti odnosi ne pridejo sami od sebe.  Potrebno je ogromno časa in energije, potrpljenja, poslušanja in smeha. Ne rečem, da se ne "začutimo" silno hitro, nikakor ne trdim tega. Smešno je, da z leti izostrimo ta občutek in da kaj hitro uvidimo ali z nekom lahko vzpostavimo trajnejši odnos ali pa vse ostane nekje pri oznaki "znanci po sili". Ampak s tistimi s katerimi se začutimo je dovolj že minimalno malo (recimo zaprta vrata), kar nam da povod za spoznavanje in ustvarjanje trdnih temeljev odnosa. :) 

Življenje nam vsak dan ponuja nepredstavljivo veliko možnosti za začetke. Ne začeti znova. To se ne da. Lahko pa začnemo danes, ta trenutek! Vzeti si čas in misliti bolj pozitivno, se več smejati, več upati, manj očitati, moliti več, se smejati več, pohvaliti, ko je pohvala na mestu, manj komplicirati, manj težiti in uresničevati sanje. Če ne sebi pa drugim. Potrebno je zelo malo.

Si pripravljen preskočiti teoretiziranje in začneš s spremembami? Začeti s spreminjanjem svojega življenje na bolje? Si pripravljena si odpustiti in stopiti naprej z dvignjeno glavo in doseč vse tisto, česar si sposoben?  

Ostati ali obstati?

Veliko sem razmišljala o precej vsakodnevnih stvareh. Za eno je kriva prijateljica, ki mi je zastavila par silno tehtnih vprašanj. Vprašanja so bila v večji meri povezana z dojemanjem vere in življenja. Tako na enkrat ugotovim, da to kar sem mislila, da je prav in da funkcionira je prav in funkcionira le zame. Da ni nič samoumevno. Ob najinem pogovoru sem dojela tudi to, da sem dejansko šla čez fazo ko imam občutek, da si moram vse razložiti razumsko. Vse vedeti in razumeti. Dejansko nočem vedeti kar precej stvari. Noja to v resnici ni res. Želim vedeti ogromno, saj me ljudje in življenje ter znanost, umetnost ipd. močno fascinirajo. Toda nočem si znanstveno razlagati vere. Verjetno zato, ker imam občutek, da bi bilo potem kar nekaj stvari z malo grenkega priokusa. So določene stvari v življenu ko želiš le zaupat in upati. Verjeti v dobro in ne spraševati zakaj in kako. In jasno mi je, da je to naivno ampak v sebi čutim, da je prav. Nikakor pa ni rečeno, da je prav še za koga drugega. In jasno mi je, da sem s to izjavo silno lahka tarča za vse, ki bi rekli radi kakšno čez Mariborsko škofijo, pedofile ipd. Ampak smešna reč je, da to na mojo vero ne vpliva. Vem ni razumno, ali pač. Če dam primer. Jaz sem ponosna Slovenka, čeprav imamo en kup kriminalcev med našimi voditelji in še večji kup egoistov, ki ne opravljajo tistega za kar so bili tja postavljeni. Vidite kam ciljam?
Druga zadeva pa so bila razočaranja. Dejansko nisem imuna nanja. Pa ni važno ali se dogajajo v službi ali doma. Ne maram jih in mnogokrat me razburijo. Sem pač tak tip človeka, ki se precej razburja. Priznam, da me razkuri če se kdo spravlja name po nepotrebnem. Recimo, da mi očita, da nisem dovolj verna ali pa da nisem sposobna biti tiho, pa me sploh ne pozna! Kdo mu daje pravico sodbe, ko pa niti ne ve kaj govori? Razkuri me če se kdo spravlja na koga od mojih. Če mi zavrnejo kartico, ker jo ne znajo pravilno potegnit čez čudo tehnike, ki čita kartice. Razkuri me nespoštovanje.Razkurijo me zdravniki, ki me nočejo poslušati, ko jim razlagam, da je z mano nekaj narobej in da naj me prosim na vsaj vsakih 5 let pogledajo. Danes me je še posebej razkurilo nedelovanje mesta kjer je prej gostoval moj blog. Ponovno je nedosegljiv. To se intenzivno dogaja že zadnji mesec. In tega imam dovolj. Zato tudi preselitev.
Na koncu pa še ena zadeva, ki mi je zelo polepšala dan. Oglasila se mi je prijateljica, ki je močno vplivala na moje življenje v času, ko res nisem imela pojma, da znam in lahko uporabljam svojo glavo (noja še za kaj drugega kot le za tuhtanje o žurih in fantih). Zakaj mi je tako polepšala dan? Ker je srečna. In ne ni na novo zaljubljena in v poslu ni nekih posebnih sprememb, ampak srečna je. Ne samo zadovoljna. In zaveda se, da je za svoj uspeh, psihično in fizično stabilnost odgovorna sama.
Mislim, da nam manjka ravno to. Zavedanje, da smo za svoj obstoj in razvoj odgovorni sami. Da ne krivimo partnerjev in družine zato, da smo nekje obstali. Da ni vedno krivo pomankanje časa, denarja in stanje v družbi, da nismo tam kjer mislimo, da bi morali biti. Mislim, da si veliko ljudi ni pripravljeno priznati, da enostavno niso želeli ali mogli narediti koraka naprej in prekoračiti nevidno mejo. Po mojem je ena hujših zadev, ki jih lahko ugotoviš to, da je isto in si ti isti kot si bil eno leto ali pa 10 let nazaj. Da si ISTI!. Stopicanje na mestu te sčasoma tako utrudi, da samo še životariš in počasi a vztrajno propadeš.
Življenje ni enostaven šport. Zahteva zbranost in vzdržljivost ter veliko mero zaupanja, upanja in smeha. Kdaj si bil nazadnje toliko pri sebi in si zavestno začutil kako pozitivnost sonca prodira vate in te napolnjuje z močjo, ki ti jo daje narava? Kdaj si bil nazadnje srečen... srečen ker si?

Zaupanje in pomanjkanje le-tega

Ste opazili, da se je pojavil fenomen splošnega nezaupanja? Ne zaupamo ne zdravnikom, ne politikom, ne banki, ne zavarovalnici, ne družini, ne prijateljem ali partnerjem. Ne zaupamo veri, niti sebi. A nismo postali le nezaupljivi. V tej nezaupljivosti smo postali destruktivni.

Nikakor ne trdim, da je potrebno zaupati vsakemu in vsem. Nikakor, toda ali se kdaj vprašamo v kaj nas je vsesplošno nezaupanje prignalo?

Če malo razčlenim. Ker ne zaupamo zdravnikom ne prepoznamo najpreprostejših resnic in težimo naprej in naprej. Se še spomnite Jadrana Krta, mladega hipohondra? Se vam ne zdi, da smo mu vsi postali malo podobni? In ker hkrati ne zaupamo sebi ne slišimo več notranjega glasu, ki nam zelo jasno govori kdaj upravičeno skrbimo in kdaj skrbimo le zato, ker nam je dolgčas in nam skrb zapolnjuje čas ali pa nas naredi bolj pomembne.

Ne zaupamo politikom. Če smo iskreni to ni nič novega. Mnogokrat smo upravičeno sumičavi. Toda ali smo se res že kdaj toliko ukvarjali s politiko? Se je že kdaj politika tako direktno vpletala v naša življenja? Isto je z bankami in zavarovalnicami. Že od samih začetkov institucije ne vredne zaupanja, na žalost. In vsi trije so si precej podobni. Zaviti v birokracijo. Iz direktive v direktivo in iz pravilnika v navodila in nazaj v zakon in interni akt. Vse skupaj postaja nerazumljiv gordijski vozel. V tem se znajde le tisti, ki išče luknjo. Tisti pa ki bi si rad zaščitil hrbet, se izgubi v vsem rdečem traku, papirjih, dovoljenjih, obrazcih ...

A vse to je pripeljalo do neprijetne realnosti, ko ne zaupamo niti svojim najbližjim prijateljem, družini, partnerjem. Mnogokrat pomislimo na najslabše. Obnašamo se izrazito egoistično. Ob prvem sumu že naredimo sodbo. Ljudem ne damo druge priložnosti. Sklepamo in se manj pogovarjamo kot bi se morali. Manj smo pozorni na stvari, ki niso izrečene. Ne opazimo nemega klica na pomoč, oz. ga opazimo ko je za to že skoraj prepozno. Strpnost je vse bolj na psu. Dejansko smo veliko bolj strpni z neznanci, kot s svojimi dragimi. Mogoče imam le takšen občutek. Kolikokrat smo le skomignili z rameni ko se nam je nekdo potožil. Kolikokrat smo speljali pogovor v drugo smer, ker se nam ni dalo ukvarjati z nekom. Ne mislim sedaj, da je potrebno poslušati konstantno tarnanje ,le več pozornosti je potrebno. Zaradi objemov, poljubov in vzpodbud pa tudi nikogar ne bo pobralo, prinese pa lahko korenite spremembe v naše odnose.

In nenazadnje je tu še naš dvom v vero. Vsakdo je kdaj v življenju dvomil. Toda razlika je v dvomiti ali pa se odcepiti in zapustiti vero. Če se odcep zgodi premišljeno in s trdnimi argumenti, ki so dobro premišljeni in ne le pesek v oči samemu sebi, ne oporekam. A izgovori v smislu "Samo poglej kaj dela "Cerkev" !(institucija) ipd. tukaj niso na mestu. Dejansko je vera silno osebna stvar. Zahteva ogromno dela, prebiranja literature in energije. Ne, ni enostavno, je pa zadovoljujoče in moje mnenje je, da te "drži" na pravi poti. Je kot kompas in se zato manjkrat zmedemo. Ne govorim tukaj o tem kaj ljudje mislijo, da morajo izvajati, da so verni. Ne, ne govorim o folklornem verovanju. Govorim o intimnem stanju duha. Razmišljanje in zaupanje je nujno. Brez tega onemimo. Postanemo nepozorni in prozorni. Izgublja se čilost duha in razumnost. Mislim, da je potrebno razmišljati. Ne zgolj filozofirati, ampak prihajati do realnih zaključkov in izvedljivih načrtov. In iz tega izhaja tudi zaupanje vas. V svoje odločitve, občutke in čustva. Kako je možno, da smo tako zelo izgubili stik s sabo in s svojimi dejanskimi potrebami in sanjami. Kako je možno, da so se naše sanje razblinile in občutki razvodeneli oz. postali silno odtujeni od nas samih. Kolikokrat si zaupamo, ko se za nekaj odločimo. Sploh še slišimo svoj notranji glas, ki nam sporoča naše potrebe? Ga sploh še slišimo? In to je najhuje. Da ne slišimo sebe. Da ne zaupamo sebi, tistemu s katerim smo 24 ur na dan, vse dni svojega življenja. In obrne se krog. Če ne zaupam niti sebi ne morem zaupati nikomur. In če nikomur ne zaupamo sledi le razočaranje in še več grenkobe in občutkov prevaranosti.

Kdaj si si nazadnje povedal, da se imaš rad? Da si zaupaš in da zmoreš premikati gore? Kje in kdo si že rekel, da bi rajši bil? ;)

Obdarovanje

Novoletna darila so nekaj posebnega. Vedno znova ugotavljam, da izgublja obdarovanje pomen. Zakaj? Zato, ker se "spodobi", ker je v modi ipd. Ampak ali se sploh kdaj vprašamo koliko denarja gre zanje? Koliko popolnih neumnosti podarimo? In kaj se nato s temi darili zgodi?

Meni so fenomen dišeče sveče. Ne prenesem jih, a sem letos dobila vsaj 4 komplete! Zakaj se ne zavedamo, da darila, ki jih dajemo iz rok velikokrat kažejo na to kakšen odnos imamo do obdarovanca? Koliko razmisleka smo podali v njegovo darilo in ne koliko denarja smo porabili zanj. Velika razlika, ki pa je večini izginila izpred oči. Primer: Nekdo ima silno rad domače klobas, prinesemo mu pa knjigo. On pa sploh ne bere oz. si za to ne vzame časa. Tipično ignoriranje obdarovanca. Prinesi mu par ali dva klobas in bodo vsi zelo zadovoljni!

Tako že nekaj let novoletna darila izdelujem sama. In načeloma so skoraj vedno precej dobro sprejeta. Ja ni najcenejša alternativa, toda meni in obdarovancem, vsaj tako pravijo, da veliko zadovoljstvo. In ali ni to namen obdarovanja?

Prijateljstva

Danes sem po predolgem času govorila s prijateljico s katero sva se spoprijateljili že v vrtcu. Strašlivo, ko pogledam kako dolgo se že poznava in kaj vse sva preživeli skupaj. Od obiskovanju iste OŠ v različnih razredih, obiskovanja različnih gimnazij, sicer iste fakultete, a drugih oddelkov in izbiranja precej različnih življenskih poti. Navkljub različnosti osebnosti in življenskih stilov ugotovim, da je neverjetno fino imet okoli sebe ljudi, ki te dejansko poznajo.

Ne samo zadnjih 5 let. Ampak, ki so te poznali še ko si iskal sebe in smisel. Prijetelje s katerimi si prežural najbolj nore žure in s katerimi še vedno dejansko govoriš in jih dejansko hočeš ob sebi. In oni želijo tebe ob sebi. To JE spektakularno "razodetje", ki da polet življenu.