Dobra dela & Co.

Danes sem prebrala zapis Aleša Čerina, ki je pravzaprav povzetek enega njegovih predavanj na Nikodemovi dnevih. Govori o skušnjavi dobrega dela. Kako nepremišljeno in mnogokrat brez misli naprej, ravnamo. In deloma se strinjam z njim. Mnogo dobrih del je spodbujenih s popolnoma sebičnimi čustvi. Točno o tem smo se nekaj let nazaj pogovarjali v skupini na Oratoriju. A mi smo prišli do ugotovitve, da je včasih dovolj že pokazati voljo pomagati in se s tem sproži veriga dogodkov. Seveda tega ne smeš storiti, če v resnici nisi pripravljen  pomagati. Ključno je, da je nekomu zaradi naše pomoči lažje. Včasih tudi mi sami potrebujemo občutek, da smo pomagali in ne filozofiramo naprej. 

Sama sem precej bolj naklonjena pomoči v zelo konkretnih stvareh. Odstopanje sedežev starejšim, pomoč na domu ipd. Vem, da se v večji meri to ne zazna kot dobro delo, ampak mnogokrat je pozornost veliko več vredna, kot koliko je to stalo v denarju. Ljudem velikokrat manjka v večji meri človeškega stika in pozornosti, kot pa denarja. Nikakor ne gre posploševati, a bodimo zemeljsko in človeško realni. Denar vedno pomaga, ampak mnogokrat je občutek, da nas nekdo potrebuje, vreden veliko več, kot smo si pripravljeni priznati.

Nikakor pa ne gre pozabiti, da je potrebno deliti in ne obsojati. Zdi se mi, da nihče nima pravice soditi dejanj drugega. Lahko imaš mnenje, a obsojati ne smeš. Življenje ni samo črno in belo. Isto je z dobrimi deli. Meni osebno se zdi važno že to, da pomagamo. Nobena desetina, nobeni novčiči ne bodo pomagali ,če tega ne naredimo iz srca. To pa je konec koncev druga plat te "medalje"

Zanimivo se mi zdi napotilo sv. Frančiška Saleškega, ki je za časa svojega življenja (1567-1622) trdil, da je nujno potrebno verovati in živeti svojo vero "svojemu stanu primerno". Mislim, da je to potrebno razumeti širše. Imamo cel kup socialnih vlog, ki jih moramo izpolnjevati. V to se vključuje tako življenje svoje vere kot tudi molitev ipd. Pri vseh teh naukih in napotilih je potrebno biti realen. Tudi, če se razda vse imetje sveta, bodo še vedno ljudje, ki se bodo okoristili in si nagrabili več, kot drugi. To je dejstvo človeške usode. Nikoli ne bo sveta, v katerem bomo vsi enaki in bomo vsi živeli v blagostanju. Vsekakor pa se je potrebno truditi. 

Denar ni dovolj. Potrebna so dejanja, potrebno je živeti svoja prepričanja in vero. Se včasih izpostaviti za tisto v kar verjamemo, povzdigniti glas proti dejanjem ljudem, ki prizadenejo sočloveka. Najhujše je, ko se beraču stisne v roko novčič in ostane tiho ter s svojo sklonjeno glavo in nemim glasom omogoča, da se še naprej dogajajo krivice in ponižanja. Živeti, ljubiti, dihati in navdihovati. Nujno je, da se zavedamo svojega vpliva in moči.

Se zavedaš kako velik vpliv imaš ti? Bi lahko imel večjega pa se ne upaš izpostaviti? Čutiš, da nimaš moči za plavanje proti toku, navkljub kljuvajočemu glasu v tebi, ki govori drugače?

Veš česa nočeš?

Včasih misli uidejo. Še posebej takrat, ko slišiš/prebereš besede, ki zdramijo nekaj v tebi. Mislim, da ni vseeno ali se odzovemo ali pa gre vse mimo nas. V primeru, da nas vse pusti hladne je nekaj močno narobe. Prav tako, če nas zdrami vse je nemogoče funkcionirati. 

Zadnjič sem prebrala naslednje: "Mogoče ne poznaš svoje poti, a nujno moraš poznati pot po kateri nočeš iti!" (P. Coelho) in na to včasih pozabimo. Nujno je vedeti kaj nočemo. Vem, da se sliši smešno, ampak je dejstvo življenja. Za lažjo demonstracijo primer. Pred časom sem šla po nakupih s prijateljem. Kupovala sva obleke zanj. Čeprav je v osnovi vedel, da išče hlače in kak pulover ni imel pojma kakšne hoče. Natanko pa je vedel česa pri hlačah in puloverjih ne mara. Zakaj to izpostavljam? Ker je bilo nakupovanje hitro in uspešno. Pregledala sva veliko trgovin. Večino v smislu pogledaš, ugotoviš, da ni tistega, kar iščeš in greš. Pohod je bil zelo uspešen. Fant si je za manj denarja, kot ga jaz porabim v povprečju za ene hlače, nabral 5 kosov oblačil. Noja časa pa je šlo približno isto. :)

Da pa se vrnem z nakupovanja. Mislim, da je nujno, da se nekje v sebi zavedamo, kakšni nočemo postati. Še en primer. Ko si recimo v puberteti prisežemo, da nočemo biti takšni kot so naši starši. Ko pride čas za družino in si jo ustvarjamo sami se kaj hitro zalotimo, da počnemo precej podobne stvari. Noja, če se sploh zavemo. In ko se zavemo, moramo vložiti precej truda v spremembe. Te pa so nujne, če nočemo "končati" kot naši starši. To je samo primer. Običajno so to le določena ravnanja, ki so šla nam na živce in gredo našim zanamcem verjetno podobno na živce. Bistvo je, da se je potrebno zavedati svojih odločitev in njihovih posledic. Potrebno je biti zelo jasen in konkreten, ne pa obče zmeden in brez prave smeri. Vem, da se nekateri smehljate in me imate za malo prismuknjeno, ampak tako je. Če nisi kolikor toliko stabilen, je življenje veliko težavnejše kot je nujno potrebno.

Drži pa tudi dejstvo, da je življenje približno tako težavno, kot si ga naredimo. Tako se vrnemo nazaj na začetek. Ni nujno potrebno, da imamo izdelan načrt kaj vse želimo doseči do 30., 40., 80. leta ampak, NUJNO je, da vemo česa nočemo doživljati, občutiti ali početi. Ne samo v prihodnosti, ampak tudi tukaj in danes. 

Pa ti? Veš kakšen nočeš biti? Veš po kateri poti nočeš? Se tega zavedaš?

Zaupanje v ljudi in zmožnost odpuščanja

Pred dnevi sem bila udeležena v pogovoru o načelnem zaupanju ljudem. Zanimivo je, kako različno mnenje imamo o tem. Pri določenih je prvi impulz nezaupanje in misel na najslabše možne lastnosti ljudi. Spet drugi pa smo bolj na strani teorije, da ljudje načeloma dobri, le včasih sprejemamo slabe odločitve. 

V takšnih primerih mi je precej zanimivo kdo "zastopa" katero teorijo. Fascinirajo me ljudje, ki so v stanju vseskozi nadlegovati tistega, ki jim je nekaj storil, pisati neskončno veliko pritožb, tožb in podobnega. Osebno se zavedam, da je to ena izmed možnosti kako postopati v določenem primeru, toda mene osebno to veliko preveč obremenjuje. Nisem človek, ki bi lahko to počel, saj bi me preveč vleklo k tlom in podiralo. Veliko bolj v mojem smislu je misel "Bog požegnaj!" in iti naprej. Vem, da se sliši smešno, a vseeno preveč cenim svoj notranji mir in vero v ljudi, kot pa dokažem, da so vsi "lažnivci in barabe" ali, da dokažem svoj prav.

Včeraj sem poslušala zanimivo pridigo o zavedanju krivic, ki so se zgodile nam, in krivici, ki se je zgodila družini. O socialnem pritisku po iskanju maščevanja in moči, ki jo potrebujemo za odpuščanje. Kdaj smo sposobni presekati vozel maščevanja, ki nas duši? Kdaj smo sposobni pogledati na sočloveka kot takšnega? Ne črnega, rumenega ali takšne in drugačne barve oči/vere/narodnosti? Kako postopati z vsemi enako in se postaviti na svoje noge in si ustvarjati svoja mnenja?

Vprašanja so težka in kakršnokoli odrivanje z levo roko dokaz naše nepripravljenosti spreminjati se. Ogromno dejanj storimo intuitivno in brez premisleka. Kolikokrat se zamislimo, da bi si želeli vsaj možnost dvoma, ko bi bili v situaciji v kateri bi bili mi posebni in nerazumljeni? Velikokrat nas zapelje misel na "kolektivno moč", čeprav se tega ne zavedamo. 

Vse skupaj pa je povezano z upanjem in zaupanjem. Zaupanje v ljudi in v to, da se ne zbujajo vsako jutro z mislijo "kako bi pa danes mučil ravno tega in tega?". Nikakor ne trdim, da je potrebno slepo zaupanje, nikakor. Potrebno je poslušati notranji glas, ki ima zelo izostren čut za zaznavanje nevarnosti. Ne smemo se pustiti preslepiti blišču in zloščenosti. Dejstvo je, da nas življenje oblikuje in da je vedno manj naivnosti in slepega zaupanja. To je pač življenje. Vseeno pa je dobro, da si pustimo vsaj kanček prostora v primeru, da srečamo človeka, ki nas bo pozitivno presenetil in nam povrnil vsaj malo upanja. 

Ali so tisti, ki "odpuščajo" in so sposobni iti preko določenih krivic slabiči ali neverjetno močni ljudje? Je zavedanje, da slabo ne živi zunaj nas, ampak deluje znotraj nas vsak dan, res prisotna tudi v naši zavesti? Se zavestno borimo proti temu? 

Sesutje in poskus klofutanja samega sebe

OK. Vem, da se je v zadnjem času tukaj pojavil sindrom hiper objavljanja. Ne, nimam izgovora. Preveč stvari me trenutno žuli, da si nebi dala duška.

Razmišljanje današnjega jutra, ki se je zgodilo še preden sem se sploh zavedala same sebe. Kako je možno da smo ljudje tako samo-destruktivni. Vemo, da moramo nekaj storiti, ker je to za nas dobro in zdravo, a glej ga zlomka tega ne storimo. Razmišlja se o tem, se o tem filozofira, naredi pa nič. In to je za nekoga, kot sem jaz (človeka dejanj) popoln šok. Še hujše pa je, ko se to zgodi meni. Nekaj popolnoma tujega in neverjetno frustrirajočega. Ne razumem ali moram kasirat res kakšno brco, da se bodo stvari zgodile ali kaj?

In sovražim krog v katerega sem se zapletla. Najprej ne moreš, potem pa se navadiš da ne greš in samo razmišljaš in filozofiraš. Frustrirajoče do amena. In to ni normalno. Poskušaš vse živo da bi se spravil, ampak rezultat je vedno isti. Zdaj prinašam to frustracijo vrtenja na blog. In ja, vi ste moje žrtve! :) Vem, vem grozna sem in izkoriščam vse tiste, ki ste slučajno prileteli naokoli. Danes začnem! Ne jutri, DANES!!!! Ker imam poln kufer spodletelih poskusov, sekiranja in očitanja. Vrh glave imam študiranja in filozofiranja!

Danes je ta dan!

Zavedanje življenja

Domnevam, da se sprašujete, kaj je sprožilo ta post. In povem iskreno, rojstni dan in god pokojne mame (babice) ter smrt sodelavkinega očeta. Vem, da ga nikoli nisem poznala, a tudi vem, da je prebolevanje izgube ljudi, ki so ti blizu dolgotrajen in zapleten proces. Sama prebolevam izgubo mame, ki je v svojem življenju pretrpela veliko preveč. Zaradi različnih dogodkov, seveda tudi zaradi odhoda mame še vedno prebolevam tudi smrt sestre. Vse pač zahteva svoj čas ter nas na poti oblikuje in zaznamuje.

Šele, ko se začneš pošteno zavedati svojega obstoja, se začneš zavedati kako neločljivo je povezano z življenji drugih ljudi. Ne le tistih, ki jih spuščaš  v svoje življenje in si jih sam izbiraš, ampak predvsem tistih znotraj družine, ožje in širše. In pomembno se je zavedati, da te nihče nima rad samo zato, ker si "njihov". Naj se to ne sliši zagrenjeno, toda tisto: "starši te imajo radi že zato, ker si njihov otrok"... noja niti ne. Ampak vseeno obstaja vez, ki veže tvoje življenje z njihovim, tudi če ste oddaljeni. Isto je z ostalo družino, saj se v njeno nedrje zatečemo takrat, ko nam je hudo. Ko smo srečni na to, večkrat kot ne, pozabimo.

Mislim, da se je potrebno vedno zavedati kakšno srečo imamo. Smo. Dihamo. Ljubimo. Živimo. Eni svoj čas tu izkoriščajo bolje kot drugi, a nihče od nas nima pravice soditi kdo spada v katero skupino. In vedno znova se je potrebno zavedati, da daru življenja ne gre jemati za samoumevnega. Potrebno je izkoristiti čas, ki ga imamo. Potrebno je najti zadovoljstvo v njem, ker zadovoljstvo je ključ do marsičesa v življenju. Pa citiram še sestrično, ki trdi: "Užitki so precenjeni!" 

Ni vseeno in ni "brez veze" ali se dobro počutimo sami s sabo ali ne. Pomembno je in največje premike lahko storimo prav sami. Potrebno se je zavedati življenja, povedati ljubljenim, da jih ljubimo in ob tem nikoli pozabiti, da moramo biti  za to presneto hvaležni!

Kaj me je razdražilo?

Pred dnevi sem bila priča še izpadu, ki me razdraži. Ne poznam druge besede. Mnogokrat se ljudem, ki to počno izognem, se obrnem stran, ne poslušam. Karkoli. Včasih pa ne gre. No pred dnevi mi je uspelo. 

Kaj me je razdražilo? Monolog znanke, ki je pljuvala po osebi, ki je posvetila svoje življenje službi za druge. Ne rečem da ta oseba dela vse prav ipd. Ne zdi pa se mi pravično, da se pljuva po vsakemu, ki poskuša kaj narediti in ima pri tem svoje zahteve in mnenja. Ne zdi se mi pravično, da se od nekoga zahteva, da prekine molk h kateremu ga je zavezala njegova služba. Ni pošteno in tako se ne dela.

Prav tako je znanka precej groba in napadalna pri "dopovedovanju" in popolnoma gluha za vse ostalo. Tega ne maram. Razdraži me napadalnost v pogovoru. Vem, da ima marsikdo kdaj občutek, da sem sama taka, toda priznam, da se  trudim, da nebi bila in da slišim kaj govorijo drugi. Da ne povozim ljudi. Je pa res, da imam svoja mnenja in jih tudi izrazim. Noja kakorkoli že, zakaj me je tako silno razdražila? Zato, ker je to njena stalnica. Okrog nje se vedno ustvarja drama. Ni mi všeč, da precej javno grdo govori o svoji družini. Eno je, da rečeš, da se z njimi ne strinjaš, da nisi z njimi v najboljših odnosih, OK. Ampak da govoriš, da so neumni in da so sestrične "lahke in lakomne" pa ne vem... to se mi ne zdi prav. 

Do vsega tega bi bila lahko še nekako bolj odmaknjena, če nebi vsega zavila v ovoj vere. Da ji vera postane orožje in izgovor. To me užali!

Zame je vera nekaj zelo intimnega in osebnega. Navkljub temu, da nisem človek teologije in nisem poučena toliko, kot bi lahko bila. Mislim, da v nobenem primeru NOBENA vera ne dopušča ali opravičuje slabega ravnanja in blatenja. To ne gre. To je nedopustno in žalostno in to je tisto, kar me razdraži. Nobenega spoštovanja, do tistih, ki si zaslužijo spoštovanje. A hkrati en kup ljudi, ki zahtevajo spoštovanje, a si ga ne zaslužijo. Spoštovanje se zasluži z dejanji in ne z besedami. Zahteva se ogromno potrpljenja, razumevanja in strpnosti. Kdaj se je to pozabilo? 

Znankina zgodba ali bolnica z multiplosklerozo, ki je imela srečo...

Danes zjutraj sem imela že navsezgodaj pretresljiv pogovor z znanko. Priznam, da jo res poredko videvam, toda opazila sem, da je v zadnjem času precej shujšala in da malo težje hodi. Ker sem imela občutek, da je zadeva zdravstvene narave, nikoli nisem drezala vanjo. 

Danes sem izvedela, da ji je bila postavljena diagnoza multiplaskleroza. Povedala mi je, da je bila že na berglah in da ni imela prav veliko možnosti. Noja saj v naši državi ne. Toda zgodila se je neverjetna zadeva. Izbrane je bila za testno skupino in so jo operirali. Danes ponovno hodi in normalno funkcionira, hodi v službo ipd. Vsi iz testne skupine so pokazali neverjeten napredek in močno izboljšanje stanja.

Mene kot naivno bitje, ki se na medicino ne spozna, je prešinilo olajšanje za tiste, ki trpijo za to boleznijo. Kaj hitro pa sem bila podučena, da je postopek, ki je znanki rešil življenje, pri nas prepovedan. Ne moreš si ga niti v celoti plačati sam. Potrebno je iti v tujino. 

Z ministrstva za zdravje odgovarjajo, da ni dovolj preverjen postopek in da naj bolniki počakajo. Smešno, še jaz kot totalen laik in nepoznavalec bolezni vem, da je čas razkošje, ki ga bolniki z multiplo nimajo! Z vsakim zamujenim dnem se dela nepopravljiva škoda. 

In potem sledi še eno spoznanje. Zdravljenje multiple imajo v rokah nevrologi. Njim ne moreš oporekati. Paciente zdravijo s koktajlom zdravil, ki pa v večji meri povzročajo več težav, kot jih odpravljajo. "Zdravijo" jih celo z zdravili za raka! 

Za pomoč so bolniki prosili celo varuhinjo človekovih pravic, toda ta jim v sedmih mesecih še vedno ni uspela odgovoriti in podati mnenja. Društvo se je izkazalo za izrazito neučinkovito, saj je le podaljšana roka tistih, ki mastno služijo na račun bolnikov, katerim dozirajo neprimerna zdravila. 

Še ena žalostna zgodba v kateri prevladuje kapital in njihov interes in ne življenja ljudi. Življenja, ki bi jih lahko reševali in ne uničevali s čakanjem, cincanjem in borbami za večji kos pogače.

Znanka je imela srečo. Ena izmed petdesetih poskusnih zajčkov, ki je imelo srečo. Pozitivno v vsej tej zgodbi se mi zdijo življenja te testne skupine. Življenja, ki bi lahko že bila izgubljena. Ob tem se sprašujem, kaj je potrebno, da se bo ponovno začelo gledati na bolnika kot celoto in začelo reševati življenja? 

Ni mi jasno, zakaj je toliko res dobrih zdravnikov, ki se res trudijo in delajo, marsikdaj pro bono, da bi reševali življenja svojih mladih in starih pacientov. Zakaj tem zdravnikom zavezujejo roke z birokracijo in nepotrebnim izčrpavanjem? Zakaj se je pozabilo, da so zdravniki tam zaradi pacientov in ne pacienti zaradi zdravnikov? Zakaj razpada sistem in omogoča, da ga izčrpavajo tisti, ki ne delajo in tisti, ki delajo škodo ter za svoja dejanja ne odgovarjajo? Zakaj omogoča, da mastno služijo na življenjih ljudi? Ne da jih rešujejo, ampak uničujejo!

Jutranji pogovor me je pretresel bolj, kot si upam priznati. V vsej svoji naivnosti v meni odzvanja misel: »Kako je to mogoče?«  

Vsesplošna zarota

Včeraj sem bila na zanimivi delavnici. Delavnica je bila OK, saj sem se celo naučila nekaj novega. Noja priznam, da me je neizmerno zabavala gospa, ki ni mogla slediti ničemur in je vseskozi stokala, da gre vse prehitro in da ona ne more. Noja na koncu ji je uspelo tako znervirati skupino da smo se enostavno porazgubili.

Ampak kar je bolj zanimivo je, kako se skorajda vedno pogovor nekako obrne v smeri "To je zarota velikih korporacij!" ali pa "To je zarota politike!" ali "To je zarota cerkve!" Priznam, da me takšne izjave vedno znova zabavajo. Vem sliši se grozno ampak vzemimo za primer korporacije. Dvomim, da se usedejo vsako jutro in rečejo "Danes bomo pa škodovale kar se da največ ljudem!" Brez dvoma sem, da delajo tisto, kar jim prinaša kar se da največ dobička. Eni z večjo socialno in ekološko odgovornostjo, kot drugi. Ampak več kršitev in neodgovornega ravnanja kot jim dopuščamo več in več ga bo. Dejansko se moramo sami zavedati, da ne smemo dopuščati takšnega ravnanja. Družbena odgovornost in socialno zavedanje je vseeno priplavalo nekam nizko. In zato se tudi prihaja do t.i. "zarot". Ljudje smo postali preveč neobčutljivi. Vse kar zahtevamo je da se zamenja par ljudi, v skrajnem primeru razdre kakšna pogodba in to je to. Dejansko se ne zahteva realnih ocen, neprirejenih podatkov in ne zahtevamo strogega razvoja, da se podobne zadeve nebi dogajale.

Vzemimo še dva primera "zarot". Recimo British Petrol in njihova packarija pred obalo ZDA. Prva stvar, dvomim, da bi se o tem toliko govorilo, če bi se to zgodilo na obali Indije ali pa Kitajske. Par ekologov bi skakalo to bi bilo pa verjetno tudi da vse. Noja ampak ker se je to zgodilo v svetih Združenih državah Amerike je pa to KATASTROFA!!! Roko na srce je katastrofa. In roko na srce ZDA so to dopuščale, saj so imele od tega precejšen dobiček. Ekologi so skakali že prej. Ali ni žalostno, da se je morala zgoditi katastrofa, da so lahko začele spremembe in so malček pristrigli peruti korporaciji, ki je na koncu škodila vsem in doprinesla še več v blagajno ZDA?

No pa še domač primer. Lafarge Trbovlje. Vsi poznamo prizadevanja Eko kroga. Mnogo vas ne ve, da dokler so bile Cementarna Trbovlje se v Trbovljah resnično ni dalo živeti, okoliški hribi pa so bili več centimetrov na debelo posuti s cementom. In Cementarna je molk plačevala, Lafarge pa tega baje naj nebi počel. No kdor se je vozil v preteklih letih mimo je verjetno opazil, da so zdaj prav lušno zeleni. In vse prerekanje okoli podatkov. Verjetno vas mnogo ne ve, da ima Ministrstvo za okolje v sami tovarni merilne naprave, ki avtomatsko odčitavajo. Teh naprav oz. podatkov se ne da prilagajat saj je dostop do njih onemogočen in zaplombiran. Smešno, da potem MOP ne more, do pravih podatkov oz. da jih Eko krog ne priznava kot prave podatke. Se pa po drugi strani popolnoma strinjam z Eko krogom, da opozarja in ne pusti, da bi se polenili in začelo delati traparije.

Kaj želim povedati je, da smo sami prav tako odgovorni oz. soodgovorni za dogajanje okoli nas. Nujno je, da nas zanima kaj se dogaja v naši bližnji in daljni okolici. Nujno je da nismo tiho in da smo socialno aktivni. Da SMO aktivni del družbe, ne da se oglasimo le ko bi malo kritizirali za boljši danes in jutri pa dejansko nebi storili nič! Kakor grobo se sliši je potrebno, da postanemo spet aktivni.

No za konec še politika. dokler bomo pustili (ja PUSTILI), da počno traparije in nam prepovedujejo pomoč pomoči potrebnim ne bo nič bolje. Ključna je aktivacija. Noja to pa samo od sebe ne gre oz. je nemogoče če prej nimamo izoblikovanega mnenja! To je nujno!

Veš v kaj verjameš in kaj je nujno in kaj ne? Ti je vseeno kaj se dogaja okoli tebe? Želiš boljši svet in fair play! POTEM NAREDI NEKAJ ZA TO!!!!

Kroženje informacij

Danes se je zgodila lušna reč. Na Twitterju je mimo priletel twit, ki ga je naprej posredovala sestrična, ki besno in pridno guli klopi in stole na Oxfordu (upam, da je silno očitno kako ponosna sem nanjo, čeprav nimam nobene zasluge, da uspešno uresničuje svoje sanje).No omenjeni twitt je govoril o članku iz  NY Timesa v katerem je citiran bratranec in njegovo delo. Priznam tudi, da se sicer razumsko zavedam, da je profesor in obče priznan znanstvenik na svoje področju ampak ga sama ne dojemam tako. Pač on je on. In hkrati sem neverjetno vesela zanj, ker vem kako mu takšne in podobne objave večajo prepoznavnost. Hkrati pa je to verjetno potrditev njega samega in raziskovalnega dela. In že drugič v kratkem času... ponosna sem, pa čeprav prav nič zaslužna. :))

OK povezava na članek, ki je prekrožil pol slovenskih twitterašev in je presenetljivo simpatično branje.

Večer "poezije"

Na predvečer slovenskega praznika kulture sem se odpravila na večer poezije, začinjenega z glasbenimi vložki Pushluschtae in Odoica. Kasneje sem izvedela, da je bila to "svinjska poezija" ali nekaj podobnega. Noja kaj hitro sem z druščino ugotovila, da mogoče nismo prišli poslušat tisto, kar smo si mi predstavljali pod nazivom "večer poezije". Brali so v večji meri (zelo lepo rečeno) erotično poezijo. Ta meni samo po sebi sploh ni napačna, seveda pod pogojem, da je zadevščina zabavna ali pa vsaj okusna.

Večer je bil izrazito naperjen proti ženskam. Citiram kolegico: "nisem feministka, ampak tole je pa mal kruta..." in se popolnoma strinjam z njo. Pustimo ob strani, da je dekle na drugi strani umiralo od smeha in si imel res občutek, da jo bo vsak hip od krohotanja pobralo. To je bil večer, ko so si fantje dali duška, predvsem s "poezijo" katera jih vzburjala in jih popolnoma zaposljuje. Če ilustriram. Njihove "muze" so bile ali kurbe, če so spale z njimi ali "prasice" če niso. Precej borno pač.

Ampak presenečenje večera je bilo pravzaprav to čemu vse se ljudje smejijo. Samo, da je kdo rekel k*** je sledila salva smeha. Če je bila nekje med "stihi" omenjena p*** so ljudje padali po tleh. To niso bili le fantje, katere razganja puberteta ampak sila različne generacije obeh spolov. Od 15 do 70 letniki, bi rekla tako na oko.

Priznam, da smo v 2 ali 3 odmoru pobegnili. Razlog za to je bilo predvsem v vedno slabših šalah in naveličanosti čakanja na svetle trenutke, ki so bili vedno redkejši in vedno bolj bledi. Pogovor je nekako nesel v smer kjer smo se strinjali, da nismo "snobi" ali pa ekstremni konzervativci le omemba genitalij in reproduktivnih organov nas ne vrže v neobvladljive napad smeha. Tako je "večer poezije" sprožil tudi pogovor o tem kaj tvoj smisel za humor pove o tebi? Kdaj se smeješ nečemu ker ti je smešno in kdaj se smeješ, ker se smejejo temu tudi drugi ter kdaj se zavedaš razlike?

p.s. Kar se tiče glasbenih vložkov so me Pushluschtae razočarali, Odoica pa silno presenetili. Umetelno so znali (Odoica, ne Pushluschtae) zapeti in povedati stvari brez, da bi uporabili kletvice in vulgarizme. Odlično! 9.4. imajo koncer in po slišanem bom definitivno tam. :)

Začetki sprememb ali spremembe začetkov?

Začetki so smešna reč. Obstaja več vrst začetkov. Včasih vanje polagamo velike upe (novoletne obljube, začetki partnerstev, gradnje novih objektov, ipd.), jih na veliko komentiramo in okrog njih zganjamo veliko trušča. Kdaj pa pridejo popolnoma nepričakovano in neopaženo. Ampak za začetke se dejansko ne potrebuje nobenih datumov, ni potrebnih zrežiranih prelomnic. Začetki se dogajajo v nas samih. Velikokrat se niti ne poslušamo dovolj, da bi jih zaznali. 

Vzemimo tipičen primer. :) Novoletna, velikonočna ali pa vse življenjska obljuba, zaobljuba želja, sanje ipd. Kako se "naprogramirati", da dosežemo željen cilj. Vedno znova si rečeš "Ampak danes pa bi..".. hja pa danes mogoče ne, jutri je preveč obveznosti, da bi se ukvarjal še s tem ipd. izgovor na izgovor. Če imaš srečo se enkrat zgodi preskok v glavi. Ko si že zjutraj rečeš "Jupi, danes pa JE!" 

Ampak kaj sploh je začetek? Takrat, ko si rečeš, da boš začel hujšati ali takrat ko si začel razmišljati o tem? Ali pa mogoče takrat, ko izgubiš prvi kilogram? Ali takrat ko prvič rečeš ne., pa čeprav si bil vzgajan, da je potrebno potrpeti in "zdržati"? Je začetek, ko so vidni rezultati na zunaj ali takrat, ko si odpustimo? To je eden tistih neopaznih premikov, ki se začnejo veliko prej preden so vidni zunanji rezultati. In pri večini RES velikih stvari v življenju je tako. Potrebna je akumulacijska doba. Tako, da ne razumem, zakaj ljudje vedno znova od sebe zahtevajo vse in TAKOJ. Ko so se oni izmisli, da bi bili "zenovski", ampak ne gre takoj prvi dan ali pa prvi teden in nato ugotovi, da je to tako ali tako brez veze.  Se razume, da karikiram in pretiravam, ampak daleč od resnice nisem.

Na žalost se je ta nepotrpežljivost preselila tudi na medsebojne odnose. Zahtevamo takojšen učinek, časa, da bi vlagali in "akumulirali" pa si ne damo. Želimo globoke in smiselne odnose, ki nam bodo osmišljali življenja. S tem ni nič narobe, toda zavedati se je potrebno, da ti odnosi ne pridejo sami od sebe.  Potrebno je ogromno časa in energije, potrpljenja, poslušanja in smeha. Ne rečem, da se ne "začutimo" silno hitro, nikakor ne trdim tega. Smešno je, da z leti izostrimo ta občutek in da kaj hitro uvidimo ali z nekom lahko vzpostavimo trajnejši odnos ali pa vse ostane nekje pri oznaki "znanci po sili". Ampak s tistimi s katerimi se začutimo je dovolj že minimalno malo (recimo zaprta vrata), kar nam da povod za spoznavanje in ustvarjanje trdnih temeljev odnosa. :) 

Življenje nam vsak dan ponuja nepredstavljivo veliko možnosti za začetke. Ne začeti znova. To se ne da. Lahko pa začnemo danes, ta trenutek! Vzeti si čas in misliti bolj pozitivno, se več smejati, več upati, manj očitati, moliti več, se smejati več, pohvaliti, ko je pohvala na mestu, manj komplicirati, manj težiti in uresničevati sanje. Če ne sebi pa drugim. Potrebno je zelo malo.

Si pripravljen preskočiti teoretiziranje in začneš s spremembami? Začeti s spreminjanjem svojega življenje na bolje? Si pripravljena si odpustiti in stopiti naprej z dvignjeno glavo in doseč vse tisto, česar si sposoben?  

Ostati ali obstati?

Veliko sem razmišljala o precej vsakodnevnih stvareh. Za eno je kriva prijateljica, ki mi je zastavila par silno tehtnih vprašanj. Vprašanja so bila v večji meri povezana z dojemanjem vere in življenja. Tako na enkrat ugotovim, da to kar sem mislila, da je prav in da funkcionira je prav in funkcionira le zame. Da ni nič samoumevno. Ob najinem pogovoru sem dojela tudi to, da sem dejansko šla čez fazo ko imam občutek, da si moram vse razložiti razumsko. Vse vedeti in razumeti. Dejansko nočem vedeti kar precej stvari. Noja to v resnici ni res. Želim vedeti ogromno, saj me ljudje in življenje ter znanost, umetnost ipd. močno fascinirajo. Toda nočem si znanstveno razlagati vere. Verjetno zato, ker imam občutek, da bi bilo potem kar nekaj stvari z malo grenkega priokusa. So določene stvari v življenu ko želiš le zaupat in upati. Verjeti v dobro in ne spraševati zakaj in kako. In jasno mi je, da je to naivno ampak v sebi čutim, da je prav. Nikakor pa ni rečeno, da je prav še za koga drugega. In jasno mi je, da sem s to izjavo silno lahka tarča za vse, ki bi rekli radi kakšno čez Mariborsko škofijo, pedofile ipd. Ampak smešna reč je, da to na mojo vero ne vpliva. Vem ni razumno, ali pač. Če dam primer. Jaz sem ponosna Slovenka, čeprav imamo en kup kriminalcev med našimi voditelji in še večji kup egoistov, ki ne opravljajo tistega za kar so bili tja postavljeni. Vidite kam ciljam?
Druga zadeva pa so bila razočaranja. Dejansko nisem imuna nanja. Pa ni važno ali se dogajajo v službi ali doma. Ne maram jih in mnogokrat me razburijo. Sem pač tak tip človeka, ki se precej razburja. Priznam, da me razkuri če se kdo spravlja name po nepotrebnem. Recimo, da mi očita, da nisem dovolj verna ali pa da nisem sposobna biti tiho, pa me sploh ne pozna! Kdo mu daje pravico sodbe, ko pa niti ne ve kaj govori? Razkuri me če se kdo spravlja na koga od mojih. Če mi zavrnejo kartico, ker jo ne znajo pravilno potegnit čez čudo tehnike, ki čita kartice. Razkuri me nespoštovanje.Razkurijo me zdravniki, ki me nočejo poslušati, ko jim razlagam, da je z mano nekaj narobej in da naj me prosim na vsaj vsakih 5 let pogledajo. Danes me je še posebej razkurilo nedelovanje mesta kjer je prej gostoval moj blog. Ponovno je nedosegljiv. To se intenzivno dogaja že zadnji mesec. In tega imam dovolj. Zato tudi preselitev.
Na koncu pa še ena zadeva, ki mi je zelo polepšala dan. Oglasila se mi je prijateljica, ki je močno vplivala na moje življenje v času, ko res nisem imela pojma, da znam in lahko uporabljam svojo glavo (noja še za kaj drugega kot le za tuhtanje o žurih in fantih). Zakaj mi je tako polepšala dan? Ker je srečna. In ne ni na novo zaljubljena in v poslu ni nekih posebnih sprememb, ampak srečna je. Ne samo zadovoljna. In zaveda se, da je za svoj uspeh, psihično in fizično stabilnost odgovorna sama.
Mislim, da nam manjka ravno to. Zavedanje, da smo za svoj obstoj in razvoj odgovorni sami. Da ne krivimo partnerjev in družine zato, da smo nekje obstali. Da ni vedno krivo pomankanje časa, denarja in stanje v družbi, da nismo tam kjer mislimo, da bi morali biti. Mislim, da si veliko ljudi ni pripravljeno priznati, da enostavno niso želeli ali mogli narediti koraka naprej in prekoračiti nevidno mejo. Po mojem je ena hujših zadev, ki jih lahko ugotoviš to, da je isto in si ti isti kot si bil eno leto ali pa 10 let nazaj. Da si ISTI!. Stopicanje na mestu te sčasoma tako utrudi, da samo še životariš in počasi a vztrajno propadeš.
Življenje ni enostaven šport. Zahteva zbranost in vzdržljivost ter veliko mero zaupanja, upanja in smeha. Kdaj si bil nazadnje toliko pri sebi in si zavestno začutil kako pozitivnost sonca prodira vate in te napolnjuje z močjo, ki ti jo daje narava? Kdaj si bil nazadnje srečen... srečen ker si?

Na novi lokaciji

Končno sem pošteno zagnala svoje bloganje že je prišlo do kar nekaj neprijetnosti. Med drugim tudi silno pogosta nedosegljivost mojega bloga. In predvsem ta nedosegljivost je botrovala selitvi bloga na zdajšnjo lokacijo. Smešno je kako hitro se navežeš na nekaj kar niti nima nekega silnega pomena. Spletno mesto.. heh. Zanimiva reč se vam ne zdi? Toda ne vem če je vredno konstantno besnenje nad "ponudniki" bloggarskih storitev če pa ta 1/4 časa nagaja 1/4 pa je nedosegljiva.

Kakorkoli že DOBRODOŠLI NA NOVI LOKACIJI!

Upam, da vam bo všeč in da pridete pogosto nazaj prebrat in pogledat kaj se novega dogaja.

Aha pa še notica. Iz starega bloga bom preselila vse objave iz skupine razmišljanje, med tem ko bodo dnevne objave, ki so bile objavljene do danes, ostale neprenešene.

Kmalu na branje!

Zaupanje in pomanjkanje le-tega

Ste opazili, da se je pojavil fenomen splošnega nezaupanja? Ne zaupamo ne zdravnikom, ne politikom, ne banki, ne zavarovalnici, ne družini, ne prijateljem ali partnerjem. Ne zaupamo veri, niti sebi. A nismo postali le nezaupljivi. V tej nezaupljivosti smo postali destruktivni.

Nikakor ne trdim, da je potrebno zaupati vsakemu in vsem. Nikakor, toda ali se kdaj vprašamo v kaj nas je vsesplošno nezaupanje prignalo?

Če malo razčlenim. Ker ne zaupamo zdravnikom ne prepoznamo najpreprostejših resnic in težimo naprej in naprej. Se še spomnite Jadrana Krta, mladega hipohondra? Se vam ne zdi, da smo mu vsi postali malo podobni? In ker hkrati ne zaupamo sebi ne slišimo več notranjega glasu, ki nam zelo jasno govori kdaj upravičeno skrbimo in kdaj skrbimo le zato, ker nam je dolgčas in nam skrb zapolnjuje čas ali pa nas naredi bolj pomembne.

Ne zaupamo politikom. Če smo iskreni to ni nič novega. Mnogokrat smo upravičeno sumičavi. Toda ali smo se res že kdaj toliko ukvarjali s politiko? Se je že kdaj politika tako direktno vpletala v naša življenja? Isto je z bankami in zavarovalnicami. Že od samih začetkov institucije ne vredne zaupanja, na žalost. In vsi trije so si precej podobni. Zaviti v birokracijo. Iz direktive v direktivo in iz pravilnika v navodila in nazaj v zakon in interni akt. Vse skupaj postaja nerazumljiv gordijski vozel. V tem se znajde le tisti, ki išče luknjo. Tisti pa ki bi si rad zaščitil hrbet, se izgubi v vsem rdečem traku, papirjih, dovoljenjih, obrazcih ...

A vse to je pripeljalo do neprijetne realnosti, ko ne zaupamo niti svojim najbližjim prijateljem, družini, partnerjem. Mnogokrat pomislimo na najslabše. Obnašamo se izrazito egoistično. Ob prvem sumu že naredimo sodbo. Ljudem ne damo druge priložnosti. Sklepamo in se manj pogovarjamo kot bi se morali. Manj smo pozorni na stvari, ki niso izrečene. Ne opazimo nemega klica na pomoč, oz. ga opazimo ko je za to že skoraj prepozno. Strpnost je vse bolj na psu. Dejansko smo veliko bolj strpni z neznanci, kot s svojimi dragimi. Mogoče imam le takšen občutek. Kolikokrat smo le skomignili z rameni ko se nam je nekdo potožil. Kolikokrat smo speljali pogovor v drugo smer, ker se nam ni dalo ukvarjati z nekom. Ne mislim sedaj, da je potrebno poslušati konstantno tarnanje ,le več pozornosti je potrebno. Zaradi objemov, poljubov in vzpodbud pa tudi nikogar ne bo pobralo, prinese pa lahko korenite spremembe v naše odnose.

In nenazadnje je tu še naš dvom v vero. Vsakdo je kdaj v življenju dvomil. Toda razlika je v dvomiti ali pa se odcepiti in zapustiti vero. Če se odcep zgodi premišljeno in s trdnimi argumenti, ki so dobro premišljeni in ne le pesek v oči samemu sebi, ne oporekam. A izgovori v smislu "Samo poglej kaj dela "Cerkev" !(institucija) ipd. tukaj niso na mestu. Dejansko je vera silno osebna stvar. Zahteva ogromno dela, prebiranja literature in energije. Ne, ni enostavno, je pa zadovoljujoče in moje mnenje je, da te "drži" na pravi poti. Je kot kompas in se zato manjkrat zmedemo. Ne govorim tukaj o tem kaj ljudje mislijo, da morajo izvajati, da so verni. Ne, ne govorim o folklornem verovanju. Govorim o intimnem stanju duha. Razmišljanje in zaupanje je nujno. Brez tega onemimo. Postanemo nepozorni in prozorni. Izgublja se čilost duha in razumnost. Mislim, da je potrebno razmišljati. Ne zgolj filozofirati, ampak prihajati do realnih zaključkov in izvedljivih načrtov. In iz tega izhaja tudi zaupanje vas. V svoje odločitve, občutke in čustva. Kako je možno, da smo tako zelo izgubili stik s sabo in s svojimi dejanskimi potrebami in sanjami. Kako je možno, da so se naše sanje razblinile in občutki razvodeneli oz. postali silno odtujeni od nas samih. Kolikokrat si zaupamo, ko se za nekaj odločimo. Sploh še slišimo svoj notranji glas, ki nam sporoča naše potrebe? Ga sploh še slišimo? In to je najhuje. Da ne slišimo sebe. Da ne zaupamo sebi, tistemu s katerim smo 24 ur na dan, vse dni svojega življenja. In obrne se krog. Če ne zaupam niti sebi ne morem zaupati nikomur. In če nikomur ne zaupamo sledi le razočaranje in še več grenkobe in občutkov prevaranosti.

Kdaj si si nazadnje povedal, da se imaš rad? Da si zaupaš in da zmoreš premikati gore? Kje in kdo si že rekel, da bi rajši bil? ;)