Vesela sem, da sem iz vasi...

Tale zapis začenjam danes že tretjič. Vedno se nekje zalomi. Noja upam, da gre v tretje rado. ;)

Tam nekje poleti sem pisala o tem, kaj pomeni biti seksi... no vsaj idejo sem imela, da bo ta blog Biti seksi drugi del. Potem pa sem ugotovila, da v bistvu nima prave povezave. Da razložim.

Pred dnevi sem se na poti iz službe zavila še na napajališče mojega jeklenega žrebca. Na tem napajališču se občasno ustavljam. Tam uraduje sila simpatičen dečko s katerim se vedno malo pošaliva. Nič ekstremnega, malo smeha in živjo živjo. No pred dnevi me je popolnoma presenetil, ko je v vsej blazni gužvi na napajališču (tam sem ugotovila, da se drug dan podraži bencin) točno vedel kateri žrebec je moj. Vem, da ima kamere in vse, a vseeno nas je bilo kar precej, tako da... Sila pozorno. Ob mojem čudenju nad tem fenomenom mi moj razloži, da sem itak z vasi in da tukaj se vsi poznajo (pa napajališče niti ni v mojem kraju).

Za mojo boljšo polovico je bil namreč popoln šok, ko se je iz mesta preselil na vas, vedeli so namreč "kam paše"... se pravi k meni. :) Za lažje razumevanje vseeno moram omeniti, da sama ne opazim niti, da soseda, ki je približno mojih let, hodi okoli noseča, ne porajtam kdo je del katere drame in kdo hodi k maši in kdo ne. Običajno ne vem niti, da je veselica in običajno vaške trače, če jih po kakem čudežu že izvem, skoraj v istem hipu pozabim. Vseeno pa povem v svoj zagovor, da se na vasi odlično počutim. Ljudje mene običajno poznajo, čeprav jaz pojma nimam kdo so oni, in pa vedno lahko kakšno rečeš, ko stojiš v kakšni vrsti etc.

Občina ni ekstra velika, tako da vse bolj ali manj funkcionira na nivoju vasi in mislim, da je to ključno. Še vedno znajo razložiti kdo je "čigav" in kdo se je hodil h komu ženit, seveda še pred vojno. Gasilci so, gostilne so, folklora, gledališče, cerkev, vrtec, šola funkcionira. Polna kapa vsega. Načeloma relativno strpna druščina v kateri si včasih lahko privoščiš kakšno bolj žolčno debato, ker me naveze in nevemkakšne povezave ne bremenijo.

Občutek, da si doma z okolja kjer vedo, da obstajaš je dober občutek. Ne govorim o tem, da te vsi Poznajo poznajo in ne govorim o sprejemanju, a govorim o tem, da še vedno srečuješ ljudi s katerimi si hodil v vrtec, da se kdaj zadebatiraš z učiteljico iz osnovne šole, da ljudje poznajo tvoje starše, žlahto in so žurali ali s tvojimi starši, tabo ali sestro... ipd. Marsikdaj so kočljive življenske situacije speljane z veliko več občutka in posluha. Večkrat se reši tisto, kar je potrebno in kasneje bori bitko z birokracijo, saj bi drugače izgubili še tisto, kar se je rešilo. Velja medsebojna skrb in solidarnost.

Seveda ni vse samo rožice in pesem, a je v primerjavi z relativno brezosebnostjo mesta, pravi balzam in vem, da sem zelo priviligirana. :)

Živiš življenje, kot socialno prilagojena verzija sebe?

Danes sem imela že cel dan namen napisat blog. V načrtu sem imela nadaljevati katerega od napol napisanih, ki se mi kopičijo v košku z osnutki, ampak nekaj mi nikakor ni dalo miru. Včerajšnji pogovor med sodelavkama, kateremu sem se na koncu naivno pridružila še sama. Pogovarjali sta se namreč o tem kako se nima smisla izpostavljati oz. Nima smisla povedati svojega mnenja. Razume se, da je bil pogovor o strokovnem delu katerega pač vsaka izmed nas opravlja. Ko je bilo to rečeno me je dobesedno streslo... Vem, tisti, ki me poznate vam je jasno zakaj, a za vse ostale. Zelo jasna sem glede svojih mnenj oz. Glede tistega, kar se mi zdi važno in to tudi povem. Nisem velikokrat tiho. To verjetno tudi zato, ker se mi zdi, da vsakič, ko ne poveš, da se ne strinjaš oz., ko pustiš da te povozijo in za to ne storiš nič (seveda govorimo o primerih, ko lahko storiš nekaj ne kar tako občesplošno), da vedno ko ne storiš nič, del sebe zatajiš. OK tu je bilo govora o službenih zadevah, a vseeno. Pomisliš kdaj kolikokrat na dan se zatajiš? Ob tem mi pride na misel, kako je Jezus rekel Petru: »Še preden bo petelin  trikrat zapel me boš trikrat zatajil.« In ga je. A, ko pomislim ali ne delamo tega vsak dan? Ne mislim tukaj zgolj vere, ampak ali ne zatajimo sami sebe praktično vsak dan? In ko si delamo to ali ni res, da s tem vsak dan malo umremo?

In ja priznam mene je divje strah, da bi me enkrat prešinilo »Kdo sploh sem jaz?« ali pa, da se nekega jutra zbudim in ne prepoznam moža ob sebi. Nikoli nočem prit do tega! Nikoli nočem prit do te vrste »spoznanja«.

Sem pa vseeno precej razmišljala, mogoče tudi zaradi poroke, kaj vse se spremeni v dveh letih. Ko pomisliš dve leti res nista neko dolgo obdobje, a vseeno, ko pogledam sebe, lahko rečem, da sem se spremenila. Nimam nič proti, nekateri pač nimajo tega občutka in se danes ukvarjajo z istimi stvarmi, kot pred dvema letoma. Tudi sama se, v določeni meri, ampak drugačna jaz, kot pred dvema letoma. Z istimi stvarmi se ukvarjam z nekim drugim čutom, saj te dejansko spreminja in dopolnjuje vsak dan. Če pomisliš, da nek dan ni nate popolnoma nič vplival, v čem je bil potem sploh smisel tistega dne? In ta misel te kaj hitro popelje, do vprašanja, če je bil dan »brez vrednosti« ali sem brez vrednosti tudi sam. Ampak odgovor na to vprašanje je jasen. Zelo pomemben del življenja si!

O sprejemanju samega sebe in sprejemanju v družini mi je v zadnjem času dala precej misliti udeleženka oratorija. Opazila sem jo (poleg tega, da je bila v moji skupini) ravno zato, ker je bila odmaknjena in zadržana, mirna. In s to svojo mirnostjo je zelo vplivala na svojo okolico, a se tega mogoče niti ni zavedala, a mene je očarala. Mogoče zato, ker me navdušujejo lastnosti, ki meni manjkajo in sicer trdnost in mirnost. Velikokrat se še vedno spomnim nanjo.

Pa da se vrnem nazaj na pogovor med sodelavkama. V svoji vnemi, ali kakorkoliže sem povedala, da se ne strinjam z njima in da menim, da je pomembno, da povemo jasno in glasno, ko mislimo, da nekaj ni prav oz. se dela narobe. In komentar je bil: »Joj kako si ti še mlada!« In to me je popolnoma šokiralo.

Če pomeni »biti odrasel« to, da hodiš s sklonjeno glavo in trpiš v sebi.. noja priznam, da nočem postat take sorte »odrasel«. Nočem tarnati sodelavkam, da »mož nima posluha za moja čustva«, a mu jih hkrati niti ne poskušam povedati. In nočem se venomer spraševati »kaj si misli?« ali pa si dejansko misliti, da nič ne misli in da mu je vseeno. Nočem ne takega zakona niti takega življenja!

Pogovor med sodelavkam me je pustil pretreseno. Ali ni popolnoma zgrešeno, da živiš življenje le v svoji glavi? Zakaj bi živel življenje le kot senca sebe? Ali ni bistvo, da živiš svoje življenje kot ti in nikakor ne kot neka socialno prilagojena različica sebe!

Kaj pa če moj način ni tako poseben?

Na enkrat se zgodi toliko stvari, da skoraj pozabiš zapret usta! Življenje te včasih s hitrostjo, kar malo povozi. Ampak se kdaj res vprašamo, če mu tega ne dopustimo sami? Obstajajo ljudje, ki se trendu nenehnega hitenja uprejo. Zavestno in z vso močjo. In umirjenost postane njihov način življenja. 

Misija nemogoče za vse tiste, ki se nočejo odreči ničemur in le naglas govore, da vse hiti, za spremembo pa si ne vzamejo niti časa niti temu ne namenijo energije. V vsakem primeru je nepredstavljivo lažje pametovati, kot pa dejansko nekaj narediti za izboljšavo.

Nekateri pravijo, da je njihov stil življenju konstantno izboljševanje, nenehno hlepenje po več. Priznam sama nisem takšna. Rada si sicer zastavljam cilje, ampak mi je v življenju nekako bolj pomembno živeti, kot se neprestano iztroševati za boljši avto, več kvadrature ali boljši stas. Ne rečem, da se ne trudim za izboljšave, le na mogoče malo drugačen način in verjetno je sistem prioritet kanček obrnjen, kot pa mi ga narekuje "današnji stil življenja". Ali je to dobro ali ne je zelo težko soditi.

Če pa sem iskrena, si to misli verjetno skoraj vsak. To nas nekako loči od ostalih. Pravimo, da nismo "takšni kot drugi". Da počnemo stvari drugače, jih sploh ne počnemo, ne mislimo čredno in ne hodimo po shojeni poti. Toda bodimo pošteni. Vsi smo ena velika čreda in misel, da nismo takšni kot drugi nas zgolj ohranja pri prepričanju, da nismo številke, da smo pomembni. Pa smo res? 

Mislim, da je važno le kaj narediš z življenjem, ne kaj misliš, da boš naredil. Nekako vedno gravitiram proti ideji, da ima vsak svoje poslanstvo in namen. Mogoče ga ima, mogoče ga nima. Kontradiktorno pa ne verjamem v to, da se vse zgodi z namenom. Včasih se stvari zgolj zgodijo in potem je na nas, da pospravimo razdejanje.

Prav smešno je, ko razglabljaš in se dejansko prepričaš, da si trden in močan. Potem pa izveš novico, ki te pretrese do obisti; veliko bolj kot si upaš pokazati ali priznati. Stisne te in ne moreš dihati, a tega ne smeš povedati nikomur, saj nimaš te pravice. Dodaj temu še stalno negotovost in imaš koktajl, ki zahteva veliko koncentracije in moči. Baja ni potrebno, da vedno znova obiramo težje poti. Sliši se, kot še ena "uspešnica" Pop Design-a, a ni. In vprašanje, kolikokrat se ti dejansko zgodi, da se lahko ustaviš in rečeš, "OK zdaj pa bom razmislil, kaj bom storil. Sem na življenskem razpotju." Življenje ne poteka tako kot knjiga ali film. Življenje živiš in upaš na najbolje. Vsak po svoje in načeloma vsi silno podobno.

Vedno so mi šli na živce oh tako zelo oholi "intelektualci". Nihče nima pravice soditi kaj je prav in kaj ne. Kdo je "kmet" in kdo je "car". Tega ni. So le srečni in nesrečni ljudje. So tisti, ki večkrat storijo več pozitivnih dejanj in tisti, ki  to store manjkrat. In ne, ni vseeno kaj govorimo in koliko bolečine naše življenje povzroči drugim. Če smo že tu vrženi skupaj poskušajmo vsaj ne povzročati škode, če že ne delamo dobro. Tako, da če danes nimaš za povedati nič dobrega ali spodbudnega bodi raje tiho... Tudi tišina govori.     

Kaj se sme?

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljicami o tem kako različni smo ljudje. Ne samo vizualno in v glavi, ampak tudi kako različne stile življenja živimo. Nihanje med popolnim bluzenjem in brezciljnim tavanjam, do ekstremno trdne odločenosti s kristalno jasnimi cilji.

Ampak ta razkorak niti ni tisto kar intrigira, ampak dejstvo kako se je zalezlo v ljudi ideja, da ne potrebujejo za nič odgovarjat. Vsi bi bili podjetniki, a nič delali in imeli vrh glave denarja. Vsi bi samo uživali, a za to nič storili. Izgubilo se je zavedanje, da je potrebno za uspeh delati in da je vsako delo častno, če ga tako izvajamo. Da je prezira vredno goljufanje in izkoriščanje. Vrednote in moralne smernice so se precej zabrisale. Tukaj se spomnim enega citata iz Filma City Hall, ko Al Pacino reče: "Začneš s tem, ko malo prekoračiš mejo.. da dosežeš višji cilj. Nato to storiš večkrat in meja se tanjša ... in nato se zaveš, da enostavno ne veš več kje sploh je..."

In prav zabrisanot je pripeljala do popolnega kaosa. Nič več ni dovolj dobro, nič več ni vredno truda, odrekanja. Ljudje so stalno nesrečni, nesramni, nepozorni... ampak za to nikoli niso krivi sami ne ne.. zato so vedno krivi drugi. Najraje država oz. tretja oseba. Nima to nobene povezave z nekontroliranimi izbruhi in impulzivnim zapravljanjem.

Po drugi strani je potrebno vedno napast tistega, ki ne jambra v isti rog. In potem se gnev nad življenjem preseli nanj. Kar je res kontraproduktivno. In vse se vrne na začetek kroga, ko se ne prevzema odgovornosti za lastna dejanja. Nihče ne odgovarja za nepošteno in neodgovorna dejanja.

Ampak če sem iskrena je velik problem v nepriznavanju avtoritete. Tukaj ne mislim samo na Boga, Alaha .. kogarkoli .. ampak enostavno, da se ne priznava več, da nismo najpomembnejši in edini. Da nimaš vedno prav in da je včasih skupni interes pomembnejši od zasebnega.

Pri nas se enostavno ne zavedamo več, kaj se sme in kaj ne in kaj je vredno graje in kaj ne!