Z Bogom draga moja soplesalka!

Smešno kako pogosto smo opomnjeni, da nimamo na voljo neskončnosti, pa se vseeno vseskozi obnašamo, kot da jo imamo! Kot krut opomnik so izgubljene bitke, ki  iztrgajo iz naših življenj posebne osebe, močne ljudi. 

Ko se spomniš kolikokrat se nisi "vtaknil" v nekoga, ker si bil prepričan, da potrebuje in si zasluži "svoj mir" in da nimaš pravice vprašati ali pomagati... potem pa jih ni več. Šok, krč in vseobsegajoča žalost ter občutek izgube. V tem trenutku vera in zaupanje v Božjo milost naredi čuda, a vseeno se pojavijo vprašanja in občutki, ki te hitro pograbijo in ego, ki govori, da nič nima smisla, da je potrebno vse samo nagrabiti in JAZ, pa čeprav veš, da v tem trenutku jaz nima nobene vloge. Ti si tam zato, da služiš kot opora vsem, ki bi le-to utegnili potrebovati in tam si, da žaluješ. Da ne tlačiš in ignoriraš ampak, da jo sprejmeš, čutiš in izživiš. Pa naj bo še tako nekonvencionalna ali pa socialno neprimerna, češ: "Zakaj pa tebe to tako gane?" ipd.

Ne opravičujem se več za svoje občutke in čustva; jih ne razlagam ali pa racionaliziram, jih le sprejmem in čutim.. Ne prevzemam več naloge mule za frustracije in nerazumevanje drugih. Ne nosim več tujih problemov in ne, ne bom reševala težave drugih. Lahko pomagam, ne bom pa več gonilna sila... razen zase. Nihče nima pravice preložiti oziroma prelagati vseh teh zadev name. Zato... Hvala draga moja za opomnik, moja bolečina govori, da je bilo veliko prezgodaj, a očitno imaš večje naloge in te drugje bolj potrebujejo.

Z Bogom čutna soplesalka in navdih; naj te tvoja krila poneso v nove višave. Z Bogom...  

   

Zaslužiš si ogromno zato se začni obnašati temu primerno!

Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?

Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?

Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno! 

Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!

Igra, ki to ni

Kupi posnetih razmišljanj in napol napisanih tekstov. A  ničesar od tega se ne bom lotila. Miru mi ne da včerajšnji pogovor z mojo M.  

Kako neverjetno navajeni smo funkcionirati pod masko. Kako malo ljudi nas vidi brez nje. Kolikokrat lahko čustvujemo in govorimo brez filtra. Kdo nas bo razumel tako, kot čutimo/mislimo? Kako je možno, da je pretvarjanje postalo način življenja??

Ugotovitev je bila, da smo zelo zadržani in smo vedno "potegnjeni" nazaj, kot da bi se bali, da nismo dovolj. In potem se skoraj ves čas počutimo kot prevaranti, igralci  drugačne variante sebe ipd. Za tem pa je takoj sledilo še vprašanje, koliko vez, zakonov in prijateljstev razpade ravno zaradi pretvarjanj, filtrov in domnevanj, da se poznamo, ko pa se dejansko ne. Kolikokrat si rečemo, da vemo kaj bo on/a rekel/rekla, kaj si misli in kaj čuti. Kolikokrat ne pustimo, da ljudje so ali še bolje kolikokrat si dovolimo,  da smo sami pristni.

Pred časom mi je bilo svetovano, da edini način, da se z "gracioznostjo" prebijem čez lastne izbruhe jeze (zdaj običajno uperjene navznoter) je,  da sem iskrena do sebe in pričvrščena. Da sem gotova v tem kaj sem in kdo sem. Da konstantno osebnostno rastem in delam svet boljši. Le tako lahko kar se da milostno prejadram viharje.

Kolikokrat sem se spomnila na to odkar mi je bilo to "položeno na srce"? Prevečkrat! Priznam, da vsaj v polovici primerov se je vse spremenilo v nasmeh, ker sem v trenutku spoznala igro ega in lasten lapsus, ki pa se ga da z vajo umiriti... se pravi nič nepopravljivega. :)

Življenje ni igra... je veliko boljše in vredno smeha in ljubezni.

Kako velike so lahko tvoje sanje - tvoje življenje

Že kar nekaj dni me mučita fenomena s katerima se soočam že odkar pomnim. Verjetno se je tudi vam že zgodilo ali pa ste slišali, ko je nekdo rekel: "če priznam, da je res lepo ali pa je nekaj dobro se bo takoj sfižilo" ali nekaj v tem smislu. Ja? No v meni je to delovalo dolgo časa, če drugače ne sem se pa sama sabotirala. Pokvarila sem svoj napredek pri ustvarjanju, hujšanju, in nenazadnje tudi odnosih. Nikakor mi ni bilo jasno ZAKAJ??? Počasi se mi je začelo odkrivati. Marsikdaj verjetno zato, ker ne vemo kdo smo, če bi "prestopili na drugo stran". Kdo bi bili, če nebi bili tisto kar drugi mislijo, da smo ali pa kar sami mislimo, da smo. Kaj bi bilo, če bi se uresničile naše najbolj divje sanje in bi postali najboljša verzija sebe. Kam bi šli potem?? Cel kup vprašanj, ki spodkopavajo naše najboljše namene. 

Počasi sem začela sprejemati spektakularnost življenja. Življenje JE lepo. Ne v primerjavi z drugimi ampak v meni je neverjetno lepo. In ne nič se ne bo pokvarilo, če ga sprejmem z vsem srcem. Tudi, če oziroma, ko življenje zavijuga drugam, kot smo si predstavljali ali začrtali je še vedno spektakularno. Še vedno delujemo in smo. Niti ne bo ni meja. 

Pred dnevi sem brala zapis mladega moža, ki je spektakularen v svojem delu in je govoril o problemu "zgornjega limita" in kako se največkrat sabotiramo sami, saj imamo v sebi strah, da si vsega tega dobrega ne zaslužimo. Da ne moremo delovati in biti ob tem srečni ampak moramo delati tlako in da je to naš dolg. In takrat me je udarilo, točno v čelo! To je to! Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj, da bi lahko uspela s svojimi talenti. Vedno sem imela občutek, da se moram skrivati nekje v množici nezadovoljnežev in poganjal bi me sladkor in visok pritisk ter občasne kave... Nič več. Vredna sem, da sem srečna in vsem povem, da sem. Največji srečko sem. To ne pomeni, da nočem doseči nič več ali pa da imam vse kar sem si kadarkoli želela in da nekje v meni ne biva ego, ki mi šepeta, da nisem vredna. Nikakor. Ampak vem, da sem srečko in, da če to priznam ne bom zato nič manj srečna.

In to me je napeljalo na razmišljanja o poslanstvu in pridiganju. O tem kako silno radi pridigamo, filozofiramo in govorimo kaj vse bi morali in bi drugi lahko mi pa ne moremo in nevemkajše. Sami pa potem ostanemo zgolj pri besedah in porivamo druge naprej in sebe posipamo s pepelom. In spet se je zgodilo razsvetljenje. Živeti moraš tisto kar govoriš in z zgledom boš spreminjal. Zgled vleče, besede le ustvarjajo zvočno smetišče. Čuti, živi in deluj v miru.

Kolikokrat naša dejanja motivira temna plat življenja?

Včeraj je bil neverjeten dan. Moja postna zaobljuba je, da se bom na dneve strogega posta postila. Sreda je bila neproblematična, med tem, ko je bil včerajšnji dan, milo rečeno, izziv. Vseeno pa ni bilo spregledano sporočilo, ki je bilo "vrženo" v mojo smer. Še vedno nekako ne dojemam kako lahko slišimo prave besede ob pravih trenutkih, če si le pustimo in poslušamo. Tenkočutno in s spoštovanjem. 

In kaj me je nagovorilo? Berilo pri sveti maši. Maše ob delavnikih so zakon! Praktično nič ljudi, intimnost, ki je ne doživiš ob nedeljah in praznikih. Zaradi manjšega števila ljudi je tudi manj motenj, manj vplivov in se posledično lažje skoncentriraš in "odpreš". In včeraj je bilo... ohhhh! Ko sem že cel dan sitnarila in bila popolnoma zakrčena, besede. Ne spomnim se točno kako so šle ampak bistvo je bilo, da tvoj post ni vreden kaj prida, če se ne postiš v Miru. Če se do drugih ne obnašaš sočutno in s sprejemanjem.

Dvomim, da me je kdaj kaj še bolj izrazito mahnilo po glavi. Dan sem videla v polonoma drugi luči in s tem tudi postne zaobljube in Post na splošno. 

Zanimivo je, da naša dejanja ne pomenijo kaj dosti, pa tudi, če so izvedena s silno dobo mislijo, ako niso izvedena celovito. Če ne delamo stvari "uigrano". Najboljši primer je, da se ne moreš odkupit s plačilom "odpustka". Noja lahko se na zunaj ampak v resnici se pa ne. Kolikokrat se vračajo slaba vest in zavedanje krivic, ki smo jih storili. Kolikokrat ne morem odpustiti, pa ne zato, ker bi bila nam narejena tako velika "škoda" ampak, ker smo se sfiksirali nanjo. Kolikokrat ne odpustimo, ker enostavno ne znamo, ker nas drži pokonci le zamera in po malem hudobija. Neverjetno, ko začneš razmišljati za koliko naših dejanj je motiv dejansko naša nečimrnost, obsojanje in želja po maščevanju.  

 Ne slepim se, da se boste strinjali ali pa priznali. Nikakor! Vsak gre s svojim tempom po poti svojega življenja. A zase lahko rečem, da sem končno začela spuščati. Predvsem ljudi in odnose ter priznavati tudi svoj del krivde. In ne ni lahko, a letošnji post bo, očitno, namenjen predvsem temu. Zato sem že na začetku, navkljub težki poti, ki je pred mano, neizmerno hvaležna.

Ko ponovno odkriješ očitno

Danes me boli glava. Glavobol, ki je bil moj stalni spremljevalec zadnjih nekaj let se je s spremenjenimi prehranjevalnimi navadami močno umaknil v ozadje. V resnici me od spremembe režima danes prvič boli.  Ampak danes je tako ali tako buren dan. Ne na zunaj, na zunaj se mi zdi, da se presneto dobro držim, v meni pa vre. Izdaja me le stalno migajoča noga. Sodelavka, ki je res posebna punca, mi je danes govorila o njenih dilemah in ob poslušanju me je zadelo. Popolnoma me je položilo in onesposobilo ponovno spoznanje. 

Vedno znova niham med svetovi, med njimi in nami etc. In vedno iščem nek svoj košček. Vedno izprašujem svojo vest in vedno iščem pravo pot. A pravo pot za koga? Znova in znova se opomnim, da ni potrebno da pripadam, da ni potrebno zunanji konsenz ali pa odobravanje. Le sama moram sprejeti in si zaupati. In danes me je ponovno zadelo Sprejmanje!!! Saj ne, kot da tega nimam za časa trajanja moje kože zaznamovano, a vedno znova pozabim. Sprejemanje. Tukaj in sedaj. Sprejamnanje situacije takšne kot je, ljudi takšnih kot so in sebe takšni kot smo. Obstajati. Poslušati glas ljubezni, ki je v vsakem izmed nas in preseči ego, ki v nas vleče temo. Vem sliši se ezoterično (khm, a ne M.?) ampak to je res. Sprejeti in obstajati. Živeti svoje poslanstvo.

Glede na to, da sem velik zagovornik življenja poslanstva me večkrat "povprašujejo" (beri: provocirajo) češ kaj je pa moje poslanstvo? Tega ti ne more povedati nihče. To slišiš v sebi. Ni potrebno, da vsi rešujejo svet. Niso poslanstva le tiste velike stvari, poslanstvo je naše življenje. Pa če to pomeni, da se ti uspe sprijazniti in sprejeti lastne napake, je mogoče to tvoje poslanstvo in si navdih. Poslanstvo lahko začutiš in slišiš le takrat, ko si v tišini in ko ni nič. Ko si sam in obstaneš. Vem, da mnogi pravijo, da meditirajo v gibanju, odlično, če to njim odgovarja, a sama zase vem, da se slišim takrat ko je Nič. Ko se mi misli umire, ko spregovori Bit. Bolj, ko se treniram v poslušanju bolje slišim in včasih za to ne potrebujem več niča, a kmalu vajeti prevzame ego pa sem spet tam...

Danes me je še enkrat opomnil kako zelo pomembna je točka s katere gledamo. Če smo na pozitivni strani in sprejemamo se bo vse slej, kot prej umirilo in šlo v pravo smer. S tem ne mislim smeri, ki jo je izbral ego, ampak tisto, katera je potrebna za nas. Sprejmimo jo z vsemi pljuči in vsem srcem. Sprejmi tisto, kar si nekoč že živel...

Preblisk dneva

Danes sem prebirala in gledala nek material na spletu in me je prešinilo: "Zakaj se omejujemo s tem česar ne moremo storiti?" Ne morem potovat in imet hiše. Ne morem imet bogatega socialnega življenja in srečne partnerske zveze. Vedno je potrebo IZBRATI ali eno ali drugo. Ampak zakaj? Zakaj je samo eno ali drugo? Zakaj pustimo, da nam družba ali pač nekdo narekuje kako lahko živimo? In zakaj pustimo, da drugi sodijo kaj je dovolj in kaj ni? Kdaj smo postali tako silno preplašeni in smo nehali poskušati stvari? Zakaj se nočemo učiti novih stvari? Sama neverjetno rada poizkušam nove stvari. Nikakor mi ni vse všeč; sem jih pa poskusila in gremo naprej! Tako si nabiram določena znanja in spretnosti; si širim obzorja in spoznavam svet.

Tako mi ni jasno zakaj bi moral izbrati le majhen kupček? Zakaj nebi ŽIVELA? Ali ni to naša odgovornost in poslanstvo? Da damo svetu najboljšo verzijo sebe? Ali ni bistveno, da pustimo pečat in bogatimo druge z našo edinstvenostjo? Zakaj nismo enostavno srečni?

Menim, da je res pomembno le, da služimo. Ne, da smo sužnji, ampak da delujemo v dobro drugih. Dovolj je za vse, le delovati je potrebno. Nikoli ni dovolj ako vse grabimo k sebi. Potrebno je biti zvest sebi in delovati. Pa kakorkoli že. Največ kar lahko narediš je, da si iskren, odprt in da živiš svoje poslanstvo. In to je to.

Sprejemanje staršev in odpuščanje

Smešno je, kako silno prizadanejo stvari, ki jih ni. Smešno koliko upov polagamo v ljudi, ki jih dejansko ni. So samo stvor v naših glavah. Smešno, kako se zanašamo na ljudi, ki nas ne prenašajo in ne marajo. Ki nas ne razumejo in nas prenašajo zgolj iz dolžnosti.

Zanima me kolikokrat rabimo biti še oklofutani, da bomo sprejeli dejstva, ki so pred našim nosom že vse življenje. Zakaj se tako besno trudimo, da bi nas sprejemali in imeli radi.

Smešno kako težko je pogledati v oči resnici in priznati, da nas tisti, ki naj bi nas "morali imeti radi" niti ne poznajo, niti ne razumejo. Da jim ne gre zaupati in da vanje nima smisla vlagati posebne veljave. Pač so. Iz dolžnosti nas sprejemajo in priznavajo to pa je tudi vse. Grozen občutek, a nikakor ne gre tajiti realnosti.

Ob tem pa je vsekakor potrebno dodati še, da ta nelagoden občutek dejansko ustvarjamo sami, ker zahtevamo, da se drugi ljudje obnašajo v skladu z našo idejo o tem kako bi se kdo moral obnašati. Ako bi te (nam bližnje) osebe zares imeli radi bi jih sprejemali takšne kot so. Brez zamer, da v preteklosti niso izpolnili (naših) pričakovanj, da niso bili ob nas takrat, ko smo jih potrebovali ipd. 

Ista je štorija pri starših. Pri njih smo še posebej občutljivi, a pride čas, ko je potrebno presekati otročjo navezo. Potrebno jih je pogledati, kot ljudi in jim nehati očitati stvari iz preteklosti. Vse tiste žaljive besede, ves sram, ki je s tem povezan in zamera. Na mestu je odpuščanje, saj drugače ostajamo ujetniki. Ujetniki napak in razočaranj drugih ljudi. Ako jim ne odpustimo ne moremo naprej. 

Šele, ko na to in vsa očitanja za pretekle bolečine, gledamo tako potem je (vsaj zame) jasen odgovor samo en. Iskreno in popolnoma se nam/jim odpusti in gre naprej. Modrejši, bolj ljubeznivi in z bolj pretanjenim občutkom za sočloveka in sebe, kot pred tem. 

Ob tem sem se spomnila še nečesa... kdaj si nazadnje odpustil sebi? Kdaj si nazadnje blagoslovil svoje kikse in si rekel "rad te imam"? In kdaj si dopustil, da ego vodi tvoje življenje in da pozabljaš kaj je dejansko pomembno?

Vse kar želimo je pristnost

Pred časom sem že govorila o fantinu, ki na precej provokativen način vzbuja pozornost (predvsem angleško govoreče) javnosti. Fant je v zgodnjih 20-ih in usmerja pozornost na težke teme. Sam se zelo jasno opredeljuje, kot kristjan. V svojih govorih razlaga in govori o Svetem pismu in naukih. V nekem intervjuju sem zasledila, ko je govoril, da nima ambicij postati pridigar ali pa izoblikovati svoje verske ločine. Vse kar želi, s svojimi posnetki in govori doseč je, da se govori o težkih temah; da se odpirajo večja vprašanja in da se včasih vrže luč tudi na probleme, ki ostajajo skriti za vsemi dimnimi zavesami. Seveda govorim o Jeffersonu Bethke. Najbolj me je pritegnila njegova izjava, da si danes mladi želijo pristnosti. Ne potrebujejo represije in "velike vodje" ampak pristnost. Da se prav to pogreša v družbi. 

Ta izjava me je presenetila, saj govori točno o tem kar mislim tudi sama. Mladi ne potrebujejo besnih pridigarjev, ki se zapletajo v takšne in drugačne škandale. Ne potrebujejo velikih političnih vodij, ki bi jim govorili, za kaj je vredno živeti. Mladi potrebujejo pristnost in iskrenost. Ne govorim, da je vse to lahko. Nikakor! Dejstvo je, da so tisti, ki iščejo svojo pot mnogokrat veliko bolj trdni in iskreni. S tem pa povzročajo/povzročamo precejšnje težave tistim, ki bi nas radi "utaknili" pod le eno oznako.

Mislim, da spoznavanje sebe vodi k strpnosti in pristnosti. Vodi v čas, ko se bomo nehali skrivati za maskami in kazati s prsti na "grešnike". Ko smo gotovi vase ne potrebujemo nekoga, ki mu gre slabše, kot nam, da bi se počutili dobro; ne rabimo nikogar na katerega bi kazali s prstom, da preusmerimo pozornost. Iskanje svojega mesta v družbi in pristnosti v sebi je velik osebnostni korak, ki pa ga mnogi niso pripravljeni storiti, saj to pomeni, da mogoče ne bomo zadovolji z rezultatom. Zakaj? Ker mogoče na koncu ne bomo takšni kakršni družba hoče, da smo. A na tem mestu vas sprašujem: Živiš življenje zase ali za družbo?

Vsak dan znova je možnost za spremembo. Vsak dan! Vsak dan je priložnost, da živimo bolj pristno, da živimo svoje poslanstvo, da pomagamo, da smo bolj razumevajoči, da smo manj obsojajoči  Vsak dan je poln priložnosti za biti boljši, zase in za druge. Koliko teh priložnosti vidimo in izrabimo?

Kompromisi in želja po Delovanju

Včeraj, ko sem pisala o naših pripetljajih, sem imela v glavi le željo, da se skašljam in  grem potem lažje naprej. Da naredim tisto v kar verjamem. A izkazalo se je, da se nikakor ne morem rešiti občutka ujetosti v papirje/obrazce in neumnosti. Nikakor mi ni jasno kako je lahko določenim ljudem dovoljeno vse. Izjavljanje neumnosti, nedelovanje in popolna nesposobnost. To pa se ne nanaša na naš projekt. Nanaša se na pripetljaje zadnjega meseca v službi in to me je mogoče pahnilo čez rob. Rezultat pa je bil včerajšnji zapis.

Danes sva pri kavi s sodelavko ugotavljali kako neverjetno je, da je ljudem popolnoma vseeno, ko prelagajo odgovornost in delo na druge. Ne končujejo svojega dela ali pa komplicirajo z motivom, da njim ne bo potrebno delati. Preseneča in fascinira (pa ne v pozitivnem smislu) me kako zelo oholi in prepotentni so ljudje. Vseeno jim je kaj njihovo nedelovanje povzroča, kakšne posledice ima njihovo nevestno delo in kakšno škodo povzroča egotripanje. Zakaj dobro dela tisti, ki ovira postopke in onemogoča, da bi se postopkovno kolesje vrtelo hitreje.

Potem se zgodi vsesplošno pljuvanje po ljudeh iz državne uprave. Ne gre se zame, meni je jasno kje sem, kaj delam in kdo sem; ampak žal mi je, ker so v isti kotel vrženi ljudje, ki res delujejo in so ekstremno pridni in fleksibilni, a so v isti mineštri, kot tisti, ki hodijo v službo na kavo. 

Nisem pravi državni uradnik. Pri meni šteje učinkovitost in opravljanje svojega dela. Sem pristaš spreminjanja sveta na bolje in izpolnjevanja svojega poslanstva. Ne verjamem v to, da lahko nekje stagniraš; vem pa, da je včasih potrebno marsikaj prežvečiti, da izpolniš svoje sanje. Ostro nasprotujem umiranju na obroke, apatiji in delu zaradi dela.

Vem, vprašali me boste zakaj potem ne vržem vsega stran, razširim krila in se z vso predanostjo posvetim svojim projektom in stvarem v katere verjamem. Razlog je enostaven. Hrana stane. Temu navkljub mislim, da je za ljudi, ki želimo spreminjati svet ravno toliko poti, kot je ljudi. Ni prave ali napačne. Ključno je le da Delujemo. Ne delamo ampak Delujemo! Kjerkoli smo in kdorkoli smo. Nekaterim se zdi takšno razmišljanje smešno jaz pa vem, da imam poslanstvo. Izpolnjevanje poslanstva je zame ključno in brez njega bi se verjetno ponovno izgubila v pričakovanjih drugih. Živeti v svoji pristnosti in delovati! 

Zase nikakor ne trdim, da nikoli ne bom izbrala drugačne poti, kot jo imam sedaj. Vse ob svojem času. Ko bo pravi čas bodo tudi odločitve temu primerne. Zavedanje tega je že pred časom prineslo spoznanje, da je potrebno delovati navkljub okolju, ki te obkroža. Nikoli ne smeš pozabiti na to kdo si in kaj delaš. Zakaj si tam in kaj je tvoje poslanstvo. Ni težko delovati v okolju tebi podobnih, pravi izziv je delovati tam kjer okolje ni idealno. Na to ne smemo pozabiti! Ostalo so le odrgnine in brušenje na poti...

Kako živiš svoj vsakdan?

Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni. 

Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?

Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.

Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi. 

Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?

Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.

Živiš življenje vsak dan? Res?

Kako zelo pomemben je čas stran od "vsega". Vem sliši se smešno, a je res. Vzela sem si tedenski dopust od računalnika in počutim se boljše. In splošni dopust SPLOH ni imel nobene veze ;))

Pred dnevi me je dragi popolnoma presenetil z vprašanjem kaj bi pravzaprav sploh rada počela, ko bom "velika".  Samo po sebi bi človek rekel, da je smešno vprašanje a v tem primeru ni. Pognalo me je na pot izpraševanja in iskrenih odgovorov. Šele ob takšnem izpraševanju dejansko ugotoviš kako zelo pomembna je iskrenost do samega sebe. Ugotoviš, da si s tem, ko si "sprejel odrasle odločitve" privolil v umiranje na obroke. Ne ne govorim melodramatična. Govorim o vsakem dnevu, ki ga izgubiš, ker dopustiš, da ti ga vzamejo. Kdo so "oni"? Oni so vse "standardne" norme, zahteve nevidnega in vidnega, ki te cefra in ti jemlje zagon in pogum. "mnenje množice" in  podobne blesarije na katere se oziramo, ko nam ustreza.

Definiranj kaj boš, ko boš veliki, je mnogokrat hladen tuš, ko spoznamo, da smo dopustili si vzeti sanje. Ko se vedno znova zadovoljujemo le z drobtinicami. Odkriti in živeti svoje poslanstvo ni enostavno. A vsak izmed nas ima svojevrsten nabor talentov in znanja. Vsega se da uporabiti za dobro, za spremembe na boljše; za rešitev človeštva. Vsakdo, ki tega ne poskusi izgubi. Izgubi vsak posameznik in izgubimo vsi skupaj.  

Življenje ni le zato, da se "žrtvujemo in trpimo". Življenje nam je bilo poklonjeno zato, da ŽIVIMO! Pa živimo? Vsak dan? Res?

Toleranca vs. sprejemanje in sočutje?

Verjetno se je vedno dogajalo; mene pa je začelo sedaj pošteno motiti. Ogromno se govori o toleranci... Zame toleranca pomeni, da ti gre nekaj ekstra na jetra in se s tem nisi sposoben spopast in si pač tiho, kot rit. Moti te še vedno in na živce ti tudi gre. Še posebej mi gredo na živce (in ja nisem tolerantna) tisti, ki najbolj cvilijo, da se ljudje do njih ne obnašajo tolerantno. Vse povezujejo s svojim lastnim obstojem ipd. No dragi moji (in ja, mislim na nekatere moje) nisi popek vesolja! Kako ljudje govorijo, volijo ali pa ljubijo in čustvujejo nima popolnoma nobene veze osebno s tabo! Nehajte jemati vse tako presneto osebno. Ja vem, grozna sem, ampak naj ti povem nekaj, kar bi ti mogla povedat že mama. Življenje drugih se NE vrti okrog tebe! Le tvoje lastno življenje se vrti okrog tebe! Kako lahko zmerjaš ljudi, ki so ti že celo življenje blizu? Kako je možno, da smo tako ujeti vase?

A nasproti tolerance bom postavila sprejemanje in sočutje. To sta dve dejanji ali pa čustvi o katerih se ne govori. Nista ne popularni in ne lahki, a spreminjata svet na boljše! Ne govorim o tem, da je potrebno ponižno sklanjat glavo etc. govorim o iskrenosti in priznavanju, da imajo tudi drugi čustva in strahove. Ne govorim, da moramo trpeti zlorabe in ponižanja; govorim o tem, da sprejemamo razloge zakaj do tega pride in se postavimo zase. Postavimo se iskreno in brez skrivanja. Vsak ima pravico do lastne identitete in življenja v skladu z lastnim prepričanjem, pa če sovpadajo z vodilnimi političnimi, verskimi ali pa družbenimi normami ali ne. Ob tem pa vseeno še enkrat poudarjam, da je lastna svoboda le do meje, ko ne posega v lastno svobodo sočloveka. 

Občutek imam, da smo precej pozabili kako sobivati. Eni se konstantno umikajo in drugi pa se konstantno, zavestno ali ne, obnašajo invazivno. Ko se umikamo ali pa konstantno napadamo, pozabljamo kdo smo. Bistvo življenja je živeti iskreno in v skladu s svojim pravim jaz. Ta pa običajno ni pretirano invaziven ali pretirano plašljiv ampak samo je. To pa je največji dar. Ako lahko živiš ti, kot TI v vsej neverjetni polnosti je to največji Božji dar. TO je TVOJE poslanstvo... ostalo so samo stvari...

Pogovori in vera vase

Včeraj sem omenila nevarnost napačnih motivov za pogovor. Nisem mislila, da so pogovori nepotrebni. Nikakor! Pogovori so temelj našega obstoja. Brez komunikacije, in s tem ne mislim SMS-jev, FB statusov in twittow, ampak pristnega pogovora z vsemi kretnjami, nasmehi in dotiki. 

O brez smiselnosti pogovora sem govorila v primeru, ko iščemo pogovor z motivom dobiti potrditev od drugih, da smo OK. Da razmišljamo prav. Če potrebuješ nekoga drugega, da ti pove, da razmišljaš prav je že nekaj narobe. Če ne veš sam v sebi, da je nekaj prav in si negotov, potem to ni to! Ko je prav VEŠ. Nihče ti tega ne more potrditi!

Ljudje smo zaradi bombandiranja z vseh strani postali silno nezaupljiva bitja, ki v prvi vrsti ne zaupamo sebi. Potem pa to krivimo na družbo, vzgojo, razmere in nevemkajše. Ne poiščemo pa razloga v najbolj očitni stvari. Potrebno se je poslušati in umiriti. Če konstantno živiš v kaosu nepomembnih stvari ti mimogrede uidejo pomembne stvari. Pomembnost stvari je relativna, vem. Nikakor ne trdim, da je to, kar je pomembno meni pomembno vsem. 

Kar izpostavljam je vera vase. Tu je spet potrebno pojasnilo. Nisem pristaš samoljubja ali naduvanosti. Govorim o zdravi veri v svojo zdravo pamet, naravnanem moralnem kompasu in zaupanje v dobro. To lahko potrdim z mislijo modrega moža, ki je govoril, da smo Božji otroci. Bog nas je ustvaril. Verjel je, da nas je ustvaril po najboljših močeh in tako smo popolni. Z nami ni nič narobe, saj smo Božji otroci. Lepa misel, ki pomede s celim kupom vsakodnevnih mašil.

Tako navkljub vsemu, ali pa ravno zaradi vsega mislim, da veličina in oblika moje riti ni najpomembnejša stvar na svetu. V nasprotju z ritjo pa mislim, da je izpolnitev mojega življenjskega poslanstva ključno.

Razodetje dneva, ki to mogoče ni?

Vedno znova me preseneti kako malo je potrebno, da se počutimo potrebne. Tako verjetno ni presenečenje, da se mi zdi ena od bolj skelečih izjav, da nisi bil pogrešan. To ogromno pove o tem koliko prispevaš... če nisi pogrešan potem že ne brcaš v pravo smer, kaj ne?

Danes mogoče ni dan za velika razodetja, je šlo kar nekaj stvari narobe, ampak, v upanju, da bo nadaljevanje dne bolj uspešno. Pa tudi, če ne ne, ne bo nič novega in se s tem spoprimem, ko pridem do tega.

Danes se je zgodilo nekaj posebnega. Noja zgodilo se je že večkrat, ampak mogoče me je danes dovolj prešinilo, in tako pišem o tem. Imam sila zanimivo sodelavko, ki je precej spremenila moj pogled na bivanje v službi. Ne, na moje strokovno delo, ampak na vse socialne interakcije, ki se dogajajo okoli mene in katerim sem se v večji meri, iz različnih razlogov, izogibala. Dejansko me nasmeji in mi polepša dan. In za to sem ji zelo hvaležna.
In spet sem pri hvaležnosti in naštevanju blagoslovov. Blagoslovi, ki nas vsak dan dosežejo, pa nanje kar malo pozabimo. Ni prav, saj se potem čutimo, kot da nam "pripadajo", ker nam ne. Mnogo stvari nam je podarjenih, a se tega niti ne zavedamo. Na nas je, da se zahvalimo in posredujemo blagoslov naprej.
In če prav pomislim... to, da lahko ti posreduješ naprej blagoslov, v tem je poanta. Tvoje poslanstvo je tudi, da delaš svet lepši prostor za vse okoli sebe in tudi zase. Naivno? Mogoče. Resnično in izvedljivo? Vsekakor!  Vsak dan šteje!

Razmišljanje pred dogodkom leta

Sobota je! The Sobota v letu. Tista, ki jo pričakujemo celo leto. Tiste, katere se veselimo in se je hkrati bojimo. Priznam, da mi z leti vedno več pomeni prav Velika noč. Ampak danes nebi o tem. Včeraj je bil Veliki petek, ko edini dan v letu v cerkvi ni maše, ampak obred. In tekom tega obreda so se mi misli vrtele okrog sprememb, ki jih je letošnje leto prineslo. Večinoma ne tistih lepih, ampak tistih, ki pustijo v nas grenak priokus in bolečino. Toda, saj so prazniki namenjeni tudi temu; da se zavemo in priznamo naše življenje.

Mislila sem, da bi se v skoraj enem letu res lahko sprijaznila s smrtjo in bolečimi spoznanji, ki jih je prineslo življenje. Včeraj sem po res dolgem času odšla na mamin grob. Ja, lastnici citata, ki je skoraj postal moj moto. Modrost mame, ki govori o nepredstavljivi toleranci in sprejemanju sveta okrog nas. Mislila sem, da bom lahko. Da po tolikšnem času ne bo več tako bolelo. Ha! Naivnost, je dejansko "moje drugo ime", kot bi rekli Američani. Po mojem se nisem tako sesula že zelo dolgo. Letos mineva prva Velika noč brez nje in nič ni tako, kot je bilo. Svet je drugačen. Manj prijazen in nerazumevajoč.

Po drugi strani se zavem, da mi nič ne manjka. Seveda so želje in nemogoče sanje, toda to nas žene naprej, kaj ne? Imam nečaka in nečakinji in še enega na poti. Tako pričakovano in že zdaj ljubljeno dete.

Ko opazuješ ljudi okrog sebe, ljubljene, ki dosegajo svoje cilje in uresničujejo sanje. Sanje! Neverjetno! Upajo si sanjati ali pa nevede izpolnjujejo svoja pričakovanja. Ta teden me je razveselila novica, da se bo znanka, ki je že vrsto let vdova, poročila. Gospod je za spremembo simpatičen, in končno nekdo, ki skrbi zanjo. Nekdo s katerim lahko deli svoje življenje. In vesela sem zanju. Življenje je res polno nasprotij. Polno je nemira. Dobrega in slabega. Nekako je potrebno sprejeti svojo minljivost in majhnost. Potrebno se je zavedati, da smo tu, da delamo dobro. Ne ni vse rože, vino in smeh. Zahtevano je delo in boj ter sprejemanje lastnih nekompetenc. Potrebno je sprejemanje nas samih.

Življenje hiti naprej in od nas zahteva, da mu sledimo in izpolnimo svoje poslanstvo. Zahteva, da smo! Da sprejmemo svoje pomankljivosti in talente. Zahteva, da smo najboljša različica sebe.

In Velika noč prinaša tudi to. Zavedanje. Ne pocukrano in vse obsegajoče, kot Božič, ampak udarec realnosti, ki zahteva realne načrte. Zahteva našo prisotnost in obljubo. Ni vseeno! Spoprijeti se s svetom in odrasti.  Odraslost sem vedno povezovala z neke vrste otopelostjo in zagrenjenostjo. Mogoče se zato ne počutim pretirano "odraslo". Verjetno je potrebno sprejeti, da ima vsak svoj način dojemanja. Nočem postati otopela. Noče postati zagrenjena in neprijazna. Navkljub udarcem tega leta ne želim biti neobčutljiva. Življenje pride z bolečino in tega se zavedam in sprejemam. "Vsak nosi svoj križ" in dejansko se vsak bori po svoje.

Poslanstvo?

Neverjetno kakšno spoštovanju čutim do ljudji, ki so tvegali. Ne tvegali svojo glavo po neumnosti, ampak, da so tvegali in spremenili svoje življenje. Se preselili v novo mesto, tvegali svojo finančno stabilnost in zapustili svojo cono udobja. Zakaj? Za uresničitev sanj. Za iskanje sebe in izpolnjevanje svojega poslanastva. Poslanstvo ni takšna nepomembna stvar, ki bi jo enostavno potisnil na stran. Niti ni modno ali "aktualno". Če imaš posluh zase in za svoje sanje običajno občutiš tudi svoje poslanstvo. Ni bolj ali manj plemenito, ali manj/bolj pomembno. Tvoje poslanstvo je najpomembnejše poslanstvo. Zate seveda. Moje pa zame. Ni ga enostavno čutiti, niti ga ni enostavno izpolnjevati. Ja, v popolnem svetu bi ga bilo možno izživeti in izpolniti v celoti, a kot si verjetno že ugotovil, svet ni idealen prostor. Ogromno je preprek, ovir in neugodnosti, ki se dogajajjo na dnevni bazi. Vsak dan si preiskušan. Včasih premamljen, včasih zavajan v upanju nikoli speljan s poti.
Velikokrat pa smo si sami največji "sovražniki". Mnogokrat si ne dovolimo, da bi zaživeli v celoti. Vedno rezerviramo kanček sebe. Težko se je v celoti izpostaviti. Mnogokrat to opravičimo z argumentom, da ni potrebno popolne predanosti, da je "dovolj dobro". Toda zakaj se potem počutiš izigranega? Zakaj je potem konec dneva grenak priokus, ko pomisliš na preživeti dan? Se zavedaš, da ga sčasoma sploh ne zaznaš več? Kot smrad, ki je od začetka neznosen, a se kasneje navadimo nanj.

Zakaj tako težko odkrijemo kaj je naše poslanstvo? Verjetno zato, ker je zato potrebno ogromno poguma, in običajno naša poslanstva niso konvencionalna. Prav tako je potrebno kar nekaj odrekanja in sprememb, da stopimo na pot življenja svojega poslanstva. Potrebujemo pogum, zaupanje vase in neizmerno veliko srce polno upanje in smeha. Ja brez smeha ne gre. In seveda ne gre niti brez razumevanja in sprejemanja naših pomankljivosti in napak. Težko si je priznati, d anisi "popoln". Še težje pa je to sprejeti in mogoče nekoč si  tudi odpustiti. Simpatija do svojih pomankljivosti je neverjetno težko. Še težje pa je razumeti, da nas naše pomankljivosti v nekem momentu tudi delajo boljše osebe.
Ker pa smo socialna bitja kmlau pridemo, do razkola v naši okolici. Med tistimi, ki razumejo nujnost sledenja srcu/sanjam/poslanstvu in tistim, ki mislijo, da je to bežanje pred resničnostjo. Da je to neumnost in zabijanje časa. Da je zgolj njihova pot/način, tisto pravo. In zanimivo je kako eni razumejo druge, drugi pa ne prvih. Mislim, da je jasno na strani katerih mislim, da sem.
Zanimivo je kako se sčasoma razkriva naše življenje pred našimi očmi. Kako neverjetne poti se razkrivajo v našem življenj. Sanje, ki se spreminjajo v resničnost, pa čeprav sploh nismo nikoli imeli občutka,da hrepenimo po njih. A smo v določenem momentu sprejeli izziv in si s tem spremenili življenje in mogoče našli smisel/poslanstvo. Kar ni nezanemarljiv uspeh. A hkrati te to stanje postavlja pred še večje izzive. Obstajajo še večje stvari, ki jih želimo/moramo storiti. Ni konca. Odvija oz. zavija se kot klopčič volne. Vedno večji izzivi, vedno večje preizkušnje. Pot pa nas vedno spreminja! Nikoli enostavno a neverjeten vir navdiha.

Največ velikih življenskih sprememb se zgodi na zunaj v afektu, a z dolgo akumulacijsko dobo v nas samih.

Kaj je tvoje poslanstvo?

Vedno znova me fascinira kako smo nagnjeni k jambranju. Ne k pritoževanju na splošno ampak k tarnanju, kritiziranju in splošnemu nezadovoljstvu.

Ne zanikam, da nas pravzaprav celo življenje težijo skrbi. Včasih so večje, drugič manjše. V odločilnih trenutkih so eksistencialne težave, spet drugič se ne moremo odločiti ali bi si privoščili kavo ali čaj. Drži trditev, da je življenje ena sama odločitev. Od najbolj banalnih, do takšnih, ki imajo velik vpliv in posledice. Naše odločitve in dejanja imajo posledice. Tega se marsikdaj ne zavedamo ali pa "prikladno" pozabimo. Je bolj udobno, temu nikakor ne oporekam, a je tudi neodgovorno.

Kaj me je spravilo v ta tir razmišljanj? Graditude question of the day.. ja spet. :) Včerajšnji je bil: "What do you love about being in service?" Smešno kako te lahko eno samo vprašanje spravi v razmišljanje. Ampak ni bilo le vprašanje, ključen je bil zelo dober pogovor s prijateljico. Zelo mi je bil všeč njen citat "Oblikujemo se v 20-ih in do 30. moramo razčistiti stvari z družino, prevzeti odgovornost, če ne, smo celo življenje sužnji in pohabljenci svojih družin." Močno se strinjam s to izjavo. In v kombinaciji z vprašanjem dneva je tu zahteva, da definiram sebe. Odnos do družine in odgovornost do družbe. Ni enostavno toda nujno za življenje je, da si postavimo jasno vizijo kaj bi radi bili. Kaj bi radi od življenja, kaj je tisto kar bomo zapustili. In ja konec koncev tudi ali bomo izpolnili pričakovanja, ki jih ima Bog z nami.

Nikakor ne gre pozabiti še na en ključen element, ki pa se mu vedno več ljudi izogiba. Prevzeti odgovornost! Zase, za svoja dejanja in za svojo prihodnost. Ni vseeno kaj počnemo tukaj danes. Ključno je, da živimo vsak dan kot ga najbolje lahko. Seveda v povezavi z vsemi ostalimi stvarmi, ki vplivajo na nas. Ne moremo biti vedno enako učinkoviti in dati od sebe 100%. To realno ne gre. Odlično je če lahko damo od sebe največ kar v danem trenutku lahko in ohranjamo konsistenco našega dela.

Zelo modra prijateljica je omenila še en zanimiv fenomen in sicer: "rastemo le takrat, ko si zastavljamo cilje, ki so stopnjo nad našim običajnimi zmožnostmi". Tudi s tem se strinjam. Napredek, predvsem osebni, poganja motivacija in želje po več, po biti boljši. Tako res ni vseeno kaj delamo vsak dan. Ne smemo si dopustiti, da postanemo brezbrižni in neobčutljivi za svoje okolje, za tiste, ki nas potrebujejo. Mi imamo srečo. Dihamo, ljubimo, ustvarjamo, smejemo se. Kaj bi še radi? Imamo vse kar potrebujemo. Sedaj je na nas, da začnemo vračat. Mislim, da ni zastonj toliko upov položenih v nas. Zmoremo, le malo zaupanja vase nam manjka.

Kdaj si se nazadnje vprašal kaj je tvoje poslanstvo? Zakaj si tu? Počneš tisto kar moraš? Uporabljaš talente, ki so ti bili dani? Jih razvijaš? Jih uporabljaš za višje dobro?

Zeliščarstvo

Pri izdelovanju decembrskih daril oz. že pri pripravi sem odkrila nekaj kar me je mogoče že od nekdaj zanimalo, a se zato nisem prida zmenilo. Zeliščarstvo in izdelava različnih mazil. Vem sliši se smešno toda poznavanje različnih učinkovin rastlin, kako se kombinirajo in kaj vse lahko prispevajo k našemu počutju, imunskemu sistemu ipd. je prav neverjetno. Mogoče me to še posebej zanima, ker lahko določen del mazil in čajnih mešanic preizkusim tudi na sebi. Tako iščem v prvi vrsti nekaj pravega zase in še bolj zagreto berem in eksperimentiram.

Med decembrskimi darili in iskanju popolnega mazila zase, se je zgodila zanimiva zadeva. Ugotovila sem, da imajo tudi drugi podobne težave in želijo izdelke, ki nastajajo pri meni. Iz začtnega začudenja se je rodilo spoznanje, da zelo uživam v izdelavo mazil, vazelinov in različnih tinktur. Dejstvo, da lahko pomagam ljudem blažiti nevšečnosti in bolečine je neizmerna motivacija! Poleg branja in raziskovanja je sedaj sledilo še izobraževanje.

Navkljub zanimivim stereotipom, ki se drže tistih, ki se lotimo tega je tukaj še nekaj resnic. Na nedavnem izobraževanju sem bila priča zanimivemu fenomenu. Kako hitro ljudje izgubijo fokus. Zanese jih v filozofsko-teoretične vode. Zeliščarstvo ipd. je naravnano k produktivnosti. S tem mislim razvijanje novih mazil, čajnih mešanic, raziskovanju rastlin, vplivov okolja, učinkov na človeka ipd. Ne pa k filozofiranju. Moti me ker ljudje ne izkazujejo rastlinam in materialom s katerimi delajo dolžnega spoštovanja. Sliši se smešno, vem, toda nekaj popolnoma drugega je če delaš macerat iz cvetlic, ki so pridelane na njim prijazen način ali pa v naravi, posušene na njim primernem mestu in shranjene v primernih posodah, prostorih, ali pa da jih posiljujemo že ob rasti, mečkamo in potem od njih zahtevamo vse in še več in seveda TAKOJŠEN učinek. Zeliščarstvo je tako, kot vse podobne "panoge". Ima svoje zakonitosti, ki jih ne gre zlorabljati ali pa zanemarjati. Potrebuje svoj čas in se ne pusti priganjati.

Z leti se učimo. In če ob izdelavi daril, zeliščnih mešanic in mazil podamo izdelku na pot še lepo misel in molitev vsekakor ne gre škoditi. To nas nezavedno prisli, da se posvetimo opravilu, ki je tik pred nami. Nikakor tako ne smemo hiteti, poenostavljati ali pa biti nemarni. Zahteva, da smo tu in smo pozorni. To pa je dandanes precej neobičajno, saj smo večino časa razteresni, nemirni, nepotrpežljivi in zahtevamo vse, takoj sedaj. A to ne gre.

Ravno zakonitosti rokvanja z zelišči, olji in ostalimi skrivnosti izdelavi mešanic, mazil in podobnega je neverjetno pomirjujoče. Obstajajo pravila, postopki, zahteva se pozornost in prisotnost. In ko veš, da delaš nekaj kar lahko nekomu prinese olajšanje in trenutek zadoščenja je občutek spektakularen in pomirjajoč, skorajda meditativen. Ko se zavem tega, v meni odmeva spoznanje "prav je tako!"