Jeza in nadvlada

Že včeraj sem se usedla, da napišem današnji blog, a sem bila veliko preveč nemirna, da bi mi to uspelo in sem na koncu raje celotno zadevo izbrisala, kot pa da bi ji sploh namenila še en pogled. Pa da vidim, če mi bo danes šlo kaj bolje izpod prstov. ;)

V zadnjem času se večkrat zalotim, da sem jezna. Ne jezna "Zavila ti bom vrat!" ampak tista bolj nevarna jezna, ko se jeza spreminja v zagrenjenost in zamero, ki te prevzame, da ne moreš več gledati realno na situacije, odnose in konec koncev, svet. Ko te nekdo razjezi je to lahko kratkotrajno, če pa se to dogaja znova in znova in nas ob tem še prizadene in kaj hitro se zgodi, seveda če se z vzroki in našimi odzivi nanje ne spoprimemo takoj, da se jeza in zamera zažreta v nas.

In kot naročeno se danes spotaknem ob citat (seveda po tem, ko sem se ravno nekaj "razpištolila") 

“He who angers you conquers you.”

E. Kenny

in prešinilo me je, da je to res. Tisti, ki te jezi te dejansko obvladuje, saj ti zaposluje misli znova in znova in te tako odvrača od stvari, ki so res važne! In mi dopuščamo, dejansko na dnevni bazi, da nas prav ljudje, ki nas najbolj spravljajo ob živce, obvladujejo. Kaj ni to sprevrženo? Zakaj se ne spopademo s tem in najdemo druge poti za spopad s stvarmi in ljudmi, ki nas jezijo. Vsekakor sem zagovornik doživljanja čustev in njihovo "predelavo" v dobre vibracije. No to pa nikakor ne gre če jih potlačimo. Te poniknejo za kratek čas, potem pa te celotnega preplavijo in te spremljajo kot smrad, kamorkoli gremo.

Se kdaj vprašaš zakaj dopustiš določenim ljudem "kontrolo" nad tvojim življenjem? Včasih se nam zdi prikupno in včasih zato, ker imamo občutek, da nimamo druge izbire. Pa je to res? Res ne gre drugače? Saj smo vendar sami odgovorni za svoja čustva in komu dopuščamo vstop v naše življenje. 

Je pa še nekaj zelo pomembnega: tako, kot smo sami odgovorni za svoja čustva, nismo odgovorni za čustva nekoga drugega. Ne moremo vplivati na to kako druga oseba čustvuje. Prekomerna skrb ali pa bolj ali manj prikrita želja po "vladanju" pa marsikoga prižene do tega, da poskuša urejati čustveni svet oseb okrog sebe. Nikakor tega ne gre razumet narobe! V vsakem primeru je potrebno upoštevati tudi čustva oseb okrog nas oz. tistih, ki se jih določena zadeva pritiče, le urejati oz. dopovedovati jim ne smemo kako naj se počutijo, kakšna čustva naj čutijo. Če nekomu "nadvladamo s čustvi" mu vzamemo samostojnost in s tem vzamemo eno barvo mavrici!

Zdaj pa se grem držat lastnega nasveta in se grem naprej NEjezit! :)

Sitnost in kreganje

Kolikokrat rečemo kaj, kar niti ne mislimo oz. se okorno izrazimo in s tem povzročimo bolečino. Namesto, da bi se v tistem trenutku opravičili in zgladili nesporazum odreagiramo kot majhni otroci in zamerimo, da nas niso prav razumeli. Neverjetno kako hitro se lahko običajen pogovor spremeni v bojno polje. Namesto, da bi presekali in ustavili tok dogajanja in pogovora ne zberemo poguma in se ne izpostavimo, včasih celo sodelujemo, ter tako prispevamo k strmoglavljenju. 

Nikoli mi ni jasno zakaj se ne ustavimo prej. Zakaj potem čez dan ali dva šele popravljamo storjene napake, ali pa še to ne? Pa čeprav vemo, da je vedno težje popraviti storjeno napako, kot pa takoj zgladiti nesporazum. Zakaj dovolimo, da se stvari naberejo? In hodimo naokoli z debelo kepo v želodcu in si hkrati lažemo, da ni nič takega, da je vse vredu. Najpogosteje se to zgodi v odnosih z osebami, ki so nam najdražje. V odnosih s soborci, tistimi za katere veš, globoko v sebi veš, da so ob tebi in te najbolje razumejo. Tako se težko pričakovan skupen čas spremeni v neprijeten dogodek, ki prizadene vsaj dve osebi.

V vsej iskrenosti, takoj se lahko najde ducat izgovorov zakaj je prišlo do nesporazuma ali prepira, ampak v sami osnovi pa tiči negotovost. Preprost nesporazum se takoj razplamti v nekaj "več". In tako se začne iskati "skrite pomene" in ali je nekdo, ko je nekaj rekel mislil točno tisto in ne še 5328 drugih stvari, ki pa jih ni povedal.

Paranoja mi nikoli ni šla preveč dobro od rok. Sovražim tihe maše in ko ljudje ne povedo "kaj jih tišči". Rada vem kje sem in kaj se od mene pričakuje. Ne maram skritih namigov in manipuliranja oz. "diplomacije". In presneto slabo skrivam svoje nestrinjanje in nejevoljo. 

Ja, sitna sem in ni končnega povzetka s pozitivno mislijo, razen: Ne kregajte se, ni vredno.

Kaj pa če moj način ni tako poseben?

Na enkrat se zgodi toliko stvari, da skoraj pozabiš zapret usta! Življenje te včasih s hitrostjo, kar malo povozi. Ampak se kdaj res vprašamo, če mu tega ne dopustimo sami? Obstajajo ljudje, ki se trendu nenehnega hitenja uprejo. Zavestno in z vso močjo. In umirjenost postane njihov način življenja. 

Misija nemogoče za vse tiste, ki se nočejo odreči ničemur in le naglas govore, da vse hiti, za spremembo pa si ne vzamejo niti časa niti temu ne namenijo energije. V vsakem primeru je nepredstavljivo lažje pametovati, kot pa dejansko nekaj narediti za izboljšavo.

Nekateri pravijo, da je njihov stil življenju konstantno izboljševanje, nenehno hlepenje po več. Priznam sama nisem takšna. Rada si sicer zastavljam cilje, ampak mi je v življenju nekako bolj pomembno živeti, kot se neprestano iztroševati za boljši avto, več kvadrature ali boljši stas. Ne rečem, da se ne trudim za izboljšave, le na mogoče malo drugačen način in verjetno je sistem prioritet kanček obrnjen, kot pa mi ga narekuje "današnji stil življenja". Ali je to dobro ali ne je zelo težko soditi.

Če pa sem iskrena, si to misli verjetno skoraj vsak. To nas nekako loči od ostalih. Pravimo, da nismo "takšni kot drugi". Da počnemo stvari drugače, jih sploh ne počnemo, ne mislimo čredno in ne hodimo po shojeni poti. Toda bodimo pošteni. Vsi smo ena velika čreda in misel, da nismo takšni kot drugi nas zgolj ohranja pri prepričanju, da nismo številke, da smo pomembni. Pa smo res? 

Mislim, da je važno le kaj narediš z življenjem, ne kaj misliš, da boš naredil. Nekako vedno gravitiram proti ideji, da ima vsak svoje poslanstvo in namen. Mogoče ga ima, mogoče ga nima. Kontradiktorno pa ne verjamem v to, da se vse zgodi z namenom. Včasih se stvari zgolj zgodijo in potem je na nas, da pospravimo razdejanje.

Prav smešno je, ko razglabljaš in se dejansko prepričaš, da si trden in močan. Potem pa izveš novico, ki te pretrese do obisti; veliko bolj kot si upaš pokazati ali priznati. Stisne te in ne moreš dihati, a tega ne smeš povedati nikomur, saj nimaš te pravice. Dodaj temu še stalno negotovost in imaš koktajl, ki zahteva veliko koncentracije in moči. Baja ni potrebno, da vedno znova obiramo težje poti. Sliši se, kot še ena "uspešnica" Pop Design-a, a ni. In vprašanje, kolikokrat se ti dejansko zgodi, da se lahko ustaviš in rečeš, "OK zdaj pa bom razmislil, kaj bom storil. Sem na življenskem razpotju." Življenje ne poteka tako kot knjiga ali film. Življenje živiš in upaš na najbolje. Vsak po svoje in načeloma vsi silno podobno.

Vedno so mi šli na živce oh tako zelo oholi "intelektualci". Nihče nima pravice soditi kaj je prav in kaj ne. Kdo je "kmet" in kdo je "car". Tega ni. So le srečni in nesrečni ljudje. So tisti, ki večkrat storijo več pozitivnih dejanj in tisti, ki  to store manjkrat. In ne, ni vseeno kaj govorimo in koliko bolečine naše življenje povzroči drugim. Če smo že tu vrženi skupaj poskušajmo vsaj ne povzročati škode, če že ne delamo dobro. Tako, da če danes nimaš za povedati nič dobrega ali spodbudnega bodi raje tiho... Tudi tišina govori.     

Izobraževanje, licence, tečaji in njihova nujnost

Kaj se učiš? Zakaj se učiš? Dve vprašanji, ki se mi v zadnjem času večkrat podita po glavi. Mogoče zato, ker sem v zadnjih dneh ogromno časa namenila kvazi formalnemu izobraževanju. Bolj ali manj smiselnemu, večina pa vsekakor za potrebe dela v službi. Kaj hitro se mi je porajajo vprašanja o smiselnosti večine teh izobraževan.

Ne mislim, da vse vem ali pa da niso potrebna. Še kako so potrebna, toda ne zaradi njih samih in zato, da se puli denar iz že tako praznih proračunov. Ampak večinokrat je ravno to motiv in končni rezultat. Da pa se to ne dogaja le v naši stroki je potrdil tudi pogovor s stricem, ki je že več kot 20 let aktivni trener in strokovnjak na svojem področju. In velik športni entuziast, tudi v domačem kraju, aktivno skrbi za fizkulturno udejstvovanje vaščanov.

Pred kratkim se je moral udeležiti t.i. izobraževanja na katerem se ni naučil nič, je pa stalo to domače društvo zajetno vsoto denarja. Zakaj? Zato, ker je tako zahtevano s predpisi. Tako mora imeti vsaj eden t.i. licenco ne glede na vse ostalo. Racionalno, kaj ne? Predvsem za tiste, ki organizirajo to t.i. izobraževanje ali pa od tistih, ki to predpisujejo. Mimogrede se pojavi sum o navezi oz. t.i. sistem "roka, roko umije".

In še eno popolnoma legitimno vprašanje. Kdo dopušča to finančno izčrpavanje društev in institucij? In zakaj? Ne rečem, da se dejansko nekaj novega naučimo ipd. ampak če so pa tečaji res sami sebi namen ni pošteno. In kdo kontolira to "nujnost" licenc? Kdo kontrolira kvaliteto izobraževanj in tečajev? Osebno pojma nimam, domnevam pa da še ena inšpekcijska služba, ki ne obstaja/je v nastajanju/je preobremenjena/ne deluje.

Že slišim, ko nekdo v ozadju kriči, da ne privoščim, da bi ljudje služili svoj denar ipd. Naj le služijo svoj denar! Toda ne z ustvarjanje navidezne potrebe in naj s svojimi lobiji tega ne uzakonjajo in tlačijo v predpise. In ko na koncu, ko vidiš kakšne cene zaračunavajo... se ti zvrti in vzame sapo. Ne samo, da se govori o zelo visokih honorarjih, ampak tudi o monopolu, izrabljanju in neučinkovitosti.

Groba? mogoče. Razočarana? Vsekakor! 

Kaj me je razdražilo?

Pred dnevi sem bila priča še izpadu, ki me razdraži. Ne poznam druge besede. Mnogokrat se ljudem, ki to počno izognem, se obrnem stran, ne poslušam. Karkoli. Včasih pa ne gre. No pred dnevi mi je uspelo. 

Kaj me je razdražilo? Monolog znanke, ki je pljuvala po osebi, ki je posvetila svoje življenje službi za druge. Ne rečem da ta oseba dela vse prav ipd. Ne zdi pa se mi pravično, da se pljuva po vsakemu, ki poskuša kaj narediti in ima pri tem svoje zahteve in mnenja. Ne zdi se mi pravično, da se od nekoga zahteva, da prekine molk h kateremu ga je zavezala njegova služba. Ni pošteno in tako se ne dela.

Prav tako je znanka precej groba in napadalna pri "dopovedovanju" in popolnoma gluha za vse ostalo. Tega ne maram. Razdraži me napadalnost v pogovoru. Vem, da ima marsikdo kdaj občutek, da sem sama taka, toda priznam, da se  trudim, da nebi bila in da slišim kaj govorijo drugi. Da ne povozim ljudi. Je pa res, da imam svoja mnenja in jih tudi izrazim. Noja kakorkoli že, zakaj me je tako silno razdražila? Zato, ker je to njena stalnica. Okrog nje se vedno ustvarja drama. Ni mi všeč, da precej javno grdo govori o svoji družini. Eno je, da rečeš, da se z njimi ne strinjaš, da nisi z njimi v najboljših odnosih, OK. Ampak da govoriš, da so neumni in da so sestrične "lahke in lakomne" pa ne vem... to se mi ne zdi prav. 

Do vsega tega bi bila lahko še nekako bolj odmaknjena, če nebi vsega zavila v ovoj vere. Da ji vera postane orožje in izgovor. To me užali!

Zame je vera nekaj zelo intimnega in osebnega. Navkljub temu, da nisem človek teologije in nisem poučena toliko, kot bi lahko bila. Mislim, da v nobenem primeru NOBENA vera ne dopušča ali opravičuje slabega ravnanja in blatenja. To ne gre. To je nedopustno in žalostno in to je tisto, kar me razdraži. Nobenega spoštovanja, do tistih, ki si zaslužijo spoštovanje. A hkrati en kup ljudi, ki zahtevajo spoštovanje, a si ga ne zaslužijo. Spoštovanje se zasluži z dejanji in ne z besedami. Zahteva se ogromno potrpljenja, razumevanja in strpnosti. Kdaj se je to pozabilo?