Razblinjanje

Ko boli in veš, da se nimaš pravice nasloniti na nikogar. Ko ti vzame tla pod nogami ti pa še vedno stojiš kot bebček in ponujaš svoje srce na pladnju, da bi ga le kdo maral; vsaj kak košček. Zakaj le?
Saj si samo ti. Ko ne dihaš, ne zares. Ko sam sebi lažeš "vse je vredu"; drugim je pa tako ali tako vseeno. Zakaj nikakor ne moreš zajeti sape. Ko ni važno kako divje brcaš, ne moreš priplavati na površje. Ko divje grabiš in stiskaš k sebi praznino. Vse kar si držal in stiskal k sebi se razblinja.
Vsak dan znova potrjuje kakšno utopijo živiš. Kako nesmiselna in nepotrebna si. Ko se smehljaš zato, ker je alternativa brezupno hlipanje.
Vedno znova vidiš spektakularnost in potencial v drugih. Vidiš lepoto vsenaokoli sebe... le v sebi ne. V sebi ne najdeš nič od tega. Pa se obrneš na trdno stakno mrežo spektakularnih ljudi. Obrneš se navzven... pa ugotoviš, da je to le mirage. Ideja v tvoji glavi, ki nima veze z realnostjo. Vsa trnost razblinjena v meglico, ki še jasneje prikaže tvojo zablodo.
Nimaš smisla; nisi vredna niti piškavega oreha. Smešno kako dolgo se človek lahko izogiba resnici. Mogoče bo sprejetje tega prineslo pomiritev z lastno mizernostjo...

Bilanca

Vsako leto se neizmerno veselim zime. Razlogov za to je seveda več. Nikakor ni zanemarljiv upočasnjen tempo in priložnost za refleksijo. Letos nisem imela te sreče. Časa za refleksijo, ki bi bila uravnotežena in izvedena s spodobno distanco tako rekoč ni bilo. Je le reakcija na brutalno leto.
Odraščala sem z idejo, da bomo v določenem življenjskem obdobju bolj gotova, trdnejša, bolj čuječa. V najbolj naivni fazi z idejo, da bom takrat dovolj. Kar prinaša to leto je spoznanje, da nobeno leto, nobena distanca ni dovolj.
V bolj ciničnih momentih pomislim, da je v resnici smešno, da se sploh še trudim, namesto, da bi vrgla roke vznak in odšla. Pa mi vsa tista presneta krščanska pohlevnost ne da. Potrebno je prevzeti levji delež krivde. Letos sem v najšibkejšem momentu udarila po mizi in se postavila zase. Postavila za moje drage, za odnose in konec koncev tudi zase. Sramota! Kako si drznem?!! Sebičnica!
Na točki refleksije letošnjega leta se sprašujem kako je možno, da je stanje tako katastrofalno? Kako je možno, da sem dovolila, da je dresura uspela. Da je navihan duh klonil v popolno udajo. Da le nastavim drugo lice, se zahvalim za ostre besede in umaknem.
Mogoče je pravi mali blagoslov, da nimam časa za refleksijo.
Sovražim 2017.

Ko ni prave poti

Življenja ne moremo živeti namesto drugih in prav tako drugi ne morejo živeti namesto nas. Ne glede kako se trudijo. To dobro vedo vsi, ki se spopadajo z umirajočim družinskim članom. Ne moremo prevzeti trpljenja nase. Ni naše življenje/naš križ. Nas (le) razjeda, ko vidimo kako se razblinja še zadnja možnost stabilizacije in potencialne ozdravitve. To je naše breme.

Vedno znova se sprašujem kaj je prav. Spoštovati želje umirajočega in ga gledati kako hodi po poti samo destrukcije ali pa poseč v situacijo in igrati stražnika, motivirati, preprečevati ... 

In potem je tu še kup drugih vprašanj. Kako ne razpadeš takoj in zdaj? Kako zajeziti, da ti ne spolzi ta bolečina v vse kotičke življenja. Kako zajeziti, da ti ne preplavi ves bit? Lahko to situacijo sploh označimo in mirno postavimo na polico? Kako in kdaj si lahko najboljša verzija sebe; da pomagaš in spoštuješ, a hkrati ne razpadeš na nerazpoznavne kosce...

Dvomim, da obstaja odgovor. Preveč je spremenljivk. Še posebej hudo je, ker smo obsojani "od zunaj". Vsi, ki gledajo situacijo od zunaj vedo kaj je prav in kaj ne. Vedno si obsojan. Za kar si storil in za tisto, kar nisi. In VEDNO moraš biti hvaležen za vse zajedljive komentarje, bodice in v nasvete zavite žalitve. 

Že dolga leta me spremlja nasvet, da je potrebno živeti tako, da kasneje ne obžalujem. Lažje reči, kot storiti. V enačbi vendar nismo sami in umik je včasih edini način, da se zavarujemo pred popolnim razblinjenjem. In umik je največji kamen spotike. Ko se trpi po tihem, postanejo ljudje nervozni. Zakaj ni drame, kričanja in posipanja s pepelom? Kje so solze? Zakaj si tiho? Kje je šov? 

Ne, ni pravega načina. Niti ni upanja na pomiritev.

Plačilna valuta je čas

Danes mi je Rada Sem Katarina prilepila tale video na FB in v meni ponovno nekaj podrezala. Ne maram kupovanja kar tako, ne maram potrate in jezi me, ko se uničujejo uporabne stvari. Zame je (sedaj) popularna "ponovna uporaba" le zdrava pamet, ustvarjanje pa izkoriščanje virov, ki jih imamo. Tako kot Joseju (Mujica, bivši predsednik Urugvaja) tudi meni ni blizu bežanje nazaj v jame, mi je pa blizu preprostost. Neuporabnost me duši. Navlaka me otežuje... do sedaj sem na to bolj gledala kot, da pač nisem pretirano spretna gospodinja. Zdaj pa mislim, da je to le odgovor na stanje duha v najstniških in izgodnjih 20-ih letih, ko sem bila močno nagnjena k zbiranju in nabiranju spominkov. Takšnih in drugačnih. Od ljudi (dobrih ali slabih), kamenja, posušenih listov in podobnega. Sedaj rajši nabiram spomine, smeh in res spektakularne prijatelje. Rajši, kot fotko imam objem. Rajši, kot nove ultra moderne čelje imam moje zveste kamperce. To ne pomeni, da se ne slinim po vseh tistih z 10 cm in več pete, ki so neizmerno luštni, a ostanejo na polici v trgovini.

Meni terapija ne pomeni majica/torbica, ki je ne bom nikoli nosila. To je zame kazen in potrata. Kot pravi Jose: "Za vse te stvari ne plačaš z denarjem. Plačaš s časom, ki si ga porabil, da si zalužil denar za to stvar. Življenje pa je vedno krajše..." Ampak krajše je tudi, ko si pustimo krasti čas z zamero in čas, ki ga namenimo, da vzdržujemo iluzijo popolnosti. Da imamo popoln zakon/službo in vse kar spada zraven. Sama v sebi se smejem, ko se zalotim, da bi komentirala s kakšno sočno, pa se rajši ugriznem v jezik in mislim naprej o tem kaj vse bo še prinesel dan. 

Moj zakon ni popoln, prav tako ne služba, še manj pa moj videz. Večkrat sem se opravičila za vse to in še marsikaj drugega, a drugače ne znam. Nočem živeti za iluzijo in vem, da mnogim to ni prav. Želim le živeti, ne delati škode in biti najboljša verzija sebe. Nekateri temu pravijo, da želim biti pristna, a "moderno" čivkanje o pristnosti me zmede. Večinokrat mislim, da ne govorimo o isti stvari. Me pa vedno znova navdihuje M., ki gre za svojimi sanjami. Odločila se je, da ne sprejema "stare" paradigme o "odraslosti", niti se ne podpiše pod novo. Piše svoje življenje, ki ima več smisla, kot katerakoli nalepka.

V tem trenutku se zavedam, da je absurdno, da razmišljam o potratnosti, ko je toliko potrebnih... ampak ali niso ti potrebni rezultat potratnosti in nebrzdanih apetitov? Ni trenutno stanje rezultat delovanja "demokracije", ki deluje tako, kot, da se revolucije niso nikoli zgodile in se ji čudim tako, kot Jose?

Spoznanja ob kuhanemu vinu

Spet se je začelo s pogovorom ob čaju in letnemu času primerno - kuhanemu vinu. Razmišljanje o tem kako se kažemo svetu, kakšno podobo projiciramo in kaj smo. Ne govorim o divje filozofski debati ampak o izraženih čustvih in stanju duha dve 30+ žensk, ki sta se sposobni iskrenega pogovora. Vedno znova me fascinirajo pogovori, saj nikoli ne vem kam bodo mahnili in niti kaj v meni bo privrelo na plano. Ti pogovori niso nežni in tipajoči ampak običajno vsaj obe govoriva hkrati in se dopolnjujeva. Kdor tega ne počne ne more vedeti o čem govorim, a s podrobnostmi na stran. Iskrenost in pristnost je nekaj o čemer sem že precej pisala, a moram priznati, da me je popolnoma iztirilo spoznanje koliko časa imam občutek, da opazujem svoje življenje. Ne zato, ker bi igrala ampak, ne vem zakaj. Občutek distance. Mogoče zaradi izkušenj, ki sem jih pridelala ali pa osebnostnega defekta,kdo bi vedel. Smešno kako sva obe utemeljili svojo frustracijo z "pa saj sva dovolj stari, da bi nama lahko že bilo jasno" argumentom. Mogoče, a ne da mi miru misel, da je mogoče vse bolj povezano z lastno nezmožnostjo prilagajanja dejanskemu stanju. Razkorak med realnostjo in pričakovanji... lastnimi in pričakovanji drugih. Ne govorim le o vlogah, katere naj bi igrali, ampak o življenju na sploh. O kategorizaciji, kdo izpolnjuje svoje poslanstvo in kdo ne ter kako "opravičiti" svoj obstoj. Ali si smiseln le če gradiš/kupiš hišo/stanovanje in delaš otroke? Zakaj se ti prikrade občutek, da je tvoje življenje sumljivo podobno hrčkovemu teku na kletkinem kolesu? Smisel in poslanstvo sta na majavih nogah, ko je neizpolnjen le eden od pogojev, ki smo ji jih zadali. Ni partnerja/otroka/stanovanja/službe. Življenje obstane, čaka na izpolnitev pogojev. A čas ne čaka nikogar; polzi skozi prste in ustvarja še večje razpoke in rane. Čas ne celi, le poglablja zamere in bolečine. Celila naj bi ljubezen in razumevanje. To naj bi osmisljevalo našo realnost. V teoriji se vse sliši bolj ali manj logično, a med tekom na kletkinem kolesu so to le prazne besede, ki poglabljajo...

Brezbrižnost ali samoevalvacija

Ta vikend je bil uvertura v tiste lene poletne vikende, ko lahko spremeniš svet ali pa ga preživiš z dragimi. Lahko se napolniš ali pa pustiš da te napolnijo dragi. Možnosti je neskončno. In prav taki ležerni vikendi, s kozarcem dobrega vina (ali drugega strupa po izbiri) porodijo najbolj filozofska razmišljanja in pogovore.

Moje razmišljanje se od pogovora s S.-jem se še vedno vrti okrog Primoža Trubarja. Vem verjetno se sliši smešno, a me je pretreslo. Kako je možno, da smo tako zelo brezbrižni. Kako je možno da nam je popolnoma vseeno. Vseeno nam je za sočloveka, za jezik, za vse tisto od čigar nimamo direktne koristi. Posplošujem, priznam. A vseeno mi ne da miru razmišljanje, zakaj smo dopustili, da se je pozabilo toliko žrtev, toliko življenj. Ljudje so umirali zato, da danes lahko živimo kakor živimo. In na tem mestu se vprašam ali s svojim življenjem opravičujem vse žrtve? Živim življenje tako, da vsaj pokimam v smer vseh, ki so žrtvovali svojo ljubezen, mir, življenje zato, da sem danes to, kar sem?

Spreleti me srh. Kako je možno, da ne zmoremo premostiti svoje male zamere, obsedenost s popolnostjo in plehkostjo. Spet posplošujem, a hkrati spoznam, da je posploševanje in sodba neupravičena. Kdo sem, da bi sodila, kdo je vreden žrtve in kdo ne. Nimam filtra skozi katerega bi lahko gledala na svet in odločala kdo je "vredeno" žrtve in kaj ni. Edini za katerega lahko s kakršnokoli mero verodostojnosti trdim, da vem kaj je prav in kaj ne, sem jaz. In spet se sprašujem. Na tem mestu tu in zdaj, sem naredila dovolj? Sem "opravičila" svoj obstoj? Spoštujem in dovolj živo pomnim vse žrtve? Verjetno je izpraševanje vesti vedno na mestu, odgovori pa vedno kanček drugačni od pričakovanega. A včasih je že samo izpraševanje dovolj. Brez izpraševanja se tako ali tako ne začne pot sprememb in bogatejšega, globljega življenja.

Pa spet sem nazaj pri debati s S.-jem; pri njegovih modrostih in mirnosti. Smešno kako naši prijatelji vplivajo na nas. Njegova mirnost pronica vame in me dela boljšo. Manj obsojajočo, a ne zaradi lenobe ali indiferentnosti. Ne, boljša sem zaradi zavedanja, da življenje potrebuje več miru in sprejemanja, več zaupanja in potrpljenja, pa hkrati več akcije in več pripadnosti. In vedno znova moramo presojati kaj v nas je tisto, kar bo prevladalo. Marsikatero občutje ni tako zelo izključujoče, kot se sprva zdi in racionalizacija je veliko precenjena. 

Hvala S.!

Kako vplivaš na svoje okolje?

Odnosi so zahteven poligon. 

Recimo, da so mi jasne osnove. Potem pa se zgodi življenje, partnerji, bolečine in čas. Včasih so žrtve odnosi, drugič zaupanje. Nič ni samoumevnega in nič nam ne pripada. Za vse se je potrebno potruditi, upati in zaupati. V družino se rodimo, ampak družina, ki resnično šteje je tista, ki si jo ustvarimo. S kakšnimi ljudmi se obdamo. Jaz imam srečo. Obkrožajo me spektakularni ljudje, ki so občutljivi, samozavestni, uspešni na področjih kjer šteje in predvsem moji. Ja, posesivna sem in vem sindrom "mame putke" je v polnem razmahu, a vedno se borim za moje drage. 

V zadnjem času sem imela kar nekaj fascinantnih pogovorov. Spektakularne osebe, z nekateri (upam), da postanemo prijatelji. A hkrati sem se zadnje čase pogovarjala z ljudmi, ki ne delijo mojih izkušenj. Verjetno res ni samoumevno, da vsi srečujejo ljudi, ki so nekaj posebnega, ki nas navdihujejo, a hkrati to ne pomeni, da jih ni. Mogoče jih le ne vidijo ali ne čutijo. Vedno znova me žalosti, da so nekateri tako zelo osamljeni. Vem, da je razlika med biti sam in biti osamljen, a določena povezava vseeno ostaja.

Bistvo pa ni samo v številu. Bistvo je v pretoku smeha, idej, energije. Pozornost spremeni tok misli, rodi idejo, kariere, sanje. Sanje so spektakularna zadeva in nujno potrebna začimba življenja, tako kot prijatelji. 

Nič ni samoumevno. Dobri prijatelji lahko poženejo življenje na višji nivo, a zanj niso odgovorni. Za naš zagon, naše življenje smo odgovorni sami. Prijatelji pa so tisto, ki še dodatno podžigajo naš vzpon. Nikoli ne podcenjuj moč sočloveka. Nikoli ne podcenjuj svojega vpliva, ki ga imaš na okolico. Od tebe je odvisno ali širiš dobro ali pa zastrupljaš svet okrog sebe. Izbira je vedno v tebi. Vedno je čas, da postanemo najboljša verzija sebe...