Že kar nekaj dni me mučita fenomena s katerima
se soočam že odkar pomnim. Verjetno se je tudi vam že zgodilo ali pa ste
slišali, ko je nekdo rekel: "če priznam, da je res lepo ali pa je nekaj
dobro se bo takoj sfižilo" ali nekaj v tem smislu. Ja? No v meni je
to delovalo dolgo časa, če drugače ne sem se pa sama sabotirala. Pokvarila sem
svoj napredek pri ustvarjanju, hujšanju, in nenazadnje tudi odnosih. Nikakor mi
ni bilo jasno ZAKAJ??? Počasi se mi je začelo odkrivati. Marsikdaj verjetno
zato, ker ne vemo kdo smo, če bi "prestopili na drugo stran". Kdo bi
bili, če nebi bili tisto kar drugi mislijo, da smo ali pa kar sami mislimo, da
smo. Kaj bi bilo, če bi se uresničile naše najbolj divje sanje in bi postali najboljša
verzija sebe. Kam bi šli potem?? Cel kup vprašanj, ki spodkopavajo naše
najboljše namene.
Počasi
sem začela sprejemati spektakularnost življenja. Življenje JE lepo. Ne v
primerjavi z drugimi ampak v meni je neverjetno lepo. In ne nič se ne bo
pokvarilo, če ga sprejmem z vsem srcem. Tudi, če oziroma, ko življenje zavijuga
drugam, kot smo si predstavljali ali začrtali je še vedno spektakularno. Še
vedno delujemo in smo. Niti ne bo ni meja.
Pred
dnevi sem brala zapis mladega moža, ki je spektakularen v svojem delu in je
govoril o problemu "zgornjega limita" in kako se največkrat sabotiramo sami,
saj imamo v sebi strah, da si vsega tega dobrega ne zaslužimo. Da ne moremo
delovati in biti ob tem srečni ampak moramo delati tlako in da je to naš dolg.
In takrat me je udarilo, točno v čelo! To je to! Vedno sem imela občutek, da
nisem dovolj, da bi lahko uspela s svojimi talenti. Vedno sem imela občutek, da se moram skrivati nekje
v množici nezadovoljnežev in poganjal bi me sladkor in visok pritisk ter
občasne kave... Nič več. Vredna sem, da sem srečna in vsem povem, da sem.
Največji srečko sem. To ne pomeni, da nočem doseči nič več ali pa da imam vse
kar sem si kadarkoli želela in da nekje v meni ne biva ego, ki mi šepeta, da
nisem vredna. Nikakor. Ampak vem, da sem srečko in, da če to priznam ne bom
zato nič manj srečna.
In
to me je napeljalo na razmišljanja o poslanstvu in pridiganju. O tem kako silno
radi pridigamo, filozofiramo in govorimo kaj vse bi morali in bi drugi lahko mi
pa ne moremo in nevemkajše. Sami pa potem ostanemo zgolj pri besedah in
porivamo druge naprej in sebe posipamo s pepelom. In spet se je zgodilo razsvetljenje.
Živeti moraš tisto kar govoriš in z zgledom boš spreminjal. Zgled vleče, besede
le ustvarjajo zvočno smetišče. Čuti, živi in deluj v miru.
