Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Odnosi!

Včeraj je bil dan, ko se je res veliko govorilo  donosih. Predvsem odnosi moški-ženska oziroma, če sem iskrena sem včeraj kar nekajkrat slišala izjavo: "Deci! Sami križi in težave so z njimi!" Hmmmm... Zanimivo se mi zdi, da me je vsakokrat prešinilo, da zgodba verjetno ni enostranska. Za vsak odnos sta potrebna dva. In vedno znova me prešine, kako enostavno je kriviti druge za naše dojemanje realnosti. Kolikokrat si sami skonstruiramo prepir? Kolikokrat se odzovemo z vsem arzenalom na preprosta dejstva?

Mogoče je bil včeraj dan, ko sem določene stvari videla drugače, a vseeno. Prešine me spoznanje. Koliko odnosov sem žrtvovala zaradi ega ali pa zaradi ideje v glavi, ne dejanskih stanj? Ne govorim o tem, da se ne smemo postaviti zase. Nikakor! Govorim o tem, da lahko vedno odreagiramo na vsaj tri načine. Ponorimo, ignoriramo ali pa smo mirni, razumevajoči, a trdni. He! Verjetno vam je jasno kaj je moj primarni odziv in kam želim prit. ;) A šalo za kanček na stran.

Včeraj sem nihala med zmedenostjo in zvedavim začudenjem. Zanimivi so se mi zdeli komentarji, ki so v meni prebudili tako spomine, kot zavedanje kako velik srečko sem.

Predvsem se me je dotaknilo sporočilo, ki je bilo zakopano v kontekstu. Edini odnos katerega lahko spreminjamo in je resnično pomemben je odnos, ki ga imamo sami s sabo. Šele takrat, ko bomo sposobni spoznati to bomo stopili iz piedestala in začeli sprejemati odgovornost za svoja dejanja in odnose, ki jih imamo v našem življenju. Živeti življenje in si domišljati, da bomo spremenili druge v resnici ni nič drugega, kot le žalostna zgodba sebičneža. Uživaj v pestrosti, ki jo imaš privilegij užiti. Dovoli da se te dotakne in ob tem dovoli, da tudi tvoja smrkastična oseba dotakne in bogati druge.

Izkoriščanje pogovora...

V zadnjih dneh sem imela manj časa za pisanje, saj sem se v večji meri posvečala ljudem. Vsi tisti s katerimi sem v zadnjih dneh bolj pošteno debatirala vam lahko potrdijo, da me je napadla modrost.

Ne se smejat ali nasmihat! Prepovedano! Mislim popolnoma resno. tvorim misli in ugotavljam, na relativno smiseln način povem svoje misli, kar je prej izjema, kot pravilo. Vseskozi pa se navdušujem nad neverjetno močjo prijateljic in prijateljev, ki gredo skozi življenje z dvignjeno glavo z občutkom za druge in se hkrati borijo za njim najpomembnejše stvari v življenju. Molim, upam in držim pesti zanje. Za vse projekte, ki so se združili v ta teden. 

neverjetno kako poživljajoč je lahko pogovor s prijateljico. A ne to tisti opravljali pogovor, ampak pogovor o konkretnih stvareh. O otrocih, življenju, upanju, smrti, smiselnosti dojemanja življenja takšnega kot je... O vsem tistem, kar se nam dejansko podi po glavi. Takšni pogovori dajo zagona in motivacije. Dajo kar nekaj smisla stvarem in odločitvam ter nam konec konec tudi vrnejo malo načete vere v ljudi in življenje. Odlično je včasih slišat kako pritrditev in kakšen drugačen pogled na isto situacijo. 

Pogovori se velikokrat zlorabljajo. Za kritiziranje, opravljanje ipd. To nima smisla. Dejansko mnogokrat izgubljamo čas in energijo za negativo, med tem ko nam zmanjkuje časa še za pozitivo. Poskušaj izkoristiti čas pogovora za smiselne stvari. Ni potrebno težko filozofiranje, le dovoli si občudovati in čutiti. Svet je takoj lepši in življenje pravo darilo. 

p.s. Sem že omenila, da je ta teden namenjen modrovanjem? Sam vprašam... ;)

Modrovanje tedna :)

Ko preživljam čas s prijatelji ugotavljam kako zelo pomembni so. Kako zelo blagoslovljena sem in kako neverjetni so ljudje okrog mene. So sočutni, iskreni in imajo odprto srce. Ni jim vseeno! Niso apatični in ne vidijo le slabe stvari, hkrati pa so stvarni in pogumni!

Pred dnevi sem imela priložnost preživeti popoldan s prijateljem in večer s prijateljicami. Še posebno mi bo v spominu ostala t.i. refleksija, ki se dogaja običajno v avtu, ko peljem domov eno od prijateljic. Dejansko se zavem kako zelo pomembno je, da me moji dragi razumejo in kako zelo pomembno je, da vsaj slutim kaj se jim dogaja v glavi in kaj čutijo. Pomembno mi je njihovo mnenje. To je sedaj sicer precej nemoderno, ampak vseeno. Ne znam biti nihče drug, kot jaz in to moji vedo. In me ne poskušajo spremeniti v nekaj kar nisem. Vsekakor pa so zelo odprti glede svojega dojemanja sveta in ljudi ter do dogajanja okoli njih.

Mislim, da je zelo pomembno s kakšnimi ljudmi si obkrožen. Težko je spreminjati sanje in želje v resničnost, če te tvoji najbližji ne razumejo. Prav tako se mi zdi pomemben njihov "input", saj če smo iskreni, ne zmoremo vsega sami! In pogovor in kava/alkohol te lahko kar daleč pripeljeta. Še posebej če je vse prepredeno z veliko smeha in optimizma :)

Ta vikend sem se udeležila priprav za letošnji oratorij v domači župniji. Fasciniralo me je kako zelo produktivni smo bili in kako zelo strpno in pozitivno je bilo ozračje. Nihče ni drezal in bil nesramen. Nihče ni zahteval, da se mu dviguje ego. Vsi smo bili tam za skupen cilj. Puščava in kasnejša razprava me je precej presenetila. Bili smo iskreni, direktni a hkrati nezamorjeni. Pogovarjali smo se o našem vsakdanu in kako natančno je vera in molitev del tega. Ugotovili smo, da se vsi spopadamo s podobnimi preprekami in ta ugotovitev, vsaj tako se mi zdi, nam je bila vsem v precejšnjo uteho.

Interakcija z ljudmi in različne vrsta srečanja so tista, ki nas zdramijo in zahtevajo, da stopimo iz svoje "cone udobja". Zahtevajo, da naredimo več. Da naredimo največ kar lahko in nato še malo, ostalo pa prepustimo v Gospodove roke. Ni vseeno ali zaupamo ali ne. Vsekakor pa razumem, da je marsikomu težko priznati, da nimajo vseh vajeti v svojih rokah. No takrat mislim, da je ključna strpnost. Ta je danes tako ali tako velikokrat hudo pogrešana. Življenje od nas zahteva, da damo največ. Karkoli drugega je zapravljena priložnost. In najboljša različica sebe ne moremo postati če ne zaupamo in spoštujemo drugih. Strpnost je ključ do rešitve marsikaterega problema, pa smeh, optimizem in upanje tudi še nikomur nista škodila...