Primerjaj

Izogibam se. Vem. Danes me je brcnilo v rit spoznanje kako slabo poznamo ljudi okrog sebe. A vedno obstaja razlika. Ali nekoga ne poznaš ampak sta na "isti valovni" ali pa nekoga ne poznaš, ker nimaš interesa in oni tega niti nočejo (beri nikomur se ne da vlagati energije v odnos). 

Že samo po sebi mi je absurdna ideja, da nekoga res poznaš. Iskreno, niti sebe ne poznam, kaj šele drugih. Kako silno egotripaška se mi zdi ideja, da vemo kaj se dogaja v drugih. Vedno bolj je očiten problem odtujenosti. Odtujenosti od sebe in drugih. Ne bom zapadla v debato kje je krivec etc. Sedaj imamo pač luksuz razmišljati tudi o tem, a ne vem, če smo že pripravljeni na odgovore. 

Nestrpnost in potreba po pridiganju vsekakor nista silni vspodbudi. Smešno, a vedno bolj se mi zdi smiselna upočasnitev. To je seveda v nasprotju z vsem kar sem bila kdaj naučena, v nasprotju z notranjsko krvjo, ki mi teče po žilah in z idejo generacije, ki jo skrbi, da bo karkoli zamudila in ni nikoli dovolj. Fokus se mi je prenesel drugam. Verjetno tudi zaradi življenja, ki ga živim in izkušenj ter odnosov, ki jih imam. Vse me je izoblikovalo tako kot tudi vsakega drugega posameznika.

Neizmerno me jezi vsesplošno obsojanje in hkrati presneto predvidljiv odziv komentiranih. Zakaj? Zakaj se nebi brigali zase in poskusili živeti polna življenja? Pa pač karkoli to že pomeni. Nekomu so smisel življenja živali... Zakon! Drugemu pa čevlji.. super zate! Zakaj bi moral biti njihov fokus moj? Zakaj se nebi pogovarjali in ustvarjali mavrico osebnosti, izkušenj in zadovoljstva? Kaj nas ovira?

Kdo pa mislim, da sem, da bi od kogarkoli lahko zahtevala pojasnila? In zakaj bi morala sama pojasnjevati? Zakaj se večina stvari meri? Koga boš v življenju res prehitel? Si zato RES boljša oseba? Kaj ti pomaga, če si po merljivih parametrih boljši od vseh, hkrati pa v sebi razpadaš? 

Je pomembno kako izgledamo? Seveda. Nekaterim bolj, drugim manj. Je res važno kako visoko skočimo? Spet, nekaterim bolj in drugim manj... In zakaj bi potemtakem moralo biti moje življenje primerljivo s katerimkoli drugim? Zakaj edino kar šteje je koliko otrok/denarja/kilogramov/dolgih kocin sem sproducirala?

Vsa ta vprašanja pa ne dajejo odgovorv, ki jih res potrebujemo. Vse prehitro se spremenijo v grenak okus, ki mu ne moremo ubežati. Veliko pomembnejša od vprašanj so spoznanja in iskrenost do samega sebe. Nikomur ni potrebno razlagati in utemeljevati, a hkrati lahko kričiš z vseh streh sveta. Povej ako imaš kaj za povedati, delaj ako želiš delati. Bodi najboljše, kar lahko si, a zaradi sebe ne zaradi odobravanja drugih in vsekakor ne zato, da boš drugim svoj uspeh metal v obraz. Potem nima smisla. Izkoristi potenciale. Živi, upaj si in počni stvari, ki te osrečujejo. Živi življenje, ki ti riše nasmeh na obraz in seje mir v duši.

Ko se postaviš v realni svet...

Zadnje čase sem bolj ali manj potrta. Danes je še posebej izrazit. Potem pa sem spet naletela na poezijo mlade dame, ki inspirira. Natali Patterson ima marsikaj za povedati in podpira mnoge. Lepo jo je slišati, a njene besede v meni ne prebudijo še globljega zavedanja sebe, ampak zavedanje, da nimam pravice biti potrta. Pa kaj če ne morem imeti otrok in sem debela. Ježešna! Drugje ljudje umirajo zaradi nasilja, rasnega, spolnega, verskega. Majhne deklice so poročene še preden znajo dobro govoriti, žene pohabljene, ker se njihovim možem tako zahoče. Mačeta je običajno sredstvo komuniciranja in potem jaz tožim o potrtosti?

Ženske nimajo ne izobrazbe, ne materialnih možnosti, da bi se rešile. Nimajo možnosti za spremembe in ne upanja na boljše čase. Eden izmed opomnika krute realnosti je tudi projekt fotografa Vlada Sokhina Crying Meri, ki prikazuje stanje žensk iz province Morobe iz Papue Nove Gvineje. Tam je 90% žensk žrtev nasilja... zato, ker so pač ženske. Življenje nikakor ni pesem. Zato še bolj preziram lastne občutke in trenutno stanje. Namesto, da bi cvetela in brhtela od navdušenosti nad življenjem in možnostimi, ki so mi danes. Ja dane! Priborili so mi jih drugi. Jaz pa jočem in ne morem niti zajeti zraka. Držim trdno masko nasmeha, saj je to verjetno ena redkih stvari, ki me vsaj navidezno drži na površju. Tako, da Bu hu! In revica boga, zdaj se pa končno zmigaj in naredi kaj iz sebe ali pa vsaj ne delaj škode, če že nič ne bo iz tebe... Ja ja vem ob takih časih bruhnejo iz mene vse negotovosti in zajedljive opazke, ki sem jih kadarkoli slišala... še posebej tiste od "dragih"...

Bojda pomlad prinese spremembe in prebujenje. Naj prinese vsaj kanček upanja tudi tistim, ki ga že predolgo niso izkusili....

Spoznanja turbulentnega tedna

Ko pogledam kako neverjetno dolgo že nisem ničesar napisala me kar malo stisne! Pa ne, da nebi imela materiala za pisanje! :) Ampak ne bom na dolgo in široko razlagala kaj vse se je zgodilo, povzela bom samo spoznanja.

Popolnoma me je pretreslo spoznanje, da prijateljev iz otroških let ne poznam tako dobro, kot sem mislila. Ne obsojam le presenetilo me je.

Pred tem me je popolnoma pretresla izjave nekoga, ki mu dejansko zaupam. Ne živim v iluziji, le nikoli nisem mislila, da bo nekdo, ki mu tako zaupam mene videl v takšni luči. Priznam, da mi je spodneslo noge in me popolnoma zmedlo.

Ugotavljam, da sem se preveč navadila, da me ljudje prenašajo. Ne razumejo, le tolerirajo. To očitno kaže na dejstvo, da se gibam v precej ustaljenih krogih... 

Prijetno spoznanje je, da so prijatelji res zakon, pa čeprav te nahrulijo in te brcnejo v rit. Ne dovolijo ti, da dvomiš vase in zahtevajo, da si trden.

In še zadnja, ki je pa zame dejstvo in ni spoznanje tega tedna... Umetnost v vsej svojih norih oblikah je ekstra kul! :)

Razumevanje in spoštovanje... tudi v pogovorih o veri

Ta blog se nanaša na prejšnjo objavo. Pesem je sprožila precejšen odziv v verski sferi. Zgodil se je celoten quotefest. Eden bolj citira Sveto pismo, drugi bolj razlagajo. Skoraj vsi pišejo pesmi.

Zanimivo je kako vprašanja vere in religije vedno znova dvignejo prah. In vedno nekdo trdi, da ima eden bolj prav, kot drugi. Vedno znova se mi zdi, da se pozablja načelo strpnosti. Življenje nima nobenega smisla, če ga živimo skozi oči nekoga drugega, a ob tem se je nujno zavedati, da moramo obdržati določeno mero spoštovanja in razumevanja, saj ne razmišljajo vsi tako kot mi in ne dojemajo vsi življenja tako kot mi. Prav tako ne vemo vsega in čustvujemo zelo različno.

Ne bom se zapletala v to kaj je bolj in kaj manj krščansko. Teologija je fascinantna in religije so me vedno zanimale, a vedno znova odkrivam, da veš kaj je prav in kaj ne le takrat, ko poslušaš sebe. V vsakemu izmed nas je glas, ki nam pove kaj je prav in kaj ne. Ključno je da ga slišimo. A za to se je potrebno umiriti, sprejeti sebe in poslušati. Nekateri so imeli srečo in je Gospod preglasil rjovenje vsakdanjega hrupa, nekateri pa se moramo pač bolj potruditi.

Vseeno pa trdno verjamem, da bolj, ko mi kričimo, manj slišimo. Manj slišimo sočloveka in manj slišimo glas v nas. Prav tako pa je ključnega pomena iskrenost. Pred drugimi lahko relativno dobro igramo in se skrivamo za maskami pred sabo pa ne moremo oz. ne smemo pobegniti. 

Vem, mnogi se ne boste strinjali z menoj, kar je vaša pravica in hkrati obveza. Nujno je, da razmišljamo tudi o tem. Ni lahko in zahteva precej zaupanja, a se na koncu vedno obrestuje. 

Vedno znova pa me preseneča poklicanost tistih, ki ne verjamejo, da verujočim razložijo kakšni bebci smo. To me vedno znova preseneti in prizadene. Kaj ko bi naslednjič, ko bomo imeli eni ali drugi neverjetno potrebo po tem, da poučimo drugače mislečega o našem prav, namesto, da se spustimo v žolčno debato rekli: "Sprejemam tvoje mišljenje. Z njim se mogoče ne strinjam, a ti imaš pravico misliti in verjeti po svoje, jaz pa po svoje." Mislim, da se bomo začeli šele takrat počasi zbliževati.

Ni potrebe, da se vse deli 50/50

Včerajšnji dan je bil kar močno zaznamovan s pogovori o odnosih. Partnerski odnosi, družinski, odnosi v službi. Presenetil me je zapis Laurie Gerber, ki govori o tem, da ni potrebno, da si vedno razdelimo "dela" v odnosu. Da ni potrebno, da ti narediš pol in jaz naredim pol. 

Zanimiva misel in, ko greš čez zgrožen krik v glavi "Če jaz delam več on dela manj! Smo potem nazaj v kameni dobi??!!!?" Ampak, ko dejansko pogledaš, da je mnogo prepirov, nesporazumov in razočaran povezanih ravno s tem, da si ne razdelimo dela v smislu kdo je v čem boljši in seveda tudi glede na prioritete.

OK ne rečem, da ta predpostavka ne obrne vsega na glavo ampak, če si dovolimo pomisliti.. Koliko prepirov izhaja ravno iz ene ali druge variacije argumenta "od tebe do mene je ravno toliko, kot od mene do tebe"? Primer: Po izkušnjah sodeč prijateljice, ki jih res močno cenim in spoštujem in za katere vem, da so ženske, ki so me sooblikovale in zaradi katerih sem kdor sem in tiste, ki bodo z mano do konca, ne bodo prišle k meni domov. Prihod iz mesta na vas je bolj podoben Mission Impossible, kot pa 25 min vožnji. Ampak to sem sprejela. To je dejstvo in nikakor ne pričakujem, da bodo prišle k meni večkrat, kot 1x na leto (za moj rojstni dan!! :))) carice, ni kaj). Bolj, ko bi se sekirala zakaj se "nikoli" ne moremo dobiti pri meni, slabše bi bilo. In v ta primer padejo vsi tisti prijatelji in kolegi, ki "ne znajo dvignit slušalke" ipd. 

Ampak bodimo tudi iskreni sami do sebe. Kateri prijatelji so res naši pravi? V zgornjem primeru ne govorim kar o nekom, ampak o ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo in nas nimajo radi le, ko ustrezamo njihovemu predalčki z nalepko kolega/prijatelj. Tukaj nato naletimo na drug običajen problem. Zasičenost življenja z ljudmi, ki nam ne omogočajo razvoja in "dihanja s polnimi pljuči". Ni tako dramatično, kot se sliši, a grem stavit, da ima prav vsak od vas v svojem življenju ljudi, ki tam pač so. Parazite, ki nam pijejo in energijo in kradejo čas ter nas seveda vedno znova podučijo kaj vse delamo narobe, ko pa sami pri sebi točno vemo, da imamo prav in da delamo v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. V primeru takšnih ljudi zgoraj opisan primer NE VELJA! Potrebno si je zaupati, da sami zase vemo kaj je za nas najbolje in enostavno spustiti odnose, ki nas dušijo. 

Odnosi nikoli niso enostavna reč. Močno so odvisni od naših komunikacijskih stilov in osebnostnih lastnosti in seveda potrebno je prilagajanje.  Nekje je možno deliti vse 50/50, nekje pa to enostavno ne gre. Potrebno je sprejemati druge prav takšne kakršni so. Takrat dopustiš drugim, da so in da imaš ti prostor biti ti. To pa je nekaj za čemer se vsi bolj ali manj pehamo, kaj ne?

Domneve in izmišljotine

Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor... 

Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo. 

O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva. 

Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.

Reševanje in odpuščanje

Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.

Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?

Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa. 

Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli. 

No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.

Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 

Puščanje preteklosti v preteklosti ...

Sem že omenila, da imam težave s koncentracijo? Verjetno sem, ta je prisotna še posebej takrat, ko sem fizično manj aktivna, kar pomeni, da imam običajno v glavi norijo. A to ob stran.

Danes sem prebrala nekaj citatov, ki so mi skočili v nos. Če bi izpostavila kateregakoli od njih, bi naredila drugim krivico in hkrati bi se izgubi kontekst. Bistvo pa je vseeno v tem, kako sprejeti druge in sebe. Kako pomembno se je zavedati, da ne moremo ničesa izgubiti. Tako enostavno lahko izpustimo vse tisto, česar se tako zagreto oklepamo in končno zaživimo v vsej svoji veličini in svobodi. 

Samo po sebi se sliši smešno, a nekako ne morem mimo prilike, ki jo je na nekih duhovnih vajah izpostavila mati prednica. Dejansko gre za to, da nas vsi naši strahovi, negotovosti ipd. ves "hudič" žene, da se grizemo zaradi enih in istih stvari in nas tako zapodi v začaran krog. Če pa se enkrat vrtimo v začaranem krogu krivde in negotovosti ter slabe vesti pa se tako ali tako nimamo  časa ukvarjati s pomembnimi stvarmi, ki bi nam prinesle osebnostno moč. Za to je tudi v Svetem pismu prilika, kako si nek norček do kosti ogloda golenico, se mi zdi. Sliši se nagravžno, ampak mnogokrat smo taki. Nikakor ne moremo nečesa izpustiti. Včasih zato, ker mislimo, da brez tega nismo več mi, spet drugič zaradi vseh strahov, negotovosti.

Zakaj sem se danes zapičila v začaran krog? Ne samo zaradi citatov in misli, ki mi zadnji čas skačejo pred oči ampak, tudi zaradi sila zgodnjejutranjega pogovora z mami. Ugotovitev? Nujno je spustiti in dovoliti ljudem, da delajo svoje napake, pa čeprav jih na koncu to ubije. Kakor sebično se to sliši, nikogar ne moremo rešiti pred samim sabo. Lahko smo le trdni in gotovi v svojo vrednost ter smo tam takrat, ko nas naši dragi potrebujejo. 

Tako, zdaj pa na delo! Polne roke dela imamo, saj se naša prihodnost zanaša na sedanjost, sedanjost pa mora spustiti preteklost. Tudi ta je eden izmed prebranih misli, ki zahtevajo od nas, da nehamo biti obsesivni in preprosto živimo življenje, kot najboljša možna oseba.

Življenje pa že čaka! Napaaddddddddddddddddddddddddd!!!

Svet se ne vrti okrog nas!

Zadnje čase precej razmišljam kako ravnati v situacijah, v katere sem porinjena. Po nekaterih teorijah sicer sami odločamo v kakšnih zadevah bomo sodelovali in kje ne, ampak včasih se mi zdi, da se vseeno zgodi, da enostavno moramo odigrati svojo vlogo. In tako me v zadnjem času najbolj zaposluje razmišljanje o tem kako ravnati in sprejeti drugega, pa čeprav se sploh ne strinjaš s tem kar počne oz. kako to počne. Kaj storiti, da ne poslabšaš zadeve ampak, da ublažiš trenja in se hkrati ne znajdeš "med nakovalom in kladivom".

Tako sem dobila zanimiv nasvet, ki se je glasil: "Nehaj jemati vse tako osebno!" Sliši se smešno, ampak, ko nasvet pogledam od blizu je res. Izbruhi sodelavcev, družinskih članov, jeza trgovke ipd. nimajo pravzaprav nič opraviti z mano, so le posledica njihove reakcije na stvari, ki se jim dogajajo v življenju. Bolje, ko poznamo osebo, njihovo osebnost in vse ostalo, lažje razumemo zakaj reagirajo tako kot reagirajo. Zakaj se razburjajo, jokajo, so besni ipd. In če sem iskrena v večini primerov res nima nič opraviti z mano. Tako se veliko lažje spoprimemo s situacijami. Ko lahko prepoznamo kdaj je nekaj res osebnega in kdaj je zalučano proti svetu na splošno. Ob tem se otresemo tudi bremena čiščenja razdejanja za drugimi. Pomagaš, ko si za to naprošen in ne poskušaš rešiti ljudi pred njimi samimi. Nesmiselno ubijanje in potrata časa. 

Šele, ko ugotoviš, da so le besede zalučane v nemoči ali pa vržene v svet zato, da se lažje zadiha. Ko dojamemo to veliko manj zamerimo in se naši odnosi veliko bolj sprostijo. Dejansko bi bilo veliko manj navlake in kolateralne škode, če bi bili ljudje iskreni. Najprej sami s sabo in nato še z drugimi. Ko se nebi počutili tako ranljive in krhke ampak v vsej iskrenosti, navlaka le povečuje krhkost in negotovost. 

In potem vse apliciram nase. Ja pa ja de! Jaz, kot poosebljena mirnost in vse skupaj... ali pač. Ampak se trudim. Majhni koraki baje pripeljejo daleč. Nasveti so dobri in olajšujejo stanje. To pa je že veliko. Mogoče pa je sedanje stanje najboljše, kar se nam je lahko zgodilo, kdo ve?

Tudi ti zaradi drevesa ne vidiš gozda?

Pred dnevi sem se pogovarjala z ekstra posebno osebo, ki me vedno znova fascinira. Spektakularna, no-nonsesce, a hkrati silno pozorna in doumljiva. Kombinacija, ki te vedno znova preseneti in navduši. In pogovor... neverjetno, čeprav sva se prej zmenili, da nobena ni razpoložena, da nočeva govoriti o določenih zadevah, da sem skrokana in brez glasu, ona pa noče govoriti ... noja pa se je vseeno vse skupaj razvilo v pogovor, ki mi še vedno ne da miru.

Pogovor je nanesel na občutljive teme, kot vedno, a tokrat nekoliko drugače. Govora je bilo o tem kako nas prizadenejo ravno tiste fizične lastnosti, ki nas najbolj definirajo. Pa ne v smislu, da se same nisva sposobni sprejeti, ampak kako naju dojame družba. Kako malo ljudi vidi več kot zgolj debeluha, suhico, tistega, ki ne izgovarja r ali jeclja etc. Ne glede kaj si mislim, to vpliva na nas in na to kakšen odnos imamo do ljudi in kakšno razvojno pot uberemo. Presenetila me je izjava, da se njej oprosti veliko več, zaradi njene posebnosti in da nikamor ne bi prišla z mojim odnosom, a hkrati, če bi jaz imela njen odnos bi bila blokirana že iz principa. Dejansko me je šokiralo kolikšne razlike delamo, ne delajo, ampak delamo. Tisti, ki reče, da je do vseh enak naklada!

Ampak nebi o sojenju družbe, ampak o ugotovitvi. Šele, ko smo sposobni prebaviti, da so določene fizične lastnosti oz. posebnosti pri nekomu bolj izražene, da imajo takšen ali drugačen hendikep, karkoliže, šele takrat lahko začnemo spoznavati človeka. In takrat se odpre spektakularen nabor barv. Si predstavljate kaj vse zamujamo le zato, ker se blokiramo sami in nas tako zamotijo stvari, ki smo jih dojeli prvo minuto, da nismo sposobni videti čarobnosti in posebnosti v ljudeh. OK roko na srce, vsi ljudje nam niso všeč. Velikokrat to ni njihova krivda, ampak nas spominjajo na nekaj/nekoga, ki smo ga že spoznali in nas spominja na nekaj bolj temno obarvanega ali pa celo na bolečino. Pa nič zato, saj tako ali tako ne moreš hoditi naokoli in "spoznavati vseh". Toda vseeno ne smemo dopustiti, da nas tako zamotijo postranske stvari v življenju, da pozabimo na to, kar je pomembno in izpustimo priložnost spoznati neverjetne ljudi. Mogoče ljubezen svojega življenja ali pa nekoga, ki postane naša opora ali pa vir navdiha in smeha.

Žalostno je, da lahko nekoga "poznamo" celo življenje in ga sploh ne poznamo kdo v resnici je. To se mi je pripetilo na prijateljičini dekliščini. Zbrane smo bile dekleta iz vseh vetrov in če sem iskrena, jaz takšne še nisem videla. Dekle tam mi je bila popolnoma neznana. Spoznanje me je res šokiralo. Po pogovoru s prijateljico iz istega kroga sva kaj hitro videli, da sva prišli do istega zaključka in tudi za razlog za to pomanjkanje poznavanja dekleta na dekliščini.

No na koncu sem se še bolj zmedla, ampak mislim, da je bistveno le eno: Ne smemo si dopustiti, da zaradi drevesa ne vidimo gozda. Potrebno je dati sebi in drugim priložnost, nikoli ne veš kaj vse nas še čaka!  

Najti ravnotežje...

Včasih, ko sem v družbi, z mislimi odplavam. To sem mi kar rado pripeti. Pa ne, da bi razmišljala o čem določenem, le odplavam. Toda v zadnjem času ugotavljam, da sem nekaj silno napeta in raz dražljiva, da nenavadno hitim. To mi ni všeč, ker ne odplavam več. Navkljub temu, da uživam v dogajanju in akciji za protiutež nujno potrebujem umirjenost, beganje misli in kanček počasnosti. Zamerim si, ko pozabim in začnem brezglavo bezljati, zato, ker mi drugi diktirajo tempo. Tega ne prenesem, ker vem, da mi ne prinaša nič drugega kot razdraženost in neučinkovitost. Škoda mi je, da zabijam čas za stvari, ki mi jih drugi "prodajajo" kot pomembne.Ne rečem, da se temu da v popolnosti izogniti, se pa vsekakor da omejiti. In to me jezi, ker se bolj intenzivno ne borim za svoj čas, svojo svobodo in možnost razvijanja svojega talenta. Huda sem nase, ker dovolim, da se vsak, ki ima občutek da se lahko, se obregne vame. Tega ne maram in me jezi!

OK, ko sem dala to ven lahko rečem, da je začetek tega poletja divji. Dejansko se kar odbijam. Dogaja na polno in je luštno. Mogoče celo preveč lušnih stvari. Čeprav nekateri pravijo, da luštnega ni nikoli preveč, toda jaz sem mnenja, da je potrebno vse dajati v perspektivo. Ljudje smo čudna bitja in če se nam predolgo dobro godi, kar naenkrat ni nič dovolj dobro.Temu pa bi se sama rada izognila in poskušam srkati vse dobre zadevščine, ki se mi dejansko dogajajo in  biti zadnje hvaležna. Ampak to vseeno ni dovolj. Potrebno je deliti in delati čim boljše s tem kar imamo. No ježešna, tole se sliši, kot iz ust kakega guruja pozitivnega nevemčesa. Noja teh je zadnje čase, kot listja in trave. Ampak, ker sem sama veliko premalo podjetna in ne znam pretirano dobro prodajati tujih idej, še ne morem biti guru. Šment! ;))

Pa da se vrnem na osnovno misel. Potrebno je najti stvari, ki nas veselijo in jih moramo živeti. Potrebno je ugotoviti kdo si. Nujno je, da udobno živiš v svoji koži. Če ne moreš doseči nič od tega te lahko ljudje podajajo z ene strani na drugo in vmes izgubiš še tisto, kar si enkrat že imel. Nato se zbudiš v zreli odraslosti in ugotoviš, da ne veš ne kdo si ne kaj hočeš in niti kaj si naredil. Ko pa se temu pridruži še iskrena ugotovitev, da svet zaradi tebe ni boljši... takrat se sesuje mnogo življem. Ne glede na to, kdaj pride do te ugotovitve.

Mislim, da ni potrebno, da se vsi najdemo v karierah ali takšnih in drugačnih uber presežnikih. Potrebno se je le sprejeti in svet je lepši in mi ga lahko delamo še boljšega. To pa je bistveno...

Kaj pa če moj način ni tako poseben?

Na enkrat se zgodi toliko stvari, da skoraj pozabiš zapret usta! Življenje te včasih s hitrostjo, kar malo povozi. Ampak se kdaj res vprašamo, če mu tega ne dopustimo sami? Obstajajo ljudje, ki se trendu nenehnega hitenja uprejo. Zavestno in z vso močjo. In umirjenost postane njihov način življenja. 

Misija nemogoče za vse tiste, ki se nočejo odreči ničemur in le naglas govore, da vse hiti, za spremembo pa si ne vzamejo niti časa niti temu ne namenijo energije. V vsakem primeru je nepredstavljivo lažje pametovati, kot pa dejansko nekaj narediti za izboljšavo.

Nekateri pravijo, da je njihov stil življenju konstantno izboljševanje, nenehno hlepenje po več. Priznam sama nisem takšna. Rada si sicer zastavljam cilje, ampak mi je v življenju nekako bolj pomembno živeti, kot se neprestano iztroševati za boljši avto, več kvadrature ali boljši stas. Ne rečem, da se ne trudim za izboljšave, le na mogoče malo drugačen način in verjetno je sistem prioritet kanček obrnjen, kot pa mi ga narekuje "današnji stil življenja". Ali je to dobro ali ne je zelo težko soditi.

Če pa sem iskrena, si to misli verjetno skoraj vsak. To nas nekako loči od ostalih. Pravimo, da nismo "takšni kot drugi". Da počnemo stvari drugače, jih sploh ne počnemo, ne mislimo čredno in ne hodimo po shojeni poti. Toda bodimo pošteni. Vsi smo ena velika čreda in misel, da nismo takšni kot drugi nas zgolj ohranja pri prepričanju, da nismo številke, da smo pomembni. Pa smo res? 

Mislim, da je važno le kaj narediš z življenjem, ne kaj misliš, da boš naredil. Nekako vedno gravitiram proti ideji, da ima vsak svoje poslanstvo in namen. Mogoče ga ima, mogoče ga nima. Kontradiktorno pa ne verjamem v to, da se vse zgodi z namenom. Včasih se stvari zgolj zgodijo in potem je na nas, da pospravimo razdejanje.

Prav smešno je, ko razglabljaš in se dejansko prepričaš, da si trden in močan. Potem pa izveš novico, ki te pretrese do obisti; veliko bolj kot si upaš pokazati ali priznati. Stisne te in ne moreš dihati, a tega ne smeš povedati nikomur, saj nimaš te pravice. Dodaj temu še stalno negotovost in imaš koktajl, ki zahteva veliko koncentracije in moči. Baja ni potrebno, da vedno znova obiramo težje poti. Sliši se, kot še ena "uspešnica" Pop Design-a, a ni. In vprašanje, kolikokrat se ti dejansko zgodi, da se lahko ustaviš in rečeš, "OK zdaj pa bom razmislil, kaj bom storil. Sem na življenskem razpotju." Življenje ne poteka tako kot knjiga ali film. Življenje živiš in upaš na najbolje. Vsak po svoje in načeloma vsi silno podobno.

Vedno so mi šli na živce oh tako zelo oholi "intelektualci". Nihče nima pravice soditi kaj je prav in kaj ne. Kdo je "kmet" in kdo je "car". Tega ni. So le srečni in nesrečni ljudje. So tisti, ki večkrat storijo več pozitivnih dejanj in tisti, ki  to store manjkrat. In ne, ni vseeno kaj govorimo in koliko bolečine naše življenje povzroči drugim. Če smo že tu vrženi skupaj poskušajmo vsaj ne povzročati škode, če že ne delamo dobro. Tako, da če danes nimaš za povedati nič dobrega ali spodbudnega bodi raje tiho... Tudi tišina govori.     

Igra usod

Ste se že kdaj znašli na prostoru kjer je bilo zbranih res veliko ljudi? Recimo na neki zelo turistično obiskani točki. Ste se kdaj vprašali koliko usod se v tistem trenutku stika? Na prav tem mestu? Kako se lahko življenja spremenijo v trenutku? Sliši se zelo klišejsko, ampak je resnično. Če se nekaj zgodi na tej točki, se zgodi vsem. Tega se zavemo, ko se zgodi kaj slabega. Recimo WTC. V zelo kratkem času smo vedeli kje vse je kdo bil, kdo je zamudil v službo in kdo ni bil na stavbi, ker je pozabil fotoaparat v avtomobilu. Popolnoma običajno dopoldne, ki pa ga je presekala tragedija. Hvala Bogu se v takšni veličini  to ne dogaja tako zelo pogosto, a vseeno se. Zakaj potrebujemo tragične dogodke, da se zavemo svoje blagoslovljenosti in minljivosti?

Drži, da nas ne smejo posrkati drugi, toda prav tako je res, da je potrebno veliko več strpnosti in razumevanja. Kako je možno, da pričakujemo razumevanje in spoštovanje od drugih, sami pa ga ne dajemo. Kako je možno, da je zadosten argument za rušenje ljudi pred sabo, da nam oni ne izkazujejo zadostno spoštovanje, pozornost ipd.?  

Silno radi se jezimo na druge. Brez sekunde namenjene sočloveku. V tistem trenutku vem samo to, da sem prizadeta, nekdo me izrablja, govori slabo o meni etc. Se kdaj vprašamo zakaj je nekdo takšen kot je? Zakaj se nam trgovka ne nasmeji tako zelo bleščeče, kot bi si mi to želeli? Zakaj nas sodelavec ne razume ipd. Tisoč vprašanj, katerih odgovori bi dejansko prispevali k boljšemu razumevanju situacij in dogodkov, ki se dogajajo v naših življenjih. Praktično nemogoče je znanstveno/analitično dojemanje lastnega življenja. To je tudi prav, saj je moje! Toda vseeno je potrebno del pozornosti in energije posvetiti tudi sočloveku, ljudem, ki so nam blizu in tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Na začetku letošnjega posta sem prebrala zanimiv prispevek Doc. dr. Tadeja Trošt Sedej, ki razlaga, da se je za letošnji post zaobljubila, da ne bo kritizirala. Zanimiva obljuba, ki jo je verjetno stala kar nekaj moči in upam si predvideti, da jo je spremenila.

Se upaš spremeniti tudi ti?

Sprejemanje...

Zanimivo kako drugačen je dan, če vstaneš pred peto zjutraj. Vidiš prebujanje dneva. Ok vem, da se vam zdi, da se mi je utrgalo, ampak na svoje veliko začudenje ugotavljam, da mi silno ugaja jutranje vstajanje. Drugače se pripraviš na dan. Še posebej na power play v službi.

Prav smešna reč kako se ljudje hranijo s tem, kdo ima več moči. Ob tem je žalostno, ko ugotoviš, da dejstvo kdo ima prav ne igra popolnoma nobene vloge. Prav tako ne igra nobene vloge ali je končni rezultat legalen in pravičen. Važno je le "kdo ima večjega". Vulgarno, a zelo resnično.

Ob tem se spomnim na slogan mlade motivatorke. Njen slogan je "Holding space". Zakomplicirana teorija, ampak gre nekako takole: Ljudi je potrebno sprejemat na neobsojujoč način, brez potrebe pomagati in reševati njihove probleme. Ljudje največkrat potrebujejo le nekoga ob sebi, prosto ramo, naprej zmorejo sami. 

Kako drugačen pristop do shajanja z okolico! Osvežujoče! Saj se spomnite, ko vam znova in znova svetujejo, da se "utrdiš" in pridobiš "trdo kožo"? Nikoli mi ni bil blizu ta način. Nekako sem imela vedno občutek, da je z vsakim "utrjevanjem" umrl del mene. Nesposobnost videnja drugih, kot celotnih oseb in ne le kot sitnih strank, nadvladujočih šefov, egoističnih kolegov, obsojajočih družinskih članov, ampak da jih vidimo kot osebnosti. Dejansko je tako težje kriviti vse druge za naše težave, saj moramo celostno pogledati tudi nase in lastna dejanja. Nujno je, da prevzamemo odgovornost tudi za stvari, ki nam ne dišijo. Družba je danes precej naravnana k prelaganju krivde oz. običajno je krivo nekaj in ne nekdo. Recesija, politika, ekonomija, cerkev ipd. Nikoli pa ni kriv skorumpiran in zadrogiran politik, pogolten ekonomist in osebe, ki so podobne ostalim klišejem. Nihče ne prevzame odgovornosti za stanje duha in financ v katerem smo se znašli. In vse te težnje k stanju pred "težkimi časi". Ali ni ravno to narobe? Zakaj bi želeli nekam, kjer smo že bili? Mar nas ni ravno takšno stanje pripeljalo v stanje obupanega duha in splošnega nezaupanja? Kaj ni potrebno poiskati novo pot in novo upanje?

Ampak Tricijina teorija se mi zdi zanimiva in sploh ne švohotna, toda že v začetku se mi postavljata dva pomisleka. Prvi je ali ni res, da si sposoben prosto sprejemati druge, moraš najprej sprejeti sebe, z vsem "sranjem" vret. Brez izgovorov, racionalizacij in krivde. Drugi pomislek je, kako sprejeti druge, tudi ko se ti dogaja krivica? In kako lahko konec koncev ob tem sprejemanju ohraniš svoj jaz. Kako se na nek način obvarovati? Kako prepustiti, da gredo "skozi" in ne pustiti, da njihovi problemi obvisijo na tebi? Vsekakor vredna razmisleka in mogoče celo posvojitve...

Molitev

Danes se je zgodil precej neljub dogodek, ki je privlekel na plano mojo najslabšo stran. Vsi, ki me poznate dobro veste, da sem precej impulzivna in moji odzivi so precej jasni in hitri. Intenziteta se še poveča, ko so vpleteni ljudje, ki so mi blizu. Ne bom o vlogah in imenih. To ni pomembno. Dejstvo je da fizično čutim, ko se mi poveča srčni utrip in naraste pritisk. Kot nekdo, ki mu je ključno, da obvladuje burne odzive, sem se naučila kako se izogniti izbruhu. Današnji dogodek se je zgodil po telefonu. Ker me oseba na drugi strani ni želela slišati, sem prekinila klic. Ne prenašam dobro, če me nekdo obmetava s psovkami. Še posebej, ker je bilo vprašanje zelo na mestu in vprašano v najbolj nevtralnem tonu.

Čeprav sem se izognila lastnemu izbruhu, ki bi ga kasneje seveda obžalovala, še ne pomeni, da so besede, ki so mi bile izrečene bolele kaj manj in da se zaradi vsega manj žrem. Ker še vedno obstajajo mali blagoslovi, sem bila v službi v času pogovora sama in sem imela luksuz samote. V parih minut sem potočila solzo in vadila kontroliran dihanje. Ne zmorem ignorirati takšnih dogodkov. In nekako se je potrebno spoprijeti s situacijo. Ker bi bil pogovor s to osebo nesmiseln in bi le povečal bolečino sem se odločila za razdelavo zadeve v sebi. Čas za to je prišel že med sprehodom s psom. Zahajajoče sonce in rahel veter ter mehak zrak so le še vzpodbudili vse skupaj. Tam se je ta zapis tudi začel. V začetku sem mislila objaviti le molitev s katero sem se pomirila, a sem vedela, da brez pravega uvoda nebi imela smisla.

Molitev. Zelo intimen obred, ki se mu ne pripisuje dovolj zaslug. Občutek imam, da bo letošnji post zaradi natrpanega urnika ostal brez prave doze duhovnih vaj, zato poskušam izkoristiti kar se da največ časa za molitev v vsakdanu. Vem, da ni vseeno saj je še mnogo prostora za izboljšave in rast.

Razmišljala sem kako se pomiriti po današnjem dogodku. Kot se je že večkrat izkazalo, molitev pri razgretem duhu močno pomaga. Objavljam molitev, ki bo mogoče pomagala še komu. Če imate molitev, ki bi jo delili ste dobrodošli, da jo napišete, prav tako ste vabljeni vsi, ki imate molilne namene, da jih delite s svetom. Obljubim, da jih bom vključila v molitev in mislim, da ne bom edina. Hvala!

Gospod hvala za priložnost, da sem. Da diham, ljubim in vidim veličino, ki si jo ustvaril.

Prosim te za moč, da odpustim in pozabim.

Prosim te za potrpljenje in upanje, da izpolnim načrt, ki ga imaš z menoj.

Pomagaj mi da bom najboljša, kot sem lahko.

Amen!

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?