Ko ne moreš pozabiti...

Dejstvo je, da imam privilegij spoznavat spektakularne ljudi. Ene samo občudujem, z drugimi prepletem življenja. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. In dejstvo je tudi, da so eni razhodi lažji od drugih; med tem ko nekaterih ne morem pozabiti.

Ko grem skozi  vse faze prebolevanja razhodov se velikokrat sprašujem zakaj. Trenutno sem na mestu, ko ju pogrešam. Prijatelja, ki sta me zapustila ob približno istem času. Bili smo z različnih poti življenja. Eden je bil z mano še od preden sem vedela zase, drugi je prijadral v moje življenje, ko sem potrebovala ramo in nekaj divje adrenalinskega... Skupaj smo preživeli vrtince, zaradi njiju sem boljša; oblikovala sta me, a tega verjetno nikoli ne bosta vedela. Verjetno je najhuje da čutim, da razhod ni bil potreben. Vedno sem mislila, da bosta z mano do konca. Noro ju pogrešam, a hkrati vem, da čustva niso obojestranska. Oba sta OK brez mene. Življenja gredo naprej. Oba si ustvarjata družine, ljubita in sta ljubljena. Ustvarjata in spreminjata življenja... brez mene. Določeni pravijo, da vsi ob svojem času odidejo, a mislim, da čas odhoda ni bil pravi. Ni bilo potrebe po razhodu. Verjetno vsi zapuščeni tako mislijo.

Socialni mediji so zanimiva reč. Na vsake toliko poškilim k njima kaj se dogaja in če sta srečna in dobro. Na zunaj že zgleda tako in hkrati srčno upam, da je to odraz tistega kar se dogaja v notranjosti. Vesela sem, da sta srečna in nikoli mi ne bo vseeno za vaju, draga moja. Za vedno ostajata v mojih priprošnjah...

Je kdo danes opazil svetlobo?

Danes je poseben dan. Ok, mogoče je res vsak dan zase poseben, a tega ne opazim tako močno, kot danes. Danes pa sem opazila... svetlobo! Kakšna mehkoba in lepota in Oooooo! Že zjutraj, ko se je noč prebujala v dan. Spektakularno! Ugotavljam, da krajše dneve lažje prenašam, ker lahko opazujem jutro. Poleti je zame to Mission impossible, ker nikoli ne vstanem dovolj zgodaj...oziroma ga vidim le, če grem pozno spat. ;)

Dejstvo je da, ko opazujem to spektakularnost narave okrog sebe, mi je šele jasno kako zelo blagoslovljena sem. No mogoče se danes počutim še posebej blagoslovljeno in ne samo zaradi vremena. Razlog? Obletnica poroke. Kako zelo čas hiti! Vesela sem, da sva se navkljub strahovom, dvomom in nasprotovanja okolice odločil ter se podala v popolnoma neznane vode. Ko se sedaj pogovarjava se šele zavedava kako silno neverjetno je, da sva si vsemu navkljub tako zaupala (in v Njegovo varstvo) in skočila. :)

Smešno je, ko ugotavljaš koliko stereotipov kroži o zakonu in hkrati, koliko slepe vere se polaga vanj. V "papir", kot temu rečejo nasprotniki. Od ideje, da je to začetek konca, do tega, da bo to rešilo VSE. Zanimivo je, ko ugotoviš, da si isti, kot prej, a tako zelo drugačen. Da ne pride nič samo od sebe oziroma, kar pride samo od sebe, je običajno zgolj z negativnim predznakom. Za vse odnose se je potrebno boriti in čisto nič ni samoumevno. To velja tako za življenje, kot za zakon. V zadnjem času še posebej intenzivno opazim blagodejne učinke zakona. Ne samo, da je vsak svoj ampak, da si  z njim/njo in zardi njega/nje najboljša verzija sebe. Ni vse samo ali JAZ in TI ali pa MIDVA ampak, da je vse skupaj koktejl spektakularnosti in žalosti in bolečine in ... življenja! Ne ni pravljica, je pa veliko lepše, ker vem da imam nekoga, ki me razume in sprejema. Dragi moji naj vam povem, da je sprejemanje veliko podcenjeno, še posebej za tiste, ki smo vedno z nekega obrobja kukali nekam noter in se nikoli počutili res in iskreno del nečesa. 

Zelo težko je biti odmaknjen, ko razmišljaš o odnosih, ki te tako zelo oblikujejo in ti veliko pomenijo. Toplino in zaupanje je težko pretočiti v besede, ki bi zadostno, če ne že točno, opisale občutke. 

Danes je dan za hvaležnost. Zanimivo je, ko ugotoviš, da običajno "dobiš" tisto, kar je prav zate in ne tisto kar si si mislil, da si želiš. :)

Srce moje hvala, ker si in ker si se odločil del svojega življenja prepotovati z mano.  

V pravo smer ali zadetek v čelo

Večkrat si mislim, če bi le dobila kak namig bi že vedela kaj mi je storiti. Ha! No ta vikend nisem dobila le enega namiga. Ta vikend jih je bilo za izvoz! Pa verjetno nebi opazila niti enega, ako nebi imela tako silno udarnega uvoda v vikend. V petek mi je silno modra čarovnica rekla, da moram obvezno narediti nekaj česar nočem... in potem sem. Ne, da bi se zavedala zakaj. Heh! Verjetno se vse te stvari dogajajo pol zaradi tega, ker nam je namenjeno in pol zaradi tega, ker ne opazimo kaj počnemo. :)

V petek je bil večer srečanja, obujanja spominov in milijonih "Kaj zdej ti počneš??!" :) Legende na pohodu in spoznanje koliko stvari se spremeni v 5 letih in kako v svojem bistvu ostajamo isti. Spektakularno!

V soboto sem bila povabljena na silno simpatičen koncert. Bilo je luštno, ampak meni se je spet zgodilo, da me je počilo spoznanje direktno v čelo. Seveda sredi najsimpatičnejših komadov. Hvala dekleta za pesmi, spoznanja in lep večer!

In na krilih spoznanj in nasvetov/ukazov se je včeraj začelo. Ker sem nagnjena k filozofiranju in racionaliziranju sem se zavestno odločila, da to postavim v kot. Skupaj z egom in pričakovanji/plani. Da vidimo kam me moj eksperiment eksplozivne mešanice nepričakovanja, nepametovanja ter odprte glave in srca ponese. Za razliko od vseh prejšnjih poskusov ne pričakujem čudežev, rešitve ali razvozlanja teološke zagate. Ne bom se opravičevala in racionalizirala. Nikomur ne bom razlagala ali pa iskala zgodovinskih potrditev. Izhajam iz mojega trdnega prepričanja, da je Bog ljubezen in pravo vero lahko živimo le, če ga/jo vidimo v vsakem; tudi v sebi. Brez obsojanja in impulzov, da vsem razložimo kaj je zanje prav in kaj ne. To sta moji izhodišči. 

Še vedno mi ni jasno zakaj sem opustila nekaj, kar me je v preteklosti že rešilo pred največjimi neumnostmi; nekaj kar je del mojega življenja. Zakaj vedno iščem stvari, ki jih imam tik pred nosom? Nič več. Prijavila sem se na vodeno branje Svetega pisma. Ker sem reva sem se "obvezala" za piškavih 30 dni. Ampak naredila sem nekaj, čemur sem se precej intenzivno izogibala. Ne obljubim, da bom poročala, obljubim pa, da bom poskusila biti čimbolj odprta in nehala pametovati. Tako!

Z Bogom draga moja soplesalka!

Smešno kako pogosto smo opomnjeni, da nimamo na voljo neskončnosti, pa se vseeno vseskozi obnašamo, kot da jo imamo! Kot krut opomnik so izgubljene bitke, ki  iztrgajo iz naših življenj posebne osebe, močne ljudi. 

Ko se spomniš kolikokrat se nisi "vtaknil" v nekoga, ker si bil prepričan, da potrebuje in si zasluži "svoj mir" in da nimaš pravice vprašati ali pomagati... potem pa jih ni več. Šok, krč in vseobsegajoča žalost ter občutek izgube. V tem trenutku vera in zaupanje v Božjo milost naredi čuda, a vseeno se pojavijo vprašanja in občutki, ki te hitro pograbijo in ego, ki govori, da nič nima smisla, da je potrebno vse samo nagrabiti in JAZ, pa čeprav veš, da v tem trenutku jaz nima nobene vloge. Ti si tam zato, da služiš kot opora vsem, ki bi le-to utegnili potrebovati in tam si, da žaluješ. Da ne tlačiš in ignoriraš ampak, da jo sprejmeš, čutiš in izživiš. Pa naj bo še tako nekonvencionalna ali pa socialno neprimerna, češ: "Zakaj pa tebe to tako gane?" ipd.

Ne opravičujem se več za svoje občutke in čustva; jih ne razlagam ali pa racionaliziram, jih le sprejmem in čutim.. Ne prevzemam več naloge mule za frustracije in nerazumevanje drugih. Ne nosim več tujih problemov in ne, ne bom reševala težave drugih. Lahko pomagam, ne bom pa več gonilna sila... razen zase. Nihče nima pravice preložiti oziroma prelagati vseh teh zadev name. Zato... Hvala draga moja za opomnik, moja bolečina govori, da je bilo veliko prezgodaj, a očitno imaš večje naloge in te drugje bolj potrebujejo.

Z Bogom čutna soplesalka in navdih; naj te tvoja krila poneso v nove višave. Z Bogom...