Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?
Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?
Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno!
Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!
