Prijatelji: njihovi uspehi in boji

Življenja nikoli ne živimo izolirano od drugih. Na nas močno vplivajo ljudje s katerimi se obkrožamo. Ta teden sem imela privilegij preživeti popoldne z eno izmed najboljših žensk kar jih poznam. Vedno znova me preseneti njena odločenost biti najboljša verzija sebe, a ob te nikoli ne pozablja na ljubljene. Fascinantno mi je opazovati kako vedno znova išče ravnotežje med kariero in družino. Je navdih.

Vem, da bi morala tudi danes napisati kakšno modro, ampak, da vam povem po pravici, ne da se mi jeziti na razočaranja življenja. Rajši praznujem in se veselim uspehov mojih najdražjih. Danes samo polagam na srce, da v vaši dnevni molitvi namenite trenutek tudi parom, ki se trudijo dobiti otroke in povečati svojo družino. Vsem tistim, ki se trudite pa... ne izgubljajte upanja!

Prijatelji so pomemben del našega življenja. Njihove težave, zmage in boji so hkrati tudi naši, saj smo tu zato, da jim stojimo ob strani in držimo za roko, ko je najbolj temno, ter se, seveda, z njimi veselimo ob njihovih zmagah. Naše razumevanje in rahlo odmaknjen pogled mnogokrat pomagajo uvideti pravo pot. 

Življenje je veliko lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš. Dragi moji, vesela sem, da ste v mojem življenju in jaz v vašem!

Smola ali življenje?

OK nikoli se nisem imela za pretirano štorasto ali pa nekoga, ki se ga drži smola. No v zadnjem času pa sem mi kar dogajajo nesreče, ena za drugo. Ne dolgo nazaj sem se močno spekla, potem sem stopila na stekleno črepinjo, ki se mi je zabilo cca 1,5 cm v podplat. Zaustavitev je bil kar projekt. Predvčerajšnjim sem stopila na injekcijsko iglo v bližini metadonske ambulante. Tako, da mi kar uspeva. :)

Ampak dejansko nikoli nisem tega dojemala kot smolo. Se pač zgodi. Na to me je opozorila sodelavka. Nikoli o tem nisem razmišljala tako, ampak verjetno je ravno v tem vsa poanta. Človek dojema stvari, ki se mu dogajajo kot konstanten napad nanj/nesrečo/krivico ali pa kot življenje. No jaz vsekakor sodim v drugo skupino in vem, da sem velik srečko. Življenje je pač spektakularno in ne vidim razloga, da ga nebi živeli in dojemali kot takega.

Nisem naivna in mi je jasno, da se dogaja cel kup svinjarije in nikakor ne gledam skozi "rozasta očala". Hkrati pa vem, da je življenje in svet veliko več, kot le temna luknja iz katere se pride zgolj s smrtjo. Ogromno smeha in neverjetni ljudje, ki me obkrožajo in jih vedno znova in znova srečujem mojo teorijo vedno znova potrjujejo. Ne, ni nam hudega. Drži, da nimamo vsega, kar želimo... in po pravici Hvala Bogu! Ne vem kje sem pred kratkim slišala izjavo, da "človeka najhitreje pokvariš tako, da mu daš vse kar potrebuje". Strinjam se! Potrebno se je malo zganiti in narediti kaj zase in za druge. Potreben je smeh, ples, petje in sočutje. Verjetno bo vsak dodal še kup svojih stvari, in prav je tako!

Svet je lep! in tega upam, da nikoli ne pozabim!

Najti ravnotežje...

Včasih, ko sem v družbi, z mislimi odplavam. To sem mi kar rado pripeti. Pa ne, da bi razmišljala o čem določenem, le odplavam. Toda v zadnjem času ugotavljam, da sem nekaj silno napeta in raz dražljiva, da nenavadno hitim. To mi ni všeč, ker ne odplavam več. Navkljub temu, da uživam v dogajanju in akciji za protiutež nujno potrebujem umirjenost, beganje misli in kanček počasnosti. Zamerim si, ko pozabim in začnem brezglavo bezljati, zato, ker mi drugi diktirajo tempo. Tega ne prenesem, ker vem, da mi ne prinaša nič drugega kot razdraženost in neučinkovitost. Škoda mi je, da zabijam čas za stvari, ki mi jih drugi "prodajajo" kot pomembne.Ne rečem, da se temu da v popolnosti izogniti, se pa vsekakor da omejiti. In to me jezi, ker se bolj intenzivno ne borim za svoj čas, svojo svobodo in možnost razvijanja svojega talenta. Huda sem nase, ker dovolim, da se vsak, ki ima občutek da se lahko, se obregne vame. Tega ne maram in me jezi!

OK, ko sem dala to ven lahko rečem, da je začetek tega poletja divji. Dejansko se kar odbijam. Dogaja na polno in je luštno. Mogoče celo preveč lušnih stvari. Čeprav nekateri pravijo, da luštnega ni nikoli preveč, toda jaz sem mnenja, da je potrebno vse dajati v perspektivo. Ljudje smo čudna bitja in če se nam predolgo dobro godi, kar naenkrat ni nič dovolj dobro.Temu pa bi se sama rada izognila in poskušam srkati vse dobre zadevščine, ki se mi dejansko dogajajo in  biti zadnje hvaležna. Ampak to vseeno ni dovolj. Potrebno je deliti in delati čim boljše s tem kar imamo. No ježešna, tole se sliši, kot iz ust kakega guruja pozitivnega nevemčesa. Noja teh je zadnje čase, kot listja in trave. Ampak, ker sem sama veliko premalo podjetna in ne znam pretirano dobro prodajati tujih idej, še ne morem biti guru. Šment! ;))

Pa da se vrnem na osnovno misel. Potrebno je najti stvari, ki nas veselijo in jih moramo živeti. Potrebno je ugotoviti kdo si. Nujno je, da udobno živiš v svoji koži. Če ne moreš doseči nič od tega te lahko ljudje podajajo z ene strani na drugo in vmes izgubiš še tisto, kar si enkrat že imel. Nato se zbudiš v zreli odraslosti in ugotoviš, da ne veš ne kdo si ne kaj hočeš in niti kaj si naredil. Ko pa se temu pridruži še iskrena ugotovitev, da svet zaradi tebe ni boljši... takrat se sesuje mnogo življem. Ne glede na to, kdaj pride do te ugotovitve.

Mislim, da ni potrebno, da se vsi najdemo v karierah ali takšnih in drugačnih uber presežnikih. Potrebno se je le sprejeti in svet je lepši in mi ga lahko delamo še boljšega. To pa je bistveno...

Spopad z lastnimi pomanjkljivostmi ali taktika igranja igre življenja

V zadnjem času je bilo kar nekaj pogovorov o tem kako se spoprijeti z lastnimi pomanjkljivostmi. Ena izmed bolj popularnih teorij/načinov je, da si tako ali tako popoln, saj te je ustvaril Bog/Univerzum/veličastvo ... Pač glede na lastno izbiro. Sliši se silno luštno, samo, če smo pa iskreni pa nismo tako zelo silno popolni, kaj ne?

Drugi je, da se sprijazniš z obstoječim stanjem na balkanski način "Je**š to!" in z nadaljevanjem "Nek bude!". Tudi ta mi ni blizu, saj je premalo aktivna in preveč je prepuščeno v roke drugim, kar pa meni nikoli ni bilo preveč všeč.

Tretji način je prelaganje odgovornosti. Da so za tvoje pomanjkljivosti tako ali tako krivi drugi. Država/družba/družina/politika/vera/šola/mediji. Nikoli nismo za svoje pomanjkljivosti in zavoženost krivi sami. Tudi to mi ne diši, saj se spet prelaga moč odločitve v roke drugih...

Potem je tu še totalna ignoranca. Precej podobna prvi varianti, ampak ta je na potenco. zakaj? Ja za svojo veličino smo zaslužni sami. Nihče nam nič ne more in mi vemo in znamo vse in imamo vso oblast v rokah. Ob tem se razume tudi, da smo pogoltnili vso modrost sveta... Tudi ni moja skodelica čaja, kot bi rekli Angleži.

Potem je tu še možnost konstantnega opravičevanja. Tudi za stvari za katere nismo nič krivi ali pa se nas sploh ne tičejo. Vseskozi se le opravičujemo in prosimo za odpuščanje... tudi tukaj se mi zatakne...

Obstaja tudi način, ko gledaš na vse svoje "krajše konce" silno pesimistično. izrisuješ si le najslabše scenarije, največje dolgove in strahotne izide. Tudi temačnost ni bila nikoli dolgo moj forte...

In na koncu pridemo do mešanice vsega tega... noja mogoče izvzemši le popolne ignorance :) To pa mi je bližje. Verjameš v moč najvišjega, ob tem se zavedaš, da je potrebno kar nekaj storiti in pozitivno gledaš na razvoj dogodkov. Se razume, da kdaj tudi zanihaš in vse vidiš v temnejših barvah in se opravičiš za marsikaj ampak na koncu ugotoviš, da v primeru, ko se ne da nič popravit, se sprejme in najde druge sanje. Nima se smisla pretirano sekirati. 

Potrebno je živeti življenje, ga okušati in začutiti. Potrebno je objeti ljubljene in se konkretno nasmejati. Prebrati dobro knjigo in se pocrkljat. Za naše dobro je potrebno biti aktiven in prizadeven in vedro skromnosti tudi ni nikogar še ubilo.

Nauk dneva je, da je potrebno pustiti ljudem, da gredo svojo pot in hkrati najti svojo, ki bo prava samo zate. In ob tem spoznam tudi pomembnost naslednje poteze... igra življenja je nanj čakala predolgo! 

Kaj pa če moj način ni tako poseben?

Na enkrat se zgodi toliko stvari, da skoraj pozabiš zapret usta! Življenje te včasih s hitrostjo, kar malo povozi. Ampak se kdaj res vprašamo, če mu tega ne dopustimo sami? Obstajajo ljudje, ki se trendu nenehnega hitenja uprejo. Zavestno in z vso močjo. In umirjenost postane njihov način življenja. 

Misija nemogoče za vse tiste, ki se nočejo odreči ničemur in le naglas govore, da vse hiti, za spremembo pa si ne vzamejo niti časa niti temu ne namenijo energije. V vsakem primeru je nepredstavljivo lažje pametovati, kot pa dejansko nekaj narediti za izboljšavo.

Nekateri pravijo, da je njihov stil življenju konstantno izboljševanje, nenehno hlepenje po več. Priznam sama nisem takšna. Rada si sicer zastavljam cilje, ampak mi je v življenju nekako bolj pomembno živeti, kot se neprestano iztroševati za boljši avto, več kvadrature ali boljši stas. Ne rečem, da se ne trudim za izboljšave, le na mogoče malo drugačen način in verjetno je sistem prioritet kanček obrnjen, kot pa mi ga narekuje "današnji stil življenja". Ali je to dobro ali ne je zelo težko soditi.

Če pa sem iskrena, si to misli verjetno skoraj vsak. To nas nekako loči od ostalih. Pravimo, da nismo "takšni kot drugi". Da počnemo stvari drugače, jih sploh ne počnemo, ne mislimo čredno in ne hodimo po shojeni poti. Toda bodimo pošteni. Vsi smo ena velika čreda in misel, da nismo takšni kot drugi nas zgolj ohranja pri prepričanju, da nismo številke, da smo pomembni. Pa smo res? 

Mislim, da je važno le kaj narediš z življenjem, ne kaj misliš, da boš naredil. Nekako vedno gravitiram proti ideji, da ima vsak svoje poslanstvo in namen. Mogoče ga ima, mogoče ga nima. Kontradiktorno pa ne verjamem v to, da se vse zgodi z namenom. Včasih se stvari zgolj zgodijo in potem je na nas, da pospravimo razdejanje.

Prav smešno je, ko razglabljaš in se dejansko prepričaš, da si trden in močan. Potem pa izveš novico, ki te pretrese do obisti; veliko bolj kot si upaš pokazati ali priznati. Stisne te in ne moreš dihati, a tega ne smeš povedati nikomur, saj nimaš te pravice. Dodaj temu še stalno negotovost in imaš koktajl, ki zahteva veliko koncentracije in moči. Baja ni potrebno, da vedno znova obiramo težje poti. Sliši se, kot še ena "uspešnica" Pop Design-a, a ni. In vprašanje, kolikokrat se ti dejansko zgodi, da se lahko ustaviš in rečeš, "OK zdaj pa bom razmislil, kaj bom storil. Sem na življenskem razpotju." Življenje ne poteka tako kot knjiga ali film. Življenje živiš in upaš na najbolje. Vsak po svoje in načeloma vsi silno podobno.

Vedno so mi šli na živce oh tako zelo oholi "intelektualci". Nihče nima pravice soditi kaj je prav in kaj ne. Kdo je "kmet" in kdo je "car". Tega ni. So le srečni in nesrečni ljudje. So tisti, ki večkrat storijo več pozitivnih dejanj in tisti, ki  to store manjkrat. In ne, ni vseeno kaj govorimo in koliko bolečine naše življenje povzroči drugim. Če smo že tu vrženi skupaj poskušajmo vsaj ne povzročati škode, če že ne delamo dobro. Tako, da če danes nimaš za povedati nič dobrega ali spodbudnega bodi raje tiho... Tudi tišina govori.     

Veš česa nočeš?

Včasih misli uidejo. Še posebej takrat, ko slišiš/prebereš besede, ki zdramijo nekaj v tebi. Mislim, da ni vseeno ali se odzovemo ali pa gre vse mimo nas. V primeru, da nas vse pusti hladne je nekaj močno narobe. Prav tako, če nas zdrami vse je nemogoče funkcionirati. 

Zadnjič sem prebrala naslednje: "Mogoče ne poznaš svoje poti, a nujno moraš poznati pot po kateri nočeš iti!" (P. Coelho) in na to včasih pozabimo. Nujno je vedeti kaj nočemo. Vem, da se sliši smešno, ampak je dejstvo življenja. Za lažjo demonstracijo primer. Pred časom sem šla po nakupih s prijateljem. Kupovala sva obleke zanj. Čeprav je v osnovi vedel, da išče hlače in kak pulover ni imel pojma kakšne hoče. Natanko pa je vedel česa pri hlačah in puloverjih ne mara. Zakaj to izpostavljam? Ker je bilo nakupovanje hitro in uspešno. Pregledala sva veliko trgovin. Večino v smislu pogledaš, ugotoviš, da ni tistega, kar iščeš in greš. Pohod je bil zelo uspešen. Fant si je za manj denarja, kot ga jaz porabim v povprečju za ene hlače, nabral 5 kosov oblačil. Noja časa pa je šlo približno isto. :)

Da pa se vrnem z nakupovanja. Mislim, da je nujno, da se nekje v sebi zavedamo, kakšni nočemo postati. Še en primer. Ko si recimo v puberteti prisežemo, da nočemo biti takšni kot so naši starši. Ko pride čas za družino in si jo ustvarjamo sami se kaj hitro zalotimo, da počnemo precej podobne stvari. Noja, če se sploh zavemo. In ko se zavemo, moramo vložiti precej truda v spremembe. Te pa so nujne, če nočemo "končati" kot naši starši. To je samo primer. Običajno so to le določena ravnanja, ki so šla nam na živce in gredo našim zanamcem verjetno podobno na živce. Bistvo je, da se je potrebno zavedati svojih odločitev in njihovih posledic. Potrebno je biti zelo jasen in konkreten, ne pa obče zmeden in brez prave smeri. Vem, da se nekateri smehljate in me imate za malo prismuknjeno, ampak tako je. Če nisi kolikor toliko stabilen, je življenje veliko težavnejše kot je nujno potrebno.

Drži pa tudi dejstvo, da je življenje približno tako težavno, kot si ga naredimo. Tako se vrnemo nazaj na začetek. Ni nujno potrebno, da imamo izdelan načrt kaj vse želimo doseči do 30., 40., 80. leta ampak, NUJNO je, da vemo česa nočemo doživljati, občutiti ali početi. Ne samo v prihodnosti, ampak tudi tukaj in danes. 

Pa ti? Veš kakšen nočeš biti? Veš po kateri poti nočeš? Se tega zavedaš?