Reševanje težav ali beg?

Ta teden je bil zame precej razgiban, zgodnji odhodi od doma, pozno-večerni prihodi. Zabavno, da ne pozabim, da je poletje in da se dogaja!

A vseeno, ko sedaj razmišljam, je bil mogoče ta teden pravzaprav beg. Površinsko srečevanje s problemi, tako tistimi, ki so in tistimi, ki se kažejo na obzorju. Saj o tem ne razmišljaš, ko si v teku iz enega konca na drugega, ko se ukvarjaš s težavami drugih ipd. Zamotiš se. In veliko lažje ostaneš distanciran, ko se nimaš časa zbliževati se. A zadeve ostajajo nerešene in se kopičijo. Zahtevajo izris poti reševanja in realne rešitve, ne samo filozofiranje in teoretiziranje.

Smešno je, kako hitro se ujameš v krog, da veš kaj je prav in kaj ne, tako zase, kot za druge. In seveda, da ti je popolnoma jasna situacija. Kako neverjetno naivni smo. Enkrat mi je šefica rekla: "Šele, ko ugotoviš, da ti ni nič jasno in ničesar več ne razumeš, lahko začneš delati." Mogoče je isto tudi za življenje.

Ravno včeraj sem govorila z 2 prijateljicama. Obe aktivni na svojih področjih, toda ena zelo prepričana v to, kar dela in 100 % prepričana v to in, da je dobro, med tem, ko je druga že ugotovila, da je veliko "delovanja" v področnih in tudi nacionalnih združenjih namenjena njim samim. In veliko manj tistim, katerim bi morala biti že v osnovi namenjeno. Na precej podoben način funkcionira tudi država in verjetno še marsikaj. Ampak ali tako funkcionirajo tudi odnosi? Da se več ukvarjamo s tem kakšen je njegov izgled ipd.  in ne s tem kdo sta ti dve osebi v odnosu samem? Da se ne ukvarjaš s sabo in z drugo osebo ampak z institucijo, poštrikanostjo. Pa ne mislim zgolj v zakonu. Govorim o različnih odnosih, sestrskih/bratskih, prijateljskih, službenih, poslovnih etc. saj ni važno. Kolikokrat se vprašamo ali ni vse skupaj bolj ali manj zgolj farsa?

Kdaj se lahko vpraša kaj ima sploh smisel? In kaj storiti takrat, ko ugotoviš, da se v večini odnosov počutiš prisiljen, pahnjen, da si dominiran ali dominator? Smešno je kako zelo se bojimo soočati s težkimi življenjskimi odločitvami! In naredimo rajši kompletno ekspertizo, zakaj se ne bi soočili s problemom, kot pa da bi se ga dejansko lotili.

Verjetno se lahko celo življenje loviš okrog vrele kaše problemov. Ampak kakšen smisel ima potem vse skupaj. Vedno znova si na začetku in enako ali pa še bolj izgubljen. Zakaj je potrebno toliko vere in zaupanja, da včasih enostavno skočiš. Skoki so zabaven del, priplavati na površje oz. rešiti problem pa je težje. Že samo zavedanje tega je osvežujoče. Če pa imaš ob sebi nekoga, ki to razume in dojame dinamiko s katero se spoprijemaš z življenjem pa je pravi blagoslov.

Seveda, bi lahko sami hiteli skozi življenje, ampak je v družbi tako zelo bolj zabavno. :)

In še zaznamek sami sebi: "Brez izogibanja! Z vero, upanjem in zaupanjem naprej!"

Pogovor o razpadu sistema in umiku vase

Že pred časom sem se zapletla v debato s sodelavcem. Tehnično sicer ni moj sodelavec ampak recimo zavoljo lažjega razumevanja, da delava v isti instituciji. Skratka. Debata se je začela precej zafrkansko o piercingih in tatoojih. Pravzaprav se je začela s provokacijo češ: "Pircing v ušesih je sprejemljiv. Zakaj pa tisti v obrvi/ustnici/intimnih delih ni?" In debata se je začela. predvsem se je vrtela okrog kulture dvoličnosti, zatiranja in pretirane "svobode, ki to ni". Seveda smo bili hitro na tatoojih. Trenutno je prijatelj v fazi pridobivanja le-tega tako, da mi je tema še posebej blizu. A to so bile postranske stvari. Pogovor je zajadral globlje. Postavilo se je vprašanje zakaj je v zadnjem obdobju tako velika potreba in želja po označevanju telesa. Kaj je pripeljalo do tega? Seveda smo šli skozi pomanjkanje vere, razsutjem Cerkve, kot institucije in Države, kot nečesa zanesljivega in vrednega zaupanja. Pristali smo na osebi. Na iskanju potrditve v sebi. Ugotovitev je pravzaprav zelo zanimiva, saj sem kak dan ali dva prej sva prišli do iste ugotovitve z zelo modro gospo, ki ima precej razdelane poglede na svet. Dejansko smo začeli iskati uteho v sebi. Predvsem na način: "Jaz mislim tako. Sprejemam drugačnega menja in poglede, a prosim, da me z njo ne posiljujete!" In vse te debate so me spomnile na trditev prijateljice, da je bila grundge zadnja prava subkultura. Kako je tako možno, da se nismo sposobni ničemur več predati z vsem bitom?

A pogovor s sodelavcem je šel naprej preko posiljevanja majhnih otrok z oblekami na katerih kraljujejo lobanje in kosti ipd. Tako se je odprla tudi poblematika "popularizacije" določenih simbolov, ki s tem onemogočajo pristno izražanje preko/skozi te simbole. Pretiravanja in izkoriščanje pripelje do popolnega razvrednotenja. Tako se tudi upor razvrednoti in se mu vzame ves pomeni. In ravno upor je ključni moment v razvoju vsakega posameznika. Vsak potrebuje določeno dozo upora in protestiranja. Toda le-to mu škoduje če frustracije ni sposoben predelati in poglobiti ter iz tega narediti nekaj več. Škoduje celim generacijam, če je upor moden. Če se upirajo zaradi upora samega, ne pa da ga uporabijo, kot sredstvo. To pripelje do popolne pasivnosti in ujetosti duha in na koncu tudi razvoja. 

Pogovor je s svojo dinamiko zavil še na trenutno aktualno dogajanje, ki je mnogokrat posledica pomanjkanja osnovnega sočutja. Kodeksi, ki so bili včasih samoumevni so danes zgolj eksota. Veljajo le jekleno hladna pravila birokracije, ki ne dopuščajo prostora za sočutje in osnovno človeško dostojanstvo.

Pogovor, me je potrl, saj sem se zavedla, da se enako, kot mnogi drugi skrivam in umikam vase saj na intuitivni in intelektualni ravni čutim, da se je sistem podrl. Ni več osnovega PRAV in NAROBEJ. Ne omogoča normalnega, človeškega funkcioniranja, ampak od tebe zahteva hladnost in preračunljivost. Od mene zahteva, da sem neobčutljiva in me sili, da mi je vseeno. Neizrekljiva dejanja so postala sprejemljiva, zaničevanje način komunikacije. Sproščen vdih pa luksuz, ki si ga lahko privošči le malokdo.

Ob tem se mi poraja vprašanje ali je moj osebni način pravi, ali pa se s tem le izogibam konfrontaciji in ožim svoj manevrski prostor? Bi me moralo biti še bolj strah?