Kupi posnetih razmišljanj in napol napisanih tekstov. A ničesar od tega se ne bom lotila. Miru mi ne da včerajšnji pogovor z mojo M.
Kako neverjetno navajeni smo funkcionirati pod masko. Kako malo ljudi nas vidi brez nje. Kolikokrat lahko čustvujemo in govorimo brez filtra. Kdo nas bo razumel tako, kot čutimo/mislimo? Kako je možno, da je pretvarjanje postalo način življenja??
Ugotovitev je bila, da smo zelo zadržani in smo vedno "potegnjeni" nazaj, kot da bi se bali, da nismo dovolj. In potem se skoraj ves čas počutimo kot prevaranti, igralci drugačne variante sebe ipd. Za tem pa je takoj sledilo še vprašanje, koliko vez, zakonov in prijateljstev razpade ravno zaradi pretvarjanj, filtrov in domnevanj, da se poznamo, ko pa se dejansko ne. Kolikokrat si rečemo, da vemo kaj bo on/a rekel/rekla, kaj si misli in kaj čuti. Kolikokrat ne pustimo, da ljudje so ali še bolje kolikokrat si dovolimo, da smo sami pristni.
Pred časom mi je bilo svetovano, da edini način, da se z "gracioznostjo" prebijem čez lastne izbruhe jeze (zdaj običajno uperjene navznoter) je, da sem iskrena do sebe in pričvrščena. Da sem gotova v tem kaj sem in kdo sem. Da konstantno osebnostno rastem in delam svet boljši. Le tako lahko kar se da milostno prejadram viharje.
Kolikokrat sem se spomnila na to odkar mi je bilo to "položeno na srce"? Prevečkrat! Priznam, da vsaj v polovici primerov se je vse spremenilo v nasmeh, ker sem v trenutku spoznala igro ega in lasten lapsus, ki pa se ga da z vajo umiriti... se pravi nič nepopravljivega. :)
Življenje ni igra... je veliko boljše in vredno smeha in ljubezni.
