Kaj je tvoje poslanstvo?

Vedno znova me fascinira kako smo nagnjeni k jambranju. Ne k pritoževanju na splošno ampak k tarnanju, kritiziranju in splošnemu nezadovoljstvu.

Ne zanikam, da nas pravzaprav celo življenje težijo skrbi. Včasih so večje, drugič manjše. V odločilnih trenutkih so eksistencialne težave, spet drugič se ne moremo odločiti ali bi si privoščili kavo ali čaj. Drži trditev, da je življenje ena sama odločitev. Od najbolj banalnih, do takšnih, ki imajo velik vpliv in posledice. Naše odločitve in dejanja imajo posledice. Tega se marsikdaj ne zavedamo ali pa "prikladno" pozabimo. Je bolj udobno, temu nikakor ne oporekam, a je tudi neodgovorno.

Kaj me je spravilo v ta tir razmišljanj? Graditude question of the day.. ja spet. :) Včerajšnji je bil: "What do you love about being in service?" Smešno kako te lahko eno samo vprašanje spravi v razmišljanje. Ampak ni bilo le vprašanje, ključen je bil zelo dober pogovor s prijateljico. Zelo mi je bil všeč njen citat "Oblikujemo se v 20-ih in do 30. moramo razčistiti stvari z družino, prevzeti odgovornost, če ne, smo celo življenje sužnji in pohabljenci svojih družin." Močno se strinjam s to izjavo. In v kombinaciji z vprašanjem dneva je tu zahteva, da definiram sebe. Odnos do družine in odgovornost do družbe. Ni enostavno toda nujno za življenje je, da si postavimo jasno vizijo kaj bi radi bili. Kaj bi radi od življenja, kaj je tisto kar bomo zapustili. In ja konec koncev tudi ali bomo izpolnili pričakovanja, ki jih ima Bog z nami.

Nikakor ne gre pozabiti še na en ključen element, ki pa se mu vedno več ljudi izogiba. Prevzeti odgovornost! Zase, za svoja dejanja in za svojo prihodnost. Ni vseeno kaj počnemo tukaj danes. Ključno je, da živimo vsak dan kot ga najbolje lahko. Seveda v povezavi z vsemi ostalimi stvarmi, ki vplivajo na nas. Ne moremo biti vedno enako učinkoviti in dati od sebe 100%. To realno ne gre. Odlično je če lahko damo od sebe največ kar v danem trenutku lahko in ohranjamo konsistenco našega dela.

Zelo modra prijateljica je omenila še en zanimiv fenomen in sicer: "rastemo le takrat, ko si zastavljamo cilje, ki so stopnjo nad našim običajnimi zmožnostmi". Tudi s tem se strinjam. Napredek, predvsem osebni, poganja motivacija in želje po več, po biti boljši. Tako res ni vseeno kaj delamo vsak dan. Ne smemo si dopustiti, da postanemo brezbrižni in neobčutljivi za svoje okolje, za tiste, ki nas potrebujejo. Mi imamo srečo. Dihamo, ljubimo, ustvarjamo, smejemo se. Kaj bi še radi? Imamo vse kar potrebujemo. Sedaj je na nas, da začnemo vračat. Mislim, da ni zastonj toliko upov položenih v nas. Zmoremo, le malo zaupanja vase nam manjka.

Kdaj si se nazadnje vprašal kaj je tvoje poslanstvo? Zakaj si tu? Počneš tisto kar moraš? Uporabljaš talente, ki so ti bili dani? Jih razvijaš? Jih uporabljaš za višje dobro?

Odločitve in njihove posledice

Pred dnevi sem imela zanimiv pogovor o življenjskih odločitvah in njihovih posledicah. In od takrat je prišlo par ugotovitev, ki so precej tesno povezane z življenjskimi odločitvami.

Toda najprej naj omenim, da zagovarjam filozofijo, da je življenje niz dejanj in ne samo niz posledic določenega dejanja iz preteklosti. Menim, da se življenje lahko prilagodi in izboljša. Lahko se spremeni vedenjske vzorce in prekine "začaran krog". Za to je potrebno veliko energije, upanja, zaupanja in moči. V nobenem primeru ni lahko, je pa možno. Ne trdim, da je vsak sposoben tega. Vsekakor pa mislim, da je tega sposobnih več ljudi, kot jih zbere pogum za konkretne prelome. Razlogi so različni in o tem nebi ne tukaj in ne sedaj.

Sedaj pa nazaj, k življenjskim odločitvam. Na danem mestu in z informacijami, ki jih imamo v tistem trenutku, se odločimo kot mislimo, da je prav. To je logično. Dejstvo pa je, da se vedno ne odločamo prav. No in na tej točki sem danes sama. Sprijaznit se z napačno odločitvijo ni mačji kašelj. Še težje pa je premagat frustracijo (pasivno obžalovanje) in poiskati rešitev. Na tem mestui je ključna aktivacija.

Toda kako pridemo do tega je misterij. Včasih nas razočaranje tako zelo ohromi, da je težko dihati in živeti. Občutek nemoči je vsekakor zastrašujoč. Prav tako želja po begu. Oditi stran in pustiti za sabo razočaranja in bolečino.

Neverjetno kako lahko logično razmišljanje ter sprejemanje stanja kakršno je, oropa človeka vizije in sanj. Požiranje govna, ker drugače ne gre, ni moj način življenja. Ugotavljam, da potrebujem nekaj drugega.

Vedno znova me fascinira kako zelo nas lahko prizadanejo ravno tisti ljudje, ki so nam najbližji in od katerih bi v prvi vrsti pričakoval podporo in sprejemanje. Poleg dejstva, da ni niti razumevanja, kaj šele podpore, je pravzaprav neverjetno, da še vedno nekje v notranjosti obstaja en zaprt delček, ki upa na nemogoče. In ravno ta neverjetni optimizem in sprejemanje je srž problema. Brez tega bi bilo življenje lažje. Sprejemali bi ljudi in od njih pričakovali, da nas razočarajo in pobijejo. Tako nebi bilo šokov. Toda, ker tisto zrnje upanja je, boli vsakič. In nikoli ne boli manj. Razlika je le v tem, da kdaj sprejemamo udarce lažje, kdaj pa težje.

In ravno ti udarci nas pritisnejo ob steno, ali pa na rob, katerakoli metafora vam je ljubša. In tam se odločamo ali postavljamo na kocko doberšenj del življenja za katerega upamo, da bomo z njim blagoslovljeni ali pa ostanemo kjer smo in preostanek življenja gnijemo in trpimo in se pustimo zastrupiti. Vse dokler ne znamo drugače, kot da postanemo takšni kot so oni.

In ko pišem tole mi je priletelo v nabiralnik "Gratitude Question of the Day". In danes je: "What are you not taking responsibility for?" In dejstvo je, da so stvari in ravnanja drugih za katere enostavno ne moremo prevzeti odgovornosti, saj nimamo nobenega vpliva nanje.

In ko se spomnim različnih romanov in filmov, ko se glavni liki poberejo in vzpnejo nazaj v višave in premagajo vse ovire in odkorakajo z dvignjeno glavo ter osvojenimi cilji. Toda življenje ni fikcija. Marsikateri dan lahko vstaneš kot zmagovalec, toda so tudi dnevi, ko se tega ne da, ko te dan strezne in ti pokaže, da nekje enostavno ne moreš zmagati. In ta dan upaš le, da bi bila čim manjša škoda in iščeš sončne žarke...

Igra vlog

Zanimivo je kako različne vloge igramo v življenju.

Nikoli nisem bila oseba, ki bi ostajala v ozadju, bila v senci ipd. Ni ne moj stil ne zmožnost moje osebnosti. Toda v službi sem se zasledila, da se dogaja ravno to. Da ostajam v ozadju ozr. sem zelo zadržana. Res je, da je velikokrat precej političnih pritiskov ipd. in da so ljudje relativno agresivni, toda zdi se mi, da vseeno v službi ni okolje kjer bi človek lahko bil on sam in sam svoj. Držiš se določenih pravil ipd. in to te omejuje in ti nalaga drugo vlogo.

V domačem okolju se ujamem, da mnogokrat poskušam namesto brezpredmetne konfrontacije odigrati vlogo katero si želijo/pričakujejo. Smešno je samo to, da na koncu ugotovim, da me ravno to, da se izognem brezplodnim prepirom stane ogromno energije in potrpljenja. Namesto, da bi se obnašala tako kot se "druga stran". Edini problem je, da nikoli verjetno nebi mogla biti tako brezbrižna do sogovornika.

Noja z vlogami tako ali tako nadaljujemo. To je del socializacijskega procesa. Toda, kaj če se v tem procesu izgubiš in počasi pozabiš kdo si. Ali pa greš tako s poti, da v vloge v katere igraš ni nič tebe. In nato samo še igraš in ne živiš in deluješ kot ti.

Ampak bodimo iskreni. Vloge igramo vsi, tudi tisti, ki so vedno težavni in "oh tako samosvoji". Kar me dejansko najbolj dreza je ali so si vloge, ki jih igramo v življenju res tako zelo različne? Če so, je to sploh zdravo? Kdaj nehamo igrati in kdaj smo lahko samo mi? Brez maske, z minimalnim socialnim filtrom in z iskrenostjo... nas čas, ko smo brez mask res lahko reši pred totalno norostjo? Sploh obstaja tak čas, ali pa je to le še ena izmed vlog, ki jih malo lažje igramo?

Nepričakovana presenečenja življena

Vem oporekali boste, da pričakovanega presenečenja ni. Ja, v idealnem okolju, a ker je, saj zame, to neznana dežela si priznajmo, da je resnično malo presenečenj, ki te zasačijo popolnoma nepripravljenega. Vsaj prijetnih. In prav takšno se mi je zgodilo včeraj. V obliki punce, ki sem jo že dolgo občudovala, a presenetila me je z neverjetnim vpogledom, zavedanjem in odprtostjo. Tega ne pričakujem, vsaj ne v vsakdanu. Tako se je zgodilo... Po dnevu, ki ni bil najlažji in ko sem bila samo par pik pod eksplozijo zaradi frustracij in prepolnih misli, me preseneti... Pogovor. Ja, z veliko začetnico. Pogovor o vsem.. noja ne o vsem ampak o Življenju. Pogovor o veri, ki odpira oči in jemlje dih in daje mislim polet. Mogoče filozofija življenja, a vsekakor ne besedičenje brez vsebine. Kako živeti in preživeti ampak ne puhlo in prazno in za druge, ampak zase in potem za druge. v TEM zaporedju. Kako se spopasti s svetom z dvignjeno glavo in z zavedanjem, da si odgovorna oseba in te ne bo prišel reševat očka, ampak saj to me tako ali tako nikoli ni. Še takrat, ko sem ga še naivno pričakovala.

Ta zapis je tako poklon vsem nepričakovanim pogovorom, je poklon punci, ki se ne zaveda svojega vpliva in je hvalospev besedam in ljudem, ki nam dajejo moč da izkoristimo talente, ki so nam bili zaupani v varstvo in za naložbo.

Zeliščarstvo

Pri izdelovanju decembrskih daril oz. že pri pripravi sem odkrila nekaj kar me je mogoče že od nekdaj zanimalo, a se zato nisem prida zmenilo. Zeliščarstvo in izdelava različnih mazil. Vem sliši se smešno toda poznavanje različnih učinkovin rastlin, kako se kombinirajo in kaj vse lahko prispevajo k našemu počutju, imunskemu sistemu ipd. je prav neverjetno. Mogoče me to še posebej zanima, ker lahko določen del mazil in čajnih mešanic preizkusim tudi na sebi. Tako iščem v prvi vrsti nekaj pravega zase in še bolj zagreto berem in eksperimentiram.

Med decembrskimi darili in iskanju popolnega mazila zase, se je zgodila zanimiva zadeva. Ugotovila sem, da imajo tudi drugi podobne težave in želijo izdelke, ki nastajajo pri meni. Iz začtnega začudenja se je rodilo spoznanje, da zelo uživam v izdelavo mazil, vazelinov in različnih tinktur. Dejstvo, da lahko pomagam ljudem blažiti nevšečnosti in bolečine je neizmerna motivacija! Poleg branja in raziskovanja je sedaj sledilo še izobraževanje.

Navkljub zanimivim stereotipom, ki se drže tistih, ki se lotimo tega je tukaj še nekaj resnic. Na nedavnem izobraževanju sem bila priča zanimivemu fenomenu. Kako hitro ljudje izgubijo fokus. Zanese jih v filozofsko-teoretične vode. Zeliščarstvo ipd. je naravnano k produktivnosti. S tem mislim razvijanje novih mazil, čajnih mešanic, raziskovanju rastlin, vplivov okolja, učinkov na človeka ipd. Ne pa k filozofiranju. Moti me ker ljudje ne izkazujejo rastlinam in materialom s katerimi delajo dolžnega spoštovanja. Sliši se smešno, vem, toda nekaj popolnoma drugega je če delaš macerat iz cvetlic, ki so pridelane na njim prijazen način ali pa v naravi, posušene na njim primernem mestu in shranjene v primernih posodah, prostorih, ali pa da jih posiljujemo že ob rasti, mečkamo in potem od njih zahtevamo vse in še več in seveda TAKOJŠEN učinek. Zeliščarstvo je tako, kot vse podobne "panoge". Ima svoje zakonitosti, ki jih ne gre zlorabljati ali pa zanemarjati. Potrebuje svoj čas in se ne pusti priganjati.

Z leti se učimo. In če ob izdelavi daril, zeliščnih mešanic in mazil podamo izdelku na pot še lepo misel in molitev vsekakor ne gre škoditi. To nas nezavedno prisli, da se posvetimo opravilu, ki je tik pred nami. Nikakor tako ne smemo hiteti, poenostavljati ali pa biti nemarni. Zahteva, da smo tu in smo pozorni. To pa je dandanes precej neobičajno, saj smo večino časa razteresni, nemirni, nepotrpežljivi in zahtevamo vse, takoj sedaj. A to ne gre.

Ravno zakonitosti rokvanja z zelišči, olji in ostalimi skrivnosti izdelavi mešanic, mazil in podobnega je neverjetno pomirjujoče. Obstajajo pravila, postopki, zahteva se pozornost in prisotnost. In ko veš, da delaš nekaj kar lahko nekomu prinese olajšanje in trenutek zadoščenja je občutek spektakularen in pomirjajoč, skorajda meditativen. Ko se zavem tega, v meni odmeva spoznanje "prav je tako!"

Obdarovanje

Novoletna darila so nekaj posebnega. Vedno znova ugotavljam, da izgublja obdarovanje pomen. Zakaj? Zato, ker se "spodobi", ker je v modi ipd. Ampak ali se sploh kdaj vprašamo koliko denarja gre zanje? Koliko popolnih neumnosti podarimo? In kaj se nato s temi darili zgodi?

Meni so fenomen dišeče sveče. Ne prenesem jih, a sem letos dobila vsaj 4 komplete! Zakaj se ne zavedamo, da darila, ki jih dajemo iz rok velikokrat kažejo na to kakšen odnos imamo do obdarovanca? Koliko razmisleka smo podali v njegovo darilo in ne koliko denarja smo porabili zanj. Velika razlika, ki pa je večini izginila izpred oči. Primer: Nekdo ima silno rad domače klobas, prinesemo mu pa knjigo. On pa sploh ne bere oz. si za to ne vzame časa. Tipično ignoriranje obdarovanca. Prinesi mu par ali dva klobas in bodo vsi zelo zadovoljni!

Tako že nekaj let novoletna darila izdelujem sama. In načeloma so skoraj vedno precej dobro sprejeta. Ja ni najcenejša alternativa, toda meni in obdarovancem, vsaj tako pravijo, da veliko zadovoljstvo. In ali ni to namen obdarovanja?

Pogovori

Zanimiva reč... Nekaj silno preprostega, a hkrati včasih kvantna fizika. Če ga je preveč je brezpredmeten, če ga je premalo pa spet ne gre. Navkljub iluziji, da je možno enako dobro debatirati v živo ali pa preko različnih medijev, to ni res. Nič ne more nadomestiti tistega pravega pogovora z vsemi niansami glasu, mimiko in vsem kompletom neverbalne komunikacije. Preko vseh možnih različnih medijev mimogrede pride do pomote, komunikacijskega šuma. In to kaj hitro privede do prepirov, zamer in razhodov. Ne, ne pretiravam. Ljudem se je močno znižal nivo tolerance. Če ga pihneš mimo si odpisan ali pa "dan na hladno". Pogovori lahko začnejo sanje, kariere, življenske spremembe ali pa sesujejo sanje, kariere, zakone ipd. Pomankanje pogovora ali pa tudi komunikacije pa prav hitro pripelje do razdora, občutka odtujenosti.

Verjetno mi nikoli ne bo jasno zakaj tako zelo težimo k brezpredmetnemu govoričenju, ko pa je toliko zahtevnih in potrebnih pogovorov, občutkov in čustev, ki potrpežljivo čakajo, da si bomo zanje vzeli čas.

Tudi pogovore s sabo močno zanemarjamo. In pogovore z Njim. Ampak to so pa najtežje stvari. Ko se ne da več samo besedičit in filozofirat. Ko je potrebno položiti karte na mizo in si naliti čistega vina. Kolikokrat smo tega sploh sposobni. Kako malo je ljudi, ki se zavedajo pomembnosti zavedanja sebe in svoje odgovornosti do življenja samega, do svojega poslanstva. Kako težko je slediti notranjemu glasu, če mu ne damo možnosti, da spregovori.

In tako hodimo skozi življenje z neprijetnim občutkom, da nam nekaj manjka, ampak ne vemo kaj. Seveda ne vemo če se pa nismo v stanju poslušati in tudi povedati. Ne znamo več smiselno izraziti svojih sanj, občutkov, upanj in čustev.

Kdaj si nazdnje nekomu povedal, da ga imaš rad in si to tudi v resnici mislil?

Radosti

Zanimivo kako malo je potrebno, da si polepšamo dan. Primer? Včeraj sem gledala dokumentarec o Tony Blairu. Fascinantna reč. Zbirka intervjujev z njegovimi sodelavci, z njim in arhivski posnetki. Sploh ne švoh zadeva History kanala. Ugotavljam, da je to moj najljubši televizijski kanal. Predvidljiva sem, vem. Ampak, da se vrnem na vprašanje kaj mi je polepšalo dan. Ta dokumentarec. Zakaj? Ker je bil o nečem kar me zanima in zastavljen je bil dobro. Preprosta reč.

Kaj me je razveselilo danes? Več stvari! Da me je poklical prijatelj in vzel resno moj nasvet glede knjige, ki jo bo prebral. Šla sem na super kavo s prijateljico, ki si vzame čas in mi popestri dneve v službi. Mož, ki mi je skuhal kosilo. Nečakinje, ki si iz kratkih las delajo čopke in prehlajen nečak, ki na meni trenira šarmerske polpriprte poglede 2.-letnika. Vem vem, ni me težko ovit okrog prsta, mali to že ve! :)

Ob tem mi je fascinantno, da z zavedanjem ljudi in dogodkov, ki me radostijo, narašča tudi moje zavedanje mojega življenja. Ne življenja, ki so mi ga vsilili drugi, ampak življenja, ki si ga kreiram in živim sama (noja v večji meri). ;) Fascinira me vedno več stvari in ljudi. Občutek imam, da sem s tem bolj odprta, in ja s tem bolj ranljiva, a hkrati veliko boljša in dojemlivejša tudi za Njegov glas.

Vedno so se našli ljudje, ki so imeli občutek, da so poklicani, da mi razlože kako napačen je moj pogled na svet, da imam napačen "kodeks norm in vrednot"ipd. Po mojem pa je bil vedno večji problem v tem, da me niso mogli stlačit v njim prijeten in znan predal. Ne razumem zakaj ne smem biti goreča kristjanka in hkrati sprejemati pripadnike drugih ver. Moja vera vpliva name, a hkrati to ne pomeni, da bom vplila "VI NEVERNEŽI!! V PEKEL Z VAMI!!!" Nisem poklicana zato. Z marsičem se ne strinjam in to tudi povem ampak obsojanja in spreobračanja pa niso moj forte. Tega se zavedam.

Nikoli mi ni bilo jasno zakaj moram skrivati v kaj verjamem, da moram skrivati svoje korenine, kraj iz katerega prihajam ipd. Da nikoli ni dovolj ali pa vedno preveč. Neverjetno kaj vse si ljudje zamislijo zato, da bi nekje kraljevali, imeli besedo ali bi bili glavni. Komu na čast? Z izpolnjevanjem vseh črk zahtevanih v knjigi družbene lestvice, cerkvenih zahtev, službenih protokolov, kolegialnih nepisanih pravil ipd. ipd.

Ali ni bistveno to, da poskusiš biti najboljša različica sebe in ne drugorazredni ponaredek nekoga drugega? To je sicer rekla že Judy Garland in strinjam se s to izjavo. Tu si zato, da delaš in živiš DOBRO. Svet MORA biti boljši zato, ker si ti tu, drugače je vse bolj ali manj brez smisla. Vsak ima svoj razlog, da je tu. Vsak nekako mora opravičiti svoj obstanek.

Kdaj si pa ti nazadnje "opravičil" svoj obstanek?