Svet se ne vrti okrog nas!

Zadnje čase precej razmišljam kako ravnati v situacijah, v katere sem porinjena. Po nekaterih teorijah sicer sami odločamo v kakšnih zadevah bomo sodelovali in kje ne, ampak včasih se mi zdi, da se vseeno zgodi, da enostavno moramo odigrati svojo vlogo. In tako me v zadnjem času najbolj zaposluje razmišljanje o tem kako ravnati in sprejeti drugega, pa čeprav se sploh ne strinjaš s tem kar počne oz. kako to počne. Kaj storiti, da ne poslabšaš zadeve ampak, da ublažiš trenja in se hkrati ne znajdeš "med nakovalom in kladivom".

Tako sem dobila zanimiv nasvet, ki se je glasil: "Nehaj jemati vse tako osebno!" Sliši se smešno, ampak, ko nasvet pogledam od blizu je res. Izbruhi sodelavcev, družinskih članov, jeza trgovke ipd. nimajo pravzaprav nič opraviti z mano, so le posledica njihove reakcije na stvari, ki se jim dogajajo v življenju. Bolje, ko poznamo osebo, njihovo osebnost in vse ostalo, lažje razumemo zakaj reagirajo tako kot reagirajo. Zakaj se razburjajo, jokajo, so besni ipd. In če sem iskrena v večini primerov res nima nič opraviti z mano. Tako se veliko lažje spoprimemo s situacijami. Ko lahko prepoznamo kdaj je nekaj res osebnega in kdaj je zalučano proti svetu na splošno. Ob tem se otresemo tudi bremena čiščenja razdejanja za drugimi. Pomagaš, ko si za to naprošen in ne poskušaš rešiti ljudi pred njimi samimi. Nesmiselno ubijanje in potrata časa. 

Šele, ko ugotoviš, da so le besede zalučane v nemoči ali pa vržene v svet zato, da se lažje zadiha. Ko dojamemo to veliko manj zamerimo in se naši odnosi veliko bolj sprostijo. Dejansko bi bilo veliko manj navlake in kolateralne škode, če bi bili ljudje iskreni. Najprej sami s sabo in nato še z drugimi. Ko se nebi počutili tako ranljive in krhke ampak v vsej iskrenosti, navlaka le povečuje krhkost in negotovost. 

In potem vse apliciram nase. Ja pa ja de! Jaz, kot poosebljena mirnost in vse skupaj... ali pač. Ampak se trudim. Majhni koraki baje pripeljejo daleč. Nasveti so dobri in olajšujejo stanje. To pa je že veliko. Mogoče pa je sedanje stanje najboljše, kar se nam je lahko zgodilo, kdo ve?

Kaj s sabo prinaša obsojanje?

Ne morem verjeti! Ravno takrat, ko rečem: "V redu je! Dihaš in sprejemaš..." Takrat prileti v moj poštni nabiralnik vprašanje dneva, ki se glasi: "Koga ali kaj obsojaš?" In se spet zgodi cela eksplozija v glavi. Ko dejansko ugotoviš, da to vseskozi počneš. Obsojaš državo za visoke davke in vsesplošno nezadovoljstvo. Obsojaš cerkev za nizko moralo, obsojaš lokalne oblasti za slabo razvitost in razbitost naselij, obsojaš sočloveka za cel kup stvari, obsojaš družinske člane ... Nikakor nismo racionalni pri svojih obtožbah. Skačemo vse povprek in bruhamo ogenj in zlivamo gnojnico.

Si se že kdaj vprašal zakaj vse to sploh počneš? Delaš sam kaj drugega? Sprejemaš del svoje odgovornosti ali pa je velik del obtoževanja dejansko zraslo iz lastnega nezadovoljstva s samim sabo? Z neznožnostjo sprejemanja ljudi takšnih kot so?

Pa si se kdaj vprašal kaj povzročaš s svojimi obtožbami? Se zavedaš, da lahko prav s tem prispevaš k širjenju nestrpnosti, nerazumevanja in ne sprejemanja. Kdo ti daje pravico, da obsojaš? Nimaš je! Imaš pravico do svojega mnenja, a tudi to je precenjeno, saj mnogokrat niti ne pomislimo zakaj streljamo vse naokoli. Vpliv imaš le na svoje misli in odzive na vse tisto kar prinaša življenje. In s tem lahko spreminjamo življenja ljudi okrog nas in s tem svet.

Si kdaj pomislil kaj bi se zgodilo če bi dejansko namenil konstruktiven nasvet, ki nebi bil zavit v žalitev? Kolikokrat si želim, da bi se ujela. Kolikokrat zamerim, da se me obsoja, ker poskušam nekaj novega, ker nočem trobiti v isti rog. Ne rečem, da je s trobljenjem v isti rog kaj narobe. Nikakor, seveda pod pogojem, da čutiš da je to to, da se s tem lahko poistovetiš. Nikakor pa se mi ne zdi prav v primeru, ko čutiš, da ni OK pa se vseeno podrediš. Takrat umre del tebe.

In ravno s to zamero/obsodbo se podre vse skupaj. Tukaj se mi v misli prikrade Tricijin (Your Joyologist) nasvet oz. njen življenski moto: "Holding space!" Enostavno ni drugega, kot da si in pustiš, da pljuska čezte. Brez zamere in potrebe po "nasvetih". Enostavno samo si, ko te ljudje potrebujejo. S sprejemanjem se revolucija šele začne... 

Ko so na obzorju težki časi ...

Včeraj sem naletela na tole misel:

“People can help us heal, can give us medicine, advice, many forms of help, but nobody can manage our minds for us.” (Lee Lozowick) 

Kako res je. Velikokrat se zapletemo v krog, ko na veliko svetujemo in smo pametni "za druge", a kaj hitro se plošča obrne, ko zaškripa nam. Mnogi izmed nas težko sprejmemo nasvet. Včasih molitev in le objem ali stisk roke pomaga bolj kot si mislimo. Toda, ta obsedenost "pomagati" prinaša s sabo tudi precej zahtevno breme. Neverjetno težko je spustiti in pustiti, da ljudje naredijo stvari po svoje in ne tako, kot smo si to zamislili mi. Če pa nam dejansko že uspe spustiti pa si kaj hitro očitamo, da smo spustili prehitro. Ujamemo se v past, ko si očitamo skoraj da vse, kar smo ali pa niso storili. In najtežje šele pride. Kako si oprostiti. Kako sprejeti dejstvo, da nekomu nismo mogli pomagati tako, kot je on potreboval. Kako si nehamo očitati stvari na katere tako ali tako nimamo vpliva.

Šele, ko si nehamo očitati, ker smo poskušali pa nismo naleteli na odziv in kasneje, ko si oprostimo, da smo nehali in seveda, ko si oprostimo še naše sprejetje stanja, šele takrat lahko gremo naprej. Takrat lahko stojimo ob strani tistim, ki nas potrebujejo, smo opora, a ne tisti, ki nase prevzame vso odgovornost za drugega, za njihovo motivacijo in duševno stanje. Ne moremo reševati ljudi, lahko smo jim zgolj v oporo. Sprejeti moramo odgovornost zase in živeti prvenstveno svoje življenje in hkrati dovoliti, da to store tudi drugi. Le tako se v življenje povrne mavrica različnih osebnosti.
Navkljub preizkušnjam, ki se obetajo na obzorju upam, da imam dovolj modrosti, odločnosti in moči, da naredim tisto, kar je za vse vpletene najbolje.


Opomnik sebi: "Zaupaj! On že ve česa si sposobna."

Človek obrača...

Redkokdaj berem svoj blog. Ko ga napišem in mislim, da je čas za objavo, ga objavim in to je to. Vem, da bi mi krvavo prav prišla lektorska roka, a mislim, da ni fer, da s tem obremenjuje koga od prijateljev. Velikokrat se spotaknem ob določene tekste, ki me nagovore, dogodke, čustvena stanja, karkoli. 

V zadnjem času se družina spopada s precej resnimi težavami, ki vplivajo na vse in nas precej intenzivno pretresajo. Včeraj zvečer je bil tako sklican "nujen sestanek" in pretreslo me je kako zelo smo prizadeti. Kako ravnanje in težave enega člana vpliva na vse ostale. Ta, ki to počne pa deluje popolnoma neprizadeto in se obnaša, kot samostojen otok.

Strahotno je, ko pomislim kako zelo je morala resnica in dejansko stanje prizadeti sestro. Sama sem sesuvanje opazovala zadnjih 10 let od blizu, ona pa ne. Hvala Bogu za 10 let podaljšanih iluzij, a tudi te so se včeraj sesule. Vse skupaj je presenetilo tudi mene. Mislila sem, da sem se vseeno dovolj "stabilizirala", vsaj kar se tiče te dotične zadeve, pa vidim, da ni tako. Stanje je boljše, kot pred leti, nikakor pa nisem neprizadeta. Kako neki, ko gledaš človeka, ki ti je včasih pomenil vse, kako se uničuje in umira. Kako gnil občutek je, ko veš, da se pričakuje od tebe, da boš pomagal in rešil zadevo, a hkrati v sebi vem, da mi ne pusti blizu in bi moje vmešavanje prineslo zgolj več gorja.

In ob tem se zavem, da to nima nobene veze z mano, to je njegova bitka. On se bori s sabo za svoje življenje. Vse vzvode ima v svojih rokah, a dvomim, da bo izbral pot, ki bi ga lahko rešila. Se sliši črnogledo? Mogoče. Vseeno pa je že prevečkrat bilo tako. Seveda upam na najboljše, a hkrati se zavedam realnega stanja, ki je tokrat nepredstavljivo slabše in bolj resno. Kako kruto se igra usoda z nami. Tako si besno želim ostati pozitivna in zaupati. 

In spomnim se starega reka: "Človek obrača, a Bogu obrne!" Srčno upam, da On obrne...

Zmeda na infekcijski in v glavi

Fascinantno je opazovati kako delujejo določeni oddelki v KC. Noja, da že v samem začetku razčistimo, da nimam nič proti nikomur. Z mano so bili vsi zelo prijazni in korektni.

Kot sem že napisala, sem pred dnevi pohodila inekcijsko iglo v bližini metadonske ambulate. Igla je predrla podplat čevlja in se mi zapičila v nogo. Stekla je akcija v kateri sem spoznala del sistema gromozanske organizacijske enote. Če človek ne bi bil vpleten bi se bil še smejal. Kako zdravstveni delavci dajejo navodila in zahteve administratorkam eden čez drugega, te pa besno pljuvajo nazaj in terorizirajo vse okrog sebe. Neverjetno kako drug drugega spodbijajo in se  nervirajo. No, da se razume, ni bilo gneče. Neverjetno smešen ples, kjer hočejo vsi voditi. Vsi, ki ste kdaj plesali pa veste, da to ne gre.

Spravljali so me ob živce, a kaj, ko vem da moje nerganje in protest ne bi pripomogla k ničemur. Se mi pa smilijo ljudje, ki plešejo ta neubran ples. Vseskozi so tarča napadov, vprašanj in maltretacij.

Tako se mi postavlja vprašanje: Komu služi ta neubranost? Nekomu vendar mora, saj drugače vendar ne bi dopuščali takšnega stanja, kaj ne? Ali pa je mogoče možno, da zanj niti ne vedo? Težko je komentirati od zunaj in popolnoma nepoučen.
Vseeno pa ne morem, da se nebi vprašala: Ali tudi sama ne ravnam popolnoma nelogično in kontraproduktivno, pa se tega niti ne zavedam? Se kdaj sama sabotiram in nato preložim krivdo na druge?

Če sem popolnoma iskrena imam občutek, da sem marsikdaj sama sebi največja ovira. Zavedno in nezavedno. Vsaj pri nekaterih stvareh. Tega sem se mogoče bolj intenzivno začela zavedati šele v zadnjih letih. Upam, da je  že zavedanje tega korak v pravo smer.

In postavlja se mi vprašanje: "Ali tudi mene gleda kdo in se mi smeje?" Saj je možno, moji zapleti, same s sabo se ga tako ali tako ne tičejo. Je ljudem okoli mene jasno kaj vse delam narobe, le meni ne? Kako lahko je komentirati in kritizirati druge ljudi. 

Se kdaj ustavimo in zamislimo koliko gorja to naše „čvekanje“ povzroča? Smo sposobni narediti preskok in namesto kritiziranja in komentiranja dejansko ponudimo pomoč? 

Reševanje težav ali beg?

Ta teden je bil zame precej razgiban, zgodnji odhodi od doma, pozno-večerni prihodi. Zabavno, da ne pozabim, da je poletje in da se dogaja!

A vseeno, ko sedaj razmišljam, je bil mogoče ta teden pravzaprav beg. Površinsko srečevanje s problemi, tako tistimi, ki so in tistimi, ki se kažejo na obzorju. Saj o tem ne razmišljaš, ko si v teku iz enega konca na drugega, ko se ukvarjaš s težavami drugih ipd. Zamotiš se. In veliko lažje ostaneš distanciran, ko se nimaš časa zbliževati se. A zadeve ostajajo nerešene in se kopičijo. Zahtevajo izris poti reševanja in realne rešitve, ne samo filozofiranje in teoretiziranje.

Smešno je, kako hitro se ujameš v krog, da veš kaj je prav in kaj ne, tako zase, kot za druge. In seveda, da ti je popolnoma jasna situacija. Kako neverjetno naivni smo. Enkrat mi je šefica rekla: "Šele, ko ugotoviš, da ti ni nič jasno in ničesar več ne razumeš, lahko začneš delati." Mogoče je isto tudi za življenje.

Ravno včeraj sem govorila z 2 prijateljicama. Obe aktivni na svojih področjih, toda ena zelo prepričana v to, kar dela in 100 % prepričana v to in, da je dobro, med tem, ko je druga že ugotovila, da je veliko "delovanja" v področnih in tudi nacionalnih združenjih namenjena njim samim. In veliko manj tistim, katerim bi morala biti že v osnovi namenjeno. Na precej podoben način funkcionira tudi država in verjetno še marsikaj. Ampak ali tako funkcionirajo tudi odnosi? Da se več ukvarjamo s tem kakšen je njegov izgled ipd.  in ne s tem kdo sta ti dve osebi v odnosu samem? Da se ne ukvarjaš s sabo in z drugo osebo ampak z institucijo, poštrikanostjo. Pa ne mislim zgolj v zakonu. Govorim o različnih odnosih, sestrskih/bratskih, prijateljskih, službenih, poslovnih etc. saj ni važno. Kolikokrat se vprašamo ali ni vse skupaj bolj ali manj zgolj farsa?

Kdaj se lahko vpraša kaj ima sploh smisel? In kaj storiti takrat, ko ugotoviš, da se v večini odnosov počutiš prisiljen, pahnjen, da si dominiran ali dominator? Smešno je kako zelo se bojimo soočati s težkimi življenjskimi odločitvami! In naredimo rajši kompletno ekspertizo, zakaj se ne bi soočili s problemom, kot pa da bi se ga dejansko lotili.

Verjetno se lahko celo življenje loviš okrog vrele kaše problemov. Ampak kakšen smisel ima potem vse skupaj. Vedno znova si na začetku in enako ali pa še bolj izgubljen. Zakaj je potrebno toliko vere in zaupanja, da včasih enostavno skočiš. Skoki so zabaven del, priplavati na površje oz. rešiti problem pa je težje. Že samo zavedanje tega je osvežujoče. Če pa imaš ob sebi nekoga, ki to razume in dojame dinamiko s katero se spoprijemaš z življenjem pa je pravi blagoslov.

Seveda, bi lahko sami hiteli skozi življenje, ampak je v družbi tako zelo bolj zabavno. :)

In še zaznamek sami sebi: "Brez izogibanja! Z vero, upanjem in zaupanjem naprej!"

Smola ali življenje?

OK nikoli se nisem imela za pretirano štorasto ali pa nekoga, ki se ga drži smola. No v zadnjem času pa sem mi kar dogajajo nesreče, ena za drugo. Ne dolgo nazaj sem se močno spekla, potem sem stopila na stekleno črepinjo, ki se mi je zabilo cca 1,5 cm v podplat. Zaustavitev je bil kar projekt. Predvčerajšnjim sem stopila na injekcijsko iglo v bližini metadonske ambulante. Tako, da mi kar uspeva. :)

Ampak dejansko nikoli nisem tega dojemala kot smolo. Se pač zgodi. Na to me je opozorila sodelavka. Nikoli o tem nisem razmišljala tako, ampak verjetno je ravno v tem vsa poanta. Človek dojema stvari, ki se mu dogajajo kot konstanten napad nanj/nesrečo/krivico ali pa kot življenje. No jaz vsekakor sodim v drugo skupino in vem, da sem velik srečko. Življenje je pač spektakularno in ne vidim razloga, da ga nebi živeli in dojemali kot takega.

Nisem naivna in mi je jasno, da se dogaja cel kup svinjarije in nikakor ne gledam skozi "rozasta očala". Hkrati pa vem, da je življenje in svet veliko več, kot le temna luknja iz katere se pride zgolj s smrtjo. Ogromno smeha in neverjetni ljudje, ki me obkrožajo in jih vedno znova in znova srečujem mojo teorijo vedno znova potrjujejo. Ne, ni nam hudega. Drži, da nimamo vsega, kar želimo... in po pravici Hvala Bogu! Ne vem kje sem pred kratkim slišala izjavo, da "človeka najhitreje pokvariš tako, da mu daš vse kar potrebuje". Strinjam se! Potrebno se je malo zganiti in narediti kaj zase in za druge. Potreben je smeh, ples, petje in sočutje. Verjetno bo vsak dodal še kup svojih stvari, in prav je tako!

Svet je lep! in tega upam, da nikoli ne pozabim!

Tudi ti zaradi drevesa ne vidiš gozda?

Pred dnevi sem se pogovarjala z ekstra posebno osebo, ki me vedno znova fascinira. Spektakularna, no-nonsesce, a hkrati silno pozorna in doumljiva. Kombinacija, ki te vedno znova preseneti in navduši. In pogovor... neverjetno, čeprav sva se prej zmenili, da nobena ni razpoložena, da nočeva govoriti o določenih zadevah, da sem skrokana in brez glasu, ona pa noče govoriti ... noja pa se je vseeno vse skupaj razvilo v pogovor, ki mi še vedno ne da miru.

Pogovor je nanesel na občutljive teme, kot vedno, a tokrat nekoliko drugače. Govora je bilo o tem kako nas prizadenejo ravno tiste fizične lastnosti, ki nas najbolj definirajo. Pa ne v smislu, da se same nisva sposobni sprejeti, ampak kako naju dojame družba. Kako malo ljudi vidi več kot zgolj debeluha, suhico, tistega, ki ne izgovarja r ali jeclja etc. Ne glede kaj si mislim, to vpliva na nas in na to kakšen odnos imamo do ljudi in kakšno razvojno pot uberemo. Presenetila me je izjava, da se njej oprosti veliko več, zaradi njene posebnosti in da nikamor ne bi prišla z mojim odnosom, a hkrati, če bi jaz imela njen odnos bi bila blokirana že iz principa. Dejansko me je šokiralo kolikšne razlike delamo, ne delajo, ampak delamo. Tisti, ki reče, da je do vseh enak naklada!

Ampak nebi o sojenju družbe, ampak o ugotovitvi. Šele, ko smo sposobni prebaviti, da so določene fizične lastnosti oz. posebnosti pri nekomu bolj izražene, da imajo takšen ali drugačen hendikep, karkoliže, šele takrat lahko začnemo spoznavati človeka. In takrat se odpre spektakularen nabor barv. Si predstavljate kaj vse zamujamo le zato, ker se blokiramo sami in nas tako zamotijo stvari, ki smo jih dojeli prvo minuto, da nismo sposobni videti čarobnosti in posebnosti v ljudeh. OK roko na srce, vsi ljudje nam niso všeč. Velikokrat to ni njihova krivda, ampak nas spominjajo na nekaj/nekoga, ki smo ga že spoznali in nas spominja na nekaj bolj temno obarvanega ali pa celo na bolečino. Pa nič zato, saj tako ali tako ne moreš hoditi naokoli in "spoznavati vseh". Toda vseeno ne smemo dopustiti, da nas tako zamotijo postranske stvari v življenju, da pozabimo na to, kar je pomembno in izpustimo priložnost spoznati neverjetne ljudi. Mogoče ljubezen svojega življenja ali pa nekoga, ki postane naša opora ali pa vir navdiha in smeha.

Žalostno je, da lahko nekoga "poznamo" celo življenje in ga sploh ne poznamo kdo v resnici je. To se mi je pripetilo na prijateljičini dekliščini. Zbrane smo bile dekleta iz vseh vetrov in če sem iskrena, jaz takšne še nisem videla. Dekle tam mi je bila popolnoma neznana. Spoznanje me je res šokiralo. Po pogovoru s prijateljico iz istega kroga sva kaj hitro videli, da sva prišli do istega zaključka in tudi za razlog za to pomanjkanje poznavanja dekleta na dekliščini.

No na koncu sem se še bolj zmedla, ampak mislim, da je bistveno le eno: Ne smemo si dopustiti, da zaradi drevesa ne vidimo gozda. Potrebno je dati sebi in drugim priložnost, nikoli ne veš kaj vse nas še čaka!  

Prostovoljstvo in urednikovanje

Pred časom me je mami prosila za mnenje glede Zbornika, ki bi ga izdaja njena planinska sekcija (izključno dame 60+.. noja razen moja mami in še nekaj entuziastk). Ker sem urednikovala dobrih 5 let (študentska revija) nekako vem kako se zadevi streže, in sem obljubila, da prevzamem nalogo.

Včeraj se je "projekt Zbornik" začel. Presenetilo jih je, da to ne pomeni, da bom zadevo oblikovala v Wordu in bomo potem zadevščino kopirali. Aktivirala sem stare sodelavce in nekaj novih. Popolnoma me je šokiralo, ker so praktično vsi pripravljeni pomagati brezplačno in dejansko zato, ker sem jih prosila. Oblikovalec mi je celo povedal, da se s takimi zadevami sploh ne ukvarja več ampak, ker sva že toliko sodelovala in mu je všeč kako sodelujeva in kaj vse sva že ustvarila, bo projekt sprejel. In to je dejansko pripravljen storiti zastonj. Popoln šok! Po več letih so ljudje še vedno pripravljeni stopiti v stare razcapane "magazinske" čevlje in delati za ljudi. ki jih niti ne poznajo zgolj zato, ker smo včasih že sodelovali. Neverjetno in strašansko počaščen občutek!

Včerajšnje pozno popoldne sem tako preživela na telefonu in moram priznati, da se odlično počutim v uredniški koži. Vloga mi neverjetno pristoji in sem jo pogrešala.

Tako me nikoli, ampak res nikoli ne bo nihče prepričal, da smo ljudje pasivni, nezainteresirani za druge in nepozorni. Potrebno se je zavedati, da so osebe, ki so včeraj zaznamovale moj dan, mladi oz. mladi odrasli, ki si formirajo svoje družine in so ali mladi starši ali pa polno zaposleni ipd. In nihče me ni zavrnil, nihče ni postavljal pogojev! 

Druščina navdušena sem, da bomo ponovno sodelovali... Bilo je predolgo!

Družinski pretresi

Prejšnji teden se je zgodilo precej stvari, ki so bile precej zanimive in so prisilile ljudi, da so pokazali svoje prave barve. Tukaj mislim predvsem na družino, še posebej po tistem, ko sem pustila, da sem bila ponovno zmanipulirana in sem bila pod preobleko "osebe za podporo" postala oproda in nekdo, ki je bil nekje, da so se vsi drugi zaradi tega počutili bolje. A moja prisotnost dejansko ni koristila nikomur.

In ob tem se mi je porajalo več vprašanj. Med drugim tudi, kako je možno, da se še vedno pustim, da družina manipulira z mano? In ali je moje dojemanje situacije res tako zelo brezčutno in nehčerinsko. 

Poln pehar imam, da me izsiljujejo in manipulirajo z mano. Dejansko sem šla čez to, da se sprašujem kako je možno, da tisti, ki bi te že po rojstni pravici "morali imeti radi" praktično ne priznavajo tvojega obstoja, oz. ga takrat, ko njim to ustreza. Noja v vsakem primeru sem ugotovila, da naredim določene stvari, ki se pričakujejo od mene ampak kaj več, kot avtomatsko, ne grem skozi postopke. Preneham biti starš svojim staršem. V kolikor je želja po vzpostavitvi odnosa bo potrebno presneto več, kot le malo solzic in sfentana jetra. Predolgo ste me imeli za norca.

Ob vseh dogodkih preteklega tedna se je pokazalo tudi kako bo če se zgodi kaj kar bi pretreslo širšo družino. Pokazalo se je kdo "stopi skupaj" s kom. Nisem bila presenečena, je pa vseeno bolelo. Ker se niti ne vpraša ampak se samo odločijo in potem izvajajo nezaslišan pritisk na vse okoli sebe le da dosežejo svoje. Seveda ob tem ne priznavajo pogleda druge strani Nikakor ne presenetljivo, a vseeno neprijetno.

V vsakem primeru je potrebno razumeti, da želim vsem vse najboljše in za to molim in upam, a hkrati... hkrati vam dajem jasno na znanje, da se je vaša nadvlada končala. Nič več. Boj egov izvajajte drugje in pustite mene pri miru.. seveda to velja tudi za vse vaše komentarje in "oh tako zelo dobronamerne" komentarje.

Ob tem vsem, ki kdaj molite po posebnem namenu priporočam v molitev očeta... noja vsekakor se spomnite vsaj svojih staršev. 

Še en komad za danes..

Mogoče je danes takšen, kanček melanholičen, dan. Ali pa me dajejo živci pred predstavo. Kdo bi vedel. Ampak v vsakem primeru ne morem nehat poslušat tega komada... Upam, da še komu polepša dan! In držite pesti, če nas že ne pridete gledat na začetek FAK-a (Festival amaterske kulture) v Kulturni dom v Postojno danes ob 18:30.

Komad, ki mi ne gre iz glave!

Tole je pesem mlade pevke Adele. Punca obvlada svoj glas! Respect! In ja čist sem zacopana vanjo!

Živiš življenje, kot socialno prilagojena verzija sebe?

Danes sem imela že cel dan namen napisat blog. V načrtu sem imela nadaljevati katerega od napol napisanih, ki se mi kopičijo v košku z osnutki, ampak nekaj mi nikakor ni dalo miru. Včerajšnji pogovor med sodelavkama, kateremu sem se na koncu naivno pridružila še sama. Pogovarjali sta se namreč o tem kako se nima smisla izpostavljati oz. Nima smisla povedati svojega mnenja. Razume se, da je bil pogovor o strokovnem delu katerega pač vsaka izmed nas opravlja. Ko je bilo to rečeno me je dobesedno streslo... Vem, tisti, ki me poznate vam je jasno zakaj, a za vse ostale. Zelo jasna sem glede svojih mnenj oz. Glede tistega, kar se mi zdi važno in to tudi povem. Nisem velikokrat tiho. To verjetno tudi zato, ker se mi zdi, da vsakič, ko ne poveš, da se ne strinjaš oz., ko pustiš da te povozijo in za to ne storiš nič (seveda govorimo o primerih, ko lahko storiš nekaj ne kar tako občesplošno), da vedno ko ne storiš nič, del sebe zatajiš. OK tu je bilo govora o službenih zadevah, a vseeno. Pomisliš kdaj kolikokrat na dan se zatajiš? Ob tem mi pride na misel, kako je Jezus rekel Petru: »Še preden bo petelin  trikrat zapel me boš trikrat zatajil.« In ga je. A, ko pomislim ali ne delamo tega vsak dan? Ne mislim tukaj zgolj vere, ampak ali ne zatajimo sami sebe praktično vsak dan? In ko si delamo to ali ni res, da s tem vsak dan malo umremo?

In ja priznam mene je divje strah, da bi me enkrat prešinilo »Kdo sploh sem jaz?« ali pa, da se nekega jutra zbudim in ne prepoznam moža ob sebi. Nikoli nočem prit do tega! Nikoli nočem prit do te vrste »spoznanja«.

Sem pa vseeno precej razmišljala, mogoče tudi zaradi poroke, kaj vse se spremeni v dveh letih. Ko pomisliš dve leti res nista neko dolgo obdobje, a vseeno, ko pogledam sebe, lahko rečem, da sem se spremenila. Nimam nič proti, nekateri pač nimajo tega občutka in se danes ukvarjajo z istimi stvarmi, kot pred dvema letoma. Tudi sama se, v določeni meri, ampak drugačna jaz, kot pred dvema letoma. Z istimi stvarmi se ukvarjam z nekim drugim čutom, saj te dejansko spreminja in dopolnjuje vsak dan. Če pomisliš, da nek dan ni nate popolnoma nič vplival, v čem je bil potem sploh smisel tistega dne? In ta misel te kaj hitro popelje, do vprašanja, če je bil dan »brez vrednosti« ali sem brez vrednosti tudi sam. Ampak odgovor na to vprašanje je jasen. Zelo pomemben del življenja si!

O sprejemanju samega sebe in sprejemanju v družini mi je v zadnjem času dala precej misliti udeleženka oratorija. Opazila sem jo (poleg tega, da je bila v moji skupini) ravno zato, ker je bila odmaknjena in zadržana, mirna. In s to svojo mirnostjo je zelo vplivala na svojo okolico, a se tega mogoče niti ni zavedala, a mene je očarala. Mogoče zato, ker me navdušujejo lastnosti, ki meni manjkajo in sicer trdnost in mirnost. Velikokrat se še vedno spomnim nanjo.

Pa da se vrnem nazaj na pogovor med sodelavkama. V svoji vnemi, ali kakorkoliže sem povedala, da se ne strinjam z njima in da menim, da je pomembno, da povemo jasno in glasno, ko mislimo, da nekaj ni prav oz. se dela narobe. In komentar je bil: »Joj kako si ti še mlada!« In to me je popolnoma šokiralo.

Če pomeni »biti odrasel« to, da hodiš s sklonjeno glavo in trpiš v sebi.. noja priznam, da nočem postat take sorte »odrasel«. Nočem tarnati sodelavkam, da »mož nima posluha za moja čustva«, a mu jih hkrati niti ne poskušam povedati. In nočem se venomer spraševati »kaj si misli?« ali pa si dejansko misliti, da nič ne misli in da mu je vseeno. Nočem ne takega zakona niti takega življenja!

Pogovor med sodelavkam me je pustil pretreseno. Ali ni popolnoma zgrešeno, da živiš življenje le v svoji glavi? Zakaj bi živel življenje le kot senca sebe? Ali ni bistvo, da živiš svoje življenje kot ti in nikakor ne kot neka socialno prilagojena različica sebe!

Poroka sezone!!

Pa je bila še ena poroka v družini! Poroke so zakon. Vedno pripeljejo družino skupaj in vedno je fešta. Tudi sobotna ni bila nič drugačna, hvala Bogu. Bila je neverjetno posebna, ker sta sestrična in njen mož uspela ostati zvesta sebi in nista poroke spremenila v cirkus, ki ga diktirajo starši in ni bilo prevelikih egotripov. Bilo je sproščeno in namenjeno njima in njuni zaobljubi pred Bogom, uradne zadeve sta popedenala že med tednom.

Zanimivo je, kako različno se dojema nekatere stvari in kako hitro smo užaljeni. Ampak to se po mojem dogaja le zaradi tega, ker ne razumemo kako nekomu ni do nečesa, kar bi nam pomenilo res veliko. Priznam, da sem se mnogokrat spomnila na lastno poroko, kako veliko bi meni določene stvari pomenile. Noja za nazaj menda ne gre spreminjati stvari.

Dan je bil namenjen sestrični in njenemu izbrancu. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako srečna je, njega pa še ne poznam dovolj, da bi lahko presodila. Upam, da se bo to spremenilo (to, da ga bom bolje spoznala, ne da bi kdorkoli nehal biti srečen, Bog ne daj!).

In res je zanimivo kako je gledati, ko pridejo skupaj ljudje, ki se v začetku sploh ne poznajo. Nekateri se kaj hitro "začutijo", med tem, ko z drugimi enostavno ne moreš dobiti kontakta. Ampak, to je tako ali tako normalno.

Kakorkoliže, vesela sem, da sem lahko bila del njunega praznovanja. Še posebej sem vesela, ker sem videla mladoporočenca, ki se razumeta in sta srečna. Da ni poroka le "zaradi papirja", ker poroka je veliko več.

Vsi tisti, ki kdaj pa kdaj svojo misel in molitev namenite tudi družinam, dodajte tudi tisto za mladoporočence in za zakonce. Življenje že tako zahteva preveč in malo pomoči nikoli ne škoduje...

p.s. Pri maši je bila izrečena tudi prošnja za samske. Njen konec gre nekako takole: " .. za vse samske, da bi našli svoje sanjske!"  Ker mi je res simpatična se je pridružila moji košari prošenj in molilnih namenov.. 

V primerjavi s čim?

Smešno je, ko se zavem, da vse primerjam. Ne včasih ali občasno in le tu ali tam kaj, ampak vse! Vse postavljam v neke predalčke. Ta je višji od onega, ona bolj suha, kot tista tam. Letošnji dopust viharnejši od lanskega ipd. Vedno so neke primerjave. 

Pripravlja se poroka sestrične. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako zelo srečna je. Spektakularno je videti srečne ljudi. Človeku postane toplo pri srcu. Toda ne morem mimo dejstva, da je tudi moja poroka še relativno sveže v moji glavi in poroka prijateljic. Ja smo generacija, ki se na relativno veliko poroča in vedno nekaj primerjam. Kako je imel kdo, kaj se mi zdi.. in to me ubija! Zakaj enostavno ne morem reči tukaj bo tako in to je spektakularno! Ker je za bodoča zakonca TO najbolje. Zakaj smo tako zelo neverjetno "objektivni" in "realni"?

To so neumnosti in ne služijo nikomur! Ni potrebe po "muštru" Ni potrebe po primerjavi in mojih komentarjih; ne služijo nikomur in nihče me zanj ni vprašal! Zakaj tako zelo radi ponudimo svoje mnenje? Koga to pravzaprav SPLOH zanima?

Svet bi bil lepši, če bi bilo manj kritikov in več nasmehov in vzpodbud. Verjemite mi!

"V tvojo smer" ali oratorij 2011

V domači župniji smo včeraj zaključili z letošnjim oratorijem. Še preden se je začel, sem imela občutek, da bo zame velika preizkušnja. Verjetno sem to čutila že v času, ko sem se odločala ali naj bom sploh del vsega tega. Po spletih okoliščin se je zgodilo, da se mi soanimator ni mogel pridružiti in sem ostala sama, noja ni čisto res. Pridružili sta se mi še dve animatorki, ki imata precejšnje izkušnje. Toda nepravično je bilo pričakovati od njiju, da bosta kar takoj skočili v vse skupaj. 

Še nikoli se nisem tako zelo sekirala, kot sem se letos. Še pred poroko, med maturo in pred zagovorom diplome sem spala, kot dojenček.. toda pretekli teden.. pretekli teden nisem spravila skupaj več kot uro spanja. Vseskozi me je preganjal občutek popolnega poloma. Popolnoma sem pogorela in še tako velika želja mi ni pomagala. Razočarala sem sebe in seveda tudi skupino, ki mi je bila dodeljena.

Že prvi dan me je obšel neverjeten občutek, da mi je namenjeno - da sem preizkušana, zato sem se še posebej borila. Sprejela sem izziv, saj nisem želela popustiti in izbrati lažjo pot. Priznam, da sem se borila, a nikoli, res nikoli me poraz ni tako zelo prizadel, kot letos. Še letos, ko mi z vsem tekom in dietami ni uspelo shujšati ni bilo tako zelo hudo, kot ravno kolaps prejšnjega tedna. O tem nisem želela govoriti, toda, ko nisem mogla več zadržati so se ulile le solze, ki niso nikakor ponehale. Te so me tudi včeraj dušile praktično veš čas zaključka in so botrovale mojemu pobegu z animatorskega zaključka. Ampak to so moje bitke, ni potrebe, da s tem obremenjujem kompletno druščino.

Letos je bila animatorska druščina silno pisana in je bila neverjetno odkritje! Res lepo je bilo videti kako prihajamo skupaj z različnih vetrov in vsi delamo za eno. Vesela sem, ker sem imela možnost preživeti čas z zelo posebnimi ljudmi s katerimi se drugače, na žalost, sploh ne družimo. 

Z vsem srcem bi rada napisala, da je bilo vredno. Da sem vesela, da sem sprejela izziv in se še enkrat podala v animatorske vode... toda z vso iskrenostjo tega ne morem. Ne morem stati tu in govoriti nekaj kar ni res. Premočno me je zdelalo, preveč bolelo. In če me vprašate ali se naslednje leto vrnem... vam ne morem lagati. a vam hkrati ne morem odgovoriti.

Toda nekaj je res, vedno znova smo opomnjeni, da se ne smemo počutiti preveč gotovo v svojih vlogah, ker nas bo mimogrede "stresel iz hlač" in tudi za to je potrebno biti hvaležen.