Razkurjena sem. Resno. Vedno, ko poskušam narediti nekaj prav se izkaže, da se to v bistvu ne da. Pač odpovej se sanjam ali pa moram reskirati res veliko. Vem za večino od vas je to smešna zadeva, a vseeno jaz imam precej sanj in veliko jih je bilo že tako ali drugače poteptanih in so teptana vsak dan.
Na živce mi gre, da moram biti vedno znova v lupini. Vedno znova moram zadeve delati v valovih. Nikakor ne morem prit do stopnje, ko bi se dejansko zadeve lahko uredile. Vedno znova mi nekdo skače v glavo. Vedno, ko imam občutek, da bi se nekaj lahko dejansko izpeljalo se zgodi nekaj, kar vse skupaj sesuje.
Smešna reč, če pomislim. Namesto, da bi se potegnila nazaj v lupino in odživotarila ostanek življenja. Zakaj bi se metala ob zid? Kdo ima kaj od tega? Zakaj se pravzaprav ženem? Sanje se baje tako ali tako ne uresničujejo, kaj ne?
Zavestno in še kako drugače seveda vem, da se sanje uresničujejo, le ni mi jasno zakaj se mi vedno znova zakomplicira. Zakaj je vedno potrebno preterati vse, zakaj ni možno, da bi se kaj kdaj uredilo tudi samo? Ne nisem najbolj happy camper...
