Vse skupaj sem vzela za eno veliko dogodivščino. Kuhanje na kamping grelniku in kofetkanja, ki se raztegnejo v ure. Lovljenje svetlobe za branje knjig in dolgi večerni pogovori ob svečah. Presenetilo me je kako skoraj nikogar od mojih t.i. prijateljev niti ni zanimalo kako smo. Če smo vredu, če potrebujemo kaj. Ni bilo ne misli in ne vzpodbudne besede. Da ne bo pomote ne govorim o ljudeh, ki so se spopadali s podobno situacijo ali pa da bi zahtevala nevemkaj. Samo neko splošno zanimanje. Skoraj nikomur ni bilo mar in to me je prizadelo. Vsi vedo kje sem pa nikomur ni mar. Mogoče me je tako prizadelo, ker meni ni vseeno zanje in sem nekako pričakovala enako, a sem bila grenko prizemljena.
Tako, da ne me zdaj klicat. Me ne zanima. Sem se znašla brez vas. Smiselno bom morala pretehtati čas, ki ga namenjam stvarem in ljudem in prilagoditi moja pričakovanja. Večkrat bom morala reči ne. Ne kličite me z željami in kaj vse rabite od mene. Zate nimam ne volje in ne energije ter verjetno imaš kje koga drugega, ki ga lahko izcuzaš. Izgovori za malomarnost me ne zanimajo.
Danes smo v koščih začeli dobivati vsega po malem. Še vedno je hladilnik na balkonu etc. Ne nič ne puščam za kasneje. Ob vsaki priliki prekuham nekaj vode, da imamo vsaj pribljižno pitno. Zanimivo, vsekakor izkušnja, ki je ne gre pozabiti. Vse okrog mene še vedno bobnijo padajoča drevesa, teta je rekla, da je vožnja v Ljubljano smrtno nevarna in da se boji kako bo prišla nazaj, če sploh bo. Gasilci že 5-6 dan delajo brez prestanka in rešujejo vse po spisku. Generatorji brnijo, ljudje pa se večkrat ustavijo in pogovarjajo, saj imajo čas. Tako ali tako ne morejo nikamor.
Vesela in hvaležna sem, da smo zdravi in ok. Škodo bomo ocenjevali in sanirali, ko odtečejo vode in se dokončno stopi žled, a spoznanja tako tista praktična, kot tista bolj čustvena pa so pomnjena že sedaj.
Približno takole je izgledalo...
