Spoznanja ob kuhanemu vinu

Spet se je začelo s pogovorom ob čaju in letnemu času primerno - kuhanemu vinu. Razmišljanje o tem kako se kažemo svetu, kakšno podobo projiciramo in kaj smo. Ne govorim o divje filozofski debati ampak o izraženih čustvih in stanju duha dve 30+ žensk, ki sta se sposobni iskrenega pogovora. Vedno znova me fascinirajo pogovori, saj nikoli ne vem kam bodo mahnili in niti kaj v meni bo privrelo na plano. Ti pogovori niso nežni in tipajoči ampak običajno vsaj obe govoriva hkrati in se dopolnjujeva. Kdor tega ne počne ne more vedeti o čem govorim, a s podrobnostmi na stran. Iskrenost in pristnost je nekaj o čemer sem že precej pisala, a moram priznati, da me je popolnoma iztirilo spoznanje koliko časa imam občutek, da opazujem svoje življenje. Ne zato, ker bi igrala ampak, ne vem zakaj. Občutek distance. Mogoče zaradi izkušenj, ki sem jih pridelala ali pa osebnostnega defekta,kdo bi vedel. Smešno kako sva obe utemeljili svojo frustracijo z "pa saj sva dovolj stari, da bi nama lahko že bilo jasno" argumentom. Mogoče, a ne da mi miru misel, da je mogoče vse bolj povezano z lastno nezmožnostjo prilagajanja dejanskemu stanju. Razkorak med realnostjo in pričakovanji... lastnimi in pričakovanji drugih. Ne govorim le o vlogah, katere naj bi igrali, ampak o življenju na sploh. O kategorizaciji, kdo izpolnjuje svoje poslanstvo in kdo ne ter kako "opravičiti" svoj obstoj. Ali si smiseln le če gradiš/kupiš hišo/stanovanje in delaš otroke? Zakaj se ti prikrade občutek, da je tvoje življenje sumljivo podobno hrčkovemu teku na kletkinem kolesu? Smisel in poslanstvo sta na majavih nogah, ko je neizpolnjen le eden od pogojev, ki smo ji jih zadali. Ni partnerja/otroka/stanovanja/službe. Življenje obstane, čaka na izpolnitev pogojev. A čas ne čaka nikogar; polzi skozi prste in ustvarja še večje razpoke in rane. Čas ne celi, le poglablja zamere in bolečine. Celila naj bi ljubezen in razumevanje. To naj bi osmisljevalo našo realnost. V teoriji se vse sliši bolj ali manj logično, a med tekom na kletkinem kolesu so to le prazne besede, ki poglabljajo...

Kako vplivaš na svoje okolje?

Odnosi so zahteven poligon. 

Recimo, da so mi jasne osnove. Potem pa se zgodi življenje, partnerji, bolečine in čas. Včasih so žrtve odnosi, drugič zaupanje. Nič ni samoumevnega in nič nam ne pripada. Za vse se je potrebno potruditi, upati in zaupati. V družino se rodimo, ampak družina, ki resnično šteje je tista, ki si jo ustvarimo. S kakšnimi ljudmi se obdamo. Jaz imam srečo. Obkrožajo me spektakularni ljudje, ki so občutljivi, samozavestni, uspešni na področjih kjer šteje in predvsem moji. Ja, posesivna sem in vem sindrom "mame putke" je v polnem razmahu, a vedno se borim za moje drage. 

V zadnjem času sem imela kar nekaj fascinantnih pogovorov. Spektakularne osebe, z nekateri (upam), da postanemo prijatelji. A hkrati sem se zadnje čase pogovarjala z ljudmi, ki ne delijo mojih izkušenj. Verjetno res ni samoumevno, da vsi srečujejo ljudi, ki so nekaj posebnega, ki nas navdihujejo, a hkrati to ne pomeni, da jih ni. Mogoče jih le ne vidijo ali ne čutijo. Vedno znova me žalosti, da so nekateri tako zelo osamljeni. Vem, da je razlika med biti sam in biti osamljen, a določena povezava vseeno ostaja.

Bistvo pa ni samo v številu. Bistvo je v pretoku smeha, idej, energije. Pozornost spremeni tok misli, rodi idejo, kariere, sanje. Sanje so spektakularna zadeva in nujno potrebna začimba življenja, tako kot prijatelji. 

Nič ni samoumevno. Dobri prijatelji lahko poženejo življenje na višji nivo, a zanj niso odgovorni. Za naš zagon, naše življenje smo odgovorni sami. Prijatelji pa so tisto, ki še dodatno podžigajo naš vzpon. Nikoli ne podcenjuj moč sočloveka. Nikoli ne podcenjuj svojega vpliva, ki ga imaš na okolico. Od tebe je odvisno ali širiš dobro ali pa zastrupljaš svet okrog sebe. Izbira je vedno v tebi. Vedno je čas, da postanemo najboljša verzija sebe...

Prijateljstva skozi čas, ali male laži za lepši dan

Zadnje čase sem se srečala s prijatelji s katerimi sem prebila različna obdobja svojega življenja. Ako bi bila nagnjena h osladnim klišejem bi rekla, da smo šli skupaj čez dobro in slabo... pa smo res? V določenih pogledih smo, a nikakor se ne morem otresti občutka, da je to bolj ali manj samo tolažba. 

Da smo vsi bolj zadovoljni in bolj pomirjeni s preteklostjo, če si to dopovedujemo. Da se lahko z nostalgijo spominjamo preteklih časov. 

Res je določena prijateljstva nas zaznamujejo in pustijo pečat, spet druga nas naučijo in izučijo... Vedno znova sem hvaležna za fascinantne ljudi, ki me obkrožajo. Vem, da sem priviligirana, a vseeno se v zadnjem času več spominjam preteklosti. Ne z nostalgijo ampak z bridkostjo, ki me reže tako kot me je rezala včasih...

Takrat se spomnim preteklosti takšne kot je bila. Vedno sem bila blagoslovljena s prijatelji, a osamljenosti ni pregnal trušč okrog mene; niti dejstvo, da sem vedno lahko računala le nase. Ko sem upala, da bo kdo slišal moj krik, a ga nikoli ni. Meladramatično, a tako je. Vedno znova se opomnim, da življenje ni zgodba. Življenje se živi, zgodbo pa bere, a vseeno. Preseneča me, da sem lahko obkrožena z ljudmi a se počutim tako osamljeno.  

Sedaj, ko gledam nazaj vidim, da sem želela le varnost in sprejemanje. Verjetno še veliko bolj, ker tega nisem čutila doma... pa se je izkazalo, da bom do tega prišla le, če bom jaz tista, ki bom skrbela za svojo varnost. Da nihče ali noče ali pa ne more poskrbeti zame. Verjetno to niti ni kaj novega, a hkrati v meni budi grenkobo. Zakaj so eni vredni varovanja, drugi pa ne? Zakaj se nekatere brez vprašaja sprejema in druge ne?

Ob pogovorih s prijatelji mi še močneje utripa v glavi vprašanje razumevanja in poznavanja ljudi. Res vemo kaj se v drugih dogaja? Res drugi vedo, kaj se dogaja v nas? In če vedo, zakaj ne storijo ničesa? Zakaj ne priskočijo na pomoč? Domišljam si, da sem se izurila v skrivanju, a je mogoče bridka resnica le, da jim je vseeno; da nimajo dodatne moči, da bi se ukvarjali še z mano. Ko se spomnim tega poskušam biti še bolj pozorna. Pokušam biti trdna za druge. Zakaj bi jih vendar obremenjevala z razpadom sistema v meni. To lahko počaka. Enkrat bo že še čas.. do takrat pa naslednji projekt v katerega se lahko zakopljem, da pozabim...

Ko ne moreš pozabiti...

Dejstvo je, da imam privilegij spoznavat spektakularne ljudi. Ene samo občudujem, z drugimi prepletem življenja. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. In dejstvo je tudi, da so eni razhodi lažji od drugih; med tem ko nekaterih ne morem pozabiti.

Ko grem skozi  vse faze prebolevanja razhodov se velikokrat sprašujem zakaj. Trenutno sem na mestu, ko ju pogrešam. Prijatelja, ki sta me zapustila ob približno istem času. Bili smo z različnih poti življenja. Eden je bil z mano še od preden sem vedela zase, drugi je prijadral v moje življenje, ko sem potrebovala ramo in nekaj divje adrenalinskega... Skupaj smo preživeli vrtince, zaradi njiju sem boljša; oblikovala sta me, a tega verjetno nikoli ne bosta vedela. Verjetno je najhuje da čutim, da razhod ni bil potreben. Vedno sem mislila, da bosta z mano do konca. Noro ju pogrešam, a hkrati vem, da čustva niso obojestranska. Oba sta OK brez mene. Življenja gredo naprej. Oba si ustvarjata družine, ljubita in sta ljubljena. Ustvarjata in spreminjata življenja... brez mene. Določeni pravijo, da vsi ob svojem času odidejo, a mislim, da čas odhoda ni bil pravi. Ni bilo potrebe po razhodu. Verjetno vsi zapuščeni tako mislijo.

Socialni mediji so zanimiva reč. Na vsake toliko poškilim k njima kaj se dogaja in če sta srečna in dobro. Na zunaj že zgleda tako in hkrati srčno upam, da je to odraz tistega kar se dogaja v notranjosti. Vesela sem, da sta srečna in nikoli mi ne bo vseeno za vaju, draga moja. Za vedno ostajata v mojih priprošnjah...

Spoznanja ali ...

... kaj vse se zgodi človeku še pred pol osmo zjutraj. :)

Danes je bil neverjeten dan. Oziroma je še! Že navsezgodaj sem reševala ubogo pišče iz prijema elastike, ko sem se spomnila, da je Pepelnica in s tem strogi post in nič piščeta danes... Potem nezgoda na cesti, beganje okrog zdravstvenega doma, izgubljanje osebnih dokumentov in snega cel kup in nič sčiščenih parkirnih prostorov, stanje na snegu in prepotentni egoisti (it takes one to know one, a ne?). Ja, ja spektakularen dan! Začelo se je. Post je tu! Spoznanja, upanje in obeti miru. Uvid, da se je možno nasmejat vsezgodaj zjutraj, da so zaprta vrata priložnost (pa kaj imam jaz z zaklenjenimi vrati???) in čudaški svet avtomobilskega transporta, nasmehi ljudi in postopki, ki delujejo!

Najpomembneje pa se je zgodilo, ko sem v mrazu stala ob cesti. Nihče od tistih, ki "krijejo moj hrbet" ni dvigal telefona, moj preljubi sneg je naletaval in silno nepraktična obutev za v sneg lahko iz človeka potegnejo marsikaj. In tudi so. Zavedanje, da je res lepo ob sebi imeti ljudi na katere lahko računaš, na katere se zaneseš in jim zaupaš, a dejstvo vseeno ostaja, da si odvisen ob samega sebe.

Odlično je, da ti ni potrebno biti sam za vse, a hkrati biti gotov, da zmoreš. Navkljub vsemu je to zavedanje, ki mi ga je vcepila moja mami. Funkcionirati v skupnosti, a se zavedati, da si na koncu sam. Ne v tistem depresivnem smislu, ampak, da si dejansko sam. Sam si odgovoren za svoje življenje, delo, sanje, postavo. Sam imaš v rokah vajeti svojega življenja. Od tebe je odvisno ali jih boš uporabil, da se usmeriš na prave poti, ki vodijo k vsemu tistemu, kar si si kadarkoli želel in upal ali pa se boš z njimi obesil.

Bodimo iskreni, tega se nikakor ne zavedaš, ko se ti dogaja življenje. Tega se zaveš kasneje. Ko adrenalin popusti in gledaš nazaj. Res neverjetno je opazovati kaj vse lahko sam in še lepše je videti kaj vse lahko storimo skupaj. Ne z vlečenjem in porivanjem ampak s sodelovanjem. Z zaupanjem, nasmehom in razumevanjem.

Da pa sem realna, še vseeno bi tisto ženski zaradi katere sem 15 minut stala v snegu, plundri in brez plašča, zavila vrat... in ne, ob tem verjetno nebi spoznavala kako lep je svet. ;)

Ni dovolj jamranje in vpitje za boljši jutri!

Priznam. Srečko sem! Poznam res spektakularne ljudi, ki mi vsak dan širijo obzorja in me "silijo" da odkrivam neverjetne širjave. Včeraj sem imela čast preživeti popoldne s spektakularno osebo, ki me razume bolj, kot si upam priznat in ki zahteva od mene, da sem najboljša verzija sebe. Da sem pristna in konkretna. Ne prenaša filozofiranja in napihovanja. Samo po sebi je to sicer luštno, ampak dejstvo je, da mi "najine kave" dajejo obilo materiala za razmišljanje je bonus. Včerajšnji pogovor je bil definitivno eden bolj plodnih.

Najbolj se me je dotaknila izjava, da samo kazanje s prstom ni dovolj. Ni dovolj opozarjanje, da nekaj ni uredu ipd. To je vedno potrebno nadgraditi z rešitvijo in s predlogom kaj bi bilo boljše. Ne zgolj teoretično in idejno ampak zelo konkretno; podprto z dejstvi, brez floskul. In ravno v konkretnem je hakeljc. Vsi vedno vemo kaj je najboljše za druge, ko pa je potrebno Delovati se pa izgubimo. Potrebno je delovati z veliko mero osebne integritete, poštenosti in zavedanjem kaj je prav in kaj narobe. Z zavedanjem, da nismo pogoltnili vse pameti sveta in da še kdo kaj ve in da je naša dolžnost vprašati. potrebno je razmišljati s trezno glavo, s sočutjem in hkrati z obilno mero kmečke pameti. idej je veliko, teorije še več izvedba pa je odvisna od premišljenosti oziroma, kot bi rekla Mrs. Spektakularna: "Počas v klanec!" In ravno to pozabljamo. Potrebno je biti preudaren in zaupati ljudem, da bodo delovali po najboljših močeh. Nujno je zaupanje ljudi in ne zapiranje z milijonom pravil in hakeljcev in tono papirja. Brez skrivanja za "rdečim trakom"! 

Hkrati pa je potrebno sneti "roza očala" in se zavedati realnosti. V tem tednu sem večkrat videla kako ljudje prelagajo odgovornost in nedolžne. To je narobe; ne ni prav, da se prelaga odgovornost in laže. Če te je dovolj v hlačah za pobiranje slave in dobrin, potem te je menda dovolj tudi za prevzemanje odgovornosti in dejansko delo. 

Še vedno so merila kaj je prav in kaj je narobe. Vsi delamo oboje in od nas je odvisno kakšen učinek ima naše življenje in delovanje. Vsak dan imamo priložnost za delanje boljšega sveta. Vsi in vsak dan, le izbrati moramo. Ne rečem, da je enostavno, pravim, da je možno. Ne govorim o lajšanju slabe vesti s sms darovanje, čeprav s tem ni nič narobe. A darujemo in delujemo lahko veliko bolj učinkovito in produktivno. 

Si kdaj pomislil koliko priložnosti je že šlo mimo tebe? Kaj, ko bi naslednjo zgrabil?

Delovanje in Ego

V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu. 

Za prihodnost se nam ni bati!

Zgodijo se THE žurke. Pa čeprav na vsakih nekaj let. 

No ena se je zgodila ta teden. Skurjena, z ekstremnim glavobolom sem se pustila odtransportirati moji boljši polovici in isto sesuti prijateljici na žur sredi nikjer. Zakaj? Zato, ker smo obljubili in ker sem želela videt ljudi, ki so me res močno zaznamovali. In seveda, da proslavimo vstop ljudi v Kristusova leta. :)

Ko smo prispeli je bila že noč, a muzika je odmevalo, ljudje so bili razpoloženi, slavljenci veseli udeležbe. Potem pa... KABUM! Ljudje, ki so te vzeli za "svojega", ko si bil najbolj v razsulu in s katerimi si lahko pristen in iskren. Ko lahko iskreno odgovoriš na vprašanja in kjer nikoli ne čutiš potrebe po maski. Bil je večer toplih in iskrenih objemov, nabit s čustvi, srečo, dobro glasbo, smehom, večkrat stisnjenega grla zaradi navala spominov in čustev. Pogovori, ki niso bila le filozofiranja tja v en dan, ampak iskrena vprašanja, ki so bila vprašan z namenom poslušati odgovor. Pogovori v večini niso bila lahkotna kramljanja ampak konkretni pogovori, ki so imeli veliko težo v vsebini in čustvih.

Neverjetno je videt ljudi po 10. letih in ugotovit, da so fantje s katerimi si se res veliko družil odrasli v spektakularne može, ki so zadovoljni posamezniki z družinami, otroci, ki jih obožujejo in življenji v katerih so prioritete jasne. Ko ugotoviš, da se je spremenilo neverjetno veliko, a so hkrati pomembne stvari  ostale.

Nikakor ne morem nehati misliti na ljudi, ki so tako spektakularni. Vem trapasto se sliši, a ko pogledam na življenje z distanco lahko ugotovim, da imam neverjetno srečo. Imela sem čast spoznati neverjetne ljudi, obkrožajo me ljudje, ki so iskreni, lojalni, talentirani, pozorni in z neverjetnim smislom za humor ter trezno glavo. Mladi odrasli, ki so polni optimizma in neverjetnega potenciala.

V kolikor leži prihodnost v rokah teh mladih... se nam ni potrebno bati!

Zavedanje sebe in sledenje sanjam ali spopadanje s preseljevanjem prijatelja...

Večkrat sem že pisala kako nas lahko čustva, v kolikor niso občutena in izpuščena, zastrupljajo. Vem, da to ni nič novega, a vse prevečkrat počnemo ravno to. Sama sem se ravno danes ujela, da počnem točno to. Dober prijatelj, s katerim sem "harala" naokoli že v otroških leti, se seli čez lužo. Vem, da obstajajo Skypi in maili etc, etc. ampak to ni  isto. Ne bom se mogla oglasiti pri njem in ga močno objeti. Ne bom mu mogla jokati po telefonu in hkrati vedeti, da je 5 minut stran in hkrati ne bom mogla viseti pri njemu do sredine noči in filozofirati o življenju. Ne morem ga izpustiti in tega se zavedam. To ni njegov problem, on gre naprej in tvega veliko več, kot sem si sama kdaj upala. Dovoli, da njegovo življenje vodi ljubezen. Spektakularno je videti, kako se našim dragim izpolnjujejo sanje! Hkrati pa vem, da me bo njegov odhod prizadel bolj, kot sem si pripravljena priznati. Malokdo me razume tako, kot me on. Ampak...

Nobenega ampak več! Potrebno je sprejemati in biti srečen za naše drage, ko izpolnjujejo njihove sanje. Tu smo zato, da jih spodbujamo in se veselimo z njimi. Mi nismo oni in ne moremo trditi kaj je zanje prav in kaj narobe. Lahko le svetujemo, ako smo vprašani po nasvetu. Tu smo zato, da pomagamo uresničevati sanje drugih in seveda tudi svoje!

Začela sem s čustvi in tako je prav, da tudi končam. Čustva so odličen indikator tega kje smo in kaj se dogaja, ignoriraj jih in popolnoma skreneš s svoje poti. Potem se pa zbudimo stari 40. let in ne vemo, ne kdo smo in ne kaj počnemo. Potrebno se je zavedati sebe, vse dni svojega življenja. 

Ko postane status quo rešitev in poguba

Vedno znova me fascinira kako z lahkoto ignoriramo sila očitne stvari. Stvari, ki nas skoraj v osnovi definirajo. Zavedamo se jih, jih sprejemamo, a hkrati niso del nas. Se to dogaja še komu?

Danes sem imela priložnost za pogovor z neverjetno žensko, ki mi vedno znova daje navdiha in me fascinira. Ljudje smo smešna bitja. Vemo kaj nam fali in kaj nas moti, kaj ovira in kaj teži, a kot, da bi se tega oklepali, namesto spustili. Zakaj vedno znova zapademo v preizkušene samo-destruktivne vzorce? Zakaj vedno znova začenjamo dvomiti vase? Kako je možno, da enostavno ne znamo začeti hoditi po poti izboljšave in rešitve? Neverjetno!

Teoretično so nam stvari kristalno jasne, še posebej v primerih, ko se tičejo nekoga drugega. Neverjetno pametni smo, ko ugotavljamo kje je problem in katera je prava pot, na kaj vse njihova dejanja vplivajo ipd. seveda! A ko začnemo čistiti pred lastnim pragom, takrat pa postanejo stvari veliko težje. Rane pregloboke in teža bremena pretežka za kaj drugega, kot status quo. Ta točka pa je hkrati naša rešitev in poguba.

In na tem mestu me zanima: Kaj ste storili vi, da ste se premaknili z mrtve točke, ki vas je bremenila in vlekla k tlom? Kdaj in kako ste presekali in kje ste črpali moč?

Žaubara in prvi sejem ...

Čez vikend sem bila na Miklavževem sejmu. Prvič sem se sejma udeležila kot prodajalka svojih lastnih izdelkov. Prvič sem z Žaubaro nastopila javno. Verjetno je vedno tako, ko se lotiš nekaj novega. Adrenalin, ko misliš na 1000 in 1 stvar. Toda tukaj je bilo še kanček drugače, saj sem prvič nastopila z nečim v kar verjamem. Nisem le promovirala ampak sem tudi svetovala, delila znanje in bila del zgodb. 

Neverjetno je kako te lahko tako zelo potegne. Kaj hitro začutiš če nekoga zanima ali pa nekdo le obsojajoče hodi naokoli. Pri včerajšnjem pogovoru s sodelavko sem šele ugotovila kako drugačno pozicijo sem zavzela. Bistveno mi je bilo, da sem delila svoje znanje in s tem pomagala drugim pri njihovih tegobah ali pa jih omogočila naravnejše in njihovim telesom prijaznejše razvajanje. Kako zelo pomembno mi je ostati zvesta mojim načelom pri izdelavi naravne kozmetike. 

Sila z veseljem sem se zapletla v pogovore z različnimi ljudmi in priznam, da me je najbolj razjezila oseba, ki je po kratkem pogovoru potegnila ven denarnico rekoč: "Ker že tako reglaš, moram pa zdej nekaj kupit!" in mu nisem prodala ničesar. Ker mu nisem hotela in ker on ni želel tistega ampak se je čutil dolžnega. Mnogim se to zdi popolnoma trapasto, meni pa se zdi edina prava pot. Tako, kot razdeljevanje milc. Mnoga sem podarila. Nekaj tistim, ki so jih želeli, drugim za zahvalo, a vsako je imelo svoje poslanstvo.

Moja filozofija je, da če se že gremo naravno kozmetiko je nujno, da je ta prilagojena vsakemu posebej, drugače je skoraj vseeno in jo lahko kupiš kjerkoli. In vsekakor ni vse za vse, zato tudi nisem užaljena, če nekomu moje stvaritve niso všeč. Vsak ima pravico do svojega mnenja in vsak ima svoje težave. Poleg moje filozofije individualne kozmetike in izdelave mil po naročilu, sem ugotovila še, da imam popolnoma samosvoj pogled na prodajo. Nočem, da moje stvari kupujejo ljudje, ki jih ne želijo. Ne želim se znajti v položaj, ko bom prisiljena iti preko svojih prepričan. Svojim kremam ne želim dodajati konzervansov in stabilizatorjev za voljo daljše uporabnosti. To ni v kontekstu mojega delovanja. 

Vsi, ki ste preizkusili moje stvaritve ste toplo povabljeni h komentarjem. Srčno upam, da vam bodo v pomoč in veselje vsaj toliko kolikor so bili v veselje meni, ko sem jih izdelovala. 

A s tem projektom sem ugotovila tudi, da mi je neverjetno pomembno, da to ni samo moj projekt ampak, da se je vanj zelo dejavno vključila tudi moja boljša polovica in mi s tem sploh omogočila izvedbo. Vse skupaj nebi bilo mogoče, če mi na pomoč nebi priskočil tudi prijatelj še iz otroških let in s svojim spektakularnim dizajnerskim čutom in talenti, navkljub blazni časovni stiski, ustvaril kompletno grafično podobo. Seveda se je tukaj vpletel še neverjeten prijatelj, ki je moje sanje spravil tudi v vakum medmrežja. Vse skupaj pa nebi bilo to TO, če se moje punce nebi počutile poklicane, da mi najdejo pravo ime za projekt in še in še. Projekt Žaubara nikakor ni samo moj ampak od cele vrste meni zelo ljubih ljudi, ki so prispevali svoje znanje, čas in ljubezen. Ponosna sem, ker sem lahko del njega! 

Hvala vsem!!!

Ugotovitve zadnjih dni

Silno na hitro... 

Ugotovitve zadnjih dveh dni:

1. Sanje se uresničujejo!

2. Mož je totalen car!

3. Obkrožena sem z neverjetnimi ljudmi in sem zanje spektakularno hvaležna.

4. Super je, ko ljudje razumejo kdaj nimam časa za kavo in kdaj jo potrebujem!

5. Neverjetno spektakularno je, ko se prijateljica posebej uredi za kavo z mano. Ni neopaženo in še vedno ploskam! 

6. Ko ti nekdo reče čarovnica in to razumem kot kompliment.

7. Ne razumem ljudi, ki komplicirajo. Fascinira me njihova obremenjenost s samim sabo in seveda z vsem ostalim. Kako lahko živijo življenje, kot ujetniki svojega kompliciranja, mi je popolna neznanka. In nikakor ne gremo skupaj.

8. Možno je biti zadet od zavijanja domačega mila.

9. Prvič v življenju se udeležuje sejma, kot prodajalec svojih izdelkov.

10. Hvaležna sem.

Odnosi in sprejemanje...

Včeraj je bilo očitno nekaj v zraku, saj je bil dan za izpovedovanja. 2x tedensko delujem v vaški knjižnici. Knjižnica na vasi ima še poseben pomen. V mojem primeru tudi zato, ker otroci podružnične šole nimajo knjižnice. A čar knjižnice na vasi niso le konstantna vprašanja piškov miškov, ki prihajajo "kupovat" knjige v knjižnico, ampak tudi vsi pogovori, ki se napletajo v knjižnici. Od najbolj banalnih do hudo psihično obremenilnih. Ampak neverjetno je kako močno zgodbe ljudi, ki pridejo v knjižnico vplivajo na vse vpletene in knjižnico samo.

Pogovori so ključni za odnose. Kakršnekoli odnose. In če sem se naučila česarkoli je, da poslušamo, a slišimo nekaj povsem drugega. Ni vseeno kaj slišimo. Ni vseeno kaj rečemo. Nujno je da preverimo ali nas je sogovornik razumel. Predvsem partnerski odnosi so velikokrat izpostavljeni pritiskom nerazumevanja. In bolj ko se manjša razumevanje, se niža tudi nivo tolerance. Mnogokrat sogovornika obtožujemo in hkrati ignoriramo. Zamerimo partnerjem, ker nas ne ljubijo tako, kot smo si zamislili, da bi nas morali ljubiti. Zamerimo staršem in prijateljem, ker nas ne razumejo tako, kot si predstavljamo, da bi nas morali razumeti. Zamerimo družbi, ker nas ne sprejema tako, kot smo si zamislili, da nas mora sprejemati. Ob vsem tem se ne zavedamo, da smo zelo pokroviteljski in egoistični. Zahtevamo, da so ljudje okoli nas takšni, kot si predstavljamo mi. Ne takšni, kot oni dejansko SO.

In spet smo pri razhajanjih. Kdo bo sprejel in kdo bo odstopil. Komu bo ego dejansko dopustil, da bo drugega videl takšnega kot je. Kdaj si bomo dovolili stopiti iz piedestala in zaživeti spektakularno in veličastno življenje, neobremenjeni s težo če-jev, ko-jev in pogojev. Kdaj si bomo dopustili biti ljubljeni in ljubiti, brezpogojno? Kaj si bomo končno dovolili imeti radi sami sebe?

Prijatelji: njihovi uspehi in boji

Življenja nikoli ne živimo izolirano od drugih. Na nas močno vplivajo ljudje s katerimi se obkrožamo. Ta teden sem imela privilegij preživeti popoldne z eno izmed najboljših žensk kar jih poznam. Vedno znova me preseneti njena odločenost biti najboljša verzija sebe, a ob te nikoli ne pozablja na ljubljene. Fascinantno mi je opazovati kako vedno znova išče ravnotežje med kariero in družino. Je navdih.

Vem, da bi morala tudi danes napisati kakšno modro, ampak, da vam povem po pravici, ne da se mi jeziti na razočaranja življenja. Rajši praznujem in se veselim uspehov mojih najdražjih. Danes samo polagam na srce, da v vaši dnevni molitvi namenite trenutek tudi parom, ki se trudijo dobiti otroke in povečati svojo družino. Vsem tistim, ki se trudite pa... ne izgubljajte upanja!

Prijatelji so pomemben del našega življenja. Njihove težave, zmage in boji so hkrati tudi naši, saj smo tu zato, da jim stojimo ob strani in držimo za roko, ko je najbolj temno, ter se, seveda, z njimi veselimo ob njihovih zmagah. Naše razumevanje in rahlo odmaknjen pogled mnogokrat pomagajo uvideti pravo pot. 

Življenje je veliko lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš. Dragi moji, vesela sem, da ste v mojem življenju in jaz v vašem!

Izkoriščanje pogovora...

V zadnjih dneh sem imela manj časa za pisanje, saj sem se v večji meri posvečala ljudem. Vsi tisti s katerimi sem v zadnjih dneh bolj pošteno debatirala vam lahko potrdijo, da me je napadla modrost.

Ne se smejat ali nasmihat! Prepovedano! Mislim popolnoma resno. tvorim misli in ugotavljam, na relativno smiseln način povem svoje misli, kar je prej izjema, kot pravilo. Vseskozi pa se navdušujem nad neverjetno močjo prijateljic in prijateljev, ki gredo skozi življenje z dvignjeno glavo z občutkom za druge in se hkrati borijo za njim najpomembnejše stvari v življenju. Molim, upam in držim pesti zanje. Za vse projekte, ki so se združili v ta teden. 

neverjetno kako poživljajoč je lahko pogovor s prijateljico. A ne to tisti opravljali pogovor, ampak pogovor o konkretnih stvareh. O otrocih, življenju, upanju, smrti, smiselnosti dojemanja življenja takšnega kot je... O vsem tistem, kar se nam dejansko podi po glavi. Takšni pogovori dajo zagona in motivacije. Dajo kar nekaj smisla stvarem in odločitvam ter nam konec konec tudi vrnejo malo načete vere v ljudi in življenje. Odlično je včasih slišat kako pritrditev in kakšen drugačen pogled na isto situacijo. 

Pogovori se velikokrat zlorabljajo. Za kritiziranje, opravljanje ipd. To nima smisla. Dejansko mnogokrat izgubljamo čas in energijo za negativo, med tem ko nam zmanjkuje časa še za pozitivo. Poskušaj izkoristiti čas pogovora za smiselne stvari. Ni potrebno težko filozofiranje, le dovoli si občudovati in čutiti. Svet je takoj lepši in življenje pravo darilo. 

p.s. Sem že omenila, da je ta teden namenjen modrovanjem? Sam vprašam... ;)

Niso prijatelji tisti, ki kimajo!

Včeraj je prijateljica izjavila nekaj res noro logično izjavo. Prijateljev nimam zato, d ami ploskajo ampak, da mi povedo svoje mnenje! Res neverjetno logično mišljenje. V kolikor ti ljudje zgolj ploskajo je jasno, da nekaj ne štima. Ali te popolnoma nič ne štekajo ali pa jim je tako ali tako vseeno in delajo stvari le zato, da se jim ni potrebno ukvarjat s čimerkoli. V vsakem primeru je to neugodno za prijateljstvo.

Prijateljstva, tista prava, pa so pomembna in vredna tako truda, kot časa. Življenje ni le niz dogodkov, ampak je predvsem zamotan mozaik odnosov.

In iskrena ugotovitev včerajšnjega dne? Jaz sem zelo velik srečko!

Nasmeh na dan...

Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.

In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?

Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.

Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.

Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.

Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?

Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?

Živeti...

Včeraj je bil zanimiv dan. Ampak to je običajno vsak, ko se dobim s prijateljicami.. zanimivo, da lahko rečeš in kakšno strokovno in kako čist opravljalsko... in počutiš se malo bolj normalnega, ko vidiš, da nisi edini, ki ima mnenje.

Zanimivo je kako se lahko kosilo razvije v celodnevno debato/pokušino/salve smeha.. you name it. V popolen čik večer. Ko imaš občutek, da si nazaj na faksu in da stvari vseeno veliko bolj štimajo :)

Ampak, kar sem želela povedat je, da kako malo je treba, da se takšni popoldnevi začno. Povabilo. In to ti da misliti. Kolikokrat bi lahko spremenili stvari in potek dogodkov na bolje pa se odločimo, da jih ne. Kolikokrat bi bilo potrebno samo povedati želje/pričakovanje/sanje/upanje in bi se stvari LAHKO začele dogajati. Potrebno je krenit v pravo smer in ne obstat na mestu in cvilit kako hudo ti je. Potrebno je dvignit glas in storiti tisto kar je prav. Potrebno se je boriti za stari, ki so nam pomembne.

Čas pasivnosti je mimo. Ne, nihče drug ne bo poskrbel za tvoje in tebe, če tega ne storiš sam. Nihče te ne bo varoval, le sam se lahko! Že pokojni dedek, ki je bil v svojem času in kraju obče spoštovan je govoril "Pazi nase. Če ti ne boš, ne bo nihče drug..." In tega se ljudje ne zavedajo več. Ne sprejema se odgovornosti za svoja življenja, ampak jo le prelaga na druge. In to ni prav. Potrebno je živeti svoje življenje.

Bodi ponosen na svoje življenje in uživaj. Pusti, da te dogodki, ljudje in stvari fascinirajo. Dovoli, da ti glasba napolni srce in dušo...

Družina

Koliko stvari, dogodkov in vtisov se ti podi po glavi, če le daš "možgane na pašo". To se mi je zgodilo danes, ko sem bila po res dolgem času sama v avtu. Vedno prisedam ali vozim. Danes pa je bil splet okoliščin takšen, da sem se vračala iz službe sama... in pristala v prometnem zamašku. Idealen čas za razmišljanje.

Včasih se mi zdi, da sem kot spužva.. "porajtam" res veliko stvari. Jaz mislim, da je zaradi tega moje življenje bolj pestro in polno.. noja nekateri mislijo, da sem enostavno tečnoba, ki ji nič ne uide. :) Danes sem brala o zelo posebnem projektu Aleša Čerina. Kako preživeti s hrano v vrednosti 1€ na dan. Za nekoga nemogoče, no Aleš preizkuša in o tem izčrpno poroča. Držim pesti!!!

Njegova pravila so me presenetile. Prvo je " s tem ne bom težil družini". Nekaj, kar premnogokrat pozabimo. Smo strpni in vljudni do popolnih neznancev, marsikdaj pa ne zmoremo malo strpnosti z ljudmi, ki jih imamo najraje - naši družini.

In ravno družina je neverjetno kompleksna celica, ki me dnevno facinira in frustrira. Včeraj sem bila udeležena v pogovru o tem kako širša "žlahta" teži enemu izmed simpatičnih očetovih bratrancev, ker nima "žene". Sicer ima spremljevalko.. ampak ne "žene"! Seveda pri njih so tudi standardne "zakaj še nisi diplomiral?/magistriral?/nimaš fanta (punce) /se poročil?/ nimaš otroka? etc." Vprašanja, ki so kdaj pa kdaj sicer res zastavljena iskreno in dobronamerno, ampak večinoma služijo le kot provokacija... in povzročajo bolečino. Še posebej tista o otrocih. Mogoče, ker sem mu trenutno bolj izpostavljena. Ne rečem če tako sam izbereš... mnogokrat pa ne...

In še en fenomen družine.. kako prenašamo kaprice. Običajno izkoriščevalcev v družini. Skoraj vedno se najde kdo. Seveda je samoumevno, da se požre vse, prilagaja, gre iz poti, da se ustreže.. toda v zameno običajno izkoriščevalec ne da ničesar. Vnaša obup in razočaranje. Dokler nekomu ne poči "film", običajno črni ovci, ki reče: "Nič več!" in to sproži plaz... V najboljšem primeru se družina zave kaj se z njo dogaja... v najslabšem pa Status Quo. Tvegaš pač nekaj solz in glasnih besed. Za možnost spremembe.. noja te pravzaprav nikoli ni.. ampak splača se poskusiti. In nato nastane konflikt iz vsake, ampak mislim VSAKE stvari. In postane sporno tudi to, da greš pomagat prijateljem, ki so bili res močno prizadeti v poplavah...

V družini smo verjetno najbolj izpostavljeni. Je ne izbiramo, vanjo se rodimo. Ampak če ne stojimo ob strani svoji družini (z vsemi kapricami in posebnostmi) in ljudem, ki jih imamo radi.. kaj je potem sploh še smiselno?

Zgodbe o uspehu

Včeraj je bil eden tistih popoldnevov s prijateljicami. Včasih so bili to večeri, ki so se zavlekli pozno v noč.. sedaj so to popoldnevi, ki se navkljub možem in otrokom, zavlečejo v večer.

Ob prijateljih s katerimi lahko deliš tako vsakodnevne kot življenske travme in banalnosti vsakdana, se zaveš spektakularnosti življenja in sanj. Česa vse si sposoben, kaj si pozabil in kaj si želiš. Opomin ljudi, ki ti stojijo ob strani že leta.

Moje punce mi vedno dajo misliti. Včasih grem z naših srečanj popolnoma zmedena, zaradi količine idej in informacij.. drugič pa potrebujem le čas, da vse izčebljam, Včeraj se je zgodilo prvo in zato se danes dogaja ta zapis. Spodbudila me je prijateljica, ki si je upala tvegati. Postaviti vse na kocko. Tako zelo drugače kot večina ljudi naše generacije, ki bolj ali manj vegetira in se pritožuje. Ona je zbrala pogum in "dala denar tja kjer so njene besede" oz. v njenem primeru, talent. In danes lahko rečem, da ji gre super. Uživa, živi življenje, ki si ga želi in tako ali tako tudi zasluži.

In ravno takšne zgodbe dajejo navdiha. Da svoje sanje in hobije spreminjamo v dejanja. Ko gledam okoli sebe in se pogovarjam s kolegi iz faksa, spoznavam kako malo lahko potegneš iz študija za svojo kariero, in kako nekateri životarijo na delovnih mestih ali pa doma v brezdelju (kar meni nikoli ni bilo jasno). Med tem, ko so drugi sledili sanjam (eni iz ljubezni do hobijev, drugi iz nuje po preživetju) in so razvili neverjetne kariere. Spektakularno! Anja in Irena sta dva dokaz tega kaj vse se da, če se hoče!

Ravno to me opomni, da je vsak dan lahko nov začetek. Da vsakodnevnemu "Kaj je novega?" ne odgovorimo "Nič posebnega, pa pri tebi?" ampak "Ja! Veš česa sem se lotila? .... " (sledi plaz navdušenega razlaganja idej, dosežkov ...)

Pomisliš kdaj kaj vse bi lahko storil pa ne? Preprosto zato, ker si pozabil, da lahko ...