Obletnice in odnosi...

Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.

Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta. 

Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...

Razmišljanje pred dogodkom leta

Sobota je! The Sobota v letu. Tista, ki jo pričakujemo celo leto. Tiste, katere se veselimo in se je hkrati bojimo. Priznam, da mi z leti vedno več pomeni prav Velika noč. Ampak danes nebi o tem. Včeraj je bil Veliki petek, ko edini dan v letu v cerkvi ni maše, ampak obred. In tekom tega obreda so se mi misli vrtele okrog sprememb, ki jih je letošnje leto prineslo. Večinoma ne tistih lepih, ampak tistih, ki pustijo v nas grenak priokus in bolečino. Toda, saj so prazniki namenjeni tudi temu; da se zavemo in priznamo naše življenje.

Mislila sem, da bi se v skoraj enem letu res lahko sprijaznila s smrtjo in bolečimi spoznanji, ki jih je prineslo življenje. Včeraj sem po res dolgem času odšla na mamin grob. Ja, lastnici citata, ki je skoraj postal moj moto. Modrost mame, ki govori o nepredstavljivi toleranci in sprejemanju sveta okrog nas. Mislila sem, da bom lahko. Da po tolikšnem času ne bo več tako bolelo. Ha! Naivnost, je dejansko "moje drugo ime", kot bi rekli Američani. Po mojem se nisem tako sesula že zelo dolgo. Letos mineva prva Velika noč brez nje in nič ni tako, kot je bilo. Svet je drugačen. Manj prijazen in nerazumevajoč.

Po drugi strani se zavem, da mi nič ne manjka. Seveda so želje in nemogoče sanje, toda to nas žene naprej, kaj ne? Imam nečaka in nečakinji in še enega na poti. Tako pričakovano in že zdaj ljubljeno dete.

Ko opazuješ ljudi okrog sebe, ljubljene, ki dosegajo svoje cilje in uresničujejo sanje. Sanje! Neverjetno! Upajo si sanjati ali pa nevede izpolnjujejo svoja pričakovanja. Ta teden me je razveselila novica, da se bo znanka, ki je že vrsto let vdova, poročila. Gospod je za spremembo simpatičen, in končno nekdo, ki skrbi zanjo. Nekdo s katerim lahko deli svoje življenje. In vesela sem zanju. Življenje je res polno nasprotij. Polno je nemira. Dobrega in slabega. Nekako je potrebno sprejeti svojo minljivost in majhnost. Potrebno se je zavedati, da smo tu, da delamo dobro. Ne ni vse rože, vino in smeh. Zahtevano je delo in boj ter sprejemanje lastnih nekompetenc. Potrebno je sprejemanje nas samih.

Življenje hiti naprej in od nas zahteva, da mu sledimo in izpolnimo svoje poslanstvo. Zahteva, da smo! Da sprejmemo svoje pomankljivosti in talente. Zahteva, da smo najboljša različica sebe.

In Velika noč prinaša tudi to. Zavedanje. Ne pocukrano in vse obsegajoče, kot Božič, ampak udarec realnosti, ki zahteva realne načrte. Zahteva našo prisotnost in obljubo. Ni vseeno! Spoprijeti se s svetom in odrasti.  Odraslost sem vedno povezovala z neke vrste otopelostjo in zagrenjenostjo. Mogoče se zato ne počutim pretirano "odraslo". Verjetno je potrebno sprejeti, da ima vsak svoj način dojemanja. Nočem postati otopela. Noče postati zagrenjena in neprijazna. Navkljub udarcem tega leta ne želim biti neobčutljiva. Življenje pride z bolečino in tega se zavedam in sprejemam. "Vsak nosi svoj križ" in dejansko se vsak bori po svoje.

Vpliv mam...

Razmišljam o starih starših. Koliko utehe nam prinesejo in hkrati koliko se lahko od njih naučimo. Ob njih se začnemo zavedati kroga življenja. Njegove krutosti, a hkrati naravnosti in lepote.

V mojem primeru je domet babic skorajda epski. Ne pretiravam. Če sem kdaj potrebovala navdih ali idola sem ga vedno lahko našla v mamah. Spektakularno! Bili sta pozitivki veliko prej preden je bilo to popularno.

Smeh je vedno odzvanjal v hiši Smrekarjeve mame. Ko smo bili pri njej na počitnicah (kar je velikokrat pomenilo vsaj mesec med počitnicami) smo bili svobodni. Počeli smo neumnosti. Ščitili eden drugega, dirkali s kolesi, se šli znanstvenike, raziskovali skrivnosti podstrešij, se mikastili pri nogometu, rabutali češnje (eni so z njih tudi padali, a to hvala Bogu, ni pustilo trajnejših posledic). A obstajalo je pravilo. Vedno smo se morali javit, ko je zvonila "Ave Marija". Takrat je sledil dnevni pregled poškodb, če bera ni bila prehuda smo lahko oddirkali nazaj igrat nogomet, se skrivat v temi in še kaj. Mama je bila zakon! Saj nam ni "težila" pa še najboljše žgance in štrukle dela! :)

Ampak, ko odrasteš šele spoznaš vrline in veličino njenega vpliva. Ženska, ki je že takrat sama postavljala pogoje kdaj se bo poročila in s kom. Dekle, ki se je postavila po robu staršem, ko jim ni odgovarjal njen izbranec. Mati petih otrok in s kmetijo, ki se je postavila na noge, ko je mlada izgubila moža... Babica, ki je vedno imela lepo besedo in odprto uho za vnuke. Mama, ki je vesela vsakega obiska in pozornosti, ki ne jemlje nič za samoumevno in katera ve, kaj je v življenju pomembno in ni izgubila dobre stare kmečke pameti. Zgled...

Imela sem privilegij poznati tudi, zdaj na žalost že pokojno, Mihcovo mamo (katere citat je tudi "opis" mojega bloga). Ženska, ki je trdno verjela v družino in trdo delo. Ki je sama po vojni sezidala družinsko hišo in poskrbela za družino. Tudi takrat, ko so jo vsi izkoristili in zapustili. Verjela je, da na otrocih svet stoji, da mora človek delati, da preživi in da lahek denar ni vreden spokojnosti duha. Verjela je v Boga, strpnost in pravičnost, a ni bila nikoli naivna. Mati, ki je držala skupaj družino s trdno voljo in mehko roko, ki ni pustila, da bi jo oblastni moški v njenem življenju zastrupili s pohlepom in grabežljivostjo. Ženska, ki je bila dokaz, da lahko obdržiš ponos in spoštovanje do konca. Zgled ...

Od njiju sem se naučila veliko... in se še učim. Spoštovanja, zaupanja, razumevanja. Bedarij o medgeneracijskih razlikah nikoli nisem razumela, niti nasilja nad starejšimi. Skrb za naše drage je osnovna naloga, ki jo dobimo, ko se rodimo. Tako, kot so skrbeli za nas, mi skrbimo, ko nastopi čas, zanje.

Mame so zakon!